razprta krila ptice v duši - potepanje po Japonski

Ko se občutki in vtisi umirijo, ko nasmešek ostane, takrat mislim, da lahko spet pišem. Par dni sem preveč intenzivno doživljala svet in občutki v meni so bili tokrat tako resnični, da so bila pisanja zmedena, in ostala v osnutkih, za neke druge dni, ko bom pripravljena deliti tudi tisto, kaj se je ob vsem tem dogajalo v meni :)

S tem, ko sem po dveh letih ponovno "fizično" razprla krila in ponovno odpotovala na drugi konec sveta, sem hkrati razprla krila ptice, tiste, ki jo nosim v duši...in tako ponovno spoznala ljubezen do življenja, ljudi, sanj in daljnih dežel.

Japonska - definitivno tretji svet, ampak tretji svet v prihodnosti. Videla sem že dosti sveta, ampak do zdaj mislim, da me je poleg Mehike, Japonska popolnoma prevzela. Rada bi napisala kratki potopis in nočem delovati zmedeno zato bom začela tam kjer se je vse skupaj začelo - ko sem bila majhna deklica, ko sem občudovala slike čudovitih pokrajin in mest, takrat sem vedela, da bom nekoč potovala. Čeprav sem se zmes malo izgubila, sem spet nazaj in mala deklica v meni živi svoje otroške sanje :)

Turkish airlines - ponavadi sem vedno letela z British, tokrat sem za res ugodno ceno letela s Turkish s katerimi sem letela pred leti že do Istanbula, ampak tokrat je bil let kr precej daljši...navdušli so me...s hrano, s pijačo, z izborom inside flight entertaiment - kar pomeni neskončno število dobrih filmov, igerc, plat...vedno sem se obremenjevala z dolgimi leti, ker ponavadi ne morem spat. Nakar zagledam oznako WIFI, to je moj 14urni let naredil popoln. Zahvala gre viberju in skypu, da sem lahko klepetala z meni ljubimi ljudmi. Kristijan : " ja ki pa si ti?" jaz: " čuj ne vem, neki nad Kazahstanom :D " ... ja bilo je prav zabavno...in že sem se znašla tam, kje bi si še pol leta nazaj upala trdit, da bom lahko potovala samo preko filma Lost in translation :)
Narita airport Tokyo, in dogodivščina se je začela. 8 ur v prihodnosti pravim :) zmedena sem bila, ker mi je vsak drugače razložil, kako do hostela :) no znašla sem se na vlaku in že spoznala prijaznost ljudi, ki so izredno prijazni in spoštljivi do VSEH. Čeprav sem prispela sredi belega dneva, si nisem niti upala pomisliti, da bi šla spat. V hostlu so me navdušli z copati, posebej za vsak prostor, z udobno posteljo, ogrevanim wc-jem in prijaznostjo ter odlično angleščino :) pod tuš in akcija.
TOKYO, je mesto ki nima mej, mesto, ki nikoli ne spi. Mesto, ki nima urejenih ulic tako kot jih vidiš npr. v Parizu, a je hkrati najbol urejeno mesto, kar sem jih videla. TOKYO je svet za sebe. Prepleta se preteklost s tradicijo in prihodnostjo na zanimiv način, ki ni kičast. Tokyjo ima miljon zanimivosti in znamenitosti, v tednu dni mislim, da sem jih uspela obiskati mogoče 30%, najbolj mi je bilo všeč to, da ko sem se namenila recimo pogledati A, sem po poti do tja odkrivala celo ostalo abecedo zanimivih stvari, tako da do a sploh nisem nikoli prišla...skoraj tako kot v filmu sem bila rahlo izgubljena s prevod - čudovit filing.
Na kratko nekaj zanimivosti, ki so mi najbolj ostale v spominu :)
1. največja ribja tržnica na svetu TSUJIKI : dejansko sploh ni smrdelo po ribah - kako jim to uspe - dont ask:)

2. najstarejši tempelj sredi Tokyja SESOJI : večerni sprehod okoli, prijazni mama in hčerka, ki sta mi pokazali pot in skupina študentov, ki je preko telefona uporabljala google translate, da so odgovorili na moja vprašanja :)

3. Tokyo dome in Roller Coster tako rekoč sredi mesta, vrsta za vstop v dome je bila neskončna a so ljudje vseeno čakali v vrstah in veselo klepetali. Vožnja z Rollerjem je bila precej spuki, ampak mislim, da sem tam nad Tokyjem, dejansko pustila del duše :D

4. Ueno park in prvi češnjevi cvetovi, čudovit sprehod, ki se je zavlekel v večer in opazovanje sončnega zahoda, živalski vrt z vstopnino 3,5€...mini piknik, skupinska slika z nenormalno a ne vsiljivo prijaznimi študenti in odbojka z japonsko družino :)

5. Tipično japonsko kosilo s Keiko (punca je bila v San Francisco sodelavka od mojega brata, še vedno pravi, da je življenje na japonskem bolše kot v ZDA) in prava Japonska masaža (občutek med njo AUUU boli ful, občutek po njej aaaa it feels sooo good).

6. Najbolj zabavni anime and electronic place (Ahikaraba)

7. Pogled na neskončni Tokyo, ter končno v Park Hyatt Tokyo, kjer sta moja najljubša igralca (Bill Murray in Scharlet Johanson) moj najljubši film LOST IN TRANSLATION :)

8. KARAOKE, to pač tam moreš sprobat in to ne samo karaoke, karaoke z mehičanom, ki sem ga spoznala, privatna sobica, dva mikrofana, neskočen seznam pesmi in japonsko pivo = 10€

9. Šoping na Harajaku, ki je najbolj obljudena ulica daleč naokoli, gneča za pop*, ampak niti enkrat nisem dobila občutka utesnjenosti ali niti enkrat se ni noben rukno v mene :D

To je nekaj utrinkov stvari, ki sem jih videla in doživela, vsega enostavno ne morem napisati in opisati. Srečno in privilegirano se počutim, da sem imela možnost pokukati in spoznati japonsko kulturo. Imela sem možnost intervjuja z lokalnimi ljudmi, ki so mi dejansko predstavili japonsko kulturo, za to bi za konec napisala še nekaj zanimivosti.
Kot prvo Tokyjo je čisto mesto, kjer na tleh ne vidiš enega papirčka ali ogorka od cigarete.
PRIJAZNOST, ljudje so prijazni in zelo zelo pripravljeni pomagat, gospa je z mano hodila vsaj 2km,da mi je pokazala kam morem it, kljub temu, da ni znala besede angleško.
ANGLEŠČINA, hudo slabo, ampak nekak ti bojo pomagali al te bojo spremljali al si bodo pomagali z rokami ali nogami, skoraj se ne moreš izgubit.
PREVOZ - dnevna metro karta (neomejena) 7€. Metro dobesedno vozi na 2 minuti.
HRANA- z razlogom so vsi suhi. Zdrava in dobra.
PIJAČA - zeleni čaj in ogabna kava. Dobro pivo :) (sake sem pa domu prinesla D: )
MASKE na ustih - ne to ni modna muha, čudno mi je bilo da jih nosi samo okoli 20% ljudi in sem vprašala tudi vse o tem...nosijo ko so prehlajeni, vljudnost do okolice. Btw sem jih kupla in prinesla, če je kdo prehlajen naj se javi.
ANIME in stripi - vedno sem misla da je to pač kr nekaj brezveze. NE!!! Keiko me je odpeljala v nekaj nadstropno trgovino, kjer me je popelja v ta del njihove kulture, ki je tudi zelo pomemben in njihov :) to berejo otroci, odrasli, zgodbe kot so Dragon ball Z, pokemon in podobne, imajo otroci, da se učijo zgodovino, geografijo, sociologijo...dejansko jih lahko uporabljajo namesto brezveznih in napornih učbenikov v šolah - mogoče je to stvar nad katero sem bila najbolj fascinirana in navdušena. Zdaj razumem zakaj so ljudje tam srečni, in ne opaziš tečnih ljudi kot pri nas :D dovolijo jim že od malega izbiro in zabavni način učenja :) v teh zgodba dobra zmaga. VEDNO.
GEJŠE - srečaš jih po ulicah in se lepo stopijo v okolico v belih zoknah in japonkah :)
MODA - zelo všečna. Okusna :)

Še bi lahko pisala ure in ure, in podoživljala to čudovito kulturo in ljudi, ene najboljših dni v življenju, ampak bom nekaj prišparala za potopise, ki jih pripravljam (takrat tudi hrana in pijača - tudi zeleni kit kat). Srečna sem, in hvaležna vsem tistim, ki me v mojih sanjah podpirate in mi dovolite biti jaz. Vedno bom vse ljudi, predvsem otroke podpirala k sanjarjenju, ker sem si spet dokazala, da se sanje lahko uresničijo, le dovolj moramo verjeti v njih in pa nekaj za njih tudi narediti. Vesela sem da mam ljudi v življenju, ki me podpirajo, so tukaj ko jih potrebujem in me pogrešajo ko me ni. Ter me znajo vedno znova opomnit, kdo sem jaz, in mi ne pustijo da obupam. Sama delam isto. In ja vračam se mi :) dobro na vse možne načine, predvsem pa skozi občutke, ki jih lahko samo poimenujem brezpogojna ljubezen. V prihodnosti pripravljam nove poti, v dežele Afrike, tam bom tudi bolj aktivno vključena v lokalno okolje, prav tako pripravljam projekte s katerimi bodo otroki lahko sanjali, pa ne samo sanjali, tudi živeli svoje sanje! To sem jaz, petra, muri, punčka, deklica in ženska :)
Rada vas imam!

Japonska, dežela nasmejanih ljudi ob deževnem dnevu (prvi vtisi)

Veš oni filing ko se šetaš po Tokyo pa se ti Korejec zadere Petra??!!! WTFFF! aja tatoo v korejščini na desni roki v spomin na punco iz Korejo s katero sva v Španiji delile stanovanje...od takih spominov pa se lahko živi :)

Ker pisanje počasi postaja moja služba je prav, da svoje delo kvalitetno in ažurno opravljam :) pa naj bo prvo v maternem jeziku in potem v angleščini za tiste potencialne delodajalce...
torej tukaj sem na JAPONSKEM :) čeprav nisem spala že več kot 40 ur, sploh nisem zaspana - zakaj se mi zdi, da bom prvič po vseh potovanjih po svetu fasala "jetlag" ... pa tudi če je vredno in hvalabogi, da ne morm spat, ker Tokyo živi 24ur na dan :)
Skos imam v mislih kako zelo srečna sem, da znam slediti sebi, svojim sanjam. Tisti nemirni ptici v duši, ki je po treh letih ponovno razprla krila, in jaz sem spet jaz. Deklica, punca in ženska, ki ima življenjsko poslanstvo in želje, katerim sledi. Priznam, da sem med sprehajanju po Tokyjskih ulicah v dežju, brez prave destinacije, resnično izgubljena, ampak namerno izgubljena, (v neznanim mestih vedno to počnem sprehod, ki ponavadi traja par ur, malo levo, malo desno - povem najboljši način za spoznavanje mesta) z slušalkami in Dire Straitsi v ušesih, jokala. Od sreče. Da lahko pri 24ih letih živim svoje sanje, in se počutim svobodno kot že dolgo ne. To bi poimenovala ultimate freedom, ko preprosto si, brez mask (no z malenkost pudra in malo lipglosa :D ).

Vseh občutkov, ki so treutno v meni ne morem opisati, ker žarim, svetim, ljubim. V deželi vzhajajočega sonca, kljub dežju, ki me ni niti malo zmotil. Pot do Dunaja je bila pač jutranje zaspana, na letališču kot je za mene klasika seveda prvo po kavo in v kadilnico. Kratki let do Istanbula mi je popestrila skupina bosanskih turistk, ki sicer živijo na Beću (so povedale), ampak govorijo bosanski in grejo na izlet v Istanbul, vse lepo in prav če ne bi gospa na moji levi po odličnem kebapu bruhala :D ampak tudi najboljšim se zgodi, v Istanbulu smo se poslovile, jaz pa sem imela 3 ure časa do naslednjega leta, zatorej iskalna akcija kadilnice na letališču. Uspešno. Terasa, kava, pepsi. Vročina in stotine potnikov iz vsega sveta. V lobbyju, ko smo čakali na boarding mi je uspelo še napisati uvod v tako dolgo obljubljeno knjigo :) nasmejana sem se odpravila na Boeign 777 brez, da bi pomislila na Malezijsko letalo, ki je hmmm bog ve kje. (Ta tema mi je bila izredo privlačna zadji teden in sem jo tudi v nulo naštudirala, ampak o tem drugič, ni časa, misli pa je preveč).
Soseda na levi prijetna gospa iz Japonske, ki pa ni znala besede angleško, čeprav sma se obe zelo želeli pogovarjati. Čeprav sva bile lost in traslation se je gospa po prevzemu kufrov v Tokyju prišla poslovit, kar se mi je zdela preprosto zelo lepa gesta. Z očmi sma si tokrat povedale vse. Let je trajal 12 ur, ampak minil ko šuš. Dva viskija in dve pivi, seveda sem pod jopco na skrivaj vlekla elektronsko cigareto (hvala Jernej), ker brez bedarij pač ne bi bla jaz. Wifi na letalu, morska hrana, tak da ko sem letala nad Rusijo sem po telefonu klepetala z Krikijom, pred leti si tega nisem znala predstavljati. Malo sem spala, malo brala knjigo in pogledla dokumetarec o Lance Armstrongu (tudi o tem imam ogromno za povedat, ampak next time). In hop, welcome to Tokyo.

Tokyo, Narita Airport 20.03.2014
Prvo, čakanje prtljage, kratko izpolnjen folmular, skeniranje prstnih odtisov in slika, par logičnih vprašanj in muri je entrala na Japonsko. Drugo obvezno kava+kadilnica. Japonci so kadilci. Ampak po tleh ni cigaret - se pazim in se opominjam. Tretje na vlak do hotela. In tukaj se pustolovščina prične. English ? NO. Smiling all the time ? YES. Enostavno ne moreš biti jezen. No že da sm do vlaka prišla je bil projekt, kaj šele iz vlaka do hotela. Na vlaku sem se v pogovor zapletla z nekim biznis menom, ki je z mano delil svoj wifi ono? Taki folk obstaja ? Super. Izmenjala sva kontakte, ker pogosto potuje v Italijo. Ko je edini, ki je znal angleško šel iz vlaka, je šlo tudi moje upanje da v prvo trofim postajo. Valda sm zgrešla, ampak nasmejana, se zgodi :) Dežuje, a ljudje so nasmejani. Našla sem do hotela, kjer ne samo da imam ogrevan WC, za vsak prostor posebne copate :D na hitro pod tuš in dalje, na sprehod....med ulice...med ljudi, ki so me tako v kratkem uspeli navdušiti z nasmeški, ki sem jih bila deležna od vsakega :) ko sem hodila po neki ulici, sem videla dečka, ki je težko hodil, in sem mislila, da bo padel...vprašala sem ga če je ok, in če rabi pomoč, rekel mi je da pač ima hibo in da je ok in da se opravičuje da me je zmotil...pa sem bila tak, ne ti oprosti meni. Z nasmeškom sma se poslovila in nadaljevala vsak v svoji smeri. Toyote, toyote, nissani in valda "levičarji". Dosti kolesarjev, kar pomeni iz mojega zornega kota še en veliki plus...Na vsakih 50 metrov je avtomat z pijačami (vodo, kavo, kokakolo in vsemi njihovimi zvarki, zaenkrat sem še varno na kokakoli in burgerkingu, jutri zagovoto probam meni ljub suši, ki pomoje nima veze z ljubljanskim running sushijom :D) tudi cene so za vse te napitke nižje od enega evra in so zaenkrat proti pričakovanjem sprejemljive, je pa res da se pri hrani in pijači počutim malo zgubljeno, mogoče skoraj tako kot sta se počutla Bill Murray in Scarlet Johanson ob snemanju Lost in translation, ampak mislim da smo vsi izgubljeni v svobodnem smislu) btw velika zahvala navdušenju nad Japonsko grem prav temu filmu....
Evropejci smo dosti dosti zadaj, čeprav se imamo za zahodnjake. Pa se bom ustavila na tej točki, ker verjamem, da bodo občutki v meni ostali, ker so neverjetni, jaz pa sem nenormalno srečna. Ker sem nazaj. Samo dovoliti sem si morala spet poleteti.
V Evropi je dan, mi pa počasi pogledat Tokyo nightlife :) no po enem spitim HO-Chinu z grapefrutom mislim da bom nocoj preklopla na pivo :D
z novimi prigodami (aja sezuvat se bom končno navadla) se javim v kratkem do takrat,
SAYONARA
muri jr.

moje življenjsko poslanstvo (šola v naravi, posebni otroci in zakon o rejništvu)

čeprav sem v današnjem blogu želela govoriti o drugih stvareh (bo počakalo :P ) me je dogodek tukaj na arehu ne samo spravil v boljšo volje, ne samo nasmejal ampak celo malenkost povrnil upanje.

Vreme? Tukaj sneži in megleno je fuuul. Stanje na smučišču? Proge so ok. Ljudi ni dosti. So pa tukaj otroci, iz različnih koncev Slovenije, v šolah v naravi. Kak dobro se sliši šola v naravi, se še kdo izmed Vas spomni, kako je bilo pred leti, ko smo bili v Osnovnih šolah in smo šli na izlete ali šole v naravi ? Malo postanem nostalgična in se spomnim Poreča, ki smo ga obiskali če se ne motim v četrtem ali petem razredu osnovne šole. Morje, plaža, disko, .... in učiteljica Sonja, ki nam je pojedla čips. To je bila takrat katastrofa. V osnovni šoli smo na izletih in šolah v naravi naravnosti živeli za bonbone, čipse, bobi palčke in drugi krep od hrane. Tekmovali smo, kdo bo prinesel več. Doma smo delali dolge sezname za atije in mamice kaj vse naj nam kupijo. Pa smo mogoče kdaj pomislili, da si je kdo od staršev težko privoščil taki čips in take kekse, ker seveda je vse moglo bit lajbnitz al pa haribo. Takrat zagotovo ne, ker takšnih skrbi nismo imeli. Občudujem tiste starše, ki so svojim otrokom kljub temu, da niso imeli naredili brezskrbno otroštvo. Poznam kr nekaj takih staršev. Priznam, da sem bila precej razvajen otrok, ki pa je najbolj na svetu hvaležen za vse priložnost in predvsem za čudovito vzgojo, ki sem je bila deležna. Najbolj od vsega se spomnim občutka, da sta vedno verjela v mene, in upam si trditi, da sem danes zaradi tega tukaj kjer sem. In sem za svoja leta drugačna od vrstnikov. In borila se bom, da bi nekaj takega kot je zaupanje in spodbujanje lastnih otrok postalo samoumevno in ne le privilegij redkih kot opažam danes.
Malo sem zavila v drugo smer, ampak kaj opažam me tako zelo prizadane, da ne znam opisati. MISLIM DA SEM NAŠLA SVOJE ŽIVLJENJSKO POSLANSTVO. biti tukaj, biti glas tistih, ki so preslišani. Boriti se za tiste, ki se ne morejo. Ker enostavno preveč boli, da so meni samoumevne stvari za nekoga privilegij, ker so to osnovne človekove pravice. Pred parimi dnevi sem prebrala knjigo Neire Mikič, o ujetih sanjah v sistemu rejništva. Z rejništvom in zakonom o rejništvu se ukvarjam po tiho že od poletja, ko sem bila del take zgodbe. V koloniji z otroki, je bilo precej rejencev, ki so me navdihnili. Nikoli ne bom razumela določenih ljudi, pa sem vsakemu pripravljena dati več možnosti. V vsakem življenju pride do problemov, do zloma, do trenutkov, ko smo zgubljeni, ko se ne najdemo...ampak zavedati bi se morali, da ko smo starši smo odgovorni za še eno ali več življenj...kako lahko otroka daš v rejo, ker si najdla drugega moškega? KAKO? kako lahko otroka vzameš v rejo zaradi zaslužka? in mu ne da jemlješ vstran samo stvari, ki jih kao daš svojim otrokm, jemlješ mu vstran tisto kaj naj bolj potrebuje - občutek pripradnosti in ljubezen?
Toliko nekaj o zakonu o rejništvu : " Center za socialno delo ne izvede nikakršnih postopkov pri izbiri izvajalca rejniške dejavnosti, niti ne napiše odločbe, da gre otrok v rejo k določeni osebi, niti ne, za kako dolgo. Z rejnikom sklenejo le pogodbo. Otrok postane predmet odplačne pogodbe med centrom, ki otroku ni nič, in rejnikom, ki otroku prav tako ni nič. In potem se ta dva dogovarjata o njegovem življenju ob dejstvu, da starši ohranijo pravice in jim zakon celo zagotavlja odločanje o vseh pomembnih rečeh v zvezi z njim. Po drugi strani pa ne odločajo o najpomembnejši stvari, ta je, kdo bo otroka vzgajal in zanj skrbel ter kako dolgo. Kakšne starševske pravice so to? "
Kako lahko lastnega otroka strpaš v zavod, ker je drugačen? Za vzgled mi je gospa Lilijana Bukovič, mamica Gala. Ki se zanj kljub drugačnosti bori z svojim življenjem, ker je njen. Ker mu daje toliko ljubezni, da sem se vprašala od kod jo sploh jemlje? Ko sem jih spoznala sem bila srečna, da mi je bilo dano spoznati družino. Ki ni običajna, ki nima veliko ampak ima VSE, ker ima ljubezen, ki ni pogojena.In ogromno lepote, ki ne odseva v ogledalu ampak v duši.
So zgodbe, ki navdihnejo in zgodbe, ki bolijo. Absolutno se trudim naštudirat zakon o rejništvu in pripraviti predloge sprememb, ki so faking nujno potrebne. Ne za trošarine, pregrešno drage tepihe, kar je še edino kaj briga našo državo, ampak ZA NJIH, ki bodo čez leta naš podmladek, tukaj govorimo o življenju, in ne cenah kaj ti, nimajo cene. Čeprav marsikateri rejnik mislim, da ima otrok cene 500€ na mesec je žalostno, ker je tista brezpogojna ljubezen, ki jo srečen otrok vrne neprecenljiva. Tako je pred kratkim dejala moja mama...pohvalila sem njo in atija, za vse kar sta in kaj počneta. Z najbolj iskrenim nasmeškom je povedala, da se jima vrača, preko mene in mojega brata. Za par minut sem celo bila tiho. In ja splača se vlagat, ne tolko v delnice (čeprav bi kot ekonomist mogoče morala trditi drugače),  ampak v življenje :)

Mongoloidni fantek na smučeh in njegova učiteljica, ki ga spodbuja sta mi dala še večji zagon, da se borim za tisto, ki nima cene in je nikoli ne bo imelo. Hvala vsem, ki spodbujate mene in verjamete v mojo pot, ki sem si jo približno začrtala, ker danes vem kaj zmorem.

In želim da vsi vedo, da sem tukaj, ko sami ne bodo zmogli, bomo govorili skupaj!

Muri,
ki bo nocoj skupaj z mi2 prepreval o velikih zgodbah malih ljudi :) z kapo na glavi, da se ne vname še desni bobnič :)