Goodbye 2014 and welcome 2015! :)

my moto is simple : "learning from each other and growing in love" this quote is also on sticky note on my work computer - just to remind me :) 
Hellow,

like every end of the year, or like very often i write. I just love to write...to sit down and write. About everything. About life, history, politics, problems, love, friends...i love my ability to just sit down and write or talk for hours. To share my thoughs, to learn, to speak and to listen.

This year i decided to share few words about 2014 in english. Regarding that my last months life was 80% english anyway :) i think is fair, especially for those who dont speak slovenian, amazing people i have meet in last few months in my new home-Finland. :) (i hope myb next year i can write some blogs in Finnish? ok, lets say i really dream big :D)

What to say about 2014...each december i normally take few hours for myself...go for a walk or sth and just try to collect all of my feelings and thoughts about last year. 2014 was amazing. I can easily say soo far was the best year in my life! (soo far because i know best is yet to come :P) even though it was not always easy, im that kind of person i need sharply way sometimes, to learn from it. I love to climb :) For my 2015 i wish just one thing, to countinue on my road, with bigger dreams, with more learning and sharing.

Overview of 2014 i will make it short:
- work
- studies
- travel to Japan
- few short road trips
- Chio shit with Nina
- moving to Finland
-learning
-documentaries
- few good books
- Eric Clapton live concert
- on the road over and over again
- special family&friend moments
- Kristijan visiting in Finland
- travel to Russia
- amazing christmas spent with special people

and what are the best memories ? the ones, i can not even write it down. Those little moments shared with amazing people, when  i feel sparkles in my eyes and love in my soul :) the moments when i learned something new, the moments when i hug someone special, the moments when i see my work is worth the effort, the moments when i read a good book, ....

And yes even if i sound silly, i would like to say thank you - for all of you who made my 2014 special and amazing :) I think i dont need to enumerate this people, because they should know they are making me happy.
And especially for those who believe in me soo much that i started to believe in myself to.
And dont forget im here for you! Always, even if sometimes i cant help or i cant find appropriate words...i can listen, i want to hug, just to let you know im here :)

My 2015 wish list is short :) as i already wrote down...to fight, to share, to climb, to learn, to love, to work on my projects, to write!
And to learn Finnish, to finish my master, to travel, to eat less chocolate and eat more vegetables, and to experience few amazing moments with ppl i love :)  the moments in which i could stay lost forever. And of course, to share fist new years kiss with  ....


Love,
Muri

Vrednost majhnosti Rusija - skok v Leningrad oz. Санкт-Петербург

Čeprav ja minilo že nekaj dni od kratkega potepa po Rusiji, sem se uspela malo ustavit, da na kratko opišem moj pogled na Ruski svet :)

Ko sem se vrnila iz Rusije nazaj v Helsinke, sem se prvič na Finskem zares počutila doma. Celo finščina vse naokoli je prvič zvenela domače. Ker tukaj živim šele tri dobre mesece, me je ta občutek presenetil. Preklopila sem telefon na zdaj že domače DNA mobitel omrežje in javila bližnjim, doma sem :) bil je lep občutek. Dejstvo je, da bo moj dom, vedno doma v Mariboru, ampak če si za čas življenja ustvarim še kakšnega novega v tujini, tudi nebo nič narobe :)
torej vrnimo se v Rusijo...priznam da so tudi mene prevzeli predsodki (zato mi pravijo da sm že napol Finka) o čudni in anti Rusih. Finci jih dobesedno sovražijo in dostikrat to omenijo (nalezljivo)! Zakaj se v bistvu glede na potek zgodovine niti ne čudim. Torej ker so me pred odhodom vsi opozarjali pred Rusi, sem tja tudi šla zelo zadržana in morem priznat, da so me Rusi razočarali. Lani sva z Nino obiskovale tečaj ruščine, kjer sem se navdušila nad Rusijo in si država dodala na seznam potovanj v prihodnosti. Željo sem si izpolnila zelo hitro in zagotovo se v Rusijo še vrnem in obljubim si, da več ne jemljem mnenja drugih ljudi za svojega :) kar mi je na prejšnjih potovanjih uspevalo. Rusi so pač bili žrtev :D torej zakaj vrednost majhnosti?
Ker sem se sredi bivšega Leningrada oz po novem Saint Peterburga v enem trenutku zavedla, kako majhni smo...(podobna misel me je prešinla pred meseci ob opazovanju severnega sija). Stala sem sredi mogočnega mesta (ki me je prevzelo tako zelo, da z besedami neznam opisat) in ravno zaradi te majhnosti proti mogčnosti okoli mene, se lahko zavedam življenja. Sploh na potovanjih. Ko se čs vrti drugače kot ponavadi. Ko dan ne izgleda: budilka, trening, služba :) ampak je dan drugačen. Na potovanjih pišem neke druge zgodbe. Spoznavam ljudi, za katere vem, da jih ne bom več videla. Ne zanimajo me njihova imena, so zgodbe, ki zavedno ostanejo izgubljene s prevodom...ampak v lepih spominih na obiskane kraje. V tej zgodbi bo ostal gospod, ki je boječe prisedel k mizi v restavracije, ker so bile vse mize polne in ga je gospodična pri sosednji grdo odslovila.
Ostal bo spomin na mraz, ki pride do kosti ampak ni tako močen, da bi pobegnil na toplo. Mesto ima toliko za povedati, da ti enostavno nepusti da bi pobegnil.
Široke ulice z mogočnimi stavbami, ki ti dovolijo sanjati. Mesto mi je vsaj za par trenutkov dovolilo pobegniti v njegovo zgodovino in jo občutiti. Ljudje, ki so za moje pojme žrtve sistema in sonce, ki ga ni bilo. Največji vtis je na mene naredila knjigarna sredi Nevskega prospekta, mislim da sem se med knjigami ponovno zaljubila v ruske klasike, in seveda kupila Dostojevskega.
K katedrali kristusovega vstajenja sem se vrnila trikrat. Nekaj me je vleklo tja. Ne znam razložit.
Sankt Peterburg je zagotovo eno izmed najbolj čarobnih mest, ki sem jih obiskala.
Obljubim si, da se vrnem. Z mislijo o novih poteh in daljnih deželah sem z nasmeškom zapustila Rusijo, deželo, ki je zagotovo več kot Leningrad, in deželo v katerim ljudem bi rada dala novo možnost, oziroma bolj sebi, da popravim vtis o njih na sebe. Ali pa le dober izgovor, da se tja vrnem?

 Spasiba ppl,
muri jr.

Na večerji : Slovenci,Finci,Španci,Korejci in Italjanka...lost in translation?

Bil je zabaven vecer, poln novih spoznanj in tujih izrazov :)

Jedli smo cips in smorn, torej ne govorim o svecani pojedini...rada bi govorila o random veceru, ki se je za mene osebno spreobrnil v novo kulturno dozivetje...ob vinu, pivu, vodki in smornu :)

Na Finskem me je obiskal Kristijan in smo se odlocili da pripravimo mini zabavo in druzenje z ljudmi, ki so tukaj del mojega vsakdana, ker pac moje delo in vecina komunikacije tukaj potek v anglescini, sem bila nad potekom vecera navdusena ( How long will it take me to learn finnish? FOREVER :D)

Dva Slovenca, trije Finci, stirje Spanci, ena Italjanka in dva Korejca...pa zacnimo. Tocni ob uri so seveda bili finci, spanci so potrdili da se jih z razlogom drzi oznaka vecnih zamudnikov, ampak saj pravim bolje pozno kot nikoli. O tem da je Italjanka prisla ze vredu pijana ne rabim zgubljati besed. Cevlje so seveda sezuli samo Finci in Korejci, kljub prestanemu kreganju da tega ne rabijo. In zacela se je prva debata, na temo sezuvanju cevlje ob obisku. Finci so cisto znoreli ob misli, kako pocnemo to Slovenci in Spanci, pac naceloma ni big deal ce se ne sezujes. Okej prisli smo da zakljucka (sicer se po treh mescih ze cisto navajena da se sezujem, cetudi se mi vedno ne da :D ) da pac nocejo vse svinjarije od zunaj raznosit po hisi...okej imajo point :) Zaceli smo nazdravljati v vseh moznih jezikih. Ko se naenkrat med vsemi tujimi jeziki pocutis doma. Zelo sem vesela, da tekoce govorim dva tuja jezika in se hkrati ucim se tretjega...it makes my life soo much easier...no iz anglescine smo "zelo" vljudno hitro preklopli na svoje jezike. Finci so ugotovili, da imamo Slovenci zelo podoben naglas v anglescini, kar me je malo presenetlo, ker bi tezko rekla, da imamo slovenci neki specificn naglas ko govorimo anglesko kot recimo spanci, ki jih pac ne mores zgresit. Okej ugotovili smo da je najbolj cista anglescina kakopak finska :D
Ko so med sabo govorili Finci smo se vsi najbol zgrazali...omg this is why it takes forever. Cetudi ze znam osnove jim ne morem slediti...in vsi ljudje, ki sem jih spoznala tukaj torej Finci, s katerimi dnevno prezivljam cas, se vedno ampak res vedno pogovarjajo v anglescini med sabo, ko sem zraven! Respect. Zdaj razumem, erazmuse s katerimi smo se druzli in prehitro preklopli na slovescino oni pa so sedeli med nami in razmisljali o bog ve cem...verjamem da prijetno jim ni bilo. Zato v prihodnosti zagoto vem, kako se obnasam v takih situacijah, saj meni v tujini to pomeni ogromno. Da ti obcutek spostovanja. Ker verjamem da se jim pac ne da cele dneve pogovarjat v anglescini ko bi se pa lahko v maternem jeziku. Respect again! Vso to lost in translation zgodbo, menjave med jeziki...tukaj pogosto govorim tudi spansko, ker sem v kontaktu z spanci, ki jim anglescina pesa. Meni osebno je to se vecji izziv in se bolj zabavno, ko z lahkoto preklapljam med tremi jeziki. Ne samo, da odkrivam nove ideje, odkrivam globje neke kulture in vzorce ljudi.
Kako se je nadaljevala vecerja...po smehih in razlicnih tematikah smo prisli na temo, preklinjanja in kletvic.
Zanima zgodba finskega prijatelja, ki je bil na izmenjavi v Spaniji :) Vitto=picko materno in je ena najbolj pogosto slisanih besed tukaj, torej kljub vljudnosti in zadrzanosti pa so kletvice tista stvar, kjer finci zagotov ne sparajo. Naucili smo se se par novih (perkele, satana...) no da povem zgodbo, ko je spanka pol leta mislila da vitto pomeni hvala..in potem jo vprasajo zakaj? Ja zato, ker je to bila vsaka druga beseda vseh Fincev, ki jih je spoznala :) hitro smo preklopli na italjanske v stilu dio porco (kar me je izredno sokirala, ker moji primorski kolegi to uporabljajo zelo pogosto - kajne Andraz?) no Italjanka nam je povedala da je to res ono ultimativno najslabsa kletvica ever tam. Niti filio di putana (ne vem ce sem napisala prav, kurbin sin po nase) ni tako slaba kot dio porco...Bom naslednjic previdnejsa ko se potepam po Italiji. Slovenca sma hitro brez zadrzkov preklopla na picko materno, jebe se in podobno. Tudi spanci niso imeli niti najmanjsih problemov pri svojih joder in podobnih. Zastekalo je pri korejcih :) recimo da je bila povprecna starost udelezencev multukulti vecerje cca 27. Ko smo vprasali korejce, kak oni recejo fuck you...sta bila sokirana, da pa ona ne bota tega povedla, da ne morta kr je tak grdo. Potem smo zaceli razglablat da kao penis in cock je se ok, da kao dick je grdo. Ja tezke debate, Korejca pa pune sokirana kak se lahko tak grdo pogovarjamo...ja dejansko se lahko. sokirana sem bila nad njuno vljudnostjo, katere del sem nekako zacutila ko sem potovala po Japonski, ocitno so vzhodnjaki res vljudni. Pa da ne dolgovezim, dejansko je odvisno od posameznika kako se pogovarja. Sama uporabo kletvic ne stejem za res grdo dejanje, okej ne bomo res grdo govorili pred otroki, in bomo imeli neke manire, ampak kdaj pa kdaj pa lahko...rada bi si vzela vzgled po prijateljih iz daljnega vzhoda. Ceprav se tukaj na Finskem ucim drugih gest vljudnosti, se zagotovo zgledujem po daljnem vzhodu, ravno ko izvem da v romunscini idi v kurac pomeni, idi pocistit...
Tako da ce boste kdaj ob neprimernem casu na neprimernem mestu, uporabili idi v kurac, se lahko izgovorite na zacetni intenzivni tecaj romunskega jezika ;)
Vecer smo zakljucili z dolgim pogovorom o Spaniji, trenutni situaciji tam in Francotu :) z obljubo da se na to temo se vrnemo, na naslednji multikulti vecer :) s tem da bomo takrat na mesto smorna jedli spansko tortiljo :)
Do takrat pa ja vedno bolj sem navdusena nad Finsko, skoraj zagotovo prepricana, da bodo moji otroci (ce jih bom kdaj imela) govorili dva jezika ze od zacetka, nekako po tihem si zazelim, da bi poleg slovenscine drugi bil finscina ;) ja ko sem se vracala iz kratkega potepa po Rusiji, je vrnitev v Helsinke prvic dala obcutek im home :) Ne cisto zares, moj dom se vedno ostaja en in edini Maribor...Rusi so cudni, tako da so se Finci skoraj zdeli domaci in finscina sounds familiar for the first time :)
Vec o Rusiji in zakaj sem kljub temu, da nekaj rusko znam, vztrajala pri anglescini pa naslednjic ;)
Maham iz dezele Finske, iz pisarne mladinskega centra, kjer nacrtujemo nove projekte ....
Adijo, Aneung, Hasta pronto, Moimoi :)

Muri

Tukaj in zdaj

Ker opazam, da je nasa celotna druzba vedno bolj instant...zacne se ponavadi ze zjutraj s prvo kavo. Kje pa ima se kdo cas skuhati pravo kavo? (se se najdejo vendar so redki) pogrej in popij. Nescafe instant in smo pripravljeni za skok v nov dan. Kaj bomo jedli za malico? Ja pogrej in pojej, nekaj na hitro pogrejemo v mikrovalovki in ze smo peraj za nove podvige...kaksni pa so ti podvigi? To so nasa zivljenja ovita v cas, ki ga ne morem niti poimenovati. Je to instant cas? Je to cas uspehov in koncno cas za kariero? Je to cas, ko svoje otroke zaposlimo z ajpadi, da igrajo igerce in lahko mi mirno brskamo po facebooku? Je to cas srece in super tehnologije, ki omogoca potovanja tudi na luno?
Vse ni tako crno kot se slisi, to si drznem trditi. Kljub neprestanemu hitenju, se znam ustaviti. In dokler vso to super duper tehnologijo znamo izkoristit da si olajsamo zivljenje, je lahko prav vse v najlepsem redu. Ceprav se toliko poudarjajo slabosti (za katere seveda ne bom trdila da niso nevarnosti) sodobnosti, moramo pogledati tudi na priloznosti. Ce znamo iz stvari potegniti dobro in ce jih lahko se vedno kriticno spremljamo iz varne razdalje...zakaj potem ne bi imeli facebook racuna? Zakaj ne bi uporabljali spletnega bancnistva...zakaj ne bi nakupovali kar iz naslonjaca? Ali pa si med tem ko na fitnesu svicamo na kardio napravah pogledali kakega filma na tablici?
Mogoce ene stvari vodijo k temu da vec stvari pocnemo hkrati...ampak ce jih pocnemo racionalno nam lahko zarati tehnologije ostane cas za druge stvari...npr. za prijatelje? za druzino? za hobije?
Se vedno je in bo to ostala odlocitev posameznika. Sama v poplavi vseh informacij uzivam, saj se lahko hitreje ucim, in ne zapravim dodatnih dveh ur, ki bi jih ce bi mogla v knjiznico. Meni je cas dragocen. Ze dolgo mi je to najpomembnejsa dobrina v zivljenju ampak tukaj se pojavi vprasanje...ki se mi potika v mislih zadnjih par dni...zato tudi naslov taksen.
Kaj imam torej v mislih? Vcasih se ne znam odlocit, al bi zivela instant za tocno ta trenutek ali bi zivela za jutri in pojutrisnjem. Nikoli ne maram prevec dolgorocnih planov, ker iskreno povedano ne vem kje bom cez dve leti, ne vem kaj bom pocela. Po drugi strani pa bi vcasih rada stvari malo bolj planirala? Kako je z vami? Glede casa zadnje casa razmisljam ogromno, veckrat dnevno se opomnin, da so toti najbolj drobni trenutki neponovljivi, pa cetudi gre za cisto obicajni delovni dan, ko se prijavim v gmail, ali ko spijem peto kavo. Drugace jih dojemam, ne zdijo se mi vec tako kr by the way mimo. Pomembni so mi. Ker to je to. Ne bo jih vec. Nikoli. Zavedanje tega na neki drugi ravni mi daje moznost biti tukaj in zdaj. :) veselim se tega. Se vedno se veselim tudi dogodkov v daljni prihodnosti za katere predvidevam, da se bodo zgodili. Ampak ne odstevam vec dnevov do takrat. Ker noben dan ni za odstes, vsaj je za pristet k mojemu zivljenju in mojemu trenutku. Mogoce sem za taksen pogled potrebovala neke izkusnje, mogoce malo odrasti ...ne vem, ne znam povedati, sem pa srecna. Tukaj in zdaj, ceprav mogoce nisem na potovanju ali pa trenutno ne jem skampov. Samo pisem, nekaj meni tako naravnega in vsakdanjega. Ampak zdaj sem cela tukaj, ni me vec malo se vceraj in se nekaj jutri :)
ob tej misli se nasmehnem, tako kot se nasmehnem tudi, ko finski sodelavki razlagam, kaj meni osebno pomeni tukaj in zdaj. Zato bom poskusala ne vec razmisljati o vecnosti. Ceprav vem, da ene stvari so za vedno. Ampak vazno mi je da so tukaj in zdaj. Zato me ne sprasujte, mislis da je to to za vedno?
Ne vem. V tem trenutku lahko recem to je to, ampak ne vem kaj bo jutri. In niti ne razmisljam o tem.

Prebrala sem, da so le redki ljudje, ki bi odgovori da tukaj in zdaj uzivajo. Da bi vecina raje bila drugje. ampak zakaj? Prevec sanjarjenja o prihodnosti...premalo akcije...

In zelim povedati, da se da, ceprav se vedno znova ponavljam :D . Na krilih sanj poleteti do zvezd, tudi ce se vcasih zlomijo peruti. Se da iti tudi po kopnem :)

maham,
muri jr

Severni Balkan :) finska prodajalka vs. Alenka B.

Tervetuloa - dobrodošli po finsko,
v tokratnem blogu bi rada opisala "kulturne" razlike, ki sem jih po dveh mesecih opazila tukaj na Finskem. V čem se Slovenci in Finci razlikujemo in zakaj se se dostikrat smejim in čudim :)

Letos marca sem potovala po Japonski, takrat dejansko nisem dojemala takšnih občutnih kulturnih razlik, seveda sem v tistem tednu dni povzela nekatere očitne razlike med nami, čeprav sem bila mogoče veliko bolj pripravljena na "kulturni šok" ("Kulturni šok je termin, uporabljen za opisovanje zaskrbljenosti in občutkov (presenečenja, zmedenosti, itd.), ki jih ljudje občutijo, ko začnejo delovati znotraj popolnoma drugačne kulture ali socialnega okolja. Značnice, ki se manifestirajo v obliki besed, gest, izrazov na obrazu, navad in običajev ter norm, so pridobljene v toku socializacije in odraščanja. Naštete značnice so del naše kulture ravno tako kot je to jezik, ki ga govorimo in mišljenja, ki jih sprejmemo. Vsi zavisimo od teh značnih, med katerimi jih je večina podzavestno naučenih") mislim da ga nisem doživela, prav tako ko sem pred leti potovala po Mehiki...
Sedaj, ko pa živim na Finskem pa mislim, da ga doživljam, sicer v bolj lažji in zabavni obliki, ampak so stvari in običaji, ki se jim ne morem nehati čudit :)
Da vas popeljem v svet severni balkancev, kot vsi severni sosedje imenujejo Fince. Kljub temu, da je Finska država z visokim standardom, nizkim procentom brezposelnosti jo sosedje Švedi in Norvežani smatrajo za manj vredno kot so oni sami (imajo še višji standard - kar se mi zdi že skoraj nemogoče glede na visok standard tukaj, to bi navezala na Slovence, ki se "kao" odmikamo od balkana in tako gledamo na Bosance in Srbe - naj poudarim, da to ni moje osebno mnenje ampak mnenje večine ljudi, ki jih poznam).
Finci so blont, ja v večini bo to držalo :) in ne Finci nimajo vsi modrih oči, oziroma večina jih sploh nima - je pa res da imajo vsi svetle oči, sive ali sivo zelene. Rjave oči so tukaj res redkost, tako da se kljub moji beli polti in osvojenih osnovnih frazah v njihovem jeziko ne morem pretvarjat da sem lokalka :)
Jezik - o maj gat! bolj zakompliciranega jezika še nisem slišala, ker to res ni podobno ničemur. Tudi tukaj se Finci ločijo od drugih severnih sosedov. S poudarkom, da se svojih vzhodnih sosedov Rusov zelo bojijo, ko rečem zelo mislim zelo. Dejansko so skos v strahu za morebitno vojno z Rusijo, zato je vojska obvezna in vsake tolko krožijo naokoli vojaška letala.
Ampak poglejmo iz logičnega vidika, površina Finske znaša nekje 340.000 km2, populacija pa okoli 5 milijonov. Narava in razmere žal ne omogočajo poselitve all over the place. Nas je v bistvu gleda na majhnost države proti njim ogromno. Kuopio mesto v katerem živim je med večjimi - površinsko je res kar precej večje od Maribora, ima pa precej manj prebivalcev. Ampak kaj pa je lepšega kot sprehoditi se po centru mesta, ki je razporejeno okoli čudovitega jezera. Narava v samem centru mesta, to mi je tukaj všeč za razliko od ostalih prestolnic in svetovno znanih mest, ki sem jih obiskala. (za tek v gozdu ali sprehod v naravi ne rabiš nikamor, ker je vse dejansko pred nosom).
Riganje - vsi od malih otrok do odraslih ljudi ogromno rigajo - predvidevam, da je tukaj kriva "čudna" hrana. Ampak noben se nikoli ne opraviči. Dobro saj je res da to ni čisto nič takega in je popolnoma naravno, sem glih razmišljala da zakaj je en folk zadrt, za to da rigneš se morš kao opravičit, nekdo ko pa uničuje življenja ljudi (beri politiki) pa so tako zelo vljudni....
Finci so solo kultura, čeprav so zelo vljudni po eni strani se držijo bolj zase. Nikoli ne plačujejo po rundah, vedno plača vsak za sebe...kaj je tukaj dobro in slabo? Čist odvisno kako si navajen. Počasi se tudi to prijema pri nas imam občutek, čeprav se mi zdi da smo mi še vseeno vedno bolj "rundaši".
Finci ne poznajo papirnatega denarja, skoraj vsi, skoraj vse plačujejo s karticami...redko redo vidiš koga z kešom. Kar posledično pomeni, da tukaj se tukaj nikjer ne pušča napitnine (to jim je tuje), čeprav pri njihovih cenah, razumem to. (spomnim se ko enkrat v Mehiki nismo pustli napitnine - cela štala, je tak Kriki?) :)
Avtocest ne poznajo, oz so zelo redke...je pa res da so vse ceste tukaj gratis! Vozijo počasi in previdno, izjema so avtobusni vozniki-bolj agresivnih šoferjev še nisem uspela spoznat - groza!!! in ena samcata vožnja z avtobusom stane 3,30€.
Ja pa da se ustavim pri hrani (moj zajterk so tabletke z D-vitamino, ker se ne spomnim kdaj sm nazadnje vidla sonce). Povsod se sicer da dobiti vsa "normalna" (meni osebno) hrana, sem pa naletale na nekaj stvari, ki jih enostavno ne zmorem spraviti po želodcu. Ampak to jim povem in nekako razumejo, čeprav me hočejo večkrat "napizdit" da poskusim še kaj "boljšega".
Salmiaki - črno sladko slano čudo, ki ga vsebujejo skoraj vse sladkarije. Snickers je edina ziher stvar!
Mleko - v vsaki juhi. Si predstavljate mleko v goveji župi?
Ovseni kosmiči - kuhani v vodi z dodano majonezo in cukrom? No med tem ko je to jedla sodelavka, sem si na kruh mazala marmelado in puter - in ona meni "disgusting" in jaz njej kaj je pri putru in marmeladi na kruhu disgusting? ja njim je pač to čudno, tako kot je men majoneza s cukrom. Na temo "grose" se zelo dostikrat nasmejimo, ker to besedo ob skupnih obrokih izmenjamo večkrat ampak na sprejemljiv način.
Njihov stil glasbe je trenutno kontra metalu vsi poslušajo rap. Je pa res, da še vedno država z največ metalci, tudi zelo mladi, ki nosijo Slash in podobne majce. So potetovirani in sprepircani all over. To je tisti del, ki mi je zelo všeč. Finci so po duši metalci, hkrati pa odprti za vse ostalo :)
Finci so special narod, pijanci (krivijo pomankanje svetlobe), zelo zgodaj samostojni, individualisti, z čudovitim šolskim sistemom in željo po napredovanju. Finco so svetli narod, čeprav jih svetloba sploh v zimskem času redko obišče, z izjemo avtobusnih voznikov so previdno počasni vozniki, in perfektni govorci angleščine (prodajalka na blagajni v random trgovini govori dosti boljše kot bivša premieka Slovenije gospa Alenka). Finska je varna država. Zelo zelo spoštujejo in cenijo, če se kdo trudi z njihovim jezikom, ker se zavedajo kako je težki. Ne brigajo se tolko za druge, ker se brigajo zase. So razgledani in če bi želela kjer vzgajat in šolat svoje otroke, bi si jih zagotovo tukaj - le sonce bi dodala in zimo bi skrajšala. Jap tako je v življenju, vsega pač ne moremo imeti :)

Muri jr.

 Čudoviti tatoo umetniki :) kolegica in njen night mare before christmas :)

 Motoristi, ki jim je všeč Janževec :)

Zakaj se bojim?

"Nikdar se ne bojmo tatov in ubijalcev. Bojmo se sami sebe. Predsodki, glej, to so tatovi, pregrehe, to so ubijalci. Velike nevarnosti so v naši notranjosti. Bojmo se le tega, kar grozi naši duši." (Victor Hugo)

Tokrat sem se odlocila da zacnem z mislijo s katero se na nek nacin zagotovo strinjam...vcasih sem veliko razmisljala o strahu. O tem cesa vsega me je strah. Zakaj me je tega strah... (od kod izvira...-tej misli se bosta Tina in Kristijan zagotovo nasmejala!) Zadnje dni ponovno razmisljam o tem...posebej takrat ko ob veceru pogledam kak dober dokumentarec, ko moje misli zanese dalec vstran, proti obstoju clovestva, tja v globine bistva zivljenja, ko ure, ko bi ze zdavnaj mogla spat prebiram zgodbe ljudi, ki razmisljajo o smrti, o zivljenju, o smislu o bistvu. O tem kako ziveti bolj polno, o tem kako izboljsati sebe, brez da bi zeleli od drugih in okolice da se spremenijo.
Moji strahovi so izvirali predvsem iz napacne predstave in dojemanja odnos, stvari in okolice. Ko sem spoznala, da je razlika med nekaj imeti ali z necim oz nekom uzivati, sem se resila ogromno strahov. En recimo primer privzgojenega strahu...ko sem bila majhna deklica, sem se bala Romov...ker so mi vedno rekli, da ce bom poredna me bodo odpeljali. In res vedno, ko sem jih zagledala - sem mamco ali atija tako mocno stisnila za roko, da me ja ne bi odpeljali. :) zdaj mi je smesno ja, samo po nekaj letih je to se vedno ostalo v meni, nekako v puberteti sem "sovrazla" rome, se jih vedno na veliko izogibala, pa nikoli nisem znala sama sebi pojasniti zakaj tocno, noben od njih mi ni storil nic slabega. Ko sem se malo vec zacela ukvarjati sama s sabo in manj z drugimi, sem sla nazaj in ugotovila da vzrok tici nekje v otroskih letih, ko so pac Romi kao "kradli" poredne otroke. Ko se ugotovila, sem to nekako spustila iz sebe, takrat sem tudi zacela potovat in spoznavat vse, ki je nam v Evropi tako drugace in grozno. Ne opravicujem svojih strahov, ki se mi danes zdijo smesni, oz se jih celo sramujemo, samo zanimivo mi je dejstvo da sem se za marsikaterega morala vrniti v otrostvo in tam poiskati vzroke le temu. Spet ena dobra popotnica za mene in vzgojo svojih bodocih otrok in tistih s katerimi delam.
In potem se poznamo sto in tisoce razlicnih strahov. Mislim da jih ima vsak izmed nas, in da vecina le teh izvira iz nasih opranih mozganov...ene je ze zdaj strah kaj bodo kupli komu za bozic...banalni primer, ampak to je zaradi nasih prepranih mozganov, ki so bombandirani iz vseh strani. In to je narobe, samo pri sebi se moramo zavedati, cesa nas je resnicno strah in cesa nas je strah le zaradi drugih. Ampak to je delo vsakega posameznika. Ni splosne ozdravitve ali programa. Ni aplikacije :)
Ljudje se zelo dobro pocutim, ko nekaj imamo...torej smo lastniki le tega. Veliko strahov izvira iz zelje po posesti, ker so nam spet to nekje vcepli v glavo. Mislim da ravno o tem govori zgornja miselod Hugota....v bistvu se na koncu bojimo sami sebe. Pač strah nas je nekaj ali nekoga izgubiti...ne zavedamo se da so stvari minljive...ampak mi se počutimo superiorne ko nekaj imamo. To je tako narobe. Začne se že pri otrocih (btw vmes sem menjala službeni finski računalnik za svoj laptop zato šumniki od zdaj naprej) ko jim pravijo ti si od atija in mamice...in tako imamo že od otroštva vcepljeno to "posestništvo"  nad ljudmi in ko se počutimo da bomo neko osebo izgubili postanemo posesivni...bojimo se. Ampak česa? Kaj pa če spoznamo da v življenju zares nikoli nikogar nimamo? V lasti. (ja imamo avto in ostale stvari, ampak te so minljive in nam na dolgi rok ne prinašajo notranjega miru...) kar nam ostane na koncu - smo mi sami. In misli, ter spomini na dejanja in ljudi. Ljudi je preveč strah samote, zato prihaja do velikih tragedij človeštva. Ljudje si ne pustijo spoznati sami sebe, svojih slabosti in svojih odlik...preveč se zaposlujemo z stvarmi, ja tako mine čas. Ne znamo biti sami z svojimi mislimi, se sleči do duše in se pogledati v ogledalo.
Ko bi ugotovili, da ljudi brez strahu ni, so le tisti, ki kljub strahu vztrajajo. Zamislite si, pa kaj če ne uspete prvič (pa če je to služba, hobi, življenjski cilj) pa kaj če tudi ne uspete desetič, ni lepšega kot zaspati z mislijo, da smo poskušali in da smo sami sebi dali možnost, da premagamo strah. Ker smo sledili sanjam. Seveda ni preprosto, ampak rada bi povedala da se da! Čeprav je potrebno dosti truda in poguma, ampak mislim, da če si nekaj zares želimo...in žalosti me ravno to, ko gledam ljudi z tisočimi možnostmi in dobrimi predispozicijami da jim sanje uspejo...se pač zadovoljijo s povprečjem (faks,avto,bajta,pes,družina) ker je to pač družbeno ok in sprejemljivo...potem pa na stara leta razmišljajo da so sanjali o alpinizmu v mladih letih, ker so si to želeli ampak jih je bilo preveč strah, da bi poskusili. Moj vzor so otroki iz držav tretjega sveta, ki teh možnosti nimajo...ampak si jih z ogromno dela in truda ustvarijo sami.
Rada bi napisala še več o strahovih...rada bi premagala še nekatere svoje! Rada bi, da poskušamo...vedno z vsem srcem! Vedno znova in znova!
Pa se vrnem nazaj med moje že napisane in še ne objavljene vrstice. Med misli o življenju, strahovih, bolezni, ljubezni...
Pred kratkim sem prebrala vrstice meni osebno ljubega poeta :) 

Muri


"ko je laž resnica
ko se umaknejo dlani
ko sivina izpraznjenega neba
žre še zadnjo kopnino
je treba stopiti pred ogledalo
in se vprašati
mnogo stvari"  (aleks)

Bolj ko človek odrašča, bolj je sam do sebe kritičen. No, vsaj bil bi naj. Potreben pa je določen čas, da znamo pravilno presojati svoja dejanja. V začetku so nam tako blizu, tako vsakdanja, a ko jih znamo uzreti v pravi razdalji, ko se znamo ustaviti pred njih, se nam začno kazati v svoji pravi podobi. In v tej pesmi sem začutil prav to slednje.  (anonimnež)

60 ljudi iz 18tih različnih držav, 5 dni in "občina" (ko so glih zupanske volitve pred vrati)

Torej okoli 60 iz ljudi iz 18tih različnih držav (Portugalska, Španija, Francija, Nemčija, Avstrija, Italija, Slovenija, Makedonija, Armenija, Turčija, Ciper, Slovaška, Češka, Ukrajina, Poljska, Rusija, Estonija, Finska). 

Skupaj smo preživeli 5 dni na seminarju o prostovoljstvu v Evropi. Vsi delamo tukaj na Finskem.

Tokrat bi rada pisala o idejah, o dozivetju in obcutkih med toliko razlicnimmi ljudmi.

5 dni smo preziveli v Kokkoli na zahodni obali Finske, spali smo v majhnih hiskah iz katerih smo imeli pogled na Baltsko morje. Prva stvari, kjer se je zalomlo? Eno hisko si je delilo 8 punc...torej tusiranje?!!! Dejansko smo vsaj uro debatirali o tem. Kako si bo toliko ljudi delilo eno kopalnico? Sploh za tiste ko smo bolj razvajene sorte je bilo to precej stresno, da dejansko ne mores uletet pod tus ali na wc, ko se ti lih zazdi...preziveli smo, ceprav se ena Francozinja ni mogla nacuditi kako se lahko eni ljudje tusiramo zvecer pred spanjem in ne zjutraj, prav skregat se je zelela. Potem sem razmislajala pri sebi, fak meni je pa ful cudno ce se ne bi stusirala predn grem spat...hm vsak pac ima svoje navade in tako smo se na nek nacin naucili, da tisto kar pocnemo mi ni sveto, pa ce je to le cas tusiranja, kar je res zelo banalni primer ampak me trenutno zabava misel o tem, kako zakomplicirani znamo bit, pri stvareh in navadah, ki niti slucajno niso zivljenjskega pomena in so nam tako zelo samoumevne, drugim pa mogoce le privilegij od redkih priloznostih?

Torej nas seminar je vseboval zelo razlicne delavnice in predavanja. Mislim, da je bil narejen tako, da so nasi razlicni svetovi malo trcili in smo na nek nacin s svojimi predstavami in prepricanji izivali druge svetove. To mi je bilo izredno vsec, saj sem se ogromno naucila o drugih kulturah in navadah...spoznala sem da je nekaj govoriti o sprejemanju drugacnosti pa ce je to religija, barva, spolna usmerjenost itd... nekaj je pa dejansko to doziveti in sprejeti. Ni tako zelo enostavno kot se mogoce slisi. Hvalezna sem za priloznost, ki mi je odprla marsikatera vrata in hkrati zmajala nekatere predstave in prepricanja o zivljenju in kulturi. Vecina seminarja in delavnic je bazirala na nasem aktivnem sodelovanju. Ceprav ne znanje jezika lahko res ogromna ovira, sem med drugim spoznala tudi to, da je "body language" vec kot odlicna komunikacije ko smo lost in translation.

Vesela sem, da sem med drugim ugotovila, da razumem pol Evrope. Rada bi povedala, da se Slovenci premalo zavedamo, da tisti, ki poleg slovenscine govorimo aktivno se dva tuja jezika smo zelooo redki. Vecina ljudi, ki jih spoznavam poleg maternega jezika govori le se anglesko. No mors met jajca da gres delat prostovoljno na Finsko in nimas pojma o anglescini, kaj sele o finscini...seveda lahko hitro ugotovite, da govorim o Spancih. Ja na koncu seminarja sem se pocutla kot uradna tolmacka za spance. Takoj so me vzeli za svojo, ceprav je moja spanscina bolj mehiska kot spanska. Na koncu so ugotovili skoraj vsi, da jih razumem kaj se pogovarjajo...bilo je vec ljudi iz istih drzav...kakopak sem bila edina Slovenka (no tukaj se stvari zakomplicirajo, ko vprasam Slovakinjo kaj je ona? Slovenka in jaz sem Slovinka...) prav jezna sem kako nas se vedno tako zelo zamenjujejo s Slovaki.

Jedli smo bonbone od Ukrajinskega predsednika, dekleta so mi razlozila, da ima predsednik v lasti svojo tovarno bonbonov...bili so zelo okusni ampak mi ni glih slo v glavo to....pol pa sem se spomnila, da verjetno sploh ne vem, ko jem kaj "slovenskega" ce je mogoce lastnik proizvodnje Jansa ali kdorkoli njemu podobn...Portugalka, ki ze ogromno let dela za neprofitno organizacijo na portugalskem mi je povedala, da so bili od mladih (s katerimi se organizacija ukvarja) izbrani z glasovanjem da izpeljejo en projekt izmenjave v vrednosti 5.000€ torej skoraj nic za taksno izmenjavo...oni bi bili "hosting" organizacija. Ta denar bi naj dobili od obcine... no tega denarja se po enem letu niso dobili. Pa vem, da se ne samo tam tudi pri nas in drugod dogaja podobno. Da sem predstavnik te ali katerekoli druge take obcine, mene bi bilo tako sram. Gre se za mlade ljudi da njihovo prihodnost, oni bodo enkrat na teh mestih in valda bodo  takrat delali isto kot delajo zdaj njih...pac v svoj zep. Samo nekaj, par mescov nazaj je slucajno v javnost priso racun za vecerjo nasega zupana v Mariboru...vem da je bilo preko 2000€ (sploh se ne bom zacela pizdit, ker bom drugace znorela, ampak bom podala zelo logicno in enostavno resitev)...recimo na mariborski obcini zagotov na mesec porabijo tisoce evrov za "reprezentanco" torej za vseh miljon usteklenicenih vod, sokov, hrane in po domace povedano PRESERAVANJA!!!! Popolnoma sem prepricana da bi samo z malo racionalno porabo in z uporabo 1% mozganov in socutja na mesec prisparali ogromno...in ta denar bi lahko namenli za razlicne projekte in razvoj in tako preprecili to kaj se dogaja trenutno (brezposelnost, lakota...) ne pa da se ko namenijo denar (minimalno) za recimo letovanje otrok tolcejo po prsih kaj so naredili. Ce bi zaceli graditi skupnost in druzbo na temeljih in je ne podirali, ja bi blo drugace. In ce vsak samo pomisli na malo cenejso kavo, vecerjo, ustekleniceno vodo, nepotrebni pisarniski material...ja dragi moji mogoce ne razmislam o pokradenem denarju in (sluzbenih avtih in potovanju...ker do tega pridem v naslednjem blogu) razmislam enostavno in preprosto, pri malenkostih se da prisparat in narediti ogromne spremembe!

Mogoce sem malo zasla iz teme seminarja prezivetega med toliko razlicnimi ljudmi, ali pa niti ne, saj se je vse skupaj razvijalo skozi pisanje. Hvalezna sem za nova obzorja in nova poznanstva, mogoce bom uresnicila dosti sovjih idej zaradi nekaterih ljudi, ki sem jih spoznala :)

Pozdravljam vas iz pisarne (danes imamo v mladinski hisi, movie night z otroci bomo jedli kokice in gledali filme) v kateri z sodelavko delama nacrte o izmenjavi slovenskih in finskih otrok! Vsaki dan znova sem navdusena kaj vse ponudijo otrokom...ravno je rekla sodelavka, ti otroci so tako srecni, ne ko dobijo stvari (ker jih itak imajo) ampak ko dobijo pozornost!

Navdihuje me, ko  sem obdana s srecnimi otroci!

Muri :)

Preloženo odraščanje in nepomembne petice v šoli

Sedim na finskem vlaku, ki po podatkih na zaslonu vozi 106km/h v smeri zahodne obale. Pred mano po moji oceni, sedeči učiteljica, saj popravla kontrolke, predmet  : angleščina :)

Manantai – Monday

Tistaii – Tuesday

Keskiviko – Wednesday

Torstaii – Thursday

Perjantai – Friday

Lauanatai – Saturday

Sununtai – Sunday .... nekako tako torej. S finščino počasi napredujem, ampak mislim da mi celo v dovolj dolgem časovnem obdobju zna uspeti. Torej učiteljica na vlaku me je spomnila na šolske dni, na zanimive misli in odkritja, ki jih spoznavam v zadnjih tednih. Spomnim se testov, ocen, kako me je mama spremljala v šolo in iz šole. Spominjam se ocen in pričakovanj okolice, spominjam se otroških sanj in želj. (tokrat sem na svoji tipkovnici tak da šumniki here we go, Pero anyways tenkju za copypaste).

Ker imam trenutno privilegij spoznavati severno kulturo me je včeraj na fitnesu v mislih odneslo, o tem želim pisati danes. Okej, zakaj ? Želim povedati, da se tukaj ob opazovanju okolice ne počutim odraslo, čeprav mi je 24 let in bi tudi po »svojih lastnih standardih« mogla nekako bit odrasla, se zamislim (pustimo stati to, da se počutim mlado in to bo v meni tudi na stara leta), govorim bolj o drugačni vrsti odraslosti. V Sloveniji vsaj večina 25letnikov pa vsaj tja do 30ga živi pri starših. Če študirajo v drugih mestih pa tudi večini starši plačujejo najemnine in stroške – torej s(m)o odvisni od njih. Ne bom rekla da drži za vse, ampak poudarjam, da govorim o večini.  Tukaj začnejo otroci sami hoditi že v vrtec, torej na pot od doma do vrtca se podajo sami. Ali je to peš ali z avtobusom nima veze, mislim, da bi pri nas obveljalo, da so to slabi starši, ki pustijo otroka samega na cesto pri 5tih, 6tih.  Kaj menite o tem? Da nadaljujem, nekje pri 17tih, 18ih gre vsak na svoje. Študirajo zastojn in vsi imajo štipendije, nekateri zraven še delajo...povprečna finska družina ima 3 otroke. Povprečna starost ženske, ko prvič postane mama je 23-24let. Ono ko samo pomislim na to mi postane slabo. In večina mojih vrstnikov še sploh pomislila ni na družino, čeprav imajo partnerje in finančno zaledje. Če pa že kdo pri teh letih ima otroka pa se večini zdi totalno prezgodaj. Tam okoli 30ga rečemo. Ko sem razmišlala o tem sem se nekako prestrašla, prevzela me je čudna misel o tem, da prelagam odraščanje, da želim v tem procesu še uživati in se spoznavati, hkrati potovati in odkrivati...klik in naenkrat minejo leta, star si 35 in mogoče še ne čisto zares odrasel (res je da eni ne odrastejo nikoli...) in da imamo v življenju različne prioritete (družina, kariera, potovanje, šport)...Ta zanimivo čudna misel ki me je spreletela od opazovanju okolice in poskušanju razumevati njihove mentalitete mi nekako ne da miru. Zanima me kdo je kriv za to, da prelagamo odraščanje? Moj odgovor, ki se trudi biti objektivn je sledeč : malo starši, malo sami, predvsem pa sistem v katerem smo pristali. Marsikdo si želi odrasti pa ne more, in ne mi prosim govorit o tem, da se lahko vsak. Sama sem hvalabogu izbrala pot, ki me pelje naprej proti mojim sanjam ampak je malenkost drugačna od tiste po kateri gre večina. Poznam ljudi, ki dajejo od sebe vse in še več ampak nekaj jim sfali da bi zares odrasli...to so ljudje stari tudi 28,29 let...zakaj? Ne zato, ker ne bi imeli pošlihtanih stvari v glavi, ampak ker ne morejo, ker jim država in sistem tega ne omogočata. Ja so druge poti, je tujina – ampak vsak pač ni zato. Ne morem nekoga prepričat glej idi, to je to. Vsi tut ne morjo it (če bi bli vsi kot jaz pa bruder pol tut ne bi blo več nobenga :D)...zanima me samo kako dolgo se bo to še nabiralo? Mislim da so naši starši s pomočjo prejšnjega sistema odrasli ob primernih letih...si ustvarili družine, drugi njihovi vrstniki, ki pač niso družinski ljudje so ustvarili drugačno »odraslo« življenje...

Kaj je prav, kaj je narobe? Ne poznam odgovora, rada bi pa slišala vaša mnenja – ali res prelagamo odraščanje ker nam je lepo v svojih comfortnih conah, ali zato, ker nimamo možnosti, ali ker imamo z življenjem drugačne plane?

Pri 15tih sem začela potovati, spoznavati in odkrivati nove kraje, ljudi in navade. (pa pardon če je za koga potovanje skakanje na okoli s fotoaparatom in ležanje na plaži – sori to so počitnice oz. dopust....sem doštudirala turizem, tak da – nočem izpast najbolj pametno, ker to nisem. Pač povem svoje mnenje na glas in ga ne prilagajam okolici, prilagajam ga svojemu znanju, dojemanju in učenju – tudi jaz sem fejst zmotljiva). Potovanje je mnogo več, je izobraževanje o vsem kar srečaš po poti – pa če je to stavba iz antike, moderna vesoljska postaja, lokalna hrana, jezik, naravni pojav ali občutek in pripovedovanje ljudi, ki jih na potovanjih srečaš. Je zgodovina države, je poezija, je šolski sistem ali potek kako pri njih zavarujejo avto ali plačajo davke. So živali in različni pristopi zdravljenja bolezni. Potovanja so občutki in znanje, ki ostanejo.

Zakaj zaključujem s tem? Par dni nazaj sva pogledala dokumentarec »free school« o šoli brez ocen, ne bom rekla da sem 100% zagovornik le tega. Ampak dalo mi je za misliti, o vseh mojih petkah v osnovni šoli, o vseh kao priznanjih in povprečju na faksu? Kaj imam od tega danes in koliko tega je ostalo v meni?

Pardon, večino vsaj 80% sem pozabla, ampak ker sem takrat pač znala sem imela 5, in valda je to blo kul. Zaradi tega sem mela boljše opcije pri vpisih v nadaljne šolanje. Tisto kar se spomnnim in je kot neko znanje ostalo pa so itak več al manj stvari, ki so me zanimale. Torej zakaj točno že vse letnice, celice čudnih rastlin in vse kotne funkcije...matematiko smo imeli vsa leta srednje šole na kr visokem nivojem...vedno mi je šlo na k**** da če nisi bil dober pri matematiki si bil automatsko majn vredn- no vsaj tak občutek sem imela, čeprav sem dejansko imela rada matematiko in mi je šla, se je že takrat za življenje zdelo nepomembno 4x2+9Y-8*...če bi me tak hudo zanimalo bi šla to študirat, ko smo še v osnovno in srednjo šolo hodli mi smo meli matematiko skos vsaki dan. Čaki sociologijo, ki pa dejansko je uporabna za življenje mladih pa smo imeli samo eno leto?! Ki pri pizdi materni v življenju mi bodo prav prišle kotne funkcije?! Ali pa letnica rojstva in smrti vladarja Pipija Velikega? Kar želim povedati je preprosto...logično, da se v osnovi zagotovi neka splošna razgledanost, računanje, množenje, deljenje, pomembni zgodovinski dogodki, osnovne človeške fizične funkcije, celine, risanje, naj se torej otrokom ponudi možnost da spoznajo vse ampak ne v detajle, ker če samo pomislim na ves čas, ki sem ga zapravla, za učenje stvari, ki mi nikoli in nikdar v življenju niso in ne bodo prišle prav mi postane slabo. Naj tiste ne potrebne ure podrobne zgodovine, matematike in biologije otroci preživijo ob glasbi, športu, in naj se sami odločijo če jih zanimjo kotne funkcije in bodo potem to študirali. Naj sami povedo o katerih človeških organih bi se radi učili in dajte jim povedat, da naj sledijo sebi in tistemu kar jih zanima (pa četudi so to žuželke :D) samo tako bodo zares srečni odrasli :)

Zavedanje, nagon in kava

Zavedanje in nagon,
skoraj tako kot zlocin in kazen (se opravicujem, da tokrat ne bo sumnikov ampak pisem na finski tipkovnici, ki ima samo öäå temu podobne crke :D )
Za naslov zavedanje in nagon sem se odlocila, ker me spominja na zlocin in kazen - meni osebno eno izmed boljsih knjig, ki sem jih prebrala, zato ker tokrat zelim govoriti o zavedanju stvari, finskem kazenskem sistemu in nagonu.
Velikokrat ko gledam discovery ID se sprasujem, zakaj se ljudje odlocijo zakriviti zlocin? Sploh, ko gledam tiste oddaje, ki kazejo ubeznike. Zakaj nekaj storis, ce ves da bos zato (vsaj v vecini primerov ) kaznovan? govorim seveda o bolj hudih zlocinih, kot so umor, posilstvo in podobne stvari. Rada bi govorila z nekom, ki je kaj takega ze storil, ker zanima kako ti ljudje dojemajo taksna dejanja in kaj ob tem obcutijo...ce se dejansko zavedajo, da tudi ce ne bodo zares kaznovani po pravni poti - s tem kaznujejo sebe? Kako lahko drugemu cloveku vzames zivljenje...razum ce je to cisti nagon po prezivetju, ampak drugace ne najdem neke logicne razlage zato. V resnici me zanima koliko ljudi potem te zlocine obzaluje? jaz mislim, da vecina. Ker seveda ponovno izhajam iz sebe...kar pomeni, da ce sem nesramna ali ce storim kaj (kar pri sebi smatram za slabo) potem obzalujem...trudim se graditi na sebe kot osebi, ki se kljub temu da vcasih zeli mascevati ali biti nesramna ker je pac tecna, tega ne pocnem ampak se rajsi nasmehne in preberem kaj zanimivega ali pogledam nek nov dokumentarec.
Na Finskem je najdaljsa zaporna kazen 12 let. WTF? ja ce si pa recimo prvic ubijal se ta razpolovi na 6 let. Zadnic smo sli pogledat zapor v mestu Kuopio v katerem zivim. Dejansko zgleda kot hotel. Tukaj so kakrsnikoli zlocini zelo redki, zato praviju da so kazni tako nizke. Se vedno ne razumem sistema nekaterih ameriskih drzav in njihovih kazni. Zakaj je po svetu toliko razlik? Zavedam se da enotnega sistema ne bomo mogli imeti nikoli. Nekatere nas prehiteva tehnologija, druge spet tradicija in vdanost kulturi. Dejansko ne moremo in nikoli ne bomo tocno vedeli kako cutijo drugi, ampak enih stvari se pac zavedamo - tako kot voznje. Za sebe lahko govorim da vozim cisto automatsko - torej vecinoma casa zraven ne rabim razmisljat...ravno med voznjo zadnjic sem razmisljala koliko stvari dejansko pocnemo, ne da se jih v tistem trenutku zares zavedamo...ali je to sprogramirano v nas? To nam dejansko omogoca, da pocnemo vec stvari hkrati, pa nam dejansko omogoca, da v pocetju stvari zares uzivamo? Lahko dejansko uzivam v voznji ce zraven se pijem kavo, poslusam glasbo, kadim in klepetam s sopotniki? mislim da ne. Si bi torej morali kdaj vzeti cas, da bi v vsakem "automatskem" pocetju zares uzivali - se prepustili trenutku, pa ce je to vsakodnevna jutranja kava (brez da bi zraven 5x obrnili facebook) ali ce je to pac sprehod z kuzkom. To so dejansko stvari, ki jih pocnemo vsak dan, pac ker so kao na "urniku" ampak niso to glih tisti drobni trenutki, ko bi v njih morali uzivati, se smejati sami sebi ali sami s seboj? Vsakodnevne stvari smo prevec automatizirali in pozabili, da ravno ti drobni trenutki oblikujejo nase zivljenje. Vceraj je mimo, jutri pa se ni prislo, tako da trenutek je zdaj. Menim, da ce bi se zares znali prepustiti trenutkom, bi ziveli drugace, predvsem manj stresno. Zavedali bi se zivljenja. Ljudi, ki nam tako ali drugace postavljajo ovire pa bi jemali kot se eno zanimivo stvar v zivljenju vec. Dvomim, da bi poceli toliko zlocinov...naj razjasnim vem, da zlocinom nikoli ne bo konca, bi pa rada vedela kaj v resnici pomenijo in zakaj preprosto ne klikne, da ce se nekoga "znebimo" nismo naredili popolnoma nic. Ce sledimo svojim sanjam in poti, verjamemo v sebe in smo pripravljeni delati smo pa naredili ogromno. Ja tako preposto je, ker na koncu dneva vse tisto lepo in slabo ostane, ostane v nas, del nase duse. In duse ne moremo oprati, tako kot "veliki" perejo dnar in cote :D
Z Finci sem govorila o njihovem dojemanju zlocinov, korupcije in ostale. Mislim, da smo si do neke tocke zelo podobni, mali ljudje. Mislim, da je pri nas edino ogromno bolj razpasen kriminal "belih" ovratnikov, ki ga tukaj ne poznajo tako zelo... tudi mladi se bojijo. Tukaj lahko ce si nekaj spil zapeljes do prvega policaja, ti da frulico in pove ce lahko nadaljujes. Roko na srce, po enem piru bo se vsak peljal - tukaj niti slucajno, fuuul obsojajo prijatelje ce to storijo...dobro tudi mi na nek nacin, ampak potem sledi - "ne bo vec, sm z avtom" in potem "pa daj saj enga de lahko" ... no tudi meni v razmislek.
Tokratni blog je verjetno totalno zgresil tisto o cemer sem dejansko zelela pisati, je prilicno zmeden, kot sem zmedena jaz, ampak sem si odprla neke nove misli o katerih pisem na drugih straneh.
Lep pozdrav iz finske pisarne, kjer pijem ze sesto kavo danes! O bog, kako pogresamo slovensko kavo - tukaj pijejo "vodo". Ceprav sem naredila celo mini raziskavo na temo pitja kave. Finci jo spijejo najvec na svetu v povprecuju 12kg na prebivalca na leto, mi samo 4kg...ampak zagotovo pijemo v Sloveniji boljso kavo in ne pobarvane vode.

Terve,
vas Muri brez sumnikov :D

Zakaj Finska?

Torej zakaj Finska? Vsak me vpraša zakaj prostovoljno delo na Finskem? Oni tega ne rabijo...
odgovor se skriva spodaj...proces odločitve je bil precej spontan :)
V prejšnjem blogu sem govorila o pripravah na selitev...zdaj, ko sem "preseljena" pa bom govorila o dojemanju moje selitve, navdušenosti nad državo in ljudmi, ter pomenu doma :)

Morem priznat, da ko pogledam nazaj, nad vso dramo ob odhodu in seveda najbolši poslovilni zabavi (ostali ste z mano celo noč, jutro in me spremljali na letališče..bili ob meni, ko sem se podala na dogodivščino spoznavanja novih poti, ljudi in znanja...tisti ljudje, ki so z mano - ne glede na to, kjer koli sem) se malo zamislim...saj je za Fince normalno da se od doma odselijo pri 16ih v povprečju. Nad tem podatkom sem bila precej šokirana, saj je v Sloveniji precej drugače. Ampak celotni sistem tukaj temelji na tem, da se otroke uči neodvisnosti že v zgodnjih letih. Torej bom rekla da sm se počutla precej otročje ob razlaganju, da zapustiti dom, ni bila ravno najlažja odločitev. Tukaj s starši kljub neodvisnosti ohranjajo redne stike, se podpirajo in vsaj enkrat tedensko obiščejo. Večina mladih ima stanovanja v najemu saj so pred kratkim spremenili zakon o stanovanjskih kredit. (večina jih ima seveda savne v stanovajih :P )
Ja mladi so drugačni...ko jim povem da v Sloveniji večina v času študija živi pri starših, se jim zdimo čudni :D
Šolanje je popolnoma zastojn, tudi hrana do fakultete. Ko si pa na faksu pa imaš kosilo za 2€ - toliko o tem kak smo privilegirani ker imamo bone...naj spomnim da VSAK študent dobi vsaj 400€ mesečne štipendije. Po nekaterih statistikah naj bi bil finski šolski sistem najboljši na svetu - učitelj oz. profesor je tukaj skoraj bolj cenjen kot zdravnik...kar če pogledam iz moje perspektive je prav...res je da zdravniki rešujejo življenja, ampak učitelji jih pa lahko uničijo, v zelo zgodnjih fazah lahko otrokom uničijo sanje in zaničijo njjihove talente...V zadnjih dnevih sem pogledla kar nekaj dokumentarcov na temo izobraževalnih sistemov po svetu...že od prej imam svoje mnenje ampak zares sem srečna da imam možnost ta sistem spoznati in doživeti. Tukaj tudi ločijo socialne delavce od mladinskih delavcev, razvit imajo celi sistem kako otrokom omogočiti in ponuditi čim več...ogromno se ukvarjajo z mladimi, jih usmerjajo, dajo jim tisoč in eno možnost za preživljanje prostega časa (zastojn!) ko pogledam k nam v Slovenijo se mi zdi vse tako drugače, vse bazira na neki sfejkani dobrodelnosti, ki je tu ni. To ni dobrodelnost, to je pač sistem. Vsi otroci so enaki,čeprav tudi tukaj ni glih ogromno imigrantov, se zelo dobro znajdejo tudi v takih primerih. Pa nočem zdaj zvenet ja tu je raj, pri nas pa sranje. Hočem govoriti o tem, da se da. Ker po vojni so bli Finci na dosti slabšem kot mi, pa glejte kako jim je uspelo. Aja točno, tukaj je beseda korupcija zelo redka...je ne rabijo :) Zavedam se da bom mogoče čez par mescov šele imela čisto realno sliko o vsem skupaj ampak začetni občutki so čudoviti. V manj kot dveh tednih sem dobila toliko idej in znanja. Učim se tudi finsko, vsi me zlo podpirajo in verjamem, da mi uspe :) angleško znajo sicer skoraj vsi. Tujcem so pripravljeni dati možnost. Tudi oni ne marajo zime, uživaj ob poletnih sončnih zahodih na jezerih. Hrano še spoznavam - soo far soo good :) Čeprav smo vsi evropejci, dokaj blizu 2575km mislim da nas loči, smo tako različni, totalno drugačna kultura dojemanja in sprejemanja. Aja pa skor noben nima modrih oči, so bolj sivo zelene :)

Torej zakaj Finska? Ker mislim, da se lahko tukaj ogromno naučim. Dobra praksa. Ker si naslednje leto želim delati z otroki v Afriki in menim, da mi lahko ljudje tukaj dajo ogromno znanja, ki ga potrebujem za strokovno delo (ki ga btw z veseljem delijo), ker se rada učim od "najboljših" in ker mislim, da potrebujem strokovno znanje, da lahko uresničim svoje sanje. Zato Finska :)

O tem zakaj pa Finci ne sprejemajo kovancev za 1 in 2 centa, da je najdlajša zaporna kazen 12 let, vojska še vedno obvezna in hobi zbiranje pločevink pa v naslednjem blogu, do takrat pa bom vesela vprašanj, kritik, pripomb in predlogov!

Moimoi,
Muri

Priprave ali kako slediti sanjam? (moja ptica na dolgem letu svobode)

Pozdravljeni,
minilo je kar precej časa od zadnje objave...in sem tudi bodočim delodajalcem na Finskem obljubila objavo že pred prihodom, torej v času priprav (čaka me še prevajanje tega potem v angleščino) poleg mene pa popisan list z temami, idejami in vsem o čem bom in želim pisati. V meni se dogajajo potresi (tisti dobri), ko imam vsaki dan znova nove misli, nove ideje, vsaki dan me pritegne še ena tema. Kar sproti si raje zapisujem. In obljubim si da bo ta seznam čez čas počečkan, kar pomeni da bo vse obdelano. Nekaj tukaj na blogu, nekaj v knjigah, nekaj v magistrski nalogi, nekaj na čveku ob kavi ali ob pivu ob večerih. :)

Malo morja, malo avstrijskih jezer in dosti Bovca je za mano. En kratki skos na morje pred selitvijo še verjetno sledi, no 25 dni - če mi vse zastavljeno uspe. Letošnji dopust je bil top :)
Ravnokar sem zaklučla s prebiranjem meni osebno ljubega avtorja dr.Marijana Košičeka. Gospod je sicer že pokojni ampak, njegove knjijge me vedno znova navdušijo. Razumem ga. Všeč mi je občutek, ko vidim, da nekdo odnose dojema tako kot jih dojemam sama. Tokrat sem prebrala njegovo z naslovom Človek, imej se rad! (to in vse ostale priporočam vsem, srečnim, nesrečnim, mladim, starim...mislim da Košiček vsaj iz mojega pogleda in stališča zajema bistvo - ja tisto, ki je očem skrito, kakopak).

Čez 25 dni se selim. Občutek je popolnoma bittersweet. Drugače ga ne znam opisat. Srečna sem. V bistvu se še v življenju nikoli nisem selila. Tokrat ne menjujem stanovanja ampak državo, službo. Delala bo to kar mi je pomoje pisano na kožo in v veselje. V Areni 44 v Kuopio bomo delali koncerte in evente prav tako bom  z mladimi v različnih mladinskih centrih (mentorica in "režiserka" v španskem gledališču in z njimi bom pri vseh drugih dejavnosti) - to zna biti pestro ampak zelo z mladimi je za mene, tisto ki me izpolnjuje kot človeka). Sama vem kako pomembna je vzpodbuda in zaupanje iz strani starejših v mladih letih, ko se razvija osebnost. Vsak otrok si zasluži priložnost!!! In zato se bom vedno borila. Sama sem imela čudovite starše, ki so me spodbujali pri vsemu kar sem se lotila, zato zagotovo tudi lahko danes na nek način živim svoje sanje. (ati&mamca hvala!!!) Moj brat je svoja krila razprl že pred 3leti, ko se je preselil v San Francisco. Zdaj grem še jaz. Ampak mislim, da jima ne bo preveč dolgčas, saj se še po vseh teh letih znata met prav fajn :D Jaz pa se selim tja daleč na sever, na Finsko. Deželo tisočerih jezer in novih priložnosti. Trenutno sedim v svojem udobnem stolu, pred mojim ekrani, z meni ljubo glasbo v odzadju, v mojem domu. V prostoru v katerem se počutim srečno. (your home is where your heart is). Tako pravijo. Imam novi dom, na Finskem,v mestu Kuopio. Ampak del mene bo zagotovo ostal tukaj, med živo zelenimi stenami, vonju po domačem, moja Muri around the world wall - stena polepljena z slikami iz mojih mnogih potovanj (Mehika, ZDA, Japonska, Kanada,...) ko pomislim, tokrat gre zares, tokrat ne grem na potovanje ampak grem tja živet. Veselim se, da sem bila zmožna tega koraka, ker mi gre na kurac kak vsi samo sedijo in jamrajo kako ni priložnosti... (saj ne rečem v Sloveniji jih res ni) smo pa tukaj tisti, ki kljub dvomom in strahu vztrajamo na svoji poti. Z jamranjem še nihče ni nikoli ni dosegel nič. Potrebna so dejanja. Zato vsem povem, da se da. In na koncu je najbolj preprosta stvari slediti sebi in sanjam. Za nekatere je to selitev tujina, za druge menjava študija, službe, partnerja. Če pa samo na glas ponavljamo in kritiziramo, a vseeno ostajamo v svoji komfortni coni, bomo čez leta obžalovali...nočem pametovat, ampak govorila sem z mnogimi ljudmi (tistimi izkušenimi, da ne bom rekla z starčki lih) ja rada jih poslušam - čeprav istočasno rada govorim :) preprosto je. In ljudi brez strahu ni, so le tisti, ki kljub strahu vztrajajo. Ja zna biti zelo težko se tega zavedam, ampak splača se. To je dejstvo. Poznam toliko ljudi, ki si niso upali slediti sanjam, pa naj si bo to druga služba ali tujina...zaradi razdalje, prijateljev,partnerjev,...na koncu dneva tudi če ob tebi kdo zaspi, si v sebi sam z svojimi mislimi. In ne glede na vse čudovite ljudi, ki jih imam v življenju se zavedam, da se na koncu morem zanesti samo sama nase, ker če se ne bom poslušala, spoštovala in imela rada, kdo me bo imel...in tudi če mi ne uspe vse točno tako kot si želim, bo na koncu dneva vedla, da sem vsaj probala, in to je že mala zmaga.
V naslednjem blogu bom govorila o odvisnosti, ampak ne o tisti od drog, o odvisnosti od ljudi, od hrupa....o odvisnosti od stvari (sodobna družba kakopak, sem govorila v enem od prejšnjih blogov). Kaj mi je dalo za mislit...govorili smo o potovanjih. Še vedno najraje potuje sama, ker sem tako najbol dojemljiva za okolico. Ja svet je nevaren. Tudi ceste so nevarne...pač vedno je kul da smo previdni. No da napeljem na odvisnost tiste vrste, ko fant pri 24ih gre na razgovor za službo z mamo, ko odrasla ženska rajši ne gre na sprehod kot pa da gre sama (sredi belega dneva v Mariboru), ko moški ne pusti partnerce, ko je nima več rad, ker pač rabi nekoga (čeprav se sploh ne pogovarjata...) o takih odvisnostih pišem prihodnjič (do takrat še delam na svojih, jih odkrivam in že odkrite zaenkrat uspešno obvladujem.
Bodočim delodajalcem na severu sem povedla, da so moji blogi drugačni, tako kot so tudi moje priprave na selitev o katerih v bistvu govori ta blog. Ne vem al bi mela 3,4 kufre...al raje backpacke? No kupla sem si one vreče, ko jih ven izsesaš. Pa ziher si bom bučno olje zravn nesla.

Zaj pa grem knjigo brat, ker še ne dojemam da je vsaki dan manj časa za vse priprave in pakiranje :)
Naslednič upam, da se mi še uspe javit iz Maribora.
Lets see, hug (prevedem jutri D: )
Muri

p.s to sliko sem dobila, ko sem izvedela, da sem sprejeta na delo na Finskem (od bodočih sodelavcev - btw vidi se da so prebrali življenjepis in motivacijsko pismo - ki govori o moji najljubši knjigi)

I CAN FLY :)

Čarobnost, letališča in moji lasje, ki so vedno bolj kodrasti :)

Že celo jutro imam v mislih letališča, za mene so letališča vedno predstavljala drug svet. Prav spominjam se vonja različnih letališč po svetu, ki so na nek način stičišče vseh ljudi. Popotnikov, ki so na različnih poteh življenja, poslovnih, družinskih, življenjskih. Srečaš ljudi vseh barv in ras. Pripadnike aboriginov, težke biznismene, manekenke...bom rekla ni da ni :)
Zakaj lasje, ki so vedno bolj kodrasti tudi v naslovu? Ker se moji lasje vedno bolj kodrajo, in samo zato ker me spomnijo na deklico, ki sem nekoč bila. Trepalnice do neba in kodrasti lasje, nasmeh in občudovanje sveta. Ne vem točno od kod je prišla v zgodnjem otroštvu v mene tako goreča želja, po potovanjih po odkrivanju, raziskovanju in spreminjanju sveta. Veliko sem potovala v svoji domišljiji, takrat bila obsedena z raznimi geografskimi kvizi in igercami. Komaj čakala na ure geografije, kje so bili moji zvezki polepljeni z slikami pokrajin in mest. Nikoli ne bom pozabila, kako žalostna sem velikokrat bila, ko sem vedela, da bo poletna destinacija ponovno Hrvaška in med krompirjevimi počitnicami terme Banovci. Vedno smo se kam odpravili, ampak nikoli dlje od Hrvaške. Mamo je strah letenja, ati pa ni nikoli bil preveč navdušen nad potovanji. Želja v meni je rastla. Tako zelo sem želela spreminjati svet, ampak ko sem odraščala sem spoznala, da če ga želim spremeniti, ga moram prvo spoznati. Tako zelo se spominjam, ko smo v osnovni šoli, pri predmetu in učiteljici, ki me ni marala gledali slike iz njenega potovanja po Japonske, slika ogrevanega wcja mi je tako zelo ostala v spominu. Ta učiteljica me je večkrat "prizadela" saj me ni marala, ker sem bila glasna. Mogoče sem v določenih trenutkih celo podvomila v sebe in svoje sposobnosti, ampak šla sem naprej in si obljubila, da se ne bom pustila, da bom verjela v sebe in svoje sanje. Najrajši sem seveda imela učiteljico geografije in se tako zelo veselila ur, ko smo po zemljevidu potovali v daljne dežele. Želje in življenjsko poslanstvo mislim, da se v človeku začne oblikovati v zgodnjem otroštvu...potem pa je odvisno od posameznika koliko verjame v sebe, koliko si upa. Zakaj bi izbrali lažjo, ziher pot, ko pa lahko na krilih sanj poletimo do zvezd?
Danes ko razmišljam o svojih sanjah, o željah, o otroštvu...ja gre mi na jok. Ker sem našla svojo pot, ker vem, da so solze in smeh kodraste deklice, bili z razlogom. Z željo, ki bo premagala sebe, strah in sebi dokazala da zmore. Še več mi pomeni, da svoje sanje uresničujem z svojim delom in trudom in da mi ni nič ni bilo podarjeno. Da vsak trenutek cenim še toliko bolj. Da se ponovno skodrana nasmehnem in v učkah čutim tisto toplo iskrico, ki nikoli ne ugasne :)
In vsak ko mi reče, sama po Mehiki z ruzakom, sama v Tokyju....jaz si ne bi nikoli upal/a. To slišim pogosto. Folk tudi mene je bilo strah, strah tako zelo, da sem skoraj pred leti preklicala let do Mexico Cityja. Na smrt sem bila prestrašena (od vseh potecialnih posilstev, vkradeih organov). Ampak takrat mi je prijateljica, rekla. Petra, preprosto je. V svet idi odprta, taka kot si. Sprejemaš vse ljudi, brez nalepk o barvi, veri... Ljudje čutijo če jih sprejmeš take kot so, ali na njih gledaš manj vredno. Še vedno mi odzvanja ta stavek..."ljudje to čutijo" in faking držalo bo ljudje to čutijo. V končni fazi, sem za nekega Japonca tudi jaz drugačna in bi me lahko imel za manj vredno? Ne kr pač zahodnjaki smo kao zakon. Ampak ne. Vsi imamo skupno lastnost, drugačni smo in za to smo enaki :) in ja po vseh strahovih, lahko rečem da so brezpredmetni. Ljudje čutimo :) in zaradi čudovitih trenutkov po svetu lahko trdim, da sem pri 24tih letih srečna in grem najpre, po svoji poti. Sanjam naprej. Hrakti pa se spominjam številnih letališč po svetu. Odhodna evropska imam okol kadilnic dobro naštudirana, za vedno si bom zapomnila letališče v Torontu, kjer sem tak dolgo iskala wc, da sem skor umrla. Prav tako mi je v malo manj lepem spominu ostalo letališče v Istanbulu, kjer so mi zasegli darilo...v Mexico cityju sem se vedno načakala na migracijski kontroli, v Guadalajari bila priča zasegu drog...Dunajsko letališče me bo pa vedno spominjalo na prihod domov. (bittersweet)
Ko sem bila v Tokyju sem našla to preprosto misel ("So stvari, ki bodo vselej močnejše od časa in daljave. Globlje od jezikov in navad. Kot je slediti svojim sanjam in se spoznavati. In deliti z drugimi čarobnost, ko jo odkrijemo ..."), le da tokrat je ta čarobnost dejansko v meni...in traja. In lahko jo delim.

Muri

Slika je bila posneta z "native" mehiško indijansko pred hišo Fride Kahlo :)

razprta krila ptice v duši - potepanje po Japonski

Ko se občutki in vtisi umirijo, ko nasmešek ostane, takrat mislim, da lahko spet pišem. Par dni sem preveč intenzivno doživljala svet in občutki v meni so bili tokrat tako resnični, da so bila pisanja zmedena, in ostala v osnutkih, za neke druge dni, ko bom pripravljena deliti tudi tisto, kaj se je ob vsem tem dogajalo v meni :)

S tem, ko sem po dveh letih ponovno "fizično" razprla krila in ponovno odpotovala na drugi konec sveta, sem hkrati razprla krila ptice, tiste, ki jo nosim v duši...in tako ponovno spoznala ljubezen do življenja, ljudi, sanj in daljnih dežel.

Japonska - definitivno tretji svet, ampak tretji svet v prihodnosti. Videla sem že dosti sveta, ampak do zdaj mislim, da me je poleg Mehike, Japonska popolnoma prevzela. Rada bi napisala kratki potopis in nočem delovati zmedeno zato bom začela tam kjer se je vse skupaj začelo - ko sem bila majhna deklica, ko sem občudovala slike čudovitih pokrajin in mest, takrat sem vedela, da bom nekoč potovala. Čeprav sem se zmes malo izgubila, sem spet nazaj in mala deklica v meni živi svoje otroške sanje :)

Turkish airlines - ponavadi sem vedno letela z British, tokrat sem za res ugodno ceno letela s Turkish s katerimi sem letela pred leti že do Istanbula, ampak tokrat je bil let kr precej daljši...navdušli so me...s hrano, s pijačo, z izborom inside flight entertaiment - kar pomeni neskončno število dobrih filmov, igerc, plat...vedno sem se obremenjevala z dolgimi leti, ker ponavadi ne morem spat. Nakar zagledam oznako WIFI, to je moj 14urni let naredil popoln. Zahvala gre viberju in skypu, da sem lahko klepetala z meni ljubimi ljudmi. Kristijan : " ja ki pa si ti?" jaz: " čuj ne vem, neki nad Kazahstanom :D " ... ja bilo je prav zabavno...in že sem se znašla tam, kje bi si še pol leta nazaj upala trdit, da bom lahko potovala samo preko filma Lost in translation :)
Narita airport Tokyo, in dogodivščina se je začela. 8 ur v prihodnosti pravim :) zmedena sem bila, ker mi je vsak drugače razložil, kako do hostela :) no znašla sem se na vlaku in že spoznala prijaznost ljudi, ki so izredno prijazni in spoštljivi do VSEH. Čeprav sem prispela sredi belega dneva, si nisem niti upala pomisliti, da bi šla spat. V hostlu so me navdušli z copati, posebej za vsak prostor, z udobno posteljo, ogrevanim wc-jem in prijaznostjo ter odlično angleščino :) pod tuš in akcija.
TOKYO, je mesto ki nima mej, mesto, ki nikoli ne spi. Mesto, ki nima urejenih ulic tako kot jih vidiš npr. v Parizu, a je hkrati najbol urejeno mesto, kar sem jih videla. TOKYO je svet za sebe. Prepleta se preteklost s tradicijo in prihodnostjo na zanimiv način, ki ni kičast. Tokyjo ima miljon zanimivosti in znamenitosti, v tednu dni mislim, da sem jih uspela obiskati mogoče 30%, najbolj mi je bilo všeč to, da ko sem se namenila recimo pogledati A, sem po poti do tja odkrivala celo ostalo abecedo zanimivih stvari, tako da do a sploh nisem nikoli prišla...skoraj tako kot v filmu sem bila rahlo izgubljena s prevod - čudovit filing.
Na kratko nekaj zanimivosti, ki so mi najbolj ostale v spominu :)
1. največja ribja tržnica na svetu TSUJIKI : dejansko sploh ni smrdelo po ribah - kako jim to uspe - dont ask:)

2. najstarejši tempelj sredi Tokyja SESOJI : večerni sprehod okoli, prijazni mama in hčerka, ki sta mi pokazali pot in skupina študentov, ki je preko telefona uporabljala google translate, da so odgovorili na moja vprašanja :)

3. Tokyo dome in Roller Coster tako rekoč sredi mesta, vrsta za vstop v dome je bila neskončna a so ljudje vseeno čakali v vrstah in veselo klepetali. Vožnja z Rollerjem je bila precej spuki, ampak mislim, da sem tam nad Tokyjem, dejansko pustila del duše :D

4. Ueno park in prvi češnjevi cvetovi, čudovit sprehod, ki se je zavlekel v večer in opazovanje sončnega zahoda, živalski vrt z vstopnino 3,5€...mini piknik, skupinska slika z nenormalno a ne vsiljivo prijaznimi študenti in odbojka z japonsko družino :)

5. Tipično japonsko kosilo s Keiko (punca je bila v San Francisco sodelavka od mojega brata, še vedno pravi, da je življenje na japonskem bolše kot v ZDA) in prava Japonska masaža (občutek med njo AUUU boli ful, občutek po njej aaaa it feels sooo good).

6. Najbolj zabavni anime and electronic place (Ahikaraba)

7. Pogled na neskončni Tokyo, ter končno v Park Hyatt Tokyo, kjer sta moja najljubša igralca (Bill Murray in Scharlet Johanson) moj najljubši film LOST IN TRANSLATION :)

8. KARAOKE, to pač tam moreš sprobat in to ne samo karaoke, karaoke z mehičanom, ki sem ga spoznala, privatna sobica, dva mikrofana, neskočen seznam pesmi in japonsko pivo = 10€

9. Šoping na Harajaku, ki je najbolj obljudena ulica daleč naokoli, gneča za pop*, ampak niti enkrat nisem dobila občutka utesnjenosti ali niti enkrat se ni noben rukno v mene :D

To je nekaj utrinkov stvari, ki sem jih videla in doživela, vsega enostavno ne morem napisati in opisati. Srečno in privilegirano se počutim, da sem imela možnost pokukati in spoznati japonsko kulturo. Imela sem možnost intervjuja z lokalnimi ljudmi, ki so mi dejansko predstavili japonsko kulturo, za to bi za konec napisala še nekaj zanimivosti.
Kot prvo Tokyjo je čisto mesto, kjer na tleh ne vidiš enega papirčka ali ogorka od cigarete.
PRIJAZNOST, ljudje so prijazni in zelo zelo pripravljeni pomagat, gospa je z mano hodila vsaj 2km,da mi je pokazala kam morem it, kljub temu, da ni znala besede angleško.
ANGLEŠČINA, hudo slabo, ampak nekak ti bojo pomagali al te bojo spremljali al si bodo pomagali z rokami ali nogami, skoraj se ne moreš izgubit.
PREVOZ - dnevna metro karta (neomejena) 7€. Metro dobesedno vozi na 2 minuti.
HRANA- z razlogom so vsi suhi. Zdrava in dobra.
PIJAČA - zeleni čaj in ogabna kava. Dobro pivo :) (sake sem pa domu prinesla D: )
MASKE na ustih - ne to ni modna muha, čudno mi je bilo da jih nosi samo okoli 20% ljudi in sem vprašala tudi vse o tem...nosijo ko so prehlajeni, vljudnost do okolice. Btw sem jih kupla in prinesla, če je kdo prehlajen naj se javi.
ANIME in stripi - vedno sem misla da je to pač kr nekaj brezveze. NE!!! Keiko me je odpeljala v nekaj nadstropno trgovino, kjer me je popelja v ta del njihove kulture, ki je tudi zelo pomemben in njihov :) to berejo otroci, odrasli, zgodbe kot so Dragon ball Z, pokemon in podobne, imajo otroci, da se učijo zgodovino, geografijo, sociologijo...dejansko jih lahko uporabljajo namesto brezveznih in napornih učbenikov v šolah - mogoče je to stvar nad katero sem bila najbolj fascinirana in navdušena. Zdaj razumem zakaj so ljudje tam srečni, in ne opaziš tečnih ljudi kot pri nas :D dovolijo jim že od malega izbiro in zabavni način učenja :) v teh zgodba dobra zmaga. VEDNO.
GEJŠE - srečaš jih po ulicah in se lepo stopijo v okolico v belih zoknah in japonkah :)
MODA - zelo všečna. Okusna :)

Še bi lahko pisala ure in ure, in podoživljala to čudovito kulturo in ljudi, ene najboljših dni v življenju, ampak bom nekaj prišparala za potopise, ki jih pripravljam (takrat tudi hrana in pijača - tudi zeleni kit kat). Srečna sem, in hvaležna vsem tistim, ki me v mojih sanjah podpirate in mi dovolite biti jaz. Vedno bom vse ljudi, predvsem otroke podpirala k sanjarjenju, ker sem si spet dokazala, da se sanje lahko uresničijo, le dovolj moramo verjeti v njih in pa nekaj za njih tudi narediti. Vesela sem da mam ljudi v življenju, ki me podpirajo, so tukaj ko jih potrebujem in me pogrešajo ko me ni. Ter me znajo vedno znova opomnit, kdo sem jaz, in mi ne pustijo da obupam. Sama delam isto. In ja vračam se mi :) dobro na vse možne načine, predvsem pa skozi občutke, ki jih lahko samo poimenujem brezpogojna ljubezen. V prihodnosti pripravljam nove poti, v dežele Afrike, tam bom tudi bolj aktivno vključena v lokalno okolje, prav tako pripravljam projekte s katerimi bodo otroki lahko sanjali, pa ne samo sanjali, tudi živeli svoje sanje! To sem jaz, petra, muri, punčka, deklica in ženska :)
Rada vas imam!

Japonska, dežela nasmejanih ljudi ob deževnem dnevu (prvi vtisi)

Veš oni filing ko se šetaš po Tokyo pa se ti Korejec zadere Petra??!!! WTFFF! aja tatoo v korejščini na desni roki v spomin na punco iz Korejo s katero sva v Španiji delile stanovanje...od takih spominov pa se lahko živi :)

Ker pisanje počasi postaja moja služba je prav, da svoje delo kvalitetno in ažurno opravljam :) pa naj bo prvo v maternem jeziku in potem v angleščini za tiste potencialne delodajalce...
torej tukaj sem na JAPONSKEM :) čeprav nisem spala že več kot 40 ur, sploh nisem zaspana - zakaj se mi zdi, da bom prvič po vseh potovanjih po svetu fasala "jetlag" ... pa tudi če je vredno in hvalabogi, da ne morm spat, ker Tokyo živi 24ur na dan :)
Skos imam v mislih kako zelo srečna sem, da znam slediti sebi, svojim sanjam. Tisti nemirni ptici v duši, ki je po treh letih ponovno razprla krila, in jaz sem spet jaz. Deklica, punca in ženska, ki ima življenjsko poslanstvo in želje, katerim sledi. Priznam, da sem med sprehajanju po Tokyjskih ulicah v dežju, brez prave destinacije, resnično izgubljena, ampak namerno izgubljena, (v neznanim mestih vedno to počnem sprehod, ki ponavadi traja par ur, malo levo, malo desno - povem najboljši način za spoznavanje mesta) z slušalkami in Dire Straitsi v ušesih, jokala. Od sreče. Da lahko pri 24ih letih živim svoje sanje, in se počutim svobodno kot že dolgo ne. To bi poimenovala ultimate freedom, ko preprosto si, brez mask (no z malenkost pudra in malo lipglosa :D ).

Vseh občutkov, ki so treutno v meni ne morem opisati, ker žarim, svetim, ljubim. V deželi vzhajajočega sonca, kljub dežju, ki me ni niti malo zmotil. Pot do Dunaja je bila pač jutranje zaspana, na letališču kot je za mene klasika seveda prvo po kavo in v kadilnico. Kratki let do Istanbula mi je popestrila skupina bosanskih turistk, ki sicer živijo na Beću (so povedale), ampak govorijo bosanski in grejo na izlet v Istanbul, vse lepo in prav če ne bi gospa na moji levi po odličnem kebapu bruhala :D ampak tudi najboljšim se zgodi, v Istanbulu smo se poslovile, jaz pa sem imela 3 ure časa do naslednjega leta, zatorej iskalna akcija kadilnice na letališču. Uspešno. Terasa, kava, pepsi. Vročina in stotine potnikov iz vsega sveta. V lobbyju, ko smo čakali na boarding mi je uspelo še napisati uvod v tako dolgo obljubljeno knjigo :) nasmejana sem se odpravila na Boeign 777 brez, da bi pomislila na Malezijsko letalo, ki je hmmm bog ve kje. (Ta tema mi je bila izredo privlačna zadji teden in sem jo tudi v nulo naštudirala, ampak o tem drugič, ni časa, misli pa je preveč).
Soseda na levi prijetna gospa iz Japonske, ki pa ni znala besede angleško, čeprav sma se obe zelo želeli pogovarjati. Čeprav sva bile lost in traslation se je gospa po prevzemu kufrov v Tokyju prišla poslovit, kar se mi je zdela preprosto zelo lepa gesta. Z očmi sma si tokrat povedale vse. Let je trajal 12 ur, ampak minil ko šuš. Dva viskija in dve pivi, seveda sem pod jopco na skrivaj vlekla elektronsko cigareto (hvala Jernej), ker brez bedarij pač ne bi bla jaz. Wifi na letalu, morska hrana, tak da ko sem letala nad Rusijo sem po telefonu klepetala z Krikijom, pred leti si tega nisem znala predstavljati. Malo sem spala, malo brala knjigo in pogledla dokumetarec o Lance Armstrongu (tudi o tem imam ogromno za povedat, ampak next time). In hop, welcome to Tokyo.

Tokyo, Narita Airport 20.03.2014
Prvo, čakanje prtljage, kratko izpolnjen folmular, skeniranje prstnih odtisov in slika, par logičnih vprašanj in muri je entrala na Japonsko. Drugo obvezno kava+kadilnica. Japonci so kadilci. Ampak po tleh ni cigaret - se pazim in se opominjam. Tretje na vlak do hotela. In tukaj se pustolovščina prične. English ? NO. Smiling all the time ? YES. Enostavno ne moreš biti jezen. No že da sm do vlaka prišla je bil projekt, kaj šele iz vlaka do hotela. Na vlaku sem se v pogovor zapletla z nekim biznis menom, ki je z mano delil svoj wifi ono? Taki folk obstaja ? Super. Izmenjala sva kontakte, ker pogosto potuje v Italijo. Ko je edini, ki je znal angleško šel iz vlaka, je šlo tudi moje upanje da v prvo trofim postajo. Valda sm zgrešla, ampak nasmejana, se zgodi :) Dežuje, a ljudje so nasmejani. Našla sem do hotela, kjer ne samo da imam ogrevan WC, za vsak prostor posebne copate :D na hitro pod tuš in dalje, na sprehod....med ulice...med ljudi, ki so me tako v kratkem uspeli navdušiti z nasmeški, ki sem jih bila deležna od vsakega :) ko sem hodila po neki ulici, sem videla dečka, ki je težko hodil, in sem mislila, da bo padel...vprašala sem ga če je ok, in če rabi pomoč, rekel mi je da pač ima hibo in da je ok in da se opravičuje da me je zmotil...pa sem bila tak, ne ti oprosti meni. Z nasmeškom sma se poslovila in nadaljevala vsak v svoji smeri. Toyote, toyote, nissani in valda "levičarji". Dosti kolesarjev, kar pomeni iz mojega zornega kota še en veliki plus...Na vsakih 50 metrov je avtomat z pijačami (vodo, kavo, kokakolo in vsemi njihovimi zvarki, zaenkrat sem še varno na kokakoli in burgerkingu, jutri zagovoto probam meni ljub suši, ki pomoje nima veze z ljubljanskim running sushijom :D) tudi cene so za vse te napitke nižje od enega evra in so zaenkrat proti pričakovanjem sprejemljive, je pa res da se pri hrani in pijači počutim malo zgubljeno, mogoče skoraj tako kot sta se počutla Bill Murray in Scarlet Johanson ob snemanju Lost in translation, ampak mislim da smo vsi izgubljeni v svobodnem smislu) btw velika zahvala navdušenju nad Japonsko grem prav temu filmu....
Evropejci smo dosti dosti zadaj, čeprav se imamo za zahodnjake. Pa se bom ustavila na tej točki, ker verjamem, da bodo občutki v meni ostali, ker so neverjetni, jaz pa sem nenormalno srečna. Ker sem nazaj. Samo dovoliti sem si morala spet poleteti.
V Evropi je dan, mi pa počasi pogledat Tokyo nightlife :) no po enem spitim HO-Chinu z grapefrutom mislim da bom nocoj preklopla na pivo :D
z novimi prigodami (aja sezuvat se bom končno navadla) se javim v kratkem do takrat,
SAYONARA
muri jr.