Pozdravljeni,
minilo je kar precej časa od zadnje objave...in sem tudi bodočim delodajalcem na Finskem obljubila objavo že pred prihodom, torej v času priprav (čaka me še prevajanje tega potem v angleščino) poleg mene pa popisan list z temami, idejami in vsem o čem bom in želim pisati. V meni se dogajajo potresi (tisti dobri), ko imam vsaki dan znova nove misli, nove ideje, vsaki dan me pritegne še ena tema. Kar sproti si raje zapisujem. In obljubim si da bo ta seznam čez čas počečkan, kar pomeni da bo vse obdelano. Nekaj tukaj na blogu, nekaj v knjigah, nekaj v magistrski nalogi, nekaj na čveku ob kavi ali ob pivu ob večerih. :)
Malo morja, malo avstrijskih jezer in dosti Bovca je za mano. En kratki skos na morje pred selitvijo še verjetno sledi, no 25 dni - če mi vse zastavljeno uspe. Letošnji dopust je bil top :)
Ravnokar sem zaklučla s prebiranjem meni osebno ljubega avtorja dr.Marijana Košičeka. Gospod je sicer že pokojni ampak, njegove knjijge me vedno znova navdušijo. Razumem ga. Všeč mi je občutek, ko vidim, da nekdo odnose dojema tako kot jih dojemam sama. Tokrat sem prebrala njegovo z naslovom Človek, imej se rad! (to in vse ostale priporočam vsem, srečnim, nesrečnim, mladim, starim...mislim da Košiček vsaj iz mojega pogleda in stališča zajema bistvo - ja tisto, ki je očem skrito, kakopak).
Čez 25 dni se selim. Občutek je popolnoma bittersweet. Drugače ga ne znam opisat. Srečna sem. V bistvu se še v življenju nikoli nisem selila. Tokrat ne menjujem stanovanja ampak državo, službo. Delala bo to kar mi je pomoje pisano na kožo in v veselje. V Areni 44 v Kuopio bomo delali koncerte in evente prav tako bom z mladimi v različnih mladinskih centrih (mentorica in "režiserka" v španskem gledališču in z njimi bom pri vseh drugih dejavnosti) - to zna biti pestro ampak zelo z mladimi je za mene, tisto ki me izpolnjuje kot človeka). Sama vem kako pomembna je vzpodbuda in zaupanje iz strani starejših v mladih letih, ko se razvija osebnost. Vsak otrok si zasluži priložnost!!! In zato se bom vedno borila. Sama sem imela čudovite starše, ki so me spodbujali pri vsemu kar sem se lotila, zato zagotovo tudi lahko danes na nek način živim svoje sanje. (ati&mamca hvala!!!) Moj brat je svoja krila razprl že pred 3leti, ko se je preselil v San Francisco. Zdaj grem še jaz. Ampak mislim, da jima ne bo preveč dolgčas, saj se še po vseh teh letih znata met prav fajn :D Jaz pa se selim tja daleč na sever, na Finsko. Deželo tisočerih jezer in novih priložnosti. Trenutno sedim v svojem udobnem stolu, pred mojim ekrani, z meni ljubo glasbo v odzadju, v mojem domu. V prostoru v katerem se počutim srečno. (your home is where your heart is). Tako pravijo. Imam novi dom, na Finskem,v mestu Kuopio. Ampak del mene bo zagotovo ostal tukaj, med živo zelenimi stenami, vonju po domačem, moja Muri around the world wall - stena polepljena z slikami iz mojih mnogih potovanj (Mehika, ZDA, Japonska, Kanada,...) ko pomislim, tokrat gre zares, tokrat ne grem na potovanje ampak grem tja živet. Veselim se, da sem bila zmožna tega koraka, ker mi gre na kurac kak vsi samo sedijo in jamrajo kako ni priložnosti... (saj ne rečem v Sloveniji jih res ni) smo pa tukaj tisti, ki kljub dvomom in strahu vztrajamo na svoji poti. Z jamranjem še nihče ni nikoli ni dosegel nič. Potrebna so dejanja. Zato vsem povem, da se da. In na koncu je najbolj preprosta stvari slediti sebi in sanjam. Za nekatere je to selitev tujina, za druge menjava študija, službe, partnerja. Če pa samo na glas ponavljamo in kritiziramo, a vseeno ostajamo v svoji komfortni coni, bomo čez leta obžalovali...nočem pametovat, ampak govorila sem z mnogimi ljudmi (tistimi izkušenimi, da ne bom rekla z starčki lih) ja rada jih poslušam - čeprav istočasno rada govorim :) preprosto je. In ljudi brez strahu ni, so le tisti, ki kljub strahu vztrajajo. Ja zna biti zelo težko se tega zavedam, ampak splača se. To je dejstvo. Poznam toliko ljudi, ki si niso upali slediti sanjam, pa naj si bo to druga služba ali tujina...zaradi razdalje, prijateljev,partnerjev,...na koncu dneva tudi če ob tebi kdo zaspi, si v sebi sam z svojimi mislimi. In ne glede na vse čudovite ljudi, ki jih imam v življenju se zavedam, da se na koncu morem zanesti samo sama nase, ker če se ne bom poslušala, spoštovala in imela rada, kdo me bo imel...in tudi če mi ne uspe vse točno tako kot si želim, bo na koncu dneva vedla, da sem vsaj probala, in to je že mala zmaga.
V naslednjem blogu bom govorila o odvisnosti, ampak ne o tisti od drog, o odvisnosti od ljudi, od hrupa....o odvisnosti od stvari (sodobna družba kakopak, sem govorila v enem od prejšnjih blogov). Kaj mi je dalo za mislit...govorili smo o potovanjih. Še vedno najraje potuje sama, ker sem tako najbol dojemljiva za okolico. Ja svet je nevaren. Tudi ceste so nevarne...pač vedno je kul da smo previdni. No da napeljem na odvisnost tiste vrste, ko fant pri 24ih gre na razgovor za službo z mamo, ko odrasla ženska rajši ne gre na sprehod kot pa da gre sama (sredi belega dneva v Mariboru), ko moški ne pusti partnerce, ko je nima več rad, ker pač rabi nekoga (čeprav se sploh ne pogovarjata...) o takih odvisnostih pišem prihodnjič (do takrat še delam na svojih, jih odkrivam in že odkrite zaenkrat uspešno obvladujem.
Bodočim delodajalcem na severu sem povedla, da so moji blogi drugačni, tako kot so tudi moje priprave na selitev o katerih v bistvu govori ta blog. Ne vem al bi mela 3,4 kufre...al raje backpacke? No kupla sem si one vreče, ko jih ven izsesaš. Pa ziher si bom bučno olje zravn nesla.
Zaj pa grem knjigo brat, ker še ne dojemam da je vsaki dan manj časa za vse priprave in pakiranje :)
Naslednič upam, da se mi še uspe javit iz Maribora.
Lets see, hug (prevedem jutri D: )
Muri
p.s to sliko sem dobila, ko sem izvedela, da sem sprejeta na delo na Finskem (od bodočih sodelavcev - btw vidi se da so prebrali življenjepis in motivacijsko pismo - ki govori o moji najljubši knjigi)
I CAN FLY :)
minilo je kar precej časa od zadnje objave...in sem tudi bodočim delodajalcem na Finskem obljubila objavo že pred prihodom, torej v času priprav (čaka me še prevajanje tega potem v angleščino) poleg mene pa popisan list z temami, idejami in vsem o čem bom in želim pisati. V meni se dogajajo potresi (tisti dobri), ko imam vsaki dan znova nove misli, nove ideje, vsaki dan me pritegne še ena tema. Kar sproti si raje zapisujem. In obljubim si da bo ta seznam čez čas počečkan, kar pomeni da bo vse obdelano. Nekaj tukaj na blogu, nekaj v knjigah, nekaj v magistrski nalogi, nekaj na čveku ob kavi ali ob pivu ob večerih. :)
Malo morja, malo avstrijskih jezer in dosti Bovca je za mano. En kratki skos na morje pred selitvijo še verjetno sledi, no 25 dni - če mi vse zastavljeno uspe. Letošnji dopust je bil top :)
Ravnokar sem zaklučla s prebiranjem meni osebno ljubega avtorja dr.Marijana Košičeka. Gospod je sicer že pokojni ampak, njegove knjijge me vedno znova navdušijo. Razumem ga. Všeč mi je občutek, ko vidim, da nekdo odnose dojema tako kot jih dojemam sama. Tokrat sem prebrala njegovo z naslovom Človek, imej se rad! (to in vse ostale priporočam vsem, srečnim, nesrečnim, mladim, starim...mislim da Košiček vsaj iz mojega pogleda in stališča zajema bistvo - ja tisto, ki je očem skrito, kakopak).
Čez 25 dni se selim. Občutek je popolnoma bittersweet. Drugače ga ne znam opisat. Srečna sem. V bistvu se še v življenju nikoli nisem selila. Tokrat ne menjujem stanovanja ampak državo, službo. Delala bo to kar mi je pomoje pisano na kožo in v veselje. V Areni 44 v Kuopio bomo delali koncerte in evente prav tako bom z mladimi v različnih mladinskih centrih (mentorica in "režiserka" v španskem gledališču in z njimi bom pri vseh drugih dejavnosti) - to zna biti pestro ampak zelo z mladimi je za mene, tisto ki me izpolnjuje kot človeka). Sama vem kako pomembna je vzpodbuda in zaupanje iz strani starejših v mladih letih, ko se razvija osebnost. Vsak otrok si zasluži priložnost!!! In zato se bom vedno borila. Sama sem imela čudovite starše, ki so me spodbujali pri vsemu kar sem se lotila, zato zagotovo tudi lahko danes na nek način živim svoje sanje. (ati&mamca hvala!!!) Moj brat je svoja krila razprl že pred 3leti, ko se je preselil v San Francisco. Zdaj grem še jaz. Ampak mislim, da jima ne bo preveč dolgčas, saj se še po vseh teh letih znata met prav fajn :D Jaz pa se selim tja daleč na sever, na Finsko. Deželo tisočerih jezer in novih priložnosti. Trenutno sedim v svojem udobnem stolu, pred mojim ekrani, z meni ljubo glasbo v odzadju, v mojem domu. V prostoru v katerem se počutim srečno. (your home is where your heart is). Tako pravijo. Imam novi dom, na Finskem,v mestu Kuopio. Ampak del mene bo zagotovo ostal tukaj, med živo zelenimi stenami, vonju po domačem, moja Muri around the world wall - stena polepljena z slikami iz mojih mnogih potovanj (Mehika, ZDA, Japonska, Kanada,...) ko pomislim, tokrat gre zares, tokrat ne grem na potovanje ampak grem tja živet. Veselim se, da sem bila zmožna tega koraka, ker mi gre na kurac kak vsi samo sedijo in jamrajo kako ni priložnosti... (saj ne rečem v Sloveniji jih res ni) smo pa tukaj tisti, ki kljub dvomom in strahu vztrajamo na svoji poti. Z jamranjem še nihče ni nikoli ni dosegel nič. Potrebna so dejanja. Zato vsem povem, da se da. In na koncu je najbolj preprosta stvari slediti sebi in sanjam. Za nekatere je to selitev tujina, za druge menjava študija, službe, partnerja. Če pa samo na glas ponavljamo in kritiziramo, a vseeno ostajamo v svoji komfortni coni, bomo čez leta obžalovali...nočem pametovat, ampak govorila sem z mnogimi ljudmi (tistimi izkušenimi, da ne bom rekla z starčki lih) ja rada jih poslušam - čeprav istočasno rada govorim :) preprosto je. In ljudi brez strahu ni, so le tisti, ki kljub strahu vztrajajo. Ja zna biti zelo težko se tega zavedam, ampak splača se. To je dejstvo. Poznam toliko ljudi, ki si niso upali slediti sanjam, pa naj si bo to druga služba ali tujina...zaradi razdalje, prijateljev,partnerjev,...na koncu dneva tudi če ob tebi kdo zaspi, si v sebi sam z svojimi mislimi. In ne glede na vse čudovite ljudi, ki jih imam v življenju se zavedam, da se na koncu morem zanesti samo sama nase, ker če se ne bom poslušala, spoštovala in imela rada, kdo me bo imel...in tudi če mi ne uspe vse točno tako kot si želim, bo na koncu dneva vedla, da sem vsaj probala, in to je že mala zmaga.
V naslednjem blogu bom govorila o odvisnosti, ampak ne o tisti od drog, o odvisnosti od ljudi, od hrupa....o odvisnosti od stvari (sodobna družba kakopak, sem govorila v enem od prejšnjih blogov). Kaj mi je dalo za mislit...govorili smo o potovanjih. Še vedno najraje potuje sama, ker sem tako najbol dojemljiva za okolico. Ja svet je nevaren. Tudi ceste so nevarne...pač vedno je kul da smo previdni. No da napeljem na odvisnost tiste vrste, ko fant pri 24ih gre na razgovor za službo z mamo, ko odrasla ženska rajši ne gre na sprehod kot pa da gre sama (sredi belega dneva v Mariboru), ko moški ne pusti partnerce, ko je nima več rad, ker pač rabi nekoga (čeprav se sploh ne pogovarjata...) o takih odvisnostih pišem prihodnjič (do takrat še delam na svojih, jih odkrivam in že odkrite zaenkrat uspešno obvladujem.
Bodočim delodajalcem na severu sem povedla, da so moji blogi drugačni, tako kot so tudi moje priprave na selitev o katerih v bistvu govori ta blog. Ne vem al bi mela 3,4 kufre...al raje backpacke? No kupla sem si one vreče, ko jih ven izsesaš. Pa ziher si bom bučno olje zravn nesla.
Zaj pa grem knjigo brat, ker še ne dojemam da je vsaki dan manj časa za vse priprave in pakiranje :)
Naslednič upam, da se mi še uspe javit iz Maribora.
Lets see, hug (prevedem jutri D: )
Muri
p.s to sliko sem dobila, ko sem izvedela, da sem sprejeta na delo na Finskem (od bodočih sodelavcev - btw vidi se da so prebrali življenjepis in motivacijsko pismo - ki govori o moji najljubši knjigi)
