...spet bom malo pametno nakladala :) pa dobro, imam spet tisti občutek, ko sem šele v fazi ustvarjanja lastnega mnenja o določeni zadevi in pogosto ugotavljam, da lahko mnenje najlažje izoblikujem če ga zapišem...tako se mi tudi sproti rojevajo nove ideje, odkrivajo nove misli in razmišljanja :)
rada bi govorila o družini - svoji bodoči o tem zakaj imeti ali ne imeti otrok. predvsem pa o tem, česa vse bi se kot potencialni bodoči starši morali zavedati in tisti moji (rečmo v letih +/- 5) vrstniki, ki otroke že imate.
Če na začetku bloga napišem povzetek svojega do zdaj že oblikovanega mnenje, je ta preprost. Pred časom sem kolegici rekla : "Če bi se vsi zavedali, kakšna odgovornost je imeti otroka - bi nas na svetu bilo pol manj in vsem nam bi bilo lepo". Za tem svojim stavkom stojim še vedno. Čist simpl je v bistvu, ja valda tudi jaz si želim imeti družino, ker je meni osebno nekaj najlepšega s človekom, ki ga ljubiš "spočet" otroka in ga vzgajati, hkrati se pa tudi zavedam kakšna odgovornost je to, ljudje pa se tega enostavno ne zavedajo. dati življenje bitju ni vse, življenje jim dajemo z vzgojo. Še vedno trdim da je ful v vzgoji otroka. V zadnjem letu sem ogromno delala z otroki. Na vseh področjih. Te priložnosti si štejem v privilegij, ker so me otroci toliko naučili in toliko so mi dali. Recimo na letovanju, ko sem dva tedna bila 24ur na dan njihova vzgojiteljica, sem dejansko spoznala kakšna odgovornost je to. Ni isto če grem z otrokom od kolegice na sladoled dvakrat na tedn. Ko pa le nekaj časa preživiš z njimi jih šele začneš spoznavat. Rekla bom, da mi je ta izkušnja bila ena izmed najboljših v življenju. Delo je bilo prostovoljno in danes z gotovstjo trdim, da ni denarja, ki bi ti plačal ali kupil tako izkušnjo, ker je bila preprosto čudovita. A daleč od tega, da bi bila lahka. Recimo poglejmo banalni primer, za avto moreš narediti izpit - ker ko se v njega vsedeš in zapelješ na cesto automatsko "ogrožaš" več življenj. Okej mogoče malo pretiravam ampak, ko pa imaš otroka imaš v rokah vsaj v prvih letih njegovo življenje. Ne razumem in nikoli ne bom razumela ljudi, ki imajo otroke, ker a) je to pač normalno b) ker s tem izpolnijo pričakovanja drugih c) ker hočejo potomce in d) razni drugi bedni razlogi. ALOOOOOOOOOOOOO!!!! otrok ni igrača, ki jo izklopiš, ko se ti ne da, to je živo bitje. In potem se ljudje, ki se iz zgoraj naštetih razlogov odločajo za naraščaj vprašajo zakaj pa jih otrok ko je 12 let star ne spoštuje in ne uboga (okej ne apeliram na pubertetniške finte, ki jih imajo vsi) ... mogoče zato ker ga je pol življenja pazla babica, teta ... VEM, da je treba hodit v službo in ne moreš bit s svojim otrokom 24 ur na dan, prav, da gre v vrtec da se socializira, k babici, da pozna svojo družino in sorodnike ampak glej če imaš otroka tudi če prideš iz službe zmatran vzami si čas, daj mu pozornost, pogovarjaj se z njim. Bedarije ne delajo namerno delajo jih zato, ker iščejo tvojo pozornost. Mali otrok še ne razume, da moreš ti garat, da mu lahko nudiš stvari. Ampak niti slučajno ne mečite tega naprej otrokom - NIKOLI!!! oni vas niso prosli da jih naredite sami ste to želeli. Da o kakih upsih ne govorim. DAN DANES mi nobena ne bo rekla to, ker mamo miljon variant zaščite. Podn od folka pa so za mene osebno ženske, ki s tem da obdržijo tipe zanosijo!!! BOLANO. glej pomislite malo, nekdo se dobesedno igra z življenje, da nekoga manipulira. To je za mene osebno nedopustno če rečem kaznivo dejanje pa že verjetno malo pretiravam. Torej ja moje mnenje se skozi blog kr širi...kr popizdevam zraven pa brez skrbi nasmehnem se tudi :)
Na letovanju sem v skupini imel 9 otrok iz zelo različnih družin. Tukaj naj omenim, da sem imela dva dečka s posebnimi potrebami - oba iz rejniških družin - ZAKON O REJNIŠTVU sem potem naštudirala in za mene osebno je to podn od države kaj se tu gre. Okej eni izkoriščajo rejništvo, da pridejo do denarja, ker kot rejnik dobiš cca. 500€ od države mesečno za rejenca. Ampak pazi večinoma dajo starši v rejo otroke s posebnimi potrebami, ampak hkrati ohranijo vse pravice v zvezi z otrokom !!! HALOOO odreko si se otroku, jaz bi tu zakon čisto drugače sestavla kr to ni prav. 500€ na mesec ti ne kupi tega, pardon. Uglavnem fantek s posebenimi potrebami je en dan znorel on kr konkretno...šla sva vstran se pogovorila. Ko je on meni reko, da ve da se mu zmeša in znori ampak da tega ne more nadzorovat mi je blo hudo as hell ampak na koncu sma odkrila FUUL njegovih talentov, ono resnično mali me je nalamal v namiznem tenisu, žonglirala tak dobro da brezveze, fantek, ki ga vsi zasmehujejo in so ga zavrgli lastni starši...bila sem navdušena nad vsem kaj je pokazala in ko je videl podporo in spodbudo se je trudil še bol. Njegovi rejniški družini sem zadnji dan ko smo se vračali povedala, da ima ogromno talentov, ki jih naj spodbujajo. In to je bistvo pri vseh otrokih. Včasih sem vesela, da se delam pametno in govorim, da je bistvo odnosov v komunikaciji. Res je. Predzadnji dan, ko sem pobirala vtise otrokov po dveh tednih počitnic z vsemi možnimi aktivnostmi (gasilci, vojska, adrenalinski park, zoo, sladoled,...) sem bila preprosto navdušena nad odgovori, okej poleg diskeja, ki so ga meli zvečer jim je bilo najbolj fajn, ko smo se pogovarjala. FAK! že otroci čutijo to. Rada govorijo, tudi če ne zgleda tako. Ko sem videla, da so mi začeli zaupat in vsak pripovedovat svojo zgodbo (eni se žal ne znajo izražat in povedo zgodbo skozi pretep...) sem vedela da sem na dobri poti. Da je delo s takšnimi in drugačnimi otroki super naporno ampak čudovito. Vsem, ki razmišljate o družini, o otrokih priporočam to izkušnjo. V prihodnosti se veselim enega malo večjega projekta v zvezi z otroki njihovim izražanjem itd...upam, da vam lahko kmalu kaj več povem tudi o tem :) torej ja, želim si otroka. ampak ko prehodim pot ki sem si jo ravnokar zadala. Ko bo prišo trenutek, ko bom resnično pripravljena postati mama bo to vedla. Ampak prav se mi zdi, da razmišljam že zdaj o tem, ker bom s tem sprejela največjo odgovornost v življenju. Pomoje je nekaj najlepšega v življenju s človekom, ki ga ljubiš dati novo življenje - in potem to življenje negovati, da raste in se razvija, ne ga preveč usmerjat, predvsem spodbujat in poslušat. In ja mogoče bom celo mačeha, ampak pustimo to temo za drugič eee v mislih že imam naslov bloga (prihod v že delno sestavljeno družino). Wau mislim, da je danes taki dan, da bi lahko še kr pisala in pisala. Ful je fajn. Ful lepše se mi misli in ideje razvijejo če jih zapišem. Upam, da še kdo podobno razmišlja kot jaz. In bo bodočim otrokom in družini namenil več misli kot samo kje kupiti voziček.
Lepo nedeljo, muri (ful sm zgodaj zjutraj prišla domu pa sm že auf - menjava ure me vedno "zjebe")!
rada bi govorila o družini - svoji bodoči o tem zakaj imeti ali ne imeti otrok. predvsem pa o tem, česa vse bi se kot potencialni bodoči starši morali zavedati in tisti moji (rečmo v letih +/- 5) vrstniki, ki otroke že imate.
Če na začetku bloga napišem povzetek svojega do zdaj že oblikovanega mnenje, je ta preprost. Pred časom sem kolegici rekla : "Če bi se vsi zavedali, kakšna odgovornost je imeti otroka - bi nas na svetu bilo pol manj in vsem nam bi bilo lepo". Za tem svojim stavkom stojim še vedno. Čist simpl je v bistvu, ja valda tudi jaz si želim imeti družino, ker je meni osebno nekaj najlepšega s človekom, ki ga ljubiš "spočet" otroka in ga vzgajati, hkrati se pa tudi zavedam kakšna odgovornost je to, ljudje pa se tega enostavno ne zavedajo. dati življenje bitju ni vse, življenje jim dajemo z vzgojo. Še vedno trdim da je ful v vzgoji otroka. V zadnjem letu sem ogromno delala z otroki. Na vseh področjih. Te priložnosti si štejem v privilegij, ker so me otroci toliko naučili in toliko so mi dali. Recimo na letovanju, ko sem dva tedna bila 24ur na dan njihova vzgojiteljica, sem dejansko spoznala kakšna odgovornost je to. Ni isto če grem z otrokom od kolegice na sladoled dvakrat na tedn. Ko pa le nekaj časa preživiš z njimi jih šele začneš spoznavat. Rekla bom, da mi je ta izkušnja bila ena izmed najboljših v življenju. Delo je bilo prostovoljno in danes z gotovstjo trdim, da ni denarja, ki bi ti plačal ali kupil tako izkušnjo, ker je bila preprosto čudovita. A daleč od tega, da bi bila lahka. Recimo poglejmo banalni primer, za avto moreš narediti izpit - ker ko se v njega vsedeš in zapelješ na cesto automatsko "ogrožaš" več življenj. Okej mogoče malo pretiravam ampak, ko pa imaš otroka imaš v rokah vsaj v prvih letih njegovo življenje. Ne razumem in nikoli ne bom razumela ljudi, ki imajo otroke, ker a) je to pač normalno b) ker s tem izpolnijo pričakovanja drugih c) ker hočejo potomce in d) razni drugi bedni razlogi. ALOOOOOOOOOOOOO!!!! otrok ni igrača, ki jo izklopiš, ko se ti ne da, to je živo bitje. In potem se ljudje, ki se iz zgoraj naštetih razlogov odločajo za naraščaj vprašajo zakaj pa jih otrok ko je 12 let star ne spoštuje in ne uboga (okej ne apeliram na pubertetniške finte, ki jih imajo vsi) ... mogoče zato ker ga je pol življenja pazla babica, teta ... VEM, da je treba hodit v službo in ne moreš bit s svojim otrokom 24 ur na dan, prav, da gre v vrtec da se socializira, k babici, da pozna svojo družino in sorodnike ampak glej če imaš otroka tudi če prideš iz službe zmatran vzami si čas, daj mu pozornost, pogovarjaj se z njim. Bedarije ne delajo namerno delajo jih zato, ker iščejo tvojo pozornost. Mali otrok še ne razume, da moreš ti garat, da mu lahko nudiš stvari. Ampak niti slučajno ne mečite tega naprej otrokom - NIKOLI!!! oni vas niso prosli da jih naredite sami ste to želeli. Da o kakih upsih ne govorim. DAN DANES mi nobena ne bo rekla to, ker mamo miljon variant zaščite. Podn od folka pa so za mene osebno ženske, ki s tem da obdržijo tipe zanosijo!!! BOLANO. glej pomislite malo, nekdo se dobesedno igra z življenje, da nekoga manipulira. To je za mene osebno nedopustno če rečem kaznivo dejanje pa že verjetno malo pretiravam. Torej ja moje mnenje se skozi blog kr širi...kr popizdevam zraven pa brez skrbi nasmehnem se tudi :)
Na letovanju sem v skupini imel 9 otrok iz zelo različnih družin. Tukaj naj omenim, da sem imela dva dečka s posebnimi potrebami - oba iz rejniških družin - ZAKON O REJNIŠTVU sem potem naštudirala in za mene osebno je to podn od države kaj se tu gre. Okej eni izkoriščajo rejništvo, da pridejo do denarja, ker kot rejnik dobiš cca. 500€ od države mesečno za rejenca. Ampak pazi večinoma dajo starši v rejo otroke s posebnimi potrebami, ampak hkrati ohranijo vse pravice v zvezi z otrokom !!! HALOOO odreko si se otroku, jaz bi tu zakon čisto drugače sestavla kr to ni prav. 500€ na mesec ti ne kupi tega, pardon. Uglavnem fantek s posebenimi potrebami je en dan znorel on kr konkretno...šla sva vstran se pogovorila. Ko je on meni reko, da ve da se mu zmeša in znori ampak da tega ne more nadzorovat mi je blo hudo as hell ampak na koncu sma odkrila FUUL njegovih talentov, ono resnično mali me je nalamal v namiznem tenisu, žonglirala tak dobro da brezveze, fantek, ki ga vsi zasmehujejo in so ga zavrgli lastni starši...bila sem navdušena nad vsem kaj je pokazala in ko je videl podporo in spodbudo se je trudil še bol. Njegovi rejniški družini sem zadnji dan ko smo se vračali povedala, da ima ogromno talentov, ki jih naj spodbujajo. In to je bistvo pri vseh otrokih. Včasih sem vesela, da se delam pametno in govorim, da je bistvo odnosov v komunikaciji. Res je. Predzadnji dan, ko sem pobirala vtise otrokov po dveh tednih počitnic z vsemi možnimi aktivnostmi (gasilci, vojska, adrenalinski park, zoo, sladoled,...) sem bila preprosto navdušena nad odgovori, okej poleg diskeja, ki so ga meli zvečer jim je bilo najbolj fajn, ko smo se pogovarjala. FAK! že otroci čutijo to. Rada govorijo, tudi če ne zgleda tako. Ko sem videla, da so mi začeli zaupat in vsak pripovedovat svojo zgodbo (eni se žal ne znajo izražat in povedo zgodbo skozi pretep...) sem vedela da sem na dobri poti. Da je delo s takšnimi in drugačnimi otroki super naporno ampak čudovito. Vsem, ki razmišljate o družini, o otrokih priporočam to izkušnjo. V prihodnosti se veselim enega malo večjega projekta v zvezi z otroki njihovim izražanjem itd...upam, da vam lahko kmalu kaj več povem tudi o tem :) torej ja, želim si otroka. ampak ko prehodim pot ki sem si jo ravnokar zadala. Ko bo prišo trenutek, ko bom resnično pripravljena postati mama bo to vedla. Ampak prav se mi zdi, da razmišljam že zdaj o tem, ker bom s tem sprejela največjo odgovornost v življenju. Pomoje je nekaj najlepšega v življenju s človekom, ki ga ljubiš dati novo življenje - in potem to življenje negovati, da raste in se razvija, ne ga preveč usmerjat, predvsem spodbujat in poslušat. In ja mogoče bom celo mačeha, ampak pustimo to temo za drugič eee v mislih že imam naslov bloga (prihod v že delno sestavljeno družino). Wau mislim, da je danes taki dan, da bi lahko še kr pisala in pisala. Ful je fajn. Ful lepše se mi misli in ideje razvijejo če jih zapišem. Upam, da še kdo podobno razmišlja kot jaz. In bo bodočim otrokom in družini namenil več misli kot samo kje kupiti voziček.
Lepo nedeljo, muri (ful sm zgodaj zjutraj prišla domu pa sm že auf - menjava ure me vedno "zjebe")!
