odraščanje in družbeni tabuji ...

BUUUUUUUUUUU :)
Lep pozdrav dragi moji, danes bom napisala nekaj o tabujih. Definicije ne poznam natančne, tokrat je ne bom lepila iz slovarja sem, ker mislim da ima vsak izmed nas svoje tabuje. Različne družbe, različne vrednoste, različna religija...kar je pri nas recimo sprejemljivo je lahko na drugi strani sveta prepovedano. Zelo rada gledam dokumentarno oddajo TABOO na national geographicu. Dejansko vidiš "svašta". No poleg vsega, ki pripomore k naši ozkoglednosti, thinkingu just inside the box, strahom vsega novega in noregaaaaaaaa je delno kriva družba, vzgoja (ki je seveda posledica določene kulture in družbe, ki ji starši pripadajo) ... torej oni nas vzgajajo v dobri veri, ponavadi v tisti, ki so bili vzgojeni sami (pustimo ekstreme)...še vedno sem zagovornica vzgoje in predvsem ukvarjanja z otroki. Torej kdaj pa je čas, da otrok sam začne raziskovati meje, stopi preko mej, kdaj začnemo razmišljati out of the box? no nekateri seveda nikoli ne pridejo do te točke in ostanejo v škatli, izogibajo se vsemu novemu in povečujejo število tabuje...
Torej kaj sploh so tabuji, kdaj in kako bi jih naj razbili? Kot vedno tudi tokrat trdim, da se vsak odloči sam. Kdaj pa za svoja dejanja resnično lahko prevzamemo odgovornost? Magična meja 18, ponekod 21 me zmoti. To so samo številke... Torej takrat, ko smo sposobni zavestno odgovarjati za svoja dejanja in nositi posledice, marsikdo ni tega sposoben niti pri 30tih in se vedno izgovarja na druge ali na okoliščine. Torej ne odrastemo, ko naredimo izpit za avto, ko se ga za 18ti rojstni dan do smrti zapijemo, ali ko postanemo starši. Odrastemo ko smo sposobni prevzeti posledice svojih dejanj. Kdaj? Eni hitro, drugi nikoli.
V času odraščanja pa spoznavamo takšne in drugačne tabuje. Zadnič je kolegica vprašala, kako recimo otroku, ki ga prvič zalotiš pri samozadovoljevanju razložiš, da to dejansko ni nič takega samo, da pač naj tega ne počne npr. na avtobusu? Vsi smo se srečali s tem tabujem...ki pa je v bistvu čisto človeške narave, veliko ljudi to počne in to ne pomeni, da imajo v sebi hudiča, kot menijo nekateri, ki imajo to za tabu.
Naslednji tabuji s katerimi smo se srečevali proti koncu osnovne šole, sigurno cigareti. Fuj, fej, grdo...blabla ali sem zato, ker kadim automatsko slab človek? Dejansko ja za marsikoga, ampak mene osebno ne gane. Potem sledijo alkohol, seks, droge, tatooji, piercingi, homoseksualci, pornografija (ekstremnih dejanj kot jih počnejo npr na Papa Novi Gvineji, kjer za inciacijo počnejo "spuki" stvari, ne bom niti naštevala, čeprav se mi zdijo zanimive) jih pa 99% ostalega sveta obsoja. ZAKAJ že? glej to je del njih, predstavljajte si da Vam vzamejo vstran pralni stroj, božič itd... tako bi se oni počutili če bi jim vzeli vstran njihove obrede in običaje. Zakaj obsojanje? Če nekomu nekaj paše in je na to navezan...želim si da bi družba v procesu nadaljnega razvoja razvija bolj socialne spretnosti, ker novih ajfonov več ne rabimo. Želim si da bi odkrivali in raziskovali nova zdravila, ki jih btw oni čudni tam v tropih, ko si luknajo vse živo sploh ne rabijo - ker pri njih ni takih bolezni kot pri nas. Oni ne vejo kaj je to stres, ker imajo v življenju bolj pametne stvari za počet :) kaj pa dejansko za Vas so tabuji ali tabu teme? Pogovor o seksu? Joint pred spanjem? Piercing v bradavički? Fantazija o slavnem igralcu? Seks v troje? ali čudni ludi tam v tropih, ki se pikajo, rišejo po telesih in počnejo neumnosti?

Gremo vsi iz škatl, lepo je biti zunaj, se smejati svetu in rušiti tabuje :)
od tu vam maham :D
muri

poligamija vs. monogamija

Mogoče malo drugačna tema...ampak mi je tema izredno zanimiva? Zakaj...ker ko se vedno znova vračam v preteklost, ko poskušam razumeti kako so živeli včasih. Kaj sploh pomeni ena beseda, in kaj druga? Torej če pogledamo v slovar :

poligamíja  -e ž (ȋ) zakon moža z več ženami ali žene z več možmi hkrati; mnogomoštvo, mnogoženstvo: živeti v poligamiji

Monogamija ali “enoženstvo”, kot pravi SSKJ. Gre za vedenje nekaterih živali, ki živijo skupaj z enim spolnim partnerjem dalj časa. 

Okej in potem pogledamo nazaj v zgodovino, kjer so vsi delali vsepovprek. Preden je prišlo krščanstvo, je bilo normalno imeti več žen...v določenih predelih po svetu (Indonezija) imajo pa ženske več mož. Jaz sicer zadevo dojemam drugače..zakon je pač neka dogovorjena oblika med dvema človekoma, ki bi si naj stala skupaj v dobrem in slabem. Ampak potrebujemo za to v resnici kaj podpisati? Spremeniti priimek? Obljubljanje večne zvestobe in ostalih pravljic...v to pač ne verjamem. oz. verjamem v nekaj, ki je več od podpisa in papirja. Ampak ker je naša družba tako naravnana, ker se je poročiti pač kao normalno...ne vem in nikoli ne bom razumela. Prav tako nimam potrebe in tendence, da nekaj naredim zato da nekomu ustrežem. Zanima me kako te zadeve dojemajo ljudje v moji okolici? Smo dejansko zvesti? Kje je tista meja varanja? Za ene je to poljub, za druge seks, za tretje domišljija. Vsak dejansko te zadeve dojema drugače...ampak prav vsak izmed nas to si upam trditi je na to že pomislil. Varanje ali izdaja? Zvestoba do groba? Ne vem. Ampak vem, da nikoli ne obljubim stvari, ki jih ne čutim. Življenje je polno presenečenj. Dobro nisem zagovornica poligamije v smislu zakona, jaz sm mačo jaz mam 5 žen. Če se nekdo tak odloči kul. Ampak mislim, da nam je ravno religija vse drugačne oblike "imeti se" rad spreobrnila v NI PRAV. Ampak ali je prav? Zakaj ponekod je nekaj okej in drugje ne? Predstavljajte si, da živite v muslimanskem svetu? Čeprav po eni strani obsojam njihovo obnašanje do žensk (poniževanje), po drugi strani s tem ne sprejemam druge kulture. Čeprav spoštujem ljudi. Mogoče oni ne razumejo mene? Dejansko ne obsojam ljudi, ki mislijo drugače kot jaz. Je težko sprejeti tudi meni, ampak vsak se odloči sam. Če se povzamem, mislim, da če ne bi bilo organizirane religeje (beri Cerkev) bi drugače razmišljali verjetno tudi mi.Včasih so stvari katere imamo za nemoralne in ogabne v resnici čisto normalne in so ljudje tako živeli v miru. Danes ko nam zabavna industrija ponuja vse kar si lahko zaželimo, ko so porniči postali znanstvena fantastika, ko fantaziramo o stvareh, ki jih pred drugimi obsojamo, danes smo moralni? Ne vem, če je nekdo v partnerski zvezi ja za mene to pomeni zvestobo, ker je to pač dogovorjena oblika druženja, ki bi se naj držalo nekih okvirjev oz. pravil. Pravil, ki pa včasih niso jasna oz. so lahko zelo relativna. Kaj meni pomeni a, lahko drugemu pomeni b. Torej naučimo se pogovarjati, jasno izraziti misli, želje in potrebe. Bodimo iskreni, to je največ dejansko največ kar lahko damo. In potem se ne rabimo spraševat ostalih stvari, ker pridejo same od sebe... pa naj bodo poli ali mono :)

če sem preveč direktna se ne opravičujem, bi pa bila vesela vašega mnenja :)
muri

pogreb, smrt in življenje

življenje, smrt in pogreb torej, bi lahko rekla, da je pravi vrstni red. vem, da tema ni prijetna, ampak del življenja. in dogodki v zadnjih dnevih so me nekako prisili, da razmišljam tudi o tem...kakorkoli, mogoče bi celo večkrat mogla razmišljati o tem. KER ME VEDNO ZNOVA OPOMNI, KAKO KRHKI IN MINLJIVI SMO. opomni me na misli iz moje priljubljene knjige zavedanje, kjer de mello opisuje slavo, denar, ugled, lepoto in ostale "igračke", ki jih potrebujemo, ker smo odvisno. Vedno znova pomislim, da so te stvari tako krhke in minljive. Eno odvisnost zamenjamo z drugo. In nikoli nam ni dovolj. Pa kljub vsemu kar nam organizirana zabavna industrija ponuja smo v sebi prazni. Ker je bolj pomembno kaki avto vozimo, kot to s kom sedimo v njemu. Ker je bolj pomembno da imajo naši otroki najbolše cote in ajpede kot to, da se skupaj igramo in pogovarjamo.

Kdaj pa so trenutki, ko na ta "mamila" pozabimo? Ko ni pomembno, kakšen avto čaka na parkirišču (avto je med drugim tudi prispodoba za vse ostalo, pač v tej zgodbi ga uporabljam, ker paše v kontekst)? Ko vsaj večini ni pomembno kako stoji frizura, ali katere znamke plašč ima oblečen sosed...
Včeraj sem po dolgem času bila na pogrebu. Na zadnji poti smo pospremili človeka, ki je ogromno pomenil meni zelo dragi osebi. In ja mislim, da je to dogodek, na katerem večina ljudi pozabi na zgoraj omenjene stvari. Dogodek, ki nas opomni kaj je v življenju res pomembno. Zanimivo? Ja. Škoda edino, da na to čez pol ure potem pozabimo in se vsak izmed nas vrne nazaj k starim mamilom. Vem da to ni prijetna tema, ampak o tem trenutno razmišljam...vsak izmed nas je že verjetno razmišljaj o svojem pogrebu...je to sploh pomembno? Ali zakaj bi morali razmišljati o smrti, da bi se zavedali življenja? Zakaj preprosto ne stopimo skupaj, si danes, tukaj in zdaj povemo občutke...enkrat je žal prepozno. In vem, da ne bom prepozna, kajti zdaj živim, za sebe in meni ljube ljudi. Za otroke in tiste, ki nimajo istih možnosti kot jaz. In ni me strah življenja. Nič več :)

upam, da nisem koga zamorila. dam ven. blog vsekakor dopolnim, ampak trenutno so moje misli zmedene, en sprehod zvečer in jih uredim.

muri

socialne oz. svetovalne službe in Mariborske osnovne šole

Čeprav sem precej vznemirjena, razočarana in jezna bom začela od začetka, da boste vedeli za kaj točno se gre. Vesela pa bom najbolj, če kdo izmed Vas pozna otroke, ki bi se teh brezplačnih delavnic udeležili :)

Velik projekt, priprave, strokovnjaki, predstavitev in 4 osnovne šole (iz Maribora, katerih zaradi svoje dobre volje ne bom imenovala).

Torej, da ne bom predolgo pisala in nakladala, povedala bom kaj me je zmotilo. Prijateljica - socialna delavka, ki se je izobraževala tudi v tujini in ima za seboj, ogromno prakse in izkušenj, pa ne iz knjig ampak resničnega življenja, je pripravila pilotski projekt z programom - BREZPLAČNIM, skozi katerega bi otroki iz socialno ogroženih družin obiskovali glasbene, plesne, likovne ali dramske delavnice. Projekt je namenjen tudi staršem. Gre se torej za kvalitetno preživljanje prostega časa otrok, katerih starši jim žal ne morejo plačati vseh teh izven šolskih dejavnosti. Ko samo pomislim, koliko izbire smo imeli mi. Mami en tedn tenis, drugi tedn plesat k Natki od Power Dancers itd... Hudo in grozno mi je, ker ko otrok sprobuje, se najde - in prepričana sem, da se vsak nekje. Eni športno drugi kulturno ... kakorkoli. Gre se zato da nam ni vseeno, da bi radi da imajo vsi otroki iste možnosti. Kajti samo s spodbujanje in s tem, da verjamemo v njih bodo uspeli... Prijateljica me je torej prosila za pomoč. Dobili smo sredstva (minimalna) za projekt, naj poudarim, da bomo vsi sodelujoči - izvajalci delavnic in ostali delali prostovoljno. Gremo v akcijo.Kam? Valda na osnovne šole do socialnih služb, oni najbolj poznajo otroke in situacijo. Ampak tukaj se pravljica konča. O tem, da se ne morejo zmenit, kako bi sami sebe poimenovali je še najmanj. Odziv?! Katastrofa. Na prvi osnovni šoli na kateri sva se oglasili, ne bom je imenovala, ampak res mi je žal da nisem na skrivaj snemala...dve ženski v svetovalni službi... Poveva namen. Reakcija starejše: " Aja za socialno ogrožene...hja to ma ona preko..." Druga, ki bi to naj imela preko sploh ni spregovorila besede. Predstaviva projekt in ženska začene : " ja, pr nas so taki, samo kaj te češ takim. To so tak otroci ulice...njih to ne zanima. Ja pa saj mamo neke tujce, samo so čudni, oni najprej rabijo tečaj slovenščine...Pa ovi mali, eh on je uličar. Aja pa saj kitajce tut mamo na naši osnovni šoli, samo oni morejo po šoli domu, kosila okoli nosit HAHAHAH.." ostala sem brez besed - kdo pri pizdi materni je ona, da se lahko kr namesto otroka odloči da ga to ne bo zanimalo. Kdo pri pizdi materni (pardon izrazom ampak sem jezna fuuul) je ona da se lahko tak obnaša in obsoja na propad otroke pri 8ih letih??!!! Kdo pri pizdi materni je ona, da se lahko dela norca iz socialno ogroženih otrok. AJA ONA JE SOCIALNA DELAVKA, katera naj bi skrbela za otroke, jim nudila pomoč, pogovor,jih usmerjala (seveda je to prvotna naloga staršev) ampak v šoli je to njena in še dobro je plačana zato - ko jim pa plačo znižajo za 0,5% pa so glasni?!!! Da še zaključim zgodbo na prvi osnovni šoli, toje program za otroke od 3ga do 5ga razreda. Torej 3,4,5 pa vsak ima 3 oddelke, torej 9 oddelkov. In vzeli sta 8 prijavnic?!!! Me veseli če je med cca 180 otrok samo 8 socialno ogroženih. Ampak vsi vemo, da je resničnost na žalost drugačna. Dragi starši, vprašajte in pozanimajte se, kdo dela z Vašimi otroki, ker ena napačna beseda, čes nesposobn si, lahko otroka zaznamuje za celo življenje...
Hvalabogu, da sma obiskale tudi druge šole, ki niso tak kao "fancy", kjer je bila slika drugačna. Socialna delavka na pobreški osnovni šoli, je bila izredno prijazna, zanimalo jo je, rekla je da otroki to rabijo, ker jim starši pač vsega ne morejo plačati, ker vsi vemo kaka situacija je. Vzela je zajetno število prijavnic, ker je prav preštudirila koliko oddelkov je to, in koliko je otrok, ki bi jim to pomenilo ogromno. Gospa mi je bila skos znana. Ja valda, je prostovoljka pri ZPM mb, kjer je tudi mene pripravljala na delo z otroki. Kapo dol!

Kar želim povedati je, da bi tako gamad od folka jaz nekam zaprla, ne pa da dela z otroki. Očitno se ljudje ne zavedajo, da s tem lahko nekomu uničijo ali zaznamujejo življenje. Vsak od nas se zagotovo spomni osnovne šole, učiteljev, ki so nas spodbujali in tistih drugih, ki so nas tolkli dol. Marsikdo ima zaradi tega takšne ali drugačne posledice. Vesela bom če boste zgodbo delili dalje, če bo to slišalo čimveč staršev. Prav tako, če kdo pozna koga, ki bi se zgoraj omenjenega programa udeležil naj me kontaktira iz z veseljem bomo z otroki, plesali, peli, igrali, risali...vsak od nas lahko prispeva k temu, da vsaj malo omilimo razlike in tistim brez priložnosti damo priložnost.

En lep pozdrav tokrat iz deževne Ljubljane, kjer sem na vikend študijsko, pisateljskem oddihu :)

Vaš Muri

država v megli

Naslov sem si sposodila od isto imenske knjige Viljema Ščuke, knjige, ki sem jo prebrala s svetlobno hitrostjo, čeprav je bolj poročilo projekta - strokovna literature me je potegnila vase...danes pa je eden tistih dni, ko na delovnem mestu, nimam ful gužve in namesto, da bi se učila, ker me naslednji teden že čakajo še tisti zadnji izpiti na magisteriju raje razmišljam o tem če je meni tega sploh treba?
Vedno znova bom ves svoj prosti čas namenjala pisanju in razmišljanju o stvareh na katere prevečkrat pozabimo...
Torej država v megli ? mislim da ga ni junaka, ki bi si upal trditi nasprotno. Zadnje dni veliko razmišljam o tem, ravno pred izpiti, ko bom študirala neko bedno snov, ki mi nikoli zares ne bo prišla prav. Pa sem se vprašala, koliko od Vas 25 + v letih, karkoli počnete v življenju profesionalno in osebnostno mislite, da lahko zasluge pripišete šolanju ? Torej vsemu temu kaj ste poslušali v osnovni, srednji šoli, nekateri na dodiplomske in nekateri tudi na podiplomskem študiju ? Jaz za sebe po vseh teh letih šolanja, čeprav se smatram za mlado (24 let mi je tntntntnt) z gotovostjo trdim, da je moje znanje, ki mislim, da ga ni niti tako malo (tudi na področju mojega študija - turizem in human resource management) vsaj 80% ne izvira iz na tisoč šolskih ur in nešteto ur predavanj (ki jih tako nisem vestno obiskovala) sori profesor bere iz svoje knjige - rajši grem delat in služit, ker knjigo lahko preberem sama. Torej upam si trditi da moje znanje izvira bolj iz samoinciative in zanimanja za stvari, spremljanja dogajanja po svetu, ogromno branja, tudi guglanja...nikoli mi ne bo jasno zakaj pri pizdi materni sem v sedmem razredu osnovne šole mogla vedet kaj se je zgodilo leta 1435 kr neki? Okej, pustimo svetovne vojne in kje recimo leži Avstralija, to je pač splošna razgledanost za katero se mi zdi prav,da se jo posreduje otrokom že v zgodnjih letih. Zakaj vsi te podrobnosti in kotne funkcije pri matematiki? Čeprav sem jo oboževala, mi kotne funkcije prav nič ne pridejo prav ko iščem službo...preveč je podrobnosti, ki so brezvezne, naj se potem ukvarjajo s tem tisti, ki si to želijo oz. grejo to študirat. Sori ampak jaz mislim, da ful otrok obupa in se jih automatsko vrže v koš, ti si tisti ko se težko uči, ker mu pač ene podrobnost pri zgodovini ali matematiki pač ne gre...se zavedate, da s tem otroka zaznamujete za celoto življenje?
Zakaj ne bi, tako kot predlaga Viljem že v osnovnih šolah uvedli predmet, ki bi otrokom pomagal razvijati osebnost, spoznavati sebe, omejitve, odgovornosti in podobno? Nekaj kaj bi otroku pomagalo razumeti samega sebe in ga usmerjalo? Ne o tem pač naša država ne želi slišati...zakaj, ko pa je bolše da vzgajamo nove ovce, odvisne od ajfonov in drugih bednih stvari. Zakaj ne biže v štartu otrokom pokazali, da vsak pač ni za vse, in jihspodbujali v tistem v čem so dobri - garantiram, da ima vsak nekaj kar lahko razvije v genialnost. Ampak ne, naj sedijo za bukvami se na pamet učijo letnice in neke bedne matematične izračune, ki jim nikoli v življenju ne bo prišli prav. Zakaj smo filozofijo imeli šele v zadnjem letniku srednje šolo, ko so naši možgani bili že do dobra oprani? Ker tehbednih podatkov pač ni v vsaki virtualni enciklopediji...zakaj se morajo to učiti, ko so pa podatki danes tako izi dostopni.--aja ne valda tu zadaj so preveliki lobiji, ki jim paše da so otroki neumni. Mogoče se kot bodoči starši temu upremo, vzgajamo jih v zavedanju!!!
V razmislek take in podobne predmete že v osnovnih šolah v Skandinaviji poznajo in njihova življenja so precej kakovostnejša od naših...Lani ko sem obiskala Finsko sem to občutila na lastni koži. Valda so tudi tam potrošniki, ker smo vsi, ker od lufta pač ne mormo živet, ampak ljudje so srečni na drug način, delijo med seboj.
S to temo nisem zaključila, veselim se prihodnjega tedna, ko jo bom z velikim veseljem vključilav odgovor pri izpitu ki ga imam - in povem vam, da reakcije ne bo... kaj dejansko kdo verjamem da še kdo bere izpite? Povem Vam da sem to foro že sprobala in ne ne berijo jih, ker sem že na veliko izpitih razpravljala pač o malo bolj pomembnih stvareh, kot pa o npr. o logističnem vidiku podjetja X ... več napišeš boljša ocena je...sicer ne obsojam vseh eni berejo, do vejice in če ni tako v njegovi knjigi si pač pogrno!!! FAK, so se ti ljudje kdaj vprašali, da kao izobražujejo bodoče magistre, ki bodo odgovorni za ljudi, njim pa je najbol pomembno da se citirajo njihovi stavki povzeti po ne vem komu iz leta 1988...lepo vas prosim!!! Vi kao ko nas učite poglejte sebe, ki ste... (ne pravim da vsi, ampak velika večina) fak in potem se obrnem okoli in vidim sošolce pri npr 28tih kao se en teden prej obremenjujejo s tem če bo njihov totalno bedna predstavitev všeč profesorju, ki med tem špila igerco na tablici ali bere časopis....
Življenje je pač mnogo več, hvala vedno znova de Mellotu, enemu gospodu, ki se je že pred leti zavedal in napisal zelo zanimive knjige :)
pozdrav iz belvija,
muri maha v dolino