Severni Balkan :) finska prodajalka vs. Alenka B.

Tervetuloa - dobrodošli po finsko,
v tokratnem blogu bi rada opisala "kulturne" razlike, ki sem jih po dveh mesecih opazila tukaj na Finskem. V čem se Slovenci in Finci razlikujemo in zakaj se se dostikrat smejim in čudim :)

Letos marca sem potovala po Japonski, takrat dejansko nisem dojemala takšnih občutnih kulturnih razlik, seveda sem v tistem tednu dni povzela nekatere očitne razlike med nami, čeprav sem bila mogoče veliko bolj pripravljena na "kulturni šok" ("Kulturni šok je termin, uporabljen za opisovanje zaskrbljenosti in občutkov (presenečenja, zmedenosti, itd.), ki jih ljudje občutijo, ko začnejo delovati znotraj popolnoma drugačne kulture ali socialnega okolja. Značnice, ki se manifestirajo v obliki besed, gest, izrazov na obrazu, navad in običajev ter norm, so pridobljene v toku socializacije in odraščanja. Naštete značnice so del naše kulture ravno tako kot je to jezik, ki ga govorimo in mišljenja, ki jih sprejmemo. Vsi zavisimo od teh značnih, med katerimi jih je večina podzavestno naučenih") mislim da ga nisem doživela, prav tako ko sem pred leti potovala po Mehiki...
Sedaj, ko pa živim na Finskem pa mislim, da ga doživljam, sicer v bolj lažji in zabavni obliki, ampak so stvari in običaji, ki se jim ne morem nehati čudit :)
Da vas popeljem v svet severni balkancev, kot vsi severni sosedje imenujejo Fince. Kljub temu, da je Finska država z visokim standardom, nizkim procentom brezposelnosti jo sosedje Švedi in Norvežani smatrajo za manj vredno kot so oni sami (imajo še višji standard - kar se mi zdi že skoraj nemogoče glede na visok standard tukaj, to bi navezala na Slovence, ki se "kao" odmikamo od balkana in tako gledamo na Bosance in Srbe - naj poudarim, da to ni moje osebno mnenje ampak mnenje večine ljudi, ki jih poznam).
Finci so blont, ja v večini bo to držalo :) in ne Finci nimajo vsi modrih oči, oziroma večina jih sploh nima - je pa res da imajo vsi svetle oči, sive ali sivo zelene. Rjave oči so tukaj res redkost, tako da se kljub moji beli polti in osvojenih osnovnih frazah v njihovem jeziko ne morem pretvarjat da sem lokalka :)
Jezik - o maj gat! bolj zakompliciranega jezika še nisem slišala, ker to res ni podobno ničemur. Tudi tukaj se Finci ločijo od drugih severnih sosedov. S poudarkom, da se svojih vzhodnih sosedov Rusov zelo bojijo, ko rečem zelo mislim zelo. Dejansko so skos v strahu za morebitno vojno z Rusijo, zato je vojska obvezna in vsake tolko krožijo naokoli vojaška letala.
Ampak poglejmo iz logičnega vidika, površina Finske znaša nekje 340.000 km2, populacija pa okoli 5 milijonov. Narava in razmere žal ne omogočajo poselitve all over the place. Nas je v bistvu gleda na majhnost države proti njim ogromno. Kuopio mesto v katerem živim je med večjimi - površinsko je res kar precej večje od Maribora, ima pa precej manj prebivalcev. Ampak kaj pa je lepšega kot sprehoditi se po centru mesta, ki je razporejeno okoli čudovitega jezera. Narava v samem centru mesta, to mi je tukaj všeč za razliko od ostalih prestolnic in svetovno znanih mest, ki sem jih obiskala. (za tek v gozdu ali sprehod v naravi ne rabiš nikamor, ker je vse dejansko pred nosom).
Riganje - vsi od malih otrok do odraslih ljudi ogromno rigajo - predvidevam, da je tukaj kriva "čudna" hrana. Ampak noben se nikoli ne opraviči. Dobro saj je res da to ni čisto nič takega in je popolnoma naravno, sem glih razmišljala da zakaj je en folk zadrt, za to da rigneš se morš kao opravičit, nekdo ko pa uničuje življenja ljudi (beri politiki) pa so tako zelo vljudni....
Finci so solo kultura, čeprav so zelo vljudni po eni strani se držijo bolj zase. Nikoli ne plačujejo po rundah, vedno plača vsak za sebe...kaj je tukaj dobro in slabo? Čist odvisno kako si navajen. Počasi se tudi to prijema pri nas imam občutek, čeprav se mi zdi da smo mi še vseeno vedno bolj "rundaši".
Finci ne poznajo papirnatega denarja, skoraj vsi, skoraj vse plačujejo s karticami...redko redo vidiš koga z kešom. Kar posledično pomeni, da tukaj se tukaj nikjer ne pušča napitnine (to jim je tuje), čeprav pri njihovih cenah, razumem to. (spomnim se ko enkrat v Mehiki nismo pustli napitnine - cela štala, je tak Kriki?) :)
Avtocest ne poznajo, oz so zelo redke...je pa res da so vse ceste tukaj gratis! Vozijo počasi in previdno, izjema so avtobusni vozniki-bolj agresivnih šoferjev še nisem uspela spoznat - groza!!! in ena samcata vožnja z avtobusom stane 3,30€.
Ja pa da se ustavim pri hrani (moj zajterk so tabletke z D-vitamino, ker se ne spomnim kdaj sm nazadnje vidla sonce). Povsod se sicer da dobiti vsa "normalna" (meni osebno) hrana, sem pa naletale na nekaj stvari, ki jih enostavno ne zmorem spraviti po želodcu. Ampak to jim povem in nekako razumejo, čeprav me hočejo večkrat "napizdit" da poskusim še kaj "boljšega".
Salmiaki - črno sladko slano čudo, ki ga vsebujejo skoraj vse sladkarije. Snickers je edina ziher stvar!
Mleko - v vsaki juhi. Si predstavljate mleko v goveji župi?
Ovseni kosmiči - kuhani v vodi z dodano majonezo in cukrom? No med tem ko je to jedla sodelavka, sem si na kruh mazala marmelado in puter - in ona meni "disgusting" in jaz njej kaj je pri putru in marmeladi na kruhu disgusting? ja njim je pač to čudno, tako kot je men majoneza s cukrom. Na temo "grose" se zelo dostikrat nasmejimo, ker to besedo ob skupnih obrokih izmenjamo večkrat ampak na sprejemljiv način.
Njihov stil glasbe je trenutno kontra metalu vsi poslušajo rap. Je pa res, da še vedno država z največ metalci, tudi zelo mladi, ki nosijo Slash in podobne majce. So potetovirani in sprepircani all over. To je tisti del, ki mi je zelo všeč. Finci so po duši metalci, hkrati pa odprti za vse ostalo :)
Finci so special narod, pijanci (krivijo pomankanje svetlobe), zelo zgodaj samostojni, individualisti, z čudovitim šolskim sistemom in željo po napredovanju. Finco so svetli narod, čeprav jih svetloba sploh v zimskem času redko obišče, z izjemo avtobusnih voznikov so previdno počasni vozniki, in perfektni govorci angleščine (prodajalka na blagajni v random trgovini govori dosti boljše kot bivša premieka Slovenije gospa Alenka). Finska je varna država. Zelo zelo spoštujejo in cenijo, če se kdo trudi z njihovim jezikom, ker se zavedajo kako je težki. Ne brigajo se tolko za druge, ker se brigajo zase. So razgledani in če bi želela kjer vzgajat in šolat svoje otroke, bi si jih zagotovo tukaj - le sonce bi dodala in zimo bi skrajšala. Jap tako je v življenju, vsega pač ne moremo imeti :)

Muri jr.

 Čudoviti tatoo umetniki :) kolegica in njen night mare before christmas :)

 Motoristi, ki jim je všeč Janževec :)

Zakaj se bojim?

"Nikdar se ne bojmo tatov in ubijalcev. Bojmo se sami sebe. Predsodki, glej, to so tatovi, pregrehe, to so ubijalci. Velike nevarnosti so v naši notranjosti. Bojmo se le tega, kar grozi naši duši." (Victor Hugo)

Tokrat sem se odlocila da zacnem z mislijo s katero se na nek nacin zagotovo strinjam...vcasih sem veliko razmisljala o strahu. O tem cesa vsega me je strah. Zakaj me je tega strah... (od kod izvira...-tej misli se bosta Tina in Kristijan zagotovo nasmejala!) Zadnje dni ponovno razmisljam o tem...posebej takrat ko ob veceru pogledam kak dober dokumentarec, ko moje misli zanese dalec vstran, proti obstoju clovestva, tja v globine bistva zivljenja, ko ure, ko bi ze zdavnaj mogla spat prebiram zgodbe ljudi, ki razmisljajo o smrti, o zivljenju, o smislu o bistvu. O tem kako ziveti bolj polno, o tem kako izboljsati sebe, brez da bi zeleli od drugih in okolice da se spremenijo.
Moji strahovi so izvirali predvsem iz napacne predstave in dojemanja odnos, stvari in okolice. Ko sem spoznala, da je razlika med nekaj imeti ali z necim oz nekom uzivati, sem se resila ogromno strahov. En recimo primer privzgojenega strahu...ko sem bila majhna deklica, sem se bala Romov...ker so mi vedno rekli, da ce bom poredna me bodo odpeljali. In res vedno, ko sem jih zagledala - sem mamco ali atija tako mocno stisnila za roko, da me ja ne bi odpeljali. :) zdaj mi je smesno ja, samo po nekaj letih je to se vedno ostalo v meni, nekako v puberteti sem "sovrazla" rome, se jih vedno na veliko izogibala, pa nikoli nisem znala sama sebi pojasniti zakaj tocno, noben od njih mi ni storil nic slabega. Ko sem se malo vec zacela ukvarjati sama s sabo in manj z drugimi, sem sla nazaj in ugotovila da vzrok tici nekje v otroskih letih, ko so pac Romi kao "kradli" poredne otroke. Ko se ugotovila, sem to nekako spustila iz sebe, takrat sem tudi zacela potovat in spoznavat vse, ki je nam v Evropi tako drugace in grozno. Ne opravicujem svojih strahov, ki se mi danes zdijo smesni, oz se jih celo sramujemo, samo zanimivo mi je dejstvo da sem se za marsikaterega morala vrniti v otrostvo in tam poiskati vzroke le temu. Spet ena dobra popotnica za mene in vzgojo svojih bodocih otrok in tistih s katerimi delam.
In potem se poznamo sto in tisoce razlicnih strahov. Mislim da jih ima vsak izmed nas, in da vecina le teh izvira iz nasih opranih mozganov...ene je ze zdaj strah kaj bodo kupli komu za bozic...banalni primer, ampak to je zaradi nasih prepranih mozganov, ki so bombandirani iz vseh strani. In to je narobe, samo pri sebi se moramo zavedati, cesa nas je resnicno strah in cesa nas je strah le zaradi drugih. Ampak to je delo vsakega posameznika. Ni splosne ozdravitve ali programa. Ni aplikacije :)
Ljudje se zelo dobro pocutim, ko nekaj imamo...torej smo lastniki le tega. Veliko strahov izvira iz zelje po posesti, ker so nam spet to nekje vcepli v glavo. Mislim da ravno o tem govori zgornja miselod Hugota....v bistvu se na koncu bojimo sami sebe. Pač strah nas je nekaj ali nekoga izgubiti...ne zavedamo se da so stvari minljive...ampak mi se počutimo superiorne ko nekaj imamo. To je tako narobe. Začne se že pri otrocih (btw vmes sem menjala službeni finski računalnik za svoj laptop zato šumniki od zdaj naprej) ko jim pravijo ti si od atija in mamice...in tako imamo že od otroštva vcepljeno to "posestništvo"  nad ljudmi in ko se počutimo da bomo neko osebo izgubili postanemo posesivni...bojimo se. Ampak česa? Kaj pa če spoznamo da v življenju zares nikoli nikogar nimamo? V lasti. (ja imamo avto in ostale stvari, ampak te so minljive in nam na dolgi rok ne prinašajo notranjega miru...) kar nam ostane na koncu - smo mi sami. In misli, ter spomini na dejanja in ljudi. Ljudi je preveč strah samote, zato prihaja do velikih tragedij človeštva. Ljudje si ne pustijo spoznati sami sebe, svojih slabosti in svojih odlik...preveč se zaposlujemo z stvarmi, ja tako mine čas. Ne znamo biti sami z svojimi mislimi, se sleči do duše in se pogledati v ogledalo.
Ko bi ugotovili, da ljudi brez strahu ni, so le tisti, ki kljub strahu vztrajajo. Zamislite si, pa kaj če ne uspete prvič (pa če je to služba, hobi, življenjski cilj) pa kaj če tudi ne uspete desetič, ni lepšega kot zaspati z mislijo, da smo poskušali in da smo sami sebi dali možnost, da premagamo strah. Ker smo sledili sanjam. Seveda ni preprosto, ampak rada bi povedala da se da! Čeprav je potrebno dosti truda in poguma, ampak mislim, da če si nekaj zares želimo...in žalosti me ravno to, ko gledam ljudi z tisočimi možnostmi in dobrimi predispozicijami da jim sanje uspejo...se pač zadovoljijo s povprečjem (faks,avto,bajta,pes,družina) ker je to pač družbeno ok in sprejemljivo...potem pa na stara leta razmišljajo da so sanjali o alpinizmu v mladih letih, ker so si to želeli ampak jih je bilo preveč strah, da bi poskusili. Moj vzor so otroki iz držav tretjega sveta, ki teh možnosti nimajo...ampak si jih z ogromno dela in truda ustvarijo sami.
Rada bi napisala še več o strahovih...rada bi premagala še nekatere svoje! Rada bi, da poskušamo...vedno z vsem srcem! Vedno znova in znova!
Pa se vrnem nazaj med moje že napisane in še ne objavljene vrstice. Med misli o življenju, strahovih, bolezni, ljubezni...
Pred kratkim sem prebrala vrstice meni osebno ljubega poeta :) 

Muri


"ko je laž resnica
ko se umaknejo dlani
ko sivina izpraznjenega neba
žre še zadnjo kopnino
je treba stopiti pred ogledalo
in se vprašati
mnogo stvari"  (aleks)

Bolj ko človek odrašča, bolj je sam do sebe kritičen. No, vsaj bil bi naj. Potreben pa je določen čas, da znamo pravilno presojati svoja dejanja. V začetku so nam tako blizu, tako vsakdanja, a ko jih znamo uzreti v pravi razdalji, ko se znamo ustaviti pred njih, se nam začno kazati v svoji pravi podobi. In v tej pesmi sem začutil prav to slednje.  (anonimnež)