kje začeti? naslov verjetno pove marsikaj, ali pa nič? spet se sprašujem kako naj poimenujem svojo knjigo :D ampak danes razmišljam o drugih stvareh. o mojem dnevu, ki je skoraj popoln. 18.07.12 bo eden tistih dni, ki ostanejo v spominu. pa da razčistim; vem, da je po vseh standardih moja prihodnost tukaj v sloveniji, diplomiran ekonomist, na zavodu za zaposlovanje, socialna pomoč in životarjenje. žal se tega zavedam, ker vem da tako je. ampak jaz sem izbrala drugačno pot. upam, da mi uspe. danes se tako počutim. sprejetje razpisa v katerem razvijam svoje ideje, ki se še meni zdijo fenomenalne, v katerem pomagam drugim, mi mogoče pomeni celo več kot diploma, pa čeprav bo verjetno še težka borba z občino. ker gre za ogromni projekt, ki zahteva dosti sredstev. ampak vem kaj zmorem :)
torej diplomco posvečam, njima. atiju in mami. s katerima sem delila pretežni del današnjega dopoldneva. diploma mi nič ne pomeni, pomeni mi njuno veselje, njun ponos. ker se zavedam, koliko sta storila zame. vem kaj sta preživljala in koliko sta se trudila, da sta mi omogočila takšno življenje kot ga imam. čeprav sta kdaj tudi podvomila vame, saj sem tudi sama. čeprav sta me tudi ona dva kdaj prizadela, ampak tako v življenju je. nikoli jima ne bom znala z besedami poovedati kako zelo hvaležna sem jima. (čeprav sma dvojčka baje zaradi tablet - ta tema, ki me je totalno šokirala, o njej napišem drugič).
ker je danes res posebni dan sem ga želela deliti s tistimi, ki so najbolj verjeli vame, tudi ko sem bila najbolj slaba in nisem bila sposobna niti enega iskrenega nasmeška. na hitro sem ga podelila z magdo, krikijem, polono- s katero sma bile še delovne zmes, ko sem zapuščala merkator v katerem sma se dobile, ko mi je ruzak nafilala s peninami in obešankami za flaše, ki sem jih usput obesila sem šla mimo loterije in vplačala loto listek :)
dan sem podelila tudi z babico, ki je bila vidno slaba, ampak iskreno srečna. razbile sma kozarec iz katerega sva nazdravljali s penino. v smehu obe, zavedajoč se, da je to bilo za srečo :) prvič v življenju me ni natulila, ko sem nekaj uničla ali razbila, po pomoti. tudi to mi je nekaj pomenilo.
ker sem pa danes na vsak način želela ta dan podeliti tudi z rebeko, ki sicer daleč v dalmaciji, ker je velik del moje diplome (tiste druge) ona, sem preprosto sedla na kolo, zakolesarila v smeri najinega radizel, naročila to kaj vedno pije ona slikala in poslala mms. vem, da ji to pomeni ogromno, tako kot meni. vem, da zna biti hvaležna za malenkosti, ki nam polepšajo življenje, tiste, ki se jih nikoli ne bo dalo kupiti.
klical me je branko, bivši šef. wauuu bila sem tako vesela njegove čestitke, ker je verjel v mene.
čestital mi je tudi brat. od daleč vstran. to mi pomeni več kot karkoli. ker se verjetno niti sam ne zaveda, kakšen nasmešek mi je z enim stavkom izrisal na obraz. zmes sem seveda pičkarla, ker sem mogla še biti navezi z sodelavci zaradi podpornih pisem itd...
govorila sem tudi z janom. še vedno so nekje v meni vsi tisti občutki po vsem tem času. oba sva bila iskreno vesela, ker sma se pred leti dogovorila, da tekmujema, kdo bo prej diplomiral. čeprav je on v letih v konkretni prednosti. napisal mi je, da ko je izvedel se je kr začel učit, da je dobil motivacijo in da me pooblašča, da mu gnjavim. vesela sem. ker si želim, da napreduje tudi on. ne glede na zgodovino, ki se me je tisto zimo, uničla, in ne glede na to, da se po tolkem času zaveda, da je zajebal najboljšo žensko, ki bi jo lahko imel, ga bom vedno podpirala. saj vsak izmed nas ima svojo zgodbo. que hay detras?
kaj še storim danes? jutri zagotovo spim. celo sestanke sem skenslala. čeprav sem organizatorka enega festivala v septembru, ampak jutri ne jutri spim. v petek in soboto delam. po zadnji minuti dela, izklopim telefon, ugasnem računalnik, spakiram in se z druščino stevardes in pilotov odpravim na morjeeeee po 8ih letih. vem, da sem vmes potovala, plavala v karibskem morju. ampak tokrat si zares po vseh letih želim, dopusta. igranja uno kart in grilanja pozno v noč. da vem kje bom spala naslednjo noč. z nahrbtnikom v svetu, kjer nisem imela pojma kako in kje bom preživela naslednji dan, sem doživela za svoja leta mogoče preveč. zato letošnje poletje želim preživeti drugače. kakorkoli, toliko še imam za povedati, pa premalo časa. edino kar še naredim danes je to, da svoje sprešvicane lase spnem v figo, navlečem nase najljubše kavbojke, razvlečeno jopco in se odpravim na piknik, kjer zapijamo mojo diplomo in andrejevo licenco za pilota. tako bomo delili večer in jutro. kregali se o tem, kdo bo na morju kuhal in kdo grilal.
jutri zagotovo spim, si še eknkrat obljubim. zdaj pa res rabim čas, da se odločim o prihodnosti (službi,magisteriju,potovanjih,družini, - še je čas da izvem, kaj je bolje naj ostanem ali grem :D ipd). čeprav imam skoraj vse kar si želim, čudovite prijatelje, zdrava sem (kolko tolko), izkušnje, razum in srce. ampak nekako konstantni občutek, da še nekaj manjka.
ko najdem vam povem. do takrat pa dragi moji, ja saj vem da preveč govorim a kljub temu bom pisala še naprej. ampak čez kaki teden, ko se naspim.
aja čaka me še to da prevedem to v ang in špa za tatiano,adeeba,mirkota in mehičane. ki so verjeli vame :)
za petras life sliko pa hvala adeebu :) tako me vidi on. kako me vidite drugi?
malo vaš malo samosvoj muri
torej diplomco posvečam, njima. atiju in mami. s katerima sem delila pretežni del današnjega dopoldneva. diploma mi nič ne pomeni, pomeni mi njuno veselje, njun ponos. ker se zavedam, koliko sta storila zame. vem kaj sta preživljala in koliko sta se trudila, da sta mi omogočila takšno življenje kot ga imam. čeprav sta kdaj tudi podvomila vame, saj sem tudi sama. čeprav sta me tudi ona dva kdaj prizadela, ampak tako v življenju je. nikoli jima ne bom znala z besedami poovedati kako zelo hvaležna sem jima. (čeprav sma dvojčka baje zaradi tablet - ta tema, ki me je totalno šokirala, o njej napišem drugič).
ker je danes res posebni dan sem ga želela deliti s tistimi, ki so najbolj verjeli vame, tudi ko sem bila najbolj slaba in nisem bila sposobna niti enega iskrenega nasmeška. na hitro sem ga podelila z magdo, krikijem, polono- s katero sma bile še delovne zmes, ko sem zapuščala merkator v katerem sma se dobile, ko mi je ruzak nafilala s peninami in obešankami za flaše, ki sem jih usput obesila sem šla mimo loterije in vplačala loto listek :)
dan sem podelila tudi z babico, ki je bila vidno slaba, ampak iskreno srečna. razbile sma kozarec iz katerega sva nazdravljali s penino. v smehu obe, zavedajoč se, da je to bilo za srečo :) prvič v življenju me ni natulila, ko sem nekaj uničla ali razbila, po pomoti. tudi to mi je nekaj pomenilo.
ker sem pa danes na vsak način želela ta dan podeliti tudi z rebeko, ki sicer daleč v dalmaciji, ker je velik del moje diplome (tiste druge) ona, sem preprosto sedla na kolo, zakolesarila v smeri najinega radizel, naročila to kaj vedno pije ona slikala in poslala mms. vem, da ji to pomeni ogromno, tako kot meni. vem, da zna biti hvaležna za malenkosti, ki nam polepšajo življenje, tiste, ki se jih nikoli ne bo dalo kupiti.
klical me je branko, bivši šef. wauuu bila sem tako vesela njegove čestitke, ker je verjel v mene.
čestital mi je tudi brat. od daleč vstran. to mi pomeni več kot karkoli. ker se verjetno niti sam ne zaveda, kakšen nasmešek mi je z enim stavkom izrisal na obraz. zmes sem seveda pičkarla, ker sem mogla še biti navezi z sodelavci zaradi podpornih pisem itd...
govorila sem tudi z janom. še vedno so nekje v meni vsi tisti občutki po vsem tem času. oba sva bila iskreno vesela, ker sma se pred leti dogovorila, da tekmujema, kdo bo prej diplomiral. čeprav je on v letih v konkretni prednosti. napisal mi je, da ko je izvedel se je kr začel učit, da je dobil motivacijo in da me pooblašča, da mu gnjavim. vesela sem. ker si želim, da napreduje tudi on. ne glede na zgodovino, ki se me je tisto zimo, uničla, in ne glede na to, da se po tolkem času zaveda, da je zajebal najboljšo žensko, ki bi jo lahko imel, ga bom vedno podpirala. saj vsak izmed nas ima svojo zgodbo. que hay detras?
kaj še storim danes? jutri zagotovo spim. celo sestanke sem skenslala. čeprav sem organizatorka enega festivala v septembru, ampak jutri ne jutri spim. v petek in soboto delam. po zadnji minuti dela, izklopim telefon, ugasnem računalnik, spakiram in se z druščino stevardes in pilotov odpravim na morjeeeee po 8ih letih. vem, da sem vmes potovala, plavala v karibskem morju. ampak tokrat si zares po vseh letih želim, dopusta. igranja uno kart in grilanja pozno v noč. da vem kje bom spala naslednjo noč. z nahrbtnikom v svetu, kjer nisem imela pojma kako in kje bom preživela naslednji dan, sem doživela za svoja leta mogoče preveč. zato letošnje poletje želim preživeti drugače. kakorkoli, toliko še imam za povedati, pa premalo časa. edino kar še naredim danes je to, da svoje sprešvicane lase spnem v figo, navlečem nase najljubše kavbojke, razvlečeno jopco in se odpravim na piknik, kjer zapijamo mojo diplomo in andrejevo licenco za pilota. tako bomo delili večer in jutro. kregali se o tem, kdo bo na morju kuhal in kdo grilal.
jutri zagotovo spim, si še eknkrat obljubim. zdaj pa res rabim čas, da se odločim o prihodnosti (službi,magisteriju,potovanjih,družini, - še je čas da izvem, kaj je bolje naj ostanem ali grem :D ipd). čeprav imam skoraj vse kar si želim, čudovite prijatelje, zdrava sem (kolko tolko), izkušnje, razum in srce. ampak nekako konstantni občutek, da še nekaj manjka.
ko najdem vam povem. do takrat pa dragi moji, ja saj vem da preveč govorim a kljub temu bom pisala še naprej. ampak čez kaki teden, ko se naspim.
aja čaka me še to da prevedem to v ang in špa za tatiano,adeeba,mirkota in mehičane. ki so verjeli vame :)
malo vaš malo samosvoj muri
