preživela sem lep
ponedeljek. ne tisti čisto običajni, kot je pri večini normalnih ljudi
povprečni ponedeljek. ne znam si niti predstavljati povprečnega
ponedeljka. v moji percepciji je vsak dan priložnost za rast.
torej, obljubila sem si včeraj, da se hitro vstanem in postorim "pisarniška" dela še zjutraj. tako je tudi bilo. jutro sem preživela za računalnikom, uredila zadeve dokaj uspešno in se z nasmeškom odpravila dopoldanski rekreaciji naproti. na fitnesu sem pošteno zašvicala in v svojem stilu poslušala glasbo in kvihtala. v fitnes rada zahajam. sama sebe silim, ker se potem tako dobro počutim. rada sem tam, ko ni gužva - drugič spet mi paše, da je tam več ljudi, saj se lahko začuti taki pozitivni duh, športnikov, tako tudi tistih, ki so tam za šminko ali spet tretjih, ki se trudijo hujšat. zdi se mi, da se medseboj vsi nekako podpiramo. in ko vidim ogromno žensko, ki se poti na tekalni stezi, se ji iskreno nasmehnem. verjamem, da ji bo uspelo. ker je že iz besed in misli prešla na dejanja. podpiram in občudujem take ljudi. in res je na koncu, da ni največja nagrada za trud, tisto kar zanj dobimo (v tem primeru bi rekli lepo telo ali postavo,v drugem spet diplomo ali kako listino, mogoče plačo ...) ampak tisto kar zaradi truda postanemo. definitivno nam omogoča osebnostno rast in širi obzorja.
da se vrnem k ponedeljku. po fitnesu sem skočila, do kolegice na kavo. v mestu živi in tam lahko parkiram (tudi priročno). videli sva se po kr nekaj časa in res sem je bila vesela. prav tako sva si imeleza povedati lepe stvari, kar me je dodatno spodbudilo. in potem.... sledi tisti neprijetni del dneva, ko sem šla na faks na vpis na magisterski študij. ojoj. ojoj. ojoj. žal mi je da morem pisati tudi o tem, ampak tako čutim. če tukaj potegnem črto se sploh ne čudim, da smo v taki pizdi oz. da je vse usmerjeno v čimvečje trošenje in željo po zaslužkih. pokvarjenost. nerazumevanje. ja ker žal se večina ljudi lahko osreči s stvarmi, ki si jih kupijo. niti pomislijo ne več, na skupne trenutke, nasmehe, deljenje prostega časa, sprehode, pomoč drugim. brez da bi zato potrebovali ajfona, evre ali novo torbico. uglavnem po pol ure mi je postalo slabo. moji bodoči sošolci stari v povprečju vsaj 3-4 leta starejši od mene. ne vsem, bi pa večini le teh prepovedala približevanje fakulteti na vsaj 100metrov, kaj šele možnosti študija. wtf vpisujem se in ne znam izpolnit vpisnega lista. KATASTROFA. sicer pa mi je ta situacija iz preteklih študijskih let na epfu tako poznana. žalostno je da imajo te ljudje diplome. ko pa ne znajo osnov angleščine, da o čem bolj zakompliciranem sploh ne govorim. ampak sistem nam to omogoča in mi to pridno izkoriščamo. ni pa fer da so potem ti ljudje drugim, ki so dejansko sposobni konkureca na trgu delovne sile. smo kdaj pomislili kake možnosti imamo vsaj kar se tiče študija pri nas v sloveniji. kaj pa tam drugje ... v tretjem svetu ... kjer to ni mogoče ... tudi sama se to opominjam in se trudim biti hvaležna zato, se potruditi in maksimalno tudi izkoristiti. čeprav priznam tudi jaz sem kdaj lena in se mi ne da.
po tem ne najbolj prijetnem opravku, sem se odpravila tomo križnarju naproti.v kmšju smo z njim imeli okroglo mizo in predstavitev njegove filma - oči in ušesa boga. o njemu sem prebrala veliko. poslušala različna mnenja. danes sem si ga želela ustvariti sama. po dobri uri sem bila enostavno nasmejana. še enkrat več dobila potrditev, da dobro lahko zmaga. da je potrebno verjeti.
čeprav bi se lahko podružila z ekipo še pozno v večer, sedim za računalnikom v razvlečeni trenerki, sestavljam sliko in misli o današnjem dnevu, sudanu, tomotu in vrstnikih. počnem to kar počnem najrajši - pišem.
vsekakor se v ponedeljek še vrnem. o tomotu in njegovem delu bi se rada še razpisala. za danes bo zaključna misel dovolj. potrebno se je naspati. jutri je nov dan.
"Življenje je darilo. Darilo se spodobi sprejeti, si ga ogledati, pa tudi prijeti, ga občutiti, povonjati, okusiti, uživati in uporabiti...
Darila so namenjena v dobro. Pravzaprav je vse namenjeno v dobro. Vsak dogodek, tudi velik problem, v sebi nosi darilo - izkušnjo, doživetje, smisel življenja. Sopotniki smo". (Tomo)
torej, obljubila sem si včeraj, da se hitro vstanem in postorim "pisarniška" dela še zjutraj. tako je tudi bilo. jutro sem preživela za računalnikom, uredila zadeve dokaj uspešno in se z nasmeškom odpravila dopoldanski rekreaciji naproti. na fitnesu sem pošteno zašvicala in v svojem stilu poslušala glasbo in kvihtala. v fitnes rada zahajam. sama sebe silim, ker se potem tako dobro počutim. rada sem tam, ko ni gužva - drugič spet mi paše, da je tam več ljudi, saj se lahko začuti taki pozitivni duh, športnikov, tako tudi tistih, ki so tam za šminko ali spet tretjih, ki se trudijo hujšat. zdi se mi, da se medseboj vsi nekako podpiramo. in ko vidim ogromno žensko, ki se poti na tekalni stezi, se ji iskreno nasmehnem. verjamem, da ji bo uspelo. ker je že iz besed in misli prešla na dejanja. podpiram in občudujem take ljudi. in res je na koncu, da ni največja nagrada za trud, tisto kar zanj dobimo (v tem primeru bi rekli lepo telo ali postavo,v drugem spet diplomo ali kako listino, mogoče plačo ...) ampak tisto kar zaradi truda postanemo. definitivno nam omogoča osebnostno rast in širi obzorja.
da se vrnem k ponedeljku. po fitnesu sem skočila, do kolegice na kavo. v mestu živi in tam lahko parkiram (tudi priročno). videli sva se po kr nekaj časa in res sem je bila vesela. prav tako sva si imeleza povedati lepe stvari, kar me je dodatno spodbudilo. in potem.... sledi tisti neprijetni del dneva, ko sem šla na faks na vpis na magisterski študij. ojoj. ojoj. ojoj. žal mi je da morem pisati tudi o tem, ampak tako čutim. če tukaj potegnem črto se sploh ne čudim, da smo v taki pizdi oz. da je vse usmerjeno v čimvečje trošenje in željo po zaslužkih. pokvarjenost. nerazumevanje. ja ker žal se večina ljudi lahko osreči s stvarmi, ki si jih kupijo. niti pomislijo ne več, na skupne trenutke, nasmehe, deljenje prostega časa, sprehode, pomoč drugim. brez da bi zato potrebovali ajfona, evre ali novo torbico. uglavnem po pol ure mi je postalo slabo. moji bodoči sošolci stari v povprečju vsaj 3-4 leta starejši od mene. ne vsem, bi pa večini le teh prepovedala približevanje fakulteti na vsaj 100metrov, kaj šele možnosti študija. wtf vpisujem se in ne znam izpolnit vpisnega lista. KATASTROFA. sicer pa mi je ta situacija iz preteklih študijskih let na epfu tako poznana. žalostno je da imajo te ljudje diplome. ko pa ne znajo osnov angleščine, da o čem bolj zakompliciranem sploh ne govorim. ampak sistem nam to omogoča in mi to pridno izkoriščamo. ni pa fer da so potem ti ljudje drugim, ki so dejansko sposobni konkureca na trgu delovne sile. smo kdaj pomislili kake možnosti imamo vsaj kar se tiče študija pri nas v sloveniji. kaj pa tam drugje ... v tretjem svetu ... kjer to ni mogoče ... tudi sama se to opominjam in se trudim biti hvaležna zato, se potruditi in maksimalno tudi izkoristiti. čeprav priznam tudi jaz sem kdaj lena in se mi ne da.
po tem ne najbolj prijetnem opravku, sem se odpravila tomo križnarju naproti.v kmšju smo z njim imeli okroglo mizo in predstavitev njegove filma - oči in ušesa boga. o njemu sem prebrala veliko. poslušala različna mnenja. danes sem si ga želela ustvariti sama. po dobri uri sem bila enostavno nasmejana. še enkrat več dobila potrditev, da dobro lahko zmaga. da je potrebno verjeti.
čeprav bi se lahko podružila z ekipo še pozno v večer, sedim za računalnikom v razvlečeni trenerki, sestavljam sliko in misli o današnjem dnevu, sudanu, tomotu in vrstnikih. počnem to kar počnem najrajši - pišem.
vsekakor se v ponedeljek še vrnem. o tomotu in njegovem delu bi se rada še razpisala. za danes bo zaključna misel dovolj. potrebno se je naspati. jutri je nov dan.
"Življenje je darilo. Darilo se spodobi sprejeti, si ga ogledati, pa tudi prijeti, ga občutiti, povonjati, okusiti, uživati in uporabiti...
Darila so namenjena v dobro. Pravzaprav je vse namenjeno v dobro. Vsak dogodek, tudi velik problem, v sebi nosi darilo - izkušnjo, doživetje, smisel življenja. Sopotniki smo". (Tomo)
