hmmm danes razmišljam o popolnoma drugi temi kot ponavadi...pa mi nekak ne da mira, morm zapisat, da se sama sebi razjasnim. (o tem da sem najbolj srečn človek na svetu trenutnu, kajti dobila sem popolni epilog za svojo knjigo, pa drugič :P )
Torej, kolegica me prosi da ji posodim 100 evrov. Ok, ji posodim. Torej to pomeni, da mi je dolžna 100 evrov, preprosta logika. Tukaj mislim, da smo vsi istih misli - ko torej gre za neko materialno stvar v ali na posoji. Logika je preprosta, sposodiš si dolž in vrneš. Kul. Mene trenutno bol vznemirja misel, mogoče zaradi praznikov...ne vem...ampak trenutno razmišlam tako, da se v življenju vedno nekomu čutimo dolžni. Že v štartu staršem, ker so nas spravli do kod so nas pač spravli. Pa mislim, da ni to prav!!! Zakaj? Jaz svoje starše izredno spoštujem in sem ji ono ful hvaležna za vse kar so mi dali, za to kako so me vzgojili itd... samo ne čutim se jim dolžna za karkoli. Zakaj? Ker je bila njuna osebna odločitev, da me imata. Dostikrat opažam, da ne vem že naši starši na silo hodijo k svojim ostarelim staršem na prisiljene obiske in kosila...zakaj? Ravno zaradi tega bednega občutka dolžnosti. In potem izpade vse prisiljeno in nareto.... ne mi nismo tega dolžni. Jaz bom tam z njimi, ker si bom to želela, ker jih spoštujem in imam rada in potem to lahko izpade iskreno...no vsaj po moji čudni logiki. Torej dalje...v življenju imamo tiste ljudi, ki so dnevno prisotni z nami, tako ali drugače...potem imamo tiste znance, s katerimi gremo na kavo/pivo enkrat na mesec. Plačam račun. Pa ono naslednjič, danes mam jaz, sem dolžna od zadnič...?!! Ja glej če ne bi htela plačat ne bi. In mislim da noben ne plača pijače zato, da bi mu nekdo to bil dolžn, no če to kdo nardi pol sodi v kategorijo ljudi, ki jih pač noben noče blizu. Da nadaljujem razmišljanje v smeri...kaj hočem povedat? Da dejansko nismo nikoli nikomur nič dolžni (pustimo denar o katerem smo govorili zgoraj)...zakaj? DEJANSKO NISMO. Pa vete zakaj, ker ko nekdo nekaj da ali naredi, da ali naredi to zato ker tak hoče. Razn spet nekdo ki hoče nekoga nardit odvisnega...samo to preprosto ni več naš problem. Glej če dam, pomagam kakorkoli naredim zato ker pač jaz tak v tistem trenutku, hočem, čutim. In tako dojemanje po moje ni napačno. Zakaj bi se čutla dolžno kolegici, ki je recimo prejšni tedn prišla po mene, ko sem se napila (to je samo primer :D ) prišla je zato, ker me ima rada, ne vem ker me spoštuje, torej zato ker je sama tak htela (če je ona karkoli drugega ob tem občutla je to njen ne moj problem) in ja, tako bom dojemala naprej. Kajti, potem moji odnosi bazirajo na spoštovanju, zaupanju in iskrenosti. Če kdaj nekdo reče ne, to ni nujno slabo. Plus tega pomislite, se čutite dolžni svojim staršem? Mate slabo vest? To ni potrebno kar so in kar še bojo nardili za vas, delajo ker vas imajo radi, če pa vas bi oni radi nardili odvisne in da se čutite do njih dolžni so pa to preprosto egocentrični ljudje, ki ne bi smeli met otrok. Bodimo mi, ne pretvarjajmo se zato, da bomo všeč drugim, ali zato, da nam bo nekdo nekaj dolžn, odvisn od nas. Ker nismo mi, in nikoli ne bomo vedli, kdo bi zares bil z nami v trenutku, ko smo mi mi, brez maske?
Tako je življenje, bodimo mi, delajmo stvari, ki si jih želimo, pomagajmo, ko želimo, rečimo ne ko nam ni, tako bomo imeli pristne odnose z ljudmi, ki jih bomo imeli radi, ker so kar so in oni nas ker smo kar smo. Tako se tudi nikoli ne bomo več komu čutili dolžne (pa tut s kešom se nikol pufat btw, ker ne rabiš nove torbice, on pa ne rabi bmweja)
lep večerko ppl
muri
Torej, kolegica me prosi da ji posodim 100 evrov. Ok, ji posodim. Torej to pomeni, da mi je dolžna 100 evrov, preprosta logika. Tukaj mislim, da smo vsi istih misli - ko torej gre za neko materialno stvar v ali na posoji. Logika je preprosta, sposodiš si dolž in vrneš. Kul. Mene trenutno bol vznemirja misel, mogoče zaradi praznikov...ne vem...ampak trenutno razmišlam tako, da se v življenju vedno nekomu čutimo dolžni. Že v štartu staršem, ker so nas spravli do kod so nas pač spravli. Pa mislim, da ni to prav!!! Zakaj? Jaz svoje starše izredno spoštujem in sem ji ono ful hvaležna za vse kar so mi dali, za to kako so me vzgojili itd... samo ne čutim se jim dolžna za karkoli. Zakaj? Ker je bila njuna osebna odločitev, da me imata. Dostikrat opažam, da ne vem že naši starši na silo hodijo k svojim ostarelim staršem na prisiljene obiske in kosila...zakaj? Ravno zaradi tega bednega občutka dolžnosti. In potem izpade vse prisiljeno in nareto.... ne mi nismo tega dolžni. Jaz bom tam z njimi, ker si bom to želela, ker jih spoštujem in imam rada in potem to lahko izpade iskreno...no vsaj po moji čudni logiki. Torej dalje...v življenju imamo tiste ljudi, ki so dnevno prisotni z nami, tako ali drugače...potem imamo tiste znance, s katerimi gremo na kavo/pivo enkrat na mesec. Plačam račun. Pa ono naslednjič, danes mam jaz, sem dolžna od zadnič...?!! Ja glej če ne bi htela plačat ne bi. In mislim da noben ne plača pijače zato, da bi mu nekdo to bil dolžn, no če to kdo nardi pol sodi v kategorijo ljudi, ki jih pač noben noče blizu. Da nadaljujem razmišljanje v smeri...kaj hočem povedat? Da dejansko nismo nikoli nikomur nič dolžni (pustimo denar o katerem smo govorili zgoraj)...zakaj? DEJANSKO NISMO. Pa vete zakaj, ker ko nekdo nekaj da ali naredi, da ali naredi to zato ker tak hoče. Razn spet nekdo ki hoče nekoga nardit odvisnega...samo to preprosto ni več naš problem. Glej če dam, pomagam kakorkoli naredim zato ker pač jaz tak v tistem trenutku, hočem, čutim. In tako dojemanje po moje ni napačno. Zakaj bi se čutla dolžno kolegici, ki je recimo prejšni tedn prišla po mene, ko sem se napila (to je samo primer :D ) prišla je zato, ker me ima rada, ne vem ker me spoštuje, torej zato ker je sama tak htela (če je ona karkoli drugega ob tem občutla je to njen ne moj problem) in ja, tako bom dojemala naprej. Kajti, potem moji odnosi bazirajo na spoštovanju, zaupanju in iskrenosti. Če kdaj nekdo reče ne, to ni nujno slabo. Plus tega pomislite, se čutite dolžni svojim staršem? Mate slabo vest? To ni potrebno kar so in kar še bojo nardili za vas, delajo ker vas imajo radi, če pa vas bi oni radi nardili odvisne in da se čutite do njih dolžni so pa to preprosto egocentrični ljudje, ki ne bi smeli met otrok. Bodimo mi, ne pretvarjajmo se zato, da bomo všeč drugim, ali zato, da nam bo nekdo nekaj dolžn, odvisn od nas. Ker nismo mi, in nikoli ne bomo vedli, kdo bi zares bil z nami v trenutku, ko smo mi mi, brez maske?
Tako je življenje, bodimo mi, delajmo stvari, ki si jih želimo, pomagajmo, ko želimo, rečimo ne ko nam ni, tako bomo imeli pristne odnose z ljudmi, ki jih bomo imeli radi, ker so kar so in oni nas ker smo kar smo. Tako se tudi nikoli ne bomo več komu čutili dolžne (pa tut s kešom se nikol pufat btw, ker ne rabiš nove torbice, on pa ne rabi bmweja)
lep večerko ppl
muri
Ni komentarjev:
Objavite komentar