junij ... zunaj je čudno vreme. no vsaj v moji percepciji, kakšno naj bi vreme po vseh standardih junija bilo. in spet smo tukaj. vse je posledica našega lastnega dojemanja in razumevanja. včasih se je pač potrebno sprijazniti, naj se ponovno ponovim, da sem se naučila, da v življenju pač ne morem imeti vsega. pa že tako ali tako imam vsega preveč, očitno se pač tega ne bomo nikoli zavedali ali bili celo sposobni sprejeti, kako lepo (vsaj moji okolici) nam gre. koliko možnosti imamo. tukaj se tudi jaz trudim in učim. da je včasih vsako jamranje popolnoma odvečno. k večjemu hvaležnost in zavedanje.
ampak dobro to je druga zgodba, ki tako ali tako počasi a zagotovo dobiva epilog.
Naslov današnjega bloga je drugačen. Napisan je v spomin, Ivanu. Ja, tistemu pesniku, katerega poezijo smo se na pamet morali učiti še v času osnovne šole. Včasih se mi zazdi, da nekoga imeti rad pač ni znanost. Da tako pač je. Ampak ni pač tako. Resnica je vsaj pri meni drugačna. Res je to, da je čudovito nekoga imeti rad, za nekoga skrbeti z nekom deliti. Včasih je lahko tako preprosto, spet drugič ni tako enostavno kot se sliši. Rada imam rada. Čeprav sem do te faze potrebovala dolgo, mi je še danes včasih težko izreči te na videz lahkotno preproste besede; rada te imam. Zakaj nekateri to govorijo prevečkrat, in brez zavedanje teže besed. Ravno zaradi težnosti besed in njihovega pomena, te besede izrečem tako težko. Zavedam, se teže teh besed. Zato jih tudi zelo težko izrečem. Kajti imeti nekoga rad, vsaj meni ne pomeni iti z tem nekom na kavo vsaki dan in se vsem brezveznostim smejati. Prav tako meni to ne pomeni, nekoga izkoriščati sebi v prid, mentalno ali materialno tu sploh nima več tolko veze. Gre se zato, da ko izrečem te besede, se ne temu nekomu ampak sama sebi zavežem, da bom tej osebi stala ob strani v vsem. Ne samo v dobrem. Ne samo takrat, ko bo denar in ko se bo pilo. Tudi takrat, ko ne bo nobenga, tudi takrat, ko bo slaba volja, tudi takrat, ko mi bo že vso sranje šlo na kurac, ampak bom še iztisnila zadnje "atome" moči, ker sem se pač tak odločla.
Tako je imeti nekoga rad v moji percepciji. Opažam pa da, je večina ljudi totalno drugačnega mnenja. Reči nekomu imam te rad, pomeni v mislim to rečem, imela bom koristi. Dobro če ljudje lahko tako funkcionirajo me pač veseli za njih. Vsak si svojo pot nekako izbira sam. Vsak se odloči, čemu bo sledil. Zato sem bila mogoče v soboto toliko bolj, enkrat za spremembno pozitivno šokirana. (čeprav so moje misli pri Minatijevi poeziji in ljubezni, življenju, mogle bi pa biti pri delu in diplomi) moram deliti sobotno zgodbo. Moški. Visok. Postaven. verjetno bi bilo kičasto, če rečem lep. Pač dober, eden takih, ki večini punc in žensk pač pade v oči. Tudi meni je. Ampak z tistim, pristranskim glasom v glavi. Saj pa iz izkušenj dobro veš kakšni so taki. Lepi in dobri, a neumni, izkoriščevalski in dolgocajtni. Pizda, že dolgo se poskušam znebiti tega občutka, da sodim ljudi po izgledu. (moji kolegi mi večkrat rečejo, da sem izbirčna. pa ni res. oz. je. ampak na drugi ravni, ki nima popolnoma nič opraviti z znamko avtomobila, ki ga voziš ali cot, ki jih navlečeš na sebe) rada se pošalim, da se bom poštrihala na blont in šla na lov za bogato grdim zakladom. Grd. Ja pač vsake oči imajo svojega malarja. Ampak sama sebi stokrat dokazala, da je lepo tako zelo relativna in minljiva. In ja, lepota prihaja od znotraj. Pa naj me vas ima še več za bolano. Vem, da je tako. Ker tako čutim. No da se vrnem k sobotni zgodbi. Lep moški z še lepšo dušo. Presenetljivo in šokatno, vsaj zame. WAU efek. Kljub vsemu temu še ne bom obupala in bom še naprej verjela v dobre ljudi. Včasih pa priznam, da si morem tudi jas spočit očke na komu. Tako pač v življenju je. Kaj ni ravno to zanimivo? Da nas lahko ljudje še kljub vsej pokvarjenosti in sranju, pozitivno in iskreno presenetijo. Moj nasmešek ostaja, vsaj ob tistih urah v dnevu ko nisem tečna ali takrat ko ne zeham.
Ljudi ločim na bogate; tiste ko majo dosti perja. Pa jim nikoli in nikdar, ne bo jasno, da si ga ne bojo mogli s sabo odnest. In na bogate, tisti, ki so v glavah preveč bogati, da bi počeli svinjarije. V petkovi noči, mi je z zanimivo izjavo presenetil prijatelj, ki je bogat. Človek, ki ima perja po domače povedano ogromno. Sedeli smo na balkonu, u izi popivali in se pogovarjali o skupnih znancih in o drogah. Povedal je, da je preveč bogat, da bi se drogiral. Marsikdo, ga v tistem trenutku ni razumel. Jaz sem dojela bistvo, ki ga je sporočal.
Malo mi primankuje časa, da bi dnevno pisala bloge, kot sem obljubila Adeebi, ko se je poslavljal. Rada bi. Pa saj mogoče bi si pa mogla vzeti več časa. In se spet opomnit, da je to ena izmed dobrin, ki je nemorem kupiti, tista, ki je nenadomestljiva. Jaz sem. Mi vsi smo nadomestljivi, predvsem v službah, v karierah, med prijatelji. Včasih celo tudi v družini. Zato si zvesto obljubljam, da ne zapravljam časa. Da ga produktivno in po trenutnih željah in vzgibih izkoriščam. Prostovoljno.
Tebi Ivan, pa hvala. Spet imam ogromno misli, za premlevat. Sploh o tem, kako morem nekoga imeti rada, kako želim še naprej deliti.
Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
- nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti -,
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen
ker drevesa in trave vedo za samoto
- kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo -,
ker reka ve za žalost
- če se le nagne nad svojo globino -,
ker kamen pozna bolečino
- koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce -,
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled -
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.
ampak dobro to je druga zgodba, ki tako ali tako počasi a zagotovo dobiva epilog.
Naslov današnjega bloga je drugačen. Napisan je v spomin, Ivanu. Ja, tistemu pesniku, katerega poezijo smo se na pamet morali učiti še v času osnovne šole. Včasih se mi zazdi, da nekoga imeti rad pač ni znanost. Da tako pač je. Ampak ni pač tako. Resnica je vsaj pri meni drugačna. Res je to, da je čudovito nekoga imeti rad, za nekoga skrbeti z nekom deliti. Včasih je lahko tako preprosto, spet drugič ni tako enostavno kot se sliši. Rada imam rada. Čeprav sem do te faze potrebovala dolgo, mi je še danes včasih težko izreči te na videz lahkotno preproste besede; rada te imam. Zakaj nekateri to govorijo prevečkrat, in brez zavedanje teže besed. Ravno zaradi težnosti besed in njihovega pomena, te besede izrečem tako težko. Zavedam, se teže teh besed. Zato jih tudi zelo težko izrečem. Kajti imeti nekoga rad, vsaj meni ne pomeni iti z tem nekom na kavo vsaki dan in se vsem brezveznostim smejati. Prav tako meni to ne pomeni, nekoga izkoriščati sebi v prid, mentalno ali materialno tu sploh nima več tolko veze. Gre se zato, da ko izrečem te besede, se ne temu nekomu ampak sama sebi zavežem, da bom tej osebi stala ob strani v vsem. Ne samo v dobrem. Ne samo takrat, ko bo denar in ko se bo pilo. Tudi takrat, ko ne bo nobenga, tudi takrat, ko bo slaba volja, tudi takrat, ko mi bo že vso sranje šlo na kurac, ampak bom še iztisnila zadnje "atome" moči, ker sem se pač tak odločla.
Tako je imeti nekoga rad v moji percepciji. Opažam pa da, je večina ljudi totalno drugačnega mnenja. Reči nekomu imam te rad, pomeni v mislim to rečem, imela bom koristi. Dobro če ljudje lahko tako funkcionirajo me pač veseli za njih. Vsak si svojo pot nekako izbira sam. Vsak se odloči, čemu bo sledil. Zato sem bila mogoče v soboto toliko bolj, enkrat za spremembno pozitivno šokirana. (čeprav so moje misli pri Minatijevi poeziji in ljubezni, življenju, mogle bi pa biti pri delu in diplomi) moram deliti sobotno zgodbo. Moški. Visok. Postaven. verjetno bi bilo kičasto, če rečem lep. Pač dober, eden takih, ki večini punc in žensk pač pade v oči. Tudi meni je. Ampak z tistim, pristranskim glasom v glavi. Saj pa iz izkušenj dobro veš kakšni so taki. Lepi in dobri, a neumni, izkoriščevalski in dolgocajtni. Pizda, že dolgo se poskušam znebiti tega občutka, da sodim ljudi po izgledu. (moji kolegi mi večkrat rečejo, da sem izbirčna. pa ni res. oz. je. ampak na drugi ravni, ki nima popolnoma nič opraviti z znamko avtomobila, ki ga voziš ali cot, ki jih navlečeš na sebe) rada se pošalim, da se bom poštrihala na blont in šla na lov za bogato grdim zakladom. Grd. Ja pač vsake oči imajo svojega malarja. Ampak sama sebi stokrat dokazala, da je lepo tako zelo relativna in minljiva. In ja, lepota prihaja od znotraj. Pa naj me vas ima še več za bolano. Vem, da je tako. Ker tako čutim. No da se vrnem k sobotni zgodbi. Lep moški z še lepšo dušo. Presenetljivo in šokatno, vsaj zame. WAU efek. Kljub vsemu temu še ne bom obupala in bom še naprej verjela v dobre ljudi. Včasih pa priznam, da si morem tudi jas spočit očke na komu. Tako pač v življenju je. Kaj ni ravno to zanimivo? Da nas lahko ljudje še kljub vsej pokvarjenosti in sranju, pozitivno in iskreno presenetijo. Moj nasmešek ostaja, vsaj ob tistih urah v dnevu ko nisem tečna ali takrat ko ne zeham.
Ljudi ločim na bogate; tiste ko majo dosti perja. Pa jim nikoli in nikdar, ne bo jasno, da si ga ne bojo mogli s sabo odnest. In na bogate, tisti, ki so v glavah preveč bogati, da bi počeli svinjarije. V petkovi noči, mi je z zanimivo izjavo presenetil prijatelj, ki je bogat. Človek, ki ima perja po domače povedano ogromno. Sedeli smo na balkonu, u izi popivali in se pogovarjali o skupnih znancih in o drogah. Povedal je, da je preveč bogat, da bi se drogiral. Marsikdo, ga v tistem trenutku ni razumel. Jaz sem dojela bistvo, ki ga je sporočal.
Malo mi primankuje časa, da bi dnevno pisala bloge, kot sem obljubila Adeebi, ko se je poslavljal. Rada bi. Pa saj mogoče bi si pa mogla vzeti več časa. In se spet opomnit, da je to ena izmed dobrin, ki je nemorem kupiti, tista, ki je nenadomestljiva. Jaz sem. Mi vsi smo nadomestljivi, predvsem v službah, v karierah, med prijatelji. Včasih celo tudi v družini. Zato si zvesto obljubljam, da ne zapravljam časa. Da ga produktivno in po trenutnih željah in vzgibih izkoriščam. Prostovoljno.
Tebi Ivan, pa hvala. Spet imam ogromno misli, za premlevat. Sploh o tem, kako morem nekoga imeti rada, kako želim še naprej deliti.
Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
- nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti -,
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen
ker drevesa in trave vedo za samoto
- kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo -,
ker reka ve za žalost
- če se le nagne nad svojo globino -,
ker kamen pozna bolečino
- koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce -,
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled -
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.
