ker nikoli "kao" ne jočem

danes jočem.
res je, priznam. sem in nisem pretirano čustvena oseba. skozi odraščanje sem nekako iz odzadja dobila občutke, da kazati čustva ni dobro. in tudi v praksi izkusila to. dolgo sem bila obzidana in zazidana. še danes sem. ampak danes to priznam in danes se zavedam, da to ni dobro. ne zame, ne za okolico. in ja vem, da znam imeti rada. še preveč včasih. ampak danes je drugače. zlomijo me druge stvari.
dva videoposnetka, popolno nasprotje. oba sta me v rekordnem času pripravila do solz, pa naj se sliši še tako patetično. boli. oboje. vsak me trofi iz druge strani. včasih je prav, da spravim tudi solze iz sebe.
zanima me vaše mnenje, dragi moj. kaj porečete na prvega in kaj na drugega. te zgodbe in tudi moja bodo dobile epilog. tako ali drugače. danes ali nekoč. prosim vas, bodite to kar ste in ne pozabite, lepota in bogastvo sta relativni in minljivi. to kaj pa je dobrega v nas, iskrenost pa nekje ostane ... zavedno (o večnosti bi rada govorila v drugem blogu, ki ga napišem, v prihodnosti, o vsem tem, kaj za mene življenje je, pa čeprav me je tako zelo strah smrti. in zato me boli kurac za stvari. ker jih ne potrebujem. )

lep večer

1. :
http://www.youtube.com/watch?v=aARVaR1WY-0

2. :

http://www.youtube.com/watch?v=kZlXWp6vFdE&feature=related

 

 

in vem, da nikoli ne bom več ista

 

muri

tihi prijatelj - ker je rekel, da bi rad spet prebral kaj mojega :)

 MIRRORING THEE - ŠE VEDNO SEM VČASIH DOBRA - KER V SEBI NOSIM TEBE

včeraj, ko sem si med delom vzela pauzo za cigaret, me je prišel pozdravit. čeprav sva prijatelja že osem let, tega od njega nikoli nisem pričakovala. objel me je. čutil je, da sem utrujena. rekel mi je, da je vesel, da me ima v življenju. in da želi, da vem, da ga lahko vedno pokličem. ko sem vesela in tudi, ko sem žalostna. 
ko sem se zjutraj vračala domov, sem komaj začela razmišljati. da je dejansko bil vedno tukaj zame. ko so vsi obupali. prišel je po mene, me peljal na kavo. želim si, da bi se včasih prej začela zavedati, koliko je naredil zame. upam, da ni prepozno, da mu začnem vračati. pozorna, bom na tihe prijatelje. tiste, ki dejansko vedno so. z iskrenimi nasmeški, in dobrimi mislimi jim bom stala ob strani. tudi jaz, tokrat po tiho.

veselim, se najinega naslednjega srečanja. sedela bova nekje zunaj, na kavi ali pivu. on si bo zvijal cigarete, pogovarjala se bova o njegovih bivših puncah in o mojim bivših fantih. smejala se bova mimoidočim, debatirala o svetu. o njemu in meni.

bodi kar si

In ljudem se odgovor zdi sprejemljiv.

Vedo kaj pomeni nadeti si masko,

ko drugim predvsem želiš biti všečen.

Karakter ni avto,ne pripada nam kasko,

in vedi,da maska je imidž ranljiv.

mogoče samo iztočnica. mogoče le misel. o svetu, o katerem, sva z meni ljubo sogovornico spet govorili danes. priznam. najine pogovori me ohranjajo, me polnijo, me celijo. mi pomagajo rasti. toliko zgodb in toliko občutkov. 

ravno zaradi najin zgodb, in predvsem občutka da lahko svoje najbolj nore mislim, ideje in strahove, na glas deliva druga z drugo. ravno to me opominja, da se imam pravico pomiriti. da smem enkrat za spremembo gledati na sebe. se prepustiti, a ne pozabiti na tisto kaj me polni, hrani in celi.

vem, da nikoli ne bo noben razumel, misli v moji glavi. kljub vsem željam po pobegih, kljub vse nesprespanim nočem. kljub vsemu načrtovanju, kako se bom spremenila. kako bom postala, ena tistih, ki jih na nek način občudujem, ampak pri polni zavesti se mi smilijo. ker njihov pogled ne sega daleč. kljub vsemu temu, ostajam TO KAR SEM. 

petra. deklica. ženska. 

hvala! zaradi tvojega razumevanja in posluha, rastem in razmišljam naprej. na moj edinstven drugačen način. hvala da me vedno znova spodbujaš in ne dovoliš da pobegnem vase.