spomin na deklico...

ena starejša drugje objavlena ... ki me vedno spomni na deklico v meni :)

ob nedeljah-si večkrat zaželim-kruha v beli kavi,babico in dedka na deželi-otroške iskrenosti- in objem pred spanjem.
res si že dolgo časa tako želim, družinskih nedelj. po drugi strani pa imam v mislih razvrat, ki ga v zadnjih letih poznam. sobotni večeri zavlečeni v nedeljsko jutro. od sprepitosti in glavobolov tečne nedelje. kaj je prav, kaj je narobe? v mojem dojemanju je marsikaj prav, kot tudi narobe. ja priznam, bolj sem pametna, ko se gre za druge. njim z veseljem moraliziram o tem kaj počnejo prav in kaj narobe. pa se mi kr zdi, da vsi to počnemo. zadne čase se še bolj trudim, da se postavim v kožo drugega, da probam razumet. magda, pravi, da hočem videt najboljše v ljudeh. mislim, da ima prav. ker si želim tudi kontra, da lahko nekdo v meni kljub vsem napakam, vidi nekaj dobrega.
deklica, se ponovno ni znala izklopiti. toliko misli. tako izgubljena. v množici pa vseeno tako sama. ne ve več, kaj si želi. izgubila je tudi to poglavje. to, da piše knjigo. ampak trenutno, ni sposobna niti tega. dneve preživlja kot da je proces dela tekočega traka - delo-fitnes-kolo-druženje z ali brez alkoholnih pijač. smeje se, ker se pač to od nje pričakuje. spi pa se ne more naspati. počiva pa si ne spočije. piše pa ne napiše. poje pa ne zapoje.
mislim, da je čas da z deklico začneva pisati novo knjigo in ne samo novega poglavja. mislim, da je čas, da priznava vse napake, iztisneva iz sebe še zadnje atome energije, se opravičiva tistim, ki sva jih prizadeli, pohodiva ponos in ego, mogoče celo spakirava kovčke in kljub vsemu ostajava, nasmejani. ampak iskreno in neprisiljeno. da verjameva v dobro, da kljub vsej pokvarjenosti in izprijenosti, ki jo premore svet, še vedno upava da ga lahko spremenima na bolje. da se še enkrat več naučiva, da si vsak zasluži drugo priložnost in da probava razumet tudi tisto, kar ne. da nisva tečni, da večkrat obiščeva babico. da pomagava mami in kolesariva z atejom. da sma bolj strpni do prijateljev in ostalih. da najdeva službo in tisti smisel, ki ga iščemo vsi.
da se naučim, da ne razmišljam o smrti, minevanju in minljivosti. da enostavno izklopim in živim bolj za danes kot za jutri. da nekega dne dosežem, da me ni strah smrti in dojamem, da mi niti jutri ni obljubljeno. da se večkrat zahvalim tisti, ki mi stojijo ob strani, da me ni več strah na glas povedati tistim, ki jih imam rada.
bluzim dalje.
muri

želje ...in slovo od 2013ga

že par dni razmišljam o željah in o nas, ki si jih želimo...verjetno so tudi mene prazniki prikrito prisilili v to :) ampak mogoče je prav, da razmišljam oz. razmišljamo o tem. Prepričana sem, da skoraj vsakemu človeku vedno ostanejo neizpolnjene želje - jaz mislim da tako mora biti, saj to je ravno tisto, ki nas žene naprej. Dostikrat pomislim kaj vse si želim, kaj vse bi imela, kam vse bi šla, koga vse bi imela ob sebi...in potem sem se pred mesecem dni, ravno v času mojega rojstnega dneva ob poplavi voščil iz različnih strani začela zamišljati, kaj si zares želim?
in napisala sem si wish list :
- novi tatoo
- nove šuhe za laufanje in fitnes
- novi plašč in nove škornje.

Seveda imam tudi jaz materialne potrebe, čeprav sem hitro ugotovila, da nič od tega dejansko ne potrebujem, sem listek preprosto raztrgala in vrgla v koš. Sledila je zabava, na kateri so se zbrali vsi meni pomembni ljudje in me obdarili s knjigo spominov. Ponavadi sem jaz tista, ki se spomni najbol izvirnih daril, ampak s tem so me zagotovo presegli, kar pa je meni pomenlo največ in mi znova v življenju pokazalo kaj šteje je pa to, da so se moji dragi spomnili da vsak december zbiramo igračke in stvari za otroke iz socialno ogroženih družin in prinesli veliko škatlo na kateri je pisalo "za male prince". To so pa stvari v življenju, ki mi vedno znova pokažejo, da sem na pravi poti. V poznih jutranjih urah, ko sem se po odlični zabavi vračala domov, sem pomislila...toliko želj v teh dnevih, kaj si pa jaz zares želim? V tistem trenutku sem ugotovila, da marsikaj od tega imam :) preprosto je..želim si v roku leta dni ko dokončam magisterij redne zaposlitve pri meni tako zelo ljubih vinarjih, ker me delo z ljudmi veseli. Želim si delati z otroki in tistimi, ki me potrebujejo. Želim si še naprej in malo bolj intenzivno delati na svojem društvu in pa želim si pisati in v letu dni izdati knjigo. Še naprej si želim intenzivnih treningov, predvsem pa razumeti se z družno, jim večkrat povedati in pokazati, da jih imam rada. In pa ohraniti okoli sebe vse čudovite ljudi, ki verjamejo v mene, me podpirajo in mi stojijo ob strani, tudi ob brezveznem jamranju včasih. Ja nekoč si želim tudi družino. Želim si dati novo življenje in rasti v zavedanju. Kaj si želite vi? Cel mesec med rojstnim dnevom in božičem sem razmišljala o tem...predvsem v zadnjih dnevih, ko so trgovine nabito polne in ljudje hektično nakupujejo darila...in računajo koliko kaj stane? Pa nam je to resnično potrebno? Ne. Ampak zmanipulirani smo do konca. Družinski praznik naenkrat postane družinsko praznovanje. Ja saj ko odviješ darilo in vidiš novo tablico si 5 minut navdušen, kaj pa naslednji dve uri, ko jih preživiš z družino, ki itak tako redko je skupaj... Pa mislim, da si vsi želimo zelo podobno...in tisto kar nas zares osreči ne pride iz trgovine. Letos smo se spet odločli, da se ne obdarujemo ampak stvari in denar namenimo tistim, ki ga bolj potrebujejo od nas...sami pa smo se zbrali po božični večerji, na istem mesto kot lani. Čeprav to je vedno tak, da si vseeno nekaj damo, ampak to so malenkosti, ki nas spomnijo na to, da se poznamo, malenkosti, ki narišejo nasmešek in nas spomnijo, kako lepo je božični čas preživeti z ljubljenimi. Vsakemu sem napisala pismo...taka sem da lahko tako zelo lepo izrazim sebe in nekomu povem, kaj mi pomeni. Prebrali smo pisma in izmenjali drobna darilca (recimo v mihejovem primeru gorčico, ki mu je zagotovo pomenla več kot kaka bedarija, ker me vedno spomni na njega in najino ustvarjanje v kuhinji...v magdinem primeru krtača za moje lase, ker jih nikoli ne počesem). Smejali smo se v zgodnje jutro. Zjutraj na božično jutro sem se zbudila nasmejana in srečna. Brez vseh tistih stvari, ki so ostale na nekem wish listeku.

Konec leta 2013. Leto, ki vem da za marsikoga ni bilo enostavno, leto sprememb in leto spoznanj. Leto, ki mi je dosti vzelo, ampak še več dalo. Čeprav številka na koledarju ne spremeni popolnoma nič in bi lahko o takih stvareh razmišljala na random dan meseca marca. Se bom leta 2013 spominjala predvsem po : ljudeh, ki so vedno tu za mene (hvala kriki,magda,nina,sara,andraž,vuč,ati,mama,babi,tomaž,polona,polonca,ines,bojana,klasinc,dolinar,jernej,
kristina,tina...) po epic partyju na Rogli, po potepanju na Finskem, po izdanem zaupanju ljudi v katere sem verjela, po bungee jumpingu in občutku ultimate freedom, po Bovcu in soči, po pohorju in vseh nasmeškov malih princov, ki sem jih v dveh tednih bila deležna, po vikend izletih na primorsko in konec tednov na Šiški in rožniku - barbi :), po iskanju svojega bistva in po vseh tistih najbol vsakodnevnih trenutkih, ki jih jemljemo preveč samoumevno, jutranja kava z mamo, smučanje z atijem, čiščenje kopalnice babici, kava z nino, neskončno dolgi sprehodi in pogovori s krikijem, obiski pri magdi, pot na delo, pot iz dela in nekaj ur preživetih na faksu. Tudi Celje je na nek način postalo moj drugi delovni dom.

Skoraj ne najdem besed, ki bi ob koncu leta opisale kako se počutim, kaj vse želim vsem na moji poti. Ampak mislim, da je ravnokar na moji playlisti pesem, ki lahko vsaj z nekaj besedami opiše, kako se počutim...vsem ki prebirate moje bloge, pa želim, da ste to kaj ste, da ugotovite kaj si zares želite, da ste nori čeprav ni prav, da si upate in vseeno pazite, saj življenje nima varnostne ograje in da odkrivate tiste globine v vas, ki so še neraziskane, da ste iskreni predvsem do sebe in do drugih, in tako boste zmagovalci, ker boste spoznali, kako malo zares potrebujemo :)

hvala! "trust i seek and i find in you (my ppl), every day for us something new, opend mind for a different view and nothing else matters"

Srečno 2013!
Muri

kdo smo? dolžniki?

hmmm danes razmišljam o popolnoma drugi temi kot ponavadi...pa mi nekak ne da mira, morm zapisat, da se sama sebi razjasnim. (o tem da sem najbolj srečn človek na svetu trenutnu, kajti dobila sem popolni epilog za svojo knjigo, pa drugič :P )

Torej, kolegica me prosi da ji posodim 100 evrov. Ok, ji posodim. Torej to pomeni, da mi je dolžna 100 evrov, preprosta logika. Tukaj mislim, da smo vsi istih misli - ko torej gre za neko materialno stvar v ali na posoji. Logika je preprosta, sposodiš si dolž in vrneš. Kul. Mene trenutno bol vznemirja misel, mogoče zaradi praznikov...ne vem...ampak trenutno razmišlam tako, da se v življenju vedno nekomu čutimo dolžni. Že v štartu staršem, ker  so nas spravli do kod so nas pač spravli. Pa mislim, da ni to prav!!! Zakaj? Jaz svoje starše izredno spoštujem in sem ji ono ful hvaležna za vse kar so mi dali, za to kako so me vzgojili itd... samo ne čutim se jim dolžna za karkoli. Zakaj? Ker je bila njuna osebna odločitev, da me imata. Dostikrat opažam, da ne vem že naši starši na silo hodijo k svojim ostarelim staršem na prisiljene obiske in kosila...zakaj? Ravno zaradi tega bednega občutka dolžnosti. In potem izpade vse prisiljeno in nareto.... ne mi nismo tega dolžni. Jaz bom tam z njimi, ker si bom to želela, ker jih spoštujem in imam rada in potem to lahko izpade iskreno...no vsaj po moji čudni logiki. Torej dalje...v življenju imamo tiste ljudi, ki so dnevno prisotni z nami, tako ali drugače...potem imamo tiste znance, s katerimi gremo na kavo/pivo enkrat na mesec. Plačam račun. Pa ono naslednjič, danes mam jaz, sem dolžna od zadnič...?!! Ja glej če ne bi htela plačat ne bi. In mislim da noben ne plača pijače zato, da bi mu nekdo to bil dolžn, no če to kdo nardi pol sodi v kategorijo ljudi, ki jih pač noben noče blizu. Da nadaljujem razmišljanje v smeri...kaj hočem povedat? Da dejansko nismo nikoli nikomur nič dolžni (pustimo denar o katerem smo govorili zgoraj)...zakaj? DEJANSKO NISMO. Pa vete zakaj, ker ko nekdo nekaj da ali naredi, da ali naredi to zato ker tak hoče. Razn spet nekdo ki hoče nekoga nardit odvisnega...samo to preprosto ni več naš problem. Glej če dam, pomagam kakorkoli naredim zato ker pač jaz tak v tistem trenutku, hočem, čutim. In tako dojemanje po moje ni napačno. Zakaj bi se čutla dolžno kolegici, ki je recimo prejšni tedn prišla po mene, ko sem se napila (to je samo primer :D ) prišla je zato, ker me ima rada, ne vem ker me spoštuje, torej zato ker je sama tak htela (če je ona karkoli drugega ob tem občutla je to njen ne moj problem) in ja, tako bom dojemala naprej. Kajti, potem moji odnosi bazirajo na spoštovanju, zaupanju in iskrenosti. Če kdaj nekdo reče ne, to ni nujno slabo. Plus tega pomislite, se čutite dolžni svojim staršem? Mate slabo vest? To ni potrebno kar so in kar še bojo nardili za vas, delajo ker vas imajo radi, če pa vas bi oni radi nardili odvisne in da se čutite do njih dolžni so pa to preprosto egocentrični ljudje, ki ne bi smeli met otrok. Bodimo mi, ne pretvarjajmo se zato, da bomo všeč drugim, ali zato, da nam bo nekdo nekaj dolžn, odvisn od nas. Ker nismo mi, in nikoli ne bomo vedli, kdo bi zares bil z nami v trenutku, ko smo mi mi, brez maske?

Tako je življenje, bodimo mi, delajmo stvari, ki si jih želimo, pomagajmo, ko želimo, rečimo ne ko nam ni, tako bomo imeli pristne odnose z ljudmi, ki jih bomo imeli radi, ker so kar so in oni nas ker smo kar smo. Tako se tudi nikoli ne bomo več komu čutili dolžne (pa tut s kešom se nikol pufat btw, ker ne rabiš nove torbice, on pa ne rabi bmweja)

lep večerko ppl
muri

"Debatni krožek" na temo odvisnosti

Sobotni večer v družbi zanimivih ljudi - bom poimenovala debatni krožek. Različne generacije, različna mnenja...in jaz potem ne morem spat, ker razmišljam in debatiram sama s sabo še v pozno noč oz. zgodnje jutro, če sem bolj natanča. Ampak iskreno to je tisto prijetno nespanje, ki se ga veselim, ker me vedno odpelje v neke nove dimenzije misli in razmišljanja o življenju...

V Bovcu so bili prekrati za nekaj dese tisoč evrov, da bi v pogon spravli Kanin in ga pripravli za smučarsko sezono, ena pizda pa more bit na Brdu tepih POZOR tepih za 150.000 € - popizditis je bila ena izmed mojih reakcij na teme, ki smo se jih dotikali. BOLANO - vem, dostikrat preveč burno odreagiram, ampak taka sem. Ko vidim krivico pač znorim. Dotaknile smo se ogromno tem, ampak najbolj mi je dala misliti tema o odvisnosti.

Torej vsi poznamo miljon vrst odvisnosti...prvo vsak pomisli na odvisnike od droge. Tukaj bi lahko razpravljali v nedogled, zakaj, kako, kdaj, itd... ampak pustimo to temo za prihodnjič. Za mene osebno dosti hujša je tista naša prikrita odvisnost. Tudi sami si nekje globoko v sebi želimo, da bi bil nekdo odvisen od nas, ker nam to omogoča nadvlado in moč. Tukaj apeliram predvsem na družino, prijateljstvo, partnerstvo in človeške odnose nasploh. Če dobro pomislim je to grozno. Ker tudi sami nismo radi odvisni od ničesar in nikogar. Ampak smo se kdaj pri sebi vprašali od česa smo odvisni ? Jaz se večkrat.
- Kava, cigareti, nutela, ... okej me sploh ne skrbi, skrbet me začne ko razmišljam naprej ... računalnik, pametni telefon, zdravila, ... in potem ugotovim, da smo vsi prekleto odvisni, samo noben tega noče priznat oz. se tega niti ne zavedamo. Grozno je. Pustimo se sužnjiti v vsakem trenutku na vsakem vogalu. Svetovne korporacije in mediji nas delajo odvisne, ker samo tako lahko oni preživijo, mi pa smo ovce, ki nas z različnimi produkti delajo odvisne in nas na nek način nadzorujejo.

Ni mi všeč, a si priznam, da sem tudi jaz del tega. Čeprav nočem biti. Razlagala sem, da jaz osebno menim, da otroci v afriki niso tako odvisni kot jaz. Ja mogoče od vremena in drugih okoljskih dejavnikov. On je srečen če se igra z papirnato ladijo (zadnič je sodelavka, ki je preživela kar nekaj časa z otroci na Madagaskarju pripovedovala izkušnje), jaz rabim tablico. Te reževe, spet delamo odvisne. Sami odvisniki, delamo nove odvisnike, s tem ko v vsakem selu v Afriki morejo že met kokakola. S tem ko jim pod pretvezo dobrodelnosti pošiljam take in drugačne stvari. To je podlost in začaran krog, oni sami pravijo, da nočejo tega. Vsak bo glasno daroval par evrov...kdo pa je dejansko pripravljen iti tja in za te ljudi dejansko nekaj narediti. Redki. Njih potrebno samo izobraziti, jim pokazati stvari ne pa jim nekaj stalno dajemo - ja le zakaj ? Nobenemu nočem rečt zaj pa morš tja pomagat, daleč od tega, samo nena bodimo glasni. Jaz ne bom več, ker me tako razmišljanje postavi na realna tla, na začetek poti...

To mi ni všeč in želim, da tudi drugi kdaj pomislijo na to...mogoče pretiravam, ne vem...je pa tako moje mnenje...in me razpizdi kak si vsi zatiskamo oči in smo glasni kak so oni tam bogi odvisni od nas...ja tudi mi smo bogi, ker smo odvisni od tistih drugih tam.
Al pač more svet tak bit, da gremo skozi? Da se ne začne vrteti v neko drugo smer ?

Malo zmedena nadaljujem jutri...
lep večerko
muri