spomin na deklico...

ena starejša drugje objavlena ... ki me vedno spomni na deklico v meni :)

ob nedeljah-si večkrat zaželim-kruha v beli kavi,babico in dedka na deželi-otroške iskrenosti- in objem pred spanjem.
res si že dolgo časa tako želim, družinskih nedelj. po drugi strani pa imam v mislih razvrat, ki ga v zadnjih letih poznam. sobotni večeri zavlečeni v nedeljsko jutro. od sprepitosti in glavobolov tečne nedelje. kaj je prav, kaj je narobe? v mojem dojemanju je marsikaj prav, kot tudi narobe. ja priznam, bolj sem pametna, ko se gre za druge. njim z veseljem moraliziram o tem kaj počnejo prav in kaj narobe. pa se mi kr zdi, da vsi to počnemo. zadne čase se še bolj trudim, da se postavim v kožo drugega, da probam razumet. magda, pravi, da hočem videt najboljše v ljudeh. mislim, da ima prav. ker si želim tudi kontra, da lahko nekdo v meni kljub vsem napakam, vidi nekaj dobrega.
deklica, se ponovno ni znala izklopiti. toliko misli. tako izgubljena. v množici pa vseeno tako sama. ne ve več, kaj si želi. izgubila je tudi to poglavje. to, da piše knjigo. ampak trenutno, ni sposobna niti tega. dneve preživlja kot da je proces dela tekočega traka - delo-fitnes-kolo-druženje z ali brez alkoholnih pijač. smeje se, ker se pač to od nje pričakuje. spi pa se ne more naspati. počiva pa si ne spočije. piše pa ne napiše. poje pa ne zapoje.
mislim, da je čas da z deklico začneva pisati novo knjigo in ne samo novega poglavja. mislim, da je čas, da priznava vse napake, iztisneva iz sebe še zadnje atome energije, se opravičiva tistim, ki sva jih prizadeli, pohodiva ponos in ego, mogoče celo spakirava kovčke in kljub vsemu ostajava, nasmejani. ampak iskreno in neprisiljeno. da verjameva v dobro, da kljub vsej pokvarjenosti in izprijenosti, ki jo premore svet, še vedno upava da ga lahko spremenima na bolje. da se še enkrat več naučiva, da si vsak zasluži drugo priložnost in da probava razumet tudi tisto, kar ne. da nisva tečni, da večkrat obiščeva babico. da pomagava mami in kolesariva z atejom. da sma bolj strpni do prijateljev in ostalih. da najdeva službo in tisti smisel, ki ga iščemo vsi.
da se naučim, da ne razmišljam o smrti, minevanju in minljivosti. da enostavno izklopim in živim bolj za danes kot za jutri. da nekega dne dosežem, da me ni strah smrti in dojamem, da mi niti jutri ni obljubljeno. da se večkrat zahvalim tisti, ki mi stojijo ob strani, da me ni več strah na glas povedati tistim, ki jih imam rada.
bluzim dalje.
muri

želje ...in slovo od 2013ga

že par dni razmišljam o željah in o nas, ki si jih želimo...verjetno so tudi mene prazniki prikrito prisilili v to :) ampak mogoče je prav, da razmišljam oz. razmišljamo o tem. Prepričana sem, da skoraj vsakemu človeku vedno ostanejo neizpolnjene želje - jaz mislim da tako mora biti, saj to je ravno tisto, ki nas žene naprej. Dostikrat pomislim kaj vse si želim, kaj vse bi imela, kam vse bi šla, koga vse bi imela ob sebi...in potem sem se pred mesecem dni, ravno v času mojega rojstnega dneva ob poplavi voščil iz različnih strani začela zamišljati, kaj si zares želim?
in napisala sem si wish list :
- novi tatoo
- nove šuhe za laufanje in fitnes
- novi plašč in nove škornje.

Seveda imam tudi jaz materialne potrebe, čeprav sem hitro ugotovila, da nič od tega dejansko ne potrebujem, sem listek preprosto raztrgala in vrgla v koš. Sledila je zabava, na kateri so se zbrali vsi meni pomembni ljudje in me obdarili s knjigo spominov. Ponavadi sem jaz tista, ki se spomni najbol izvirnih daril, ampak s tem so me zagotovo presegli, kar pa je meni pomenlo največ in mi znova v življenju pokazalo kaj šteje je pa to, da so se moji dragi spomnili da vsak december zbiramo igračke in stvari za otroke iz socialno ogroženih družin in prinesli veliko škatlo na kateri je pisalo "za male prince". To so pa stvari v življenju, ki mi vedno znova pokažejo, da sem na pravi poti. V poznih jutranjih urah, ko sem se po odlični zabavi vračala domov, sem pomislila...toliko želj v teh dnevih, kaj si pa jaz zares želim? V tistem trenutku sem ugotovila, da marsikaj od tega imam :) preprosto je..želim si v roku leta dni ko dokončam magisterij redne zaposlitve pri meni tako zelo ljubih vinarjih, ker me delo z ljudmi veseli. Želim si delati z otroki in tistimi, ki me potrebujejo. Želim si še naprej in malo bolj intenzivno delati na svojem društvu in pa želim si pisati in v letu dni izdati knjigo. Še naprej si želim intenzivnih treningov, predvsem pa razumeti se z družno, jim večkrat povedati in pokazati, da jih imam rada. In pa ohraniti okoli sebe vse čudovite ljudi, ki verjamejo v mene, me podpirajo in mi stojijo ob strani, tudi ob brezveznem jamranju včasih. Ja nekoč si želim tudi družino. Želim si dati novo življenje in rasti v zavedanju. Kaj si želite vi? Cel mesec med rojstnim dnevom in božičem sem razmišljala o tem...predvsem v zadnjih dnevih, ko so trgovine nabito polne in ljudje hektično nakupujejo darila...in računajo koliko kaj stane? Pa nam je to resnično potrebno? Ne. Ampak zmanipulirani smo do konca. Družinski praznik naenkrat postane družinsko praznovanje. Ja saj ko odviješ darilo in vidiš novo tablico si 5 minut navdušen, kaj pa naslednji dve uri, ko jih preživiš z družino, ki itak tako redko je skupaj... Pa mislim, da si vsi želimo zelo podobno...in tisto kar nas zares osreči ne pride iz trgovine. Letos smo se spet odločli, da se ne obdarujemo ampak stvari in denar namenimo tistim, ki ga bolj potrebujejo od nas...sami pa smo se zbrali po božični večerji, na istem mesto kot lani. Čeprav to je vedno tak, da si vseeno nekaj damo, ampak to so malenkosti, ki nas spomnijo na to, da se poznamo, malenkosti, ki narišejo nasmešek in nas spomnijo, kako lepo je božični čas preživeti z ljubljenimi. Vsakemu sem napisala pismo...taka sem da lahko tako zelo lepo izrazim sebe in nekomu povem, kaj mi pomeni. Prebrali smo pisma in izmenjali drobna darilca (recimo v mihejovem primeru gorčico, ki mu je zagotovo pomenla več kot kaka bedarija, ker me vedno spomni na njega in najino ustvarjanje v kuhinji...v magdinem primeru krtača za moje lase, ker jih nikoli ne počesem). Smejali smo se v zgodnje jutro. Zjutraj na božično jutro sem se zbudila nasmejana in srečna. Brez vseh tistih stvari, ki so ostale na nekem wish listeku.

Konec leta 2013. Leto, ki vem da za marsikoga ni bilo enostavno, leto sprememb in leto spoznanj. Leto, ki mi je dosti vzelo, ampak še več dalo. Čeprav številka na koledarju ne spremeni popolnoma nič in bi lahko o takih stvareh razmišljala na random dan meseca marca. Se bom leta 2013 spominjala predvsem po : ljudeh, ki so vedno tu za mene (hvala kriki,magda,nina,sara,andraž,vuč,ati,mama,babi,tomaž,polona,polonca,ines,bojana,klasinc,dolinar,jernej,
kristina,tina...) po epic partyju na Rogli, po potepanju na Finskem, po izdanem zaupanju ljudi v katere sem verjela, po bungee jumpingu in občutku ultimate freedom, po Bovcu in soči, po pohorju in vseh nasmeškov malih princov, ki sem jih v dveh tednih bila deležna, po vikend izletih na primorsko in konec tednov na Šiški in rožniku - barbi :), po iskanju svojega bistva in po vseh tistih najbol vsakodnevnih trenutkih, ki jih jemljemo preveč samoumevno, jutranja kava z mamo, smučanje z atijem, čiščenje kopalnice babici, kava z nino, neskončno dolgi sprehodi in pogovori s krikijem, obiski pri magdi, pot na delo, pot iz dela in nekaj ur preživetih na faksu. Tudi Celje je na nek način postalo moj drugi delovni dom.

Skoraj ne najdem besed, ki bi ob koncu leta opisale kako se počutim, kaj vse želim vsem na moji poti. Ampak mislim, da je ravnokar na moji playlisti pesem, ki lahko vsaj z nekaj besedami opiše, kako se počutim...vsem ki prebirate moje bloge, pa želim, da ste to kaj ste, da ugotovite kaj si zares želite, da ste nori čeprav ni prav, da si upate in vseeno pazite, saj življenje nima varnostne ograje in da odkrivate tiste globine v vas, ki so še neraziskane, da ste iskreni predvsem do sebe in do drugih, in tako boste zmagovalci, ker boste spoznali, kako malo zares potrebujemo :)

hvala! "trust i seek and i find in you (my ppl), every day for us something new, opend mind for a different view and nothing else matters"

Srečno 2013!
Muri

kdo smo? dolžniki?

hmmm danes razmišljam o popolnoma drugi temi kot ponavadi...pa mi nekak ne da mira, morm zapisat, da se sama sebi razjasnim. (o tem da sem najbolj srečn človek na svetu trenutnu, kajti dobila sem popolni epilog za svojo knjigo, pa drugič :P )

Torej, kolegica me prosi da ji posodim 100 evrov. Ok, ji posodim. Torej to pomeni, da mi je dolžna 100 evrov, preprosta logika. Tukaj mislim, da smo vsi istih misli - ko torej gre za neko materialno stvar v ali na posoji. Logika je preprosta, sposodiš si dolž in vrneš. Kul. Mene trenutno bol vznemirja misel, mogoče zaradi praznikov...ne vem...ampak trenutno razmišlam tako, da se v življenju vedno nekomu čutimo dolžni. Že v štartu staršem, ker  so nas spravli do kod so nas pač spravli. Pa mislim, da ni to prav!!! Zakaj? Jaz svoje starše izredno spoštujem in sem ji ono ful hvaležna za vse kar so mi dali, za to kako so me vzgojili itd... samo ne čutim se jim dolžna za karkoli. Zakaj? Ker je bila njuna osebna odločitev, da me imata. Dostikrat opažam, da ne vem že naši starši na silo hodijo k svojim ostarelim staršem na prisiljene obiske in kosila...zakaj? Ravno zaradi tega bednega občutka dolžnosti. In potem izpade vse prisiljeno in nareto.... ne mi nismo tega dolžni. Jaz bom tam z njimi, ker si bom to želela, ker jih spoštujem in imam rada in potem to lahko izpade iskreno...no vsaj po moji čudni logiki. Torej dalje...v življenju imamo tiste ljudi, ki so dnevno prisotni z nami, tako ali drugače...potem imamo tiste znance, s katerimi gremo na kavo/pivo enkrat na mesec. Plačam račun. Pa ono naslednjič, danes mam jaz, sem dolžna od zadnič...?!! Ja glej če ne bi htela plačat ne bi. In mislim da noben ne plača pijače zato, da bi mu nekdo to bil dolžn, no če to kdo nardi pol sodi v kategorijo ljudi, ki jih pač noben noče blizu. Da nadaljujem razmišljanje v smeri...kaj hočem povedat? Da dejansko nismo nikoli nikomur nič dolžni (pustimo denar o katerem smo govorili zgoraj)...zakaj? DEJANSKO NISMO. Pa vete zakaj, ker ko nekdo nekaj da ali naredi, da ali naredi to zato ker tak hoče. Razn spet nekdo ki hoče nekoga nardit odvisnega...samo to preprosto ni več naš problem. Glej če dam, pomagam kakorkoli naredim zato ker pač jaz tak v tistem trenutku, hočem, čutim. In tako dojemanje po moje ni napačno. Zakaj bi se čutla dolžno kolegici, ki je recimo prejšni tedn prišla po mene, ko sem se napila (to je samo primer :D ) prišla je zato, ker me ima rada, ne vem ker me spoštuje, torej zato ker je sama tak htela (če je ona karkoli drugega ob tem občutla je to njen ne moj problem) in ja, tako bom dojemala naprej. Kajti, potem moji odnosi bazirajo na spoštovanju, zaupanju in iskrenosti. Če kdaj nekdo reče ne, to ni nujno slabo. Plus tega pomislite, se čutite dolžni svojim staršem? Mate slabo vest? To ni potrebno kar so in kar še bojo nardili za vas, delajo ker vas imajo radi, če pa vas bi oni radi nardili odvisne in da se čutite do njih dolžni so pa to preprosto egocentrični ljudje, ki ne bi smeli met otrok. Bodimo mi, ne pretvarjajmo se zato, da bomo všeč drugim, ali zato, da nam bo nekdo nekaj dolžn, odvisn od nas. Ker nismo mi, in nikoli ne bomo vedli, kdo bi zares bil z nami v trenutku, ko smo mi mi, brez maske?

Tako je življenje, bodimo mi, delajmo stvari, ki si jih želimo, pomagajmo, ko želimo, rečimo ne ko nam ni, tako bomo imeli pristne odnose z ljudmi, ki jih bomo imeli radi, ker so kar so in oni nas ker smo kar smo. Tako se tudi nikoli ne bomo več komu čutili dolžne (pa tut s kešom se nikol pufat btw, ker ne rabiš nove torbice, on pa ne rabi bmweja)

lep večerko ppl
muri

"Debatni krožek" na temo odvisnosti

Sobotni večer v družbi zanimivih ljudi - bom poimenovala debatni krožek. Različne generacije, različna mnenja...in jaz potem ne morem spat, ker razmišljam in debatiram sama s sabo še v pozno noč oz. zgodnje jutro, če sem bolj natanča. Ampak iskreno to je tisto prijetno nespanje, ki se ga veselim, ker me vedno odpelje v neke nove dimenzije misli in razmišljanja o življenju...

V Bovcu so bili prekrati za nekaj dese tisoč evrov, da bi v pogon spravli Kanin in ga pripravli za smučarsko sezono, ena pizda pa more bit na Brdu tepih POZOR tepih za 150.000 € - popizditis je bila ena izmed mojih reakcij na teme, ki smo se jih dotikali. BOLANO - vem, dostikrat preveč burno odreagiram, ampak taka sem. Ko vidim krivico pač znorim. Dotaknile smo se ogromno tem, ampak najbolj mi je dala misliti tema o odvisnosti.

Torej vsi poznamo miljon vrst odvisnosti...prvo vsak pomisli na odvisnike od droge. Tukaj bi lahko razpravljali v nedogled, zakaj, kako, kdaj, itd... ampak pustimo to temo za prihodnjič. Za mene osebno dosti hujša je tista naša prikrita odvisnost. Tudi sami si nekje globoko v sebi želimo, da bi bil nekdo odvisen od nas, ker nam to omogoča nadvlado in moč. Tukaj apeliram predvsem na družino, prijateljstvo, partnerstvo in človeške odnose nasploh. Če dobro pomislim je to grozno. Ker tudi sami nismo radi odvisni od ničesar in nikogar. Ampak smo se kdaj pri sebi vprašali od česa smo odvisni ? Jaz se večkrat.
- Kava, cigareti, nutela, ... okej me sploh ne skrbi, skrbet me začne ko razmišljam naprej ... računalnik, pametni telefon, zdravila, ... in potem ugotovim, da smo vsi prekleto odvisni, samo noben tega noče priznat oz. se tega niti ne zavedamo. Grozno je. Pustimo se sužnjiti v vsakem trenutku na vsakem vogalu. Svetovne korporacije in mediji nas delajo odvisne, ker samo tako lahko oni preživijo, mi pa smo ovce, ki nas z različnimi produkti delajo odvisne in nas na nek način nadzorujejo.

Ni mi všeč, a si priznam, da sem tudi jaz del tega. Čeprav nočem biti. Razlagala sem, da jaz osebno menim, da otroci v afriki niso tako odvisni kot jaz. Ja mogoče od vremena in drugih okoljskih dejavnikov. On je srečen če se igra z papirnato ladijo (zadnič je sodelavka, ki je preživela kar nekaj časa z otroci na Madagaskarju pripovedovala izkušnje), jaz rabim tablico. Te reževe, spet delamo odvisne. Sami odvisniki, delamo nove odvisnike, s tem ko v vsakem selu v Afriki morejo že met kokakola. S tem ko jim pod pretvezo dobrodelnosti pošiljam take in drugačne stvari. To je podlost in začaran krog, oni sami pravijo, da nočejo tega. Vsak bo glasno daroval par evrov...kdo pa je dejansko pripravljen iti tja in za te ljudi dejansko nekaj narediti. Redki. Njih potrebno samo izobraziti, jim pokazati stvari ne pa jim nekaj stalno dajemo - ja le zakaj ? Nobenemu nočem rečt zaj pa morš tja pomagat, daleč od tega, samo nena bodimo glasni. Jaz ne bom več, ker me tako razmišljanje postavi na realna tla, na začetek poti...

To mi ni všeč in želim, da tudi drugi kdaj pomislijo na to...mogoče pretiravam, ne vem...je pa tako moje mnenje...in me razpizdi kak si vsi zatiskamo oči in smo glasni kak so oni tam bogi odvisni od nas...ja tudi mi smo bogi, ker smo odvisni od tistih drugih tam.
Al pač more svet tak bit, da gremo skozi? Da se ne začne vrteti v neko drugo smer ?

Malo zmedena nadaljujem jutri...
lep večerko
muri

Kaj dejansko pomeni nekoga ali nekaj pogrešati ?

Včeraj sem se zalotila, da zadnje čase veliko razmišljam o pogrešanju...kot ponavadi se zadeve lotim iz več vidikov. Razmišljam dosti, potem debatiram s prijatelji in znanci, na temo, ki me vznemirja. In pa seveda povprašam tudi strica googla, pročekiram forume in prebrem kaj si ljudje mislijo o tem.

V bistvu nekih konkretih odgovor in spoznanj nisem našla, zato razmišljam dalje. Recimo v ravno danem trenutko zagotovo pogrešam sonce, zalotim sem, da se spomnim letošnjega poletja – kako sem ob tistih neznosnih dnevih, ko je termometer kazal 35+ pogrešala  dež...razmišljam naprej – kaj sploh pomeni nekaj ali nekoga pogrešati ? Vsaj pri meni se to malenkost razlikuje od želeti si. Ni isto. Npr. želim si trenutno sendviča, pogrešam brata. V mojem mnenju je sicer možno pogrešati tudi stvari, ker pozimi noro fejst pogrešam kolo oz. kolesarjenje. Ful zanimivo se mi zdi kako se lahko z besedami igramo – kako drugačen pomen imajo tudi v tujih jezikih. Mogoče kdaj čutimo prav in se izrazimo narobe? Prepričana sem da mnogo sporov izhaja ravno iz tega (o meni najljubšem filmu : Izgubljeno s prevodom, sem že pisala) torej kaj,kdaj in koga pogrešati?

Pogrešanje je recimo po mnenju ljudi s katerimi sem govorila, ne zaj čisto slabo stanje ali občutje, ampak če posplošim neko negativno čustvo. Sama sem ugotovila, da je pri meni recimo da kontra – da sem vesela, ko pogrešam. Zakaj? Ne bi rekla, da se počutim slabo, ko nekaj oz.nekoga pogrešam. Takrat se vedno poskušam spomniti, kako lepo mi takrat ko tisto kar pogrešam imam v bližini. Vklopim svojo logiko – srečna sem da lahko pogrešam. Kajti če nečesa ne ceniš in ne spoštuješ tega ne moreš pogrešat. Dalje...pomislimo, da je pogrešanje privilegij – kajti  to pomeni, da znamo nekaj ceniti in spoštovati. Jaz gledam na občutek pogrešanja kot privilegij, saj, če bi vedno ko pogrešam, bila slabe volje bi do stvari ali živega bitja imela občutek posesivnosti oz. bi si to lastila, kar pa je v življenju povod slabega. OK, stvar, ki si jo kupimo je naša. Torej smo lastnik, ljudi in živa bitja s katerimi pa delimo občutke, misli, čustva pa nikoli niso bili in nekoli ne bodo naši. Vsak je edino samo svoj.

»Se še spomnite, ko smo bili mali in nas je kaki učitelj, neznanec vprašal – čigav/a pa si ti? In smo odgovorili npr. od ateja in mame J in tu so že napake v štartu, saj že takrat dobimo tisti neki filing da od nekoga smo. NE! Vsi pripadamo čemu – družini, prijateljem, podjejtu – ampak to nikakor ne pomeni, da smo v lasti koga.«

Da se vrnem k pogrešanju....ja rada pogrešam, hvaležna sem, da lahko pogrešam, kajti to pomeni, da znam ceniti in spoštovati, stvari in ljudi, ko jih ni in ko so ob meni. Kot privilegij si moramo šteti znati pogrešati in to je celo NUJNO včasih, saj nam pogrešanje daje možnost rasti in še večjo vnemo k trudenju. Preprosto je, danes pogrešam brata – vesela sem, da ga lahko pogrešam, saj če ga nikoli nebi se verjetno ne bi naučila in iskreno veselila njegove prisotnosti.

Dajmo si možnost pogrešati se, ker je čudovita možnost za vsakega izmed nas, da spozna sebe v bistvu in vse tisto, kar mu je v življenju res pomembno. Včasih je edino prav, da nismo toliko skupaj, včasih je nujna osamitev ali odhod, saj bomo le tako uspeli spoznati kaj in koliko nam kdo pomeni.

Kakšen proces pa je pogrešajne pri Vas?

In ne bodimo žalostni ali slabe volje, ko pogrešamo, privilegij je to, kajti če ne bi nikoli deževalo ne bi znali ceniti sonca. Vedno moramo spoznati slabo – se iz tega še boljše naučiti ceniti dobro!

Lep muri pozdrav, ki ravnokar pogreša prijatelja in razmišlja s katero sms mislijo bi mu polepšala dan J

Vzgled meni - čakalnica v zdravstvenem domu.

Včeraj se mi je zgodila ena zanimiva situacija, ki mi je dala misliti o tem, kako boljši smo vedno lahko. Tukaj mislim predvsem na človeški vidik, hkrati pa me je situacija opomnila na to kako krhki in minljivi smo...

Pošiljali so me iz ene ambulante v drugo, nobenemu se valda niti sanjalo ni kaj bi lahko bilo z mano narobe. Tečna in živčna sem sedela v čakalnici in že vsaj pol drugo uro čakala, da me nekdo pokliči in pove kaj vse je z mano narobe. V eni uhi sem imela slušalko, da nisem rabla poslušati ljudi v čakalnici. Nekaj za brezveze se "štrkala" po telefonu in se smilila sama sebi. Ko sem v takem bednem stanju niti pomislim ne, da je mnogim dooooooosti težje kot meni. Apeliram na ljudi po svetu, ki ne vedo kaj je to imeti osebnega zdravnika, na ljudi, ki trenutno na Filipinih čakajo po 8 ur da pridejo do hrane. Zdaj ko objektivno opazujem sebe nazaj v tisti situaciji vidim to. Ko sem pa preveč čustveno navezana na neke vzorce, predvsem tečnobe v tem primeru pa enostavno ne morem. Ampak spet si obljubim, da se rešim tega, ker s tem delam sebe živčno, okolici pa oddajam negativne signale.

 Torej, v čakalnico je vstopila gospa - jaz bi jo ocenla na okoli 80 let. Vsi so jo samo na hitro odzdravili. Ko je gospa slekla bundo (gospa je bila precej nizke rasti), seveda se je po prostoru letom primerno težko gibala. "Haklci" za obešanje jakn so bili dokaj visoko. Ko je gospa začela slačiti svojo jakno, mi vsem navalu jeze, ki je zaradi čakanja in živčnosti, ker ne vem kaj je z mojo krvjo narobe, niti na misel ni padlo, da bi se vstala in ji pomagala. Priznam in sram me je tega. Nakar zagledam gospoda cca. 80 let, ki je isto komaj vstal in hodil, ko je stopil do nje ji pomagal sleči jakno in ji jo je obeseli na "haklc". Priznam, da sem v tistem trenutku videla svet v popolnoma drugačni luči. Obema so se tako zasvetile oči, ko bi dejansko zrcalile njuni duši (ne pretiravam) :))) naredlo mi je klik v glavi. Ono WAU še so ljudi pripravljeni dobrih dejanj brez prikritih namenov izkoriščanja ali pričakovanj. Ne vem zakaj, mogoče se večini zdi to brezsmiselno, samo neka globina momenta mi je dala toliko za misliti in ceniti. Kar hitro sem potegnila slušalko iz ušesa in se pričela pogovarjati z gospo na desni, ki je že prej začela pogovor ampak jo je moja nezainteresiranost verjetno odbila. Namesto tečnega frisa, sem navlekla nasmešek in ja dan je biu drugačen.

Mogoče res totalno nepomembni dogodek, v meni je nekaj premaknil. In ja vsi ti majhni nepomembni vsakdanji dogodki, vse tiste malenkosti, besede in dejanja narejene res iz srca, na to pozabimo. In tukaj si "javno" obljubim, da se bom opominjala na to. Da ne bom na hitro in za brezveze prebrala sms-a, ki mi ga je nekdo poslala samo da mi je povedal, da se je spomnil na mene. Kljub temu, da jih random večkrat pošiljam ljudem v katere verjamem, mogoče storim to še bolj pogosto. Ker vem, da pomeni. Sprobajte :)

Gospa in gospod sivih las, iz čakalnice v zdravstvenem domu - vama pa hvala, da sta me ponovno opomnila, kaj v življenju zares pomeni.

metafor"ično" razpoložen muri.

Lep večerko ppl :) in ja valda prevedem za vse tiste, ki bi radi to brali pa ne znajo slovensko :) cheers to mexico, jordan and portugal!

Poslovna pogajanja v medkulturnem okolju - o šolstvu

Pozdravljeni :)

ful pozitivnih kritik in razprav se je v zadnih tednih razvilo iz mojih različnih blogov...trudim se, da so tematike ful raznolike in da vsak, ki želi lahko z mano nadaljuje debato (btw ne se obregam ob slovnične napake - to mi ni prioriteta...mam sicer lektorco, ampak če NEA tak napišem kot sem ravnokar besedo nea, pol to nism jas :D vem da je prav jaz).
Torej po družini in vseh na hitro strnjenih misli o njej, bom tokrat spregovorila o totalno drugi temi, o Poslovnih pogajanjih v medkulturnem okolju torej. Zakaj ?

 hmmm tako je naslov predmeta, ki ga obiskujem na magisterskem študiju. Verjetno je že večini jasno, da bom zadevo kar se da skritizirala. Realno? Objektivno? Mislim, da ja. Po vseh letih šolanja, po diplomi in vsemu tistemu pritoževanju čez profesorje in učitle, imam danes zagotovo dovol podlage da lahko o tem razpravljam. Torej, predmet poslovna pogajanja v medkulturnem okolju - vsebina nooorooo zanimava res, posebej meni, ko sem veliko potovala in se zraven naučila ogromno o različnih kulturah...predmet za katerega bi po vsebini rekla, da je eden izmed najbolj zanimivih v predmetniku mojega magisterskega študija. Profesor ?!! tu se pa hitro zaključi. Totalno nezanimiva predavanja ono brezveze da sem tam, ker še ni nikoli povedal kaj takega, kar ne bi vedla. Pozor, to vse zagotovo spada k splošni izborazbi človeka po mojem mnjenju s peto stopnjo izobrazbe. Branje iz slajdov, pretiho...študentji pa v predavalnici vsak na svojem pametnem telefonu, verjetno na facebooku. Danes pa nas je celo izzval s parimi vprašanji...kot so recimo - katere jezike govorijo v Južni Ameriki ? Ne da me je skoro kap...tega večina sošolcev ni vedela. Da o tem če bi koga povprašal o kontinentu v katerem npr. leži Brazilija... kaj hočem povedat? Povedat hočem to, da me je sram, da sem del tega sistema...da bodo ti ljudje moja konkurenca na trgu delovne sile. In predvsem to, da smo v P****. Mladi brez kakršnegakoli interesa po znanju. Predavatelji pa pomoje zaradi splošnega stanja nezadovoljstva brezvoljni in ne pripravljeni. Pri drugem predmetu delamo "case study" o tem da ljudje, ki torej imajo že diplomo ne znajo angleško ne morem več razpravljat, ker preveč popenim. JAAA NUJNOOO RABIMO SPREMEMBE!!! predvsem na področju šolstva, ker iz tega izvira nenormalno visoka stopnja brezposelnosti ljudi z visoko izobrazbo. Zagotovo pa ne take spremembe, ki se nam po zadnjih podatkih obetajo.
Iz mojega vidika je preprosto, ampak ko govorim o dejanskih možnih in poceni rešitvah me ne sliši noben. Zakaj? Mislim, da vsak pač vleče "vodo na svoj mlin". Glejte, za moje pojme bi nekdo z končano srednjo šolo moral na stopnji C1 govori en tuj jezik. Nekdo z diplomo pa VSAJ dva. Na bruhanje mi gre, ko slišim in vidim ljudi z sedmo stopnjo izobrazbe in ne znajo nobenega tujega jezika. Primer stanja v Sloveniji. Recimo Jankovič - ja on bi bil predsednik vlade edino kaj pa zna je srbo-hrvaško. HALOOOOO!!!! pa kaj ste normalni... in tako se vse skupaj odraža. Diplomiraš preden si zaključil srednjo šolo. Boli me in "razpizdi" me to, ker poznam sposobne ljudi, ki so pošteni in bi lahko spremenili marsikaj na boljše, in ne nakladam, jaz za sebe vem, da ima konkretne rešitve.

Problem je torej v osnovi v vzgoji otrok (tukaj pač mora razpucat vsak starš sam). Osnovna šola, ko sem malo raziskovala te teme, moram rečt, da si mi druge ideje in oblike kot je recimo waldorfska zelo zanimive in bi z malo kombinacije ostalega lahko bile skoraj popolne. Srednje šole? ja valda vsak na gimnazijo in potem juhuhu študentski status do 30 leta. Kriv je že prejšnji sistem pred bolonjskim, kjer sem naštudirala, da če si znal dobro izkoristit vse bonuse si lahko status vlekel tudi do 12 let !!!!! 12 let?!!! ja in tudi osebno poznam ljudi, ki so to počeli. Ne more zaj država začet neki na sredi pa spreminjam redni vs. izredni študij. Spremembe so potrebne v temeljih torej že v primarne izobraževnaju, ki je obvezno. Raziskave, ki bi sicer stale nekaj denarja in nemorej biti 100% natančne, ker se prihodnosti pač ne da napovedat (malo za šalo mogoče vprašam vedeževalko Karin, ki ji je Kangler zrihto stanovanje D: ) ampak lahko se približno izračuna povpraševanje po določeni vrsti delovne sile v prihodnjih 10 letih. Na podlagi tega se lahko izračuna število vpisnih mest na posamezne fakultete. Da se!!! In ker se tega pač noben idiot ne spomni, je prostih vpisnih mest na Ekonomijo xyz...povpraševanje pa bo mogoče xy. In definitivno so take raziskave dosti cenejše, kot podpora mladih brezposelnih. To je eden izmed mojih miljon predlogov, razmišljan...Definitivno bi se drugače obnašali in dojemali. Šolnine?! Da ampak po sistemu če si sposoben in to dokažeš štipendija krije šolnino. Če je pač varianta hočeš študirat, ker pač je ata odvetnik pa to hoče, ja naj plača. Ni tu neke težke umetnosti take stvari uvest in niti ni potrebnega dosti časa. Ker to kaj se trenutno dogaja z našim šolstvom...magisterij delam iz managementa človeških virov - ker me delo z ljudmi za ljudi veseli. Potem naletim na sošolce, ki ne znajo skupaj spravit ene predstavitve 5 minutne pred tablo...in oni naj bi v prihodnosti skrbeli za npr. 200 zaposlenih in bili za njih kot kadrovski delavci odgovorni!!!! No za češnjo na smetani, mi o etiki zaposlovanja predava gospa, katere hčerka je "slučajno" dobla pred časom šiht pri Kanglerju, ker je "slučajno" ta gospa bila njegova mentorca pri magisterski nalogi. TAKE LJUDI NAJ SPOŠTUJEM?

Zdaj sem res postala malo jezna, tako da bom zaenkrat nehala. Se pa zagotovo vrnem k debati o šolstvu, ker imam ful idej. Mogoče pa jo prebere tukaj kdo in začne razmišljati. Mislim da sem dovolj kritična tudi do sebe. Vem, da ne znam pet oz. nimam posluha - tudi če si to želim ne silim za vsako ceno na glasbeno akademijo. Če veš da ti matematika ne leži, pač ne greš študirat ekonomije...kot pravim temelji so vzgoja, mogoče prevelika pričakovanja staršev...eh ti že ne boš frizerka, idi na gimnazijo. Pa bi mogoče danes ta punca ne da bi bila na borzi, mela super duper delo in plačo. Frizerji dobro stojijo. In predvsem mladim v osnovnih šolah je potrebno povedati, da ni vse v nazivih, na kurac mi gre ker vsi hočejo bit managerji pa sploh noben nima pojma kaj ta beseda pomeni, pač fancy se sliši. Vsak poklic in delo je čudovito in vredno. In k stanju v katerega prihajamo bomo to vedno bolj spoznali tudi sami.

zaj pa res,
lep večer
muri

Iskreno veselje :)

Takole počasi, a zagotovo moja nova soba postaja podobna mojim mislim med kolesarjenjem na sobnem kolesu, bova skupaj z malim princom iskala najbolši razgled skozi okno in razmišljala o tistem bistvu, ki je očem nevidno, a je v srcu — feeling happy. :)

 

in res je, da ravno zaradi te knjige ne bom nikoli zares odrasla. 

 

lepo sobotno popoldne, z daljšim blogom se javim v prihodnjih dnev. trenutno razmišljam o knjigi v nastajanju in vseh tema ki jih v prihodnjih blogih želim obdelati :)

 

muri  

 

imeti družino ?

...spet bom malo pametno nakladala :) pa dobro, imam spet tisti občutek, ko sem šele v fazi ustvarjanja lastnega mnenja o določeni zadevi in pogosto ugotavljam, da lahko mnenje najlažje izoblikujem če ga zapišem...tako se mi tudi sproti rojevajo nove ideje, odkrivajo nove misli in razmišljanja :)
rada bi govorila o družini - svoji bodoči o tem zakaj imeti ali ne imeti otrok. predvsem pa o tem, česa vse bi se kot potencialni bodoči starši morali zavedati in tisti moji (rečmo v letih +/- 5) vrstniki, ki otroke že imate.
Če na začetku bloga napišem povzetek svojega do zdaj že oblikovanega mnenje, je ta preprost. Pred časom sem kolegici rekla : "Če bi se vsi zavedali, kakšna odgovornost je imeti otroka - bi nas na svetu bilo pol manj in vsem nam bi bilo lepo".  Za tem svojim stavkom stojim še vedno. Čist simpl je v bistvu, ja valda tudi jaz si želim imeti družino, ker je meni osebno nekaj najlepšega s človekom, ki ga ljubiš "spočet" otroka in ga vzgajati, hkrati se pa tudi zavedam kakšna odgovornost je to, ljudje pa se tega enostavno ne zavedajo. dati življenje bitju ni vse, življenje jim dajemo z vzgojo. Še vedno trdim da je ful v vzgoji otroka. V zadnjem letu sem ogromno delala z otroki. Na vseh področjih. Te priložnosti si štejem v privilegij, ker so me otroci toliko naučili in toliko so mi dali. Recimo na letovanju, ko sem dva tedna bila 24ur na dan njihova vzgojiteljica, sem dejansko spoznala kakšna odgovornost je to. Ni isto če grem z otrokom od kolegice na sladoled dvakrat na tedn. Ko pa le nekaj časa preživiš z njimi jih šele začneš spoznavat. Rekla bom, da mi je ta izkušnja bila ena izmed najboljših v življenju. Delo je bilo prostovoljno in danes z gotovstjo trdim, da ni denarja, ki bi ti plačal ali kupil tako izkušnjo, ker je bila preprosto čudovita. A daleč od tega, da bi bila lahka. Recimo poglejmo banalni primer, za avto moreš narediti izpit - ker ko se v njega vsedeš in zapelješ na cesto automatsko "ogrožaš" več življenj. Okej mogoče malo pretiravam ampak, ko pa imaš otroka imaš v rokah vsaj v prvih letih njegovo življenje. Ne razumem in nikoli ne bom razumela ljudi, ki imajo otroke, ker a) je to pač normalno b) ker s tem izpolnijo pričakovanja drugih c) ker hočejo potomce in d) razni drugi bedni razlogi. ALOOOOOOOOOOOOO!!!! otrok ni igrača, ki jo izklopiš, ko se ti ne da, to je živo bitje. In potem se ljudje, ki se iz zgoraj naštetih razlogov odločajo za naraščaj vprašajo zakaj pa jih otrok ko je 12 let star ne spoštuje in ne uboga (okej ne apeliram na pubertetniške finte, ki jih imajo vsi) ... mogoče zato ker ga je pol življenja pazla babica, teta ... VEM, da je treba hodit v službo in ne moreš bit s svojim otrokom 24 ur na dan, prav, da gre v vrtec da se socializira, k babici, da pozna svojo družino in sorodnike ampak glej če imaš otroka tudi če prideš iz službe zmatran vzami si čas, daj mu pozornost, pogovarjaj se z njim. Bedarije ne delajo namerno delajo jih zato, ker iščejo tvojo pozornost. Mali otrok še ne razume, da moreš ti garat, da mu lahko nudiš stvari. Ampak niti slučajno ne mečite tega naprej otrokom - NIKOLI!!! oni vas niso prosli da jih naredite sami ste to želeli. Da o kakih upsih ne govorim. DAN DANES mi nobena ne bo rekla to, ker mamo miljon variant zaščite. Podn od folka pa so za mene osebno ženske, ki s tem da obdržijo tipe zanosijo!!! BOLANO. glej pomislite malo, nekdo se dobesedno igra z življenje, da nekoga manipulira. To je za mene osebno nedopustno če rečem kaznivo dejanje pa že verjetno malo pretiravam. Torej ja moje mnenje se skozi blog kr širi...kr popizdevam zraven pa brez skrbi nasmehnem se tudi :)
Na letovanju sem v skupini imel 9 otrok iz zelo različnih družin. Tukaj naj omenim, da sem imela dva dečka s posebnimi potrebami - oba iz rejniških družin - ZAKON O REJNIŠTVU sem potem naštudirala in za mene osebno je to podn od države kaj se tu gre. Okej eni izkoriščajo rejništvo, da pridejo do denarja, ker kot rejnik dobiš cca. 500€ od države mesečno za rejenca. Ampak pazi večinoma dajo starši v rejo otroke s posebnimi potrebami, ampak hkrati ohranijo vse pravice v zvezi z otrokom !!! HALOOO odreko si se otroku, jaz bi tu zakon čisto drugače sestavla kr to ni prav. 500€ na mesec ti ne kupi tega, pardon. Uglavnem fantek s posebenimi potrebami je en dan znorel on kr konkretno...šla sva vstran se pogovorila. Ko je on meni reko, da ve da se mu zmeša in znori ampak da tega ne more nadzorovat mi je blo hudo as hell ampak na koncu sma odkrila FUUL njegovih talentov, ono resnično mali me je nalamal v namiznem tenisu, žonglirala tak dobro da brezveze, fantek, ki ga vsi zasmehujejo in so ga zavrgli lastni starši...bila sem navdušena nad vsem kaj je pokazala in ko je videl podporo in spodbudo se je trudil še bol. Njegovi rejniški družini sem zadnji dan ko smo se vračali povedala, da ima ogromno talentov, ki jih naj spodbujajo. In to je bistvo pri vseh otrokih. Včasih sem vesela, da se delam pametno in govorim, da je bistvo odnosov v komunikaciji. Res je. Predzadnji dan, ko sem pobirala vtise otrokov po dveh tednih počitnic z vsemi možnimi aktivnostmi (gasilci, vojska, adrenalinski park, zoo, sladoled,...) sem bila preprosto navdušena nad odgovori, okej poleg diskeja, ki so ga meli zvečer jim je bilo najbolj fajn, ko smo se pogovarjala. FAK! že otroci čutijo to. Rada govorijo, tudi če ne zgleda tako. Ko sem videla, da so mi začeli zaupat in vsak pripovedovat svojo zgodbo (eni se žal ne znajo izražat in povedo zgodbo skozi pretep...) sem vedela da sem na dobri poti. Da je delo s takšnimi in drugačnimi otroki super naporno ampak čudovito. Vsem, ki razmišljate o družini, o otrokih priporočam to izkušnjo. V prihodnosti se veselim enega malo večjega projekta v zvezi z otroki njihovim izražanjem itd...upam, da vam lahko kmalu kaj več povem tudi o tem :) torej ja, želim si otroka. ampak ko prehodim pot ki sem si jo ravnokar zadala. Ko bo prišo trenutek, ko bom resnično pripravljena postati mama bo to vedla. Ampak prav se mi zdi, da razmišljam že zdaj o tem, ker bom s tem sprejela največjo odgovornost v življenju. Pomoje je nekaj najlepšega v življenju s človekom, ki ga ljubiš dati novo življenje - in potem to življenje negovati, da raste in se razvija, ne ga preveč usmerjat, predvsem spodbujat in poslušat. In ja mogoče bom celo mačeha, ampak pustimo to temo za drugič eee v mislih že imam naslov bloga (prihod v že delno sestavljeno družino). Wau mislim, da je danes taki dan, da bi lahko še kr pisala in pisala. Ful je fajn. Ful lepše se mi misli in ideje razvijejo če jih zapišem. Upam, da še kdo podobno razmišlja kot jaz. In bo bodočim otrokom in družini namenil več misli kot samo kje kupiti voziček.

Lepo nedeljo, muri (ful sm zgodaj zjutraj prišla domu pa sm že auf - menjava ure me vedno "zjebe")!

Čudovito različni

Vedno znova razmišljam o tem...ponavadi, ko se po napornem dnevu zvečer vležem v posteljo. Ko razmišlajam o dnevu, ki je za mano in o dnevih, ki so pred menoj. Ko je telefon na tiho, in ko lučke od računalnikov ne utripajo več...ko ugasnem še televizijo. Takrat se moje misli ujamejo v neke druge dimenzije. Toliko je stvari, ki jih želim spremeniti, ker se zavedam, kako preprosto je...enostavno. Fak??!! hja...dokler se vsak pri sebi ne zaveda, je pa to totalno brezsmiselno...strah me je. Res. Tako kot je nekoč povedal Morrison - ko se izpostavimo svojemu največjemu strahu postanemo svobodni. Moram se kr strinjati z njim. Izpostavljam se, rušim svoje meje dojemanja in razumevanja...in počutim se svobodno kot že dolgo ne. Ampak naj ti občutki v meni zaenkrat ostanejo še tukaj. Nobenega nočem siliti v nič, vsak se na koncu odloči sam...želim vam le dati še drugačen pogled na stvari. Čeprav vsi gledamo skozi ista okna vidimo drugače :) dajmo si deliti slike in poglede...

"čudovito, vsi bi morali biti ponosni na svoje otroke - ne glede na to kakšni so - v njih se skriva vse tisto najbolj čudovito iskreno...ste kdaj pomislili, da imamo konec koncev vsi posebne potrebe?! (nočem posploševati ali govoriti o preveč banalnih stvareh, samo poglejmo malo bolj v sebe - eni jedo meso, drugi ne, eni imajo potrebo da zjutraj spijejo kavo drugi čaj...) dajmo se že enkrat zavedat da smo vsi posebni in tako zelo različno drugačni, ti otroki so tako zelo bogati v sebi, in ne trdim da jih moremo na silo razumeti, niti, da jih kdajkoli bomo - samo probajmo se potruditi, oni to čutijo "
http://web.vecer.com/portali/vecer/v1/default.asp?kaj=3&id=2013100305962111

 

muri. 

 

Ponoči se poslovi od pilota in se s kačo odpravi na pravo mesto - selitev in mali princ :)

Vsak ima od besedi selitev različne misli in spomine. Tokrat bi rada govorila o pomenu prostora in navezanosti na prostor. Zanimivo mi je da, sem o vsem skupaj začela razmišljati dokaj pozno. Vedno sem govorila, da bom pri 18ih spakirala in šla. Pa mi mislim, da smo bili vsi najstniki podobnih misli. Naenkat smo stari dvajset in še vedno doma. Veliko mojih prijateljev se je zaradi študija preselilo v druge kraje, ampak vsi se vračajo. Čeprav konstantno govorimo o tem, kako bi vsi najraje nekam šli. Pri sebi sem razjasnila, zakaj sem takrat, ko bi mogla v Ljubljano ostala tukaj. Bolj ko odraščam, bolj ugotavljam, da je ena in edina brezpogojna podpora doma – moja družina. Realno gledano bi si lahko privoščila življenje na svojem, ampak tukaj mi je dejansko lepo. O selitvi in življenju iz kovčka sem začela razmišljati, ko sem potovala po svetu. Ko sem spala na klopci, na železniški postaji, na vlaku, letalu... ko sem v mesecu dni v Mehiki, menjala 15 različnih postelj, ko sem dojela pomen DOMA. Življenje po svetu je drugačno, naučilo me je, da spoštujem in cenim, kar imam. Včasih me je strah, da sem za svoja leta doživela malenkost preveč, in mi mirn način življenja ne predstavlja izziva. Po drugi strani sem pa neizmerno srečna, da sem lahko izkusila, življenje iz nahrbtnika, spoznala kakšen je občutek, ko ne veš kje boš spal naslednjo noč. Največ mi je dala za mislit selitev mojega brata...mislim, da še celotna družina skupaj z mano vred prehaja in doživlja ta proces. Čeprav je od njegove selitve v ZDA minilo že več kot leto dni, sem dojela, da je to proces, ki traja. Da so v življenju vsakega izmed nas ljudje, ki so preprosto nenadomestljivi (v odzadju – Coldplay : Fix you – »when u lose somethin you can not replace«), da se stvari pač zgodijo iz danes na jutri, da je pa proces sprejemanja dosti daljši, da skajp ni isto kot biti s človekom. Da mi je žal, da večkrat ne povem kaj čutim. Včasih zaradi življenja samega izgubimo nekaj, kar ne moremo nadomestiti, ampak iz tega sem se vsaj jaz naučila ogromno. Kot sam pravi, ga verjetno ne bo več nazaj. Zadnji tedni so posvečeni obnavljanju stanovanja in odločitvi o menjavi sob. Čeprav se zdi banalno, ampak meni osebno je ta menjava 7kvadratnih metrov za 14 spremenila določene poglede in mi dala za misliti. Ljudje bi dali vse za pogoje, ki jih imam, tega se zavedam, ampak nikoli si nisem mislila, da mi bo samo menjava prostorov dala neke nove razsežnosti razmišlanja.

Par minut se zamotim z občudovanje opreme otroških sob – v stilu malega princa. Nekega dne si zaželim opremljati otroško sobo :)

Vem da veliki del sebe puščam v moji mali zakajeno polepljeni sobi. Tukaj sem preživela svoje otroštvo, svojo mladoletnost, tukaj sem preživela marsikatero uro razmišljanja o sebi in svetu, tukaj sem se učila tako za šolo kot druge stvari. Tukaj sem rada na oknu prižgala cigaret in opazovala zvezde ponoči. Tukaj sem ure in ure sedela za računalnikom in pisala. Tukaj so spali ljudje s katerimi sem delila prijateljstvo in druge stvari. Tukaj sem dejansko sama s seboj delila misli pred spanjem in prve jutranje misli. Tukaj sem tudi jokala – včasih - smejala ko budalo. Ob pogledu na steno potovala po svetu in se spominjala krajev, ki sem jih spoznala. Ob pogledu na omaro, gledala slike iz tistih brezskrbnih otroških dni.  Z odločitvijo, da zapustim to sobico, sem hkrati sprejela ogromno drugih, tistih, ki so globoko v meni. Danes tej odločitvi pripisujem drugačen pomen, če zveni otročje, ali kakorkoli mi je v tem trenutku popolnoma vseeno. En dan, bi rada resnično razumela tudi Tomaža. V odzadju še vedno Coldplay in Fix you. Pa spet jaz, ko tako rada lajnam, o ne pomenu prostora in časa.

Zaenkat je še pogled takšen kot ponavadi; desno pepelnik in voda, levo spominki, ogromno knjig, slike, zemljevid sveta in zgoraj umetne zvezde. Tukaj puščam velik del sebe, to zagotovo. S tistim ostalim in z nekim novim zaenkrat še ne čisto razumljenim veseljem in lepimi občutki v meni, pa v naslednjem blogu zagotovo maham iz druge sobe.

Zanima me, kako pa dojemate selitve vi? (Mami in ati hvala za podporo!!! In najlepšo zeleno barvo)

Muri 

https://www.google.si/search?q=otro%C5%A1ka+soba+mali+princ&oe=utf-8&aq=t&rls=org.mozilla:sl:official&client=firefox-a&um=1&ie=UTF-8&hl=sl&tbm=isch&source=og&sa=N&tab=wi&authuser=0&ei=z6qCUcKtF4Lo4QTc1IGQBw&biw=1280&bih=681&sei=3qqCUZPiL4qK4gSQ-IC4AQ#imgrc=yDLcl1Y6LxRsiM%3A%3Bd2wXuUZ6Y7FEHM%3Bhttp%253A%252F%252Fwww.ringaraja.net%252Fslike%252Fkp%252F4847%252Fv_otro%25C5%25A1ka%252520soba%252520Mali%252520princ.jpg%3Bhttp%253A%252F%252Fwww.ringaraja.net%252Fkatalog%252Fsaloni-pohistva-prevc%3B500%3B375

nedelja, las vegas, obisk in pismo :)

kot je naslov prilično zmeden, sem trenutno tudi jas...ne vem ali se me loteval druga puberteta, včeraj mi je uspelo na fitnesu celo šuhe pozabit, kak me ne sprašujte ker še meni ni jasno. :)))

metallico nabijam že celi vikend, skos mi grejo tisti zlajnano kičasti verzi po glavi. mogoče pa res...kaj pa vem... vikend smo preživeli. na kolesu (70km), podpohorjem na koci, v kitajski,
in na sladoledu (5kepic xD). čeprav sem se odločila, da danes pišem o tistem, kar sem pred časom prebrala...nekje, niti ne vem več točno. misel mi je bila všeč, ampak zdela se mi je tako neresnična, češ to se ne dogaja, ker nekaj so besede, drugo so občutki. torej, nekoč je nekdo zapisal : "prostor in čas nimata pomena, ljubezen je za vedno!" pa je res tako? danes vem,da tudi jas lahko to občutim. dala sem skozi, zvezo na daljavo - no go for me :D dala sem skozi ogromno prijateljstev na daljavo, ki pa se s časom izgubijo nekje po poti. dostrikrat tudi, ker sem sama tako želela. priznam, ni izi ohranjat odnosa na daljavo, sploh če je zmes polek xyz kilometrov še nekaj ur časovne razlike. tudi jas sem lena. čeprav se z veseljem spomnim ljudi, ki sem jih srečala po poti in z njimi delila tiste trenutke, ki so vedno tu, nekje v meni. trenutki, ki so me iz razvajenega froca spremenili v drugačno osebo. (tnnn tnnnn the final countdown v odzadju xD) spominjam se stare gospe na letališču v mexico cityju, ki je z mano delila svojo zgodbo o družini, nikoli več se ne bom spomnila njenega imena, poimenovala sem jo babica (abue linda po mehiško), spominjam se gospoda, ki mi je sredi toronta v kanadi zrecitiral prešerna, spominjam opice, ki mi je na ulici L.A v zameno za dolar "šejkala" roko. spominjam se fanta, ki je prisedel k meni na klopco v mehiki - guadalajari, pogovarjala sva se o tem kako zelo si želi potovati, o tem, da še nikoli ni zapustil svojega mesta, da pri 17ih letih dela, da pomaga očetu. v tistem trenutku sem se počutila tako sebično po eni strani, po drugi strani sem bila tako hvaležna, za vse, kar mi je v življenju tako samoumevno. objela sem ga in mu zaželela vse dobro, nikoli ne bom pozabila njegovega objema. bil je tako preprosto iskren. spominjam se taksista v egiptu, ki naju je seveda želel napizdit, ampak kriki se ni dal. spominjam se nizozemca v barceloni, z mano je čakal na avtobusni postaji čez noč, zraven je imel kitaro, iz tetrapaka sva pila sangrijo....toliko je spominov na ljudi, ki so me tako ali drugače na moijh poteh učili o življenju.
včeraj sem doživela nekaj tako lepega, ko že govorim o spominih na ljudi. o tukaj tudi las vegas v naslovu. torej moj hermanito - brat (ful postane tečn ko ga tak kličem) je bil ravno v vegasu in ko se je na letališču konektal sma po skajpu vdarla debato. bil je za spremembo bolj komunikativn, čeprav mogoče ne priznam, ga pogrešam - torej kaj je poanta, ko sem ga pred dvema letoma obiskala v san franciscu, sem na poti od njegovega doma do centra pred general hospitalom dnevno naletela na "črnko" , ki je tam delala na gradbišču in me je vsaki dan tako lepo pozdravlja, zaželela lep dan itd... ostala je v lepem spominu. o tem sem mu tudi pripovedovala, nakar odkrijem da tudi on na nek način piše, in da je pred časom delil to zgodbo, o tej gospe, ki ga vsaki dan tako lepo pozdravi, in kako je tudi meni ostala v spominu še po tolkem času, in da se je odločil in jo odpeljal na kosilo. :))) i feel like - thats my brother! verjetno niti z besedami ne znam opisat koliko mi je to pomenlo. jebem tiste ajpode pa vse kaj bi ga prosla da mi prinese. na tak način je del mene vedno z njim, in del njega vedno z mano. ("happy friday lady")
dobila sem obisk. tatiana. punca, ki je pred dvemi leti živela v mbju, in sva se totalno zaštekali. po skajpu se slišiva skoraj vsak dan. ko sem jo danes objela, se mi je zdelo kot da nikoli sploh ni šla. lahko sva se pogovarjali o včeraj, ne pa o tistem povej mi zaj vse kaj se je dogajalo zadnji dve leti. obe sva se strinjali, da četudi preko skajpa sva lepo negovali najin odnos.
pojedla sem ogromno sladoleda čez vikend. spoznala, da dejansko prostor in čas nimata tako velikega pomena kot jima ga tudi sama večino časa pripisujem. objela sem tatiano in spoznala, da se imam še ogromno za naučit. da včasih more boleti. da je razumevanje in podpora tukaj. vesela sem, da me je ines skritizirala in iz svojih oči povedala kako se spreminjam. to pomaga - zelo :))) čeprav imam na televiziji prižgane talente, sekam youtube pa queene trenutno. da sploh ne govorim o tem, kako zelo me je danes razveselila magda. zgodilo se ji je nekaj lepega in me je poklicala takoj ono blablablalbla :) pa sm bla tak ono ja pa iiiiiii kak lepo da deliš. čeprav danes zvečer še mogoče podelim kako bedarijo s krikijom na skajpu, lazanje z nobenim!!! ja tako rastemo. jas pa sem ravnokar dala ven, in je lažje. občutek je lep.

maha samosvoj malo tečn (s polnim želodcem) muri :)

pismo....sara mi je rekla, ti si taki literar, jas če bi bla tvoj psihijater bi ti svetovala sledeče : idi na trikotno vzami za pisat, pa napiši pisma, tistim ki so te prizadeli in tistim, ki ti stojijo ob strani. vsem. samo piši. daj ven. pa tudi če jih nikoli ne pošleš. spoznaš še druge stvari. pač ven daš. in sara, hvala za idejo. jutri se odpravim naredit to. rabim samo dosti papirja, za ziher dve kulici, dosti vode in škatlo čikov.

lep nedeljski večer dragi moji :)
ne glede na to, kako težavno je, dokler sledimo dobremu v sebi smo na pravi poti! 

p.s jutri grejo dnevniki v javnost : MISLIMO MAVRIČNO ;))))

                                           mexico city 2009, abue linda :)))

o moji zimi, čokoladi, prijateljih in učenju :)

"I say to you today, my friends, that in spite of the difficulties and frustrations of the moment, I still have a dream."
 
Ker zelo rada preberem, kakšno dobro misel, sem zgornjo kr mogla citirat. Me prav zanima, če bi kdo od Vas uganil, kdo je avtor. Pomoje ja :):) saj ne vem niti kje naj začnem tokrat, ampak pogled na sonce tukaj na Pohorju, iz mene vedno znova zvabi željo po pisanju. Tako sem pred leti tudi začela. Sicer na drugi strani Pohorja, ampak mislim, da je vse skupaj v meni nekak nostalgično povezano. Ker je danes tudi verjetno zadnja letošnja smuka, bom napisala nekaj o letošnji zimi. O zimi, ki me je spet toliko naučila, me prizadela, a hkrati toliko dala, da z besedami ne znam niti opisati.
Pa poglejmo lepo tehnično, zima je bila fuuuuuuuul dolga. Ono res smo vsi samo čakali na sonce. Zime imam načeloma rada, po ne vem kak ključu tut ful rada vozim v zimskih razmerah :) božiča in novega leta, se nekako niti ne spominjam dobro, če sem čisto iskrena se jih niti nočem. pridejo taki dnevi. januar, februar,marec in delno tudi april, sem preživela delovno. spominjam se pohorja odzgoraj, vstajanja v trdi temi., ogromnih količin kave in redbulla :) spominjam se super sodelavcev, smučk, trojnih rokavic, dosti čokolade in malo fitnesa. čeprav si vsako zimo obljubim, da bo več fitnesa in manj čokolade, mi vsaj letos to še ni uspelo. ja priznam, hrana je bila toto zimo moje zdravilo, za tisto kar je bolelo odznoter. po eni strani si želim o tem govoriti, po drugi strani mi je tako lažje, po tretji pa ugotavljam, da je lažje. ne vem ali je kriva pomlad, ali drugo zavedanje o življenju. tak bom rekla, da je bla the wooorst zima ever, res bla sem v trenutku, ko sem izgubila vse, a hkrati - danes lahko to z gotovostjo trdim - dobila največ. sebe. vem, da postajam takšna kot sem si vedno želela postati (res je na nek način izgubljam tisto, kar sem včasih bila), ob meni so čudoviti ljudje, zdaj vem da se več kot prekleto splača! in verjetno se bom že stotič ponovila, ampak zgleda sem res tisti tip človeka, ko se celo življenje uči, o življenu. še vedno me zanimajo stvari, ki se povprečnim in celo izobraženim ljudem zdijo čudno. še vedno ure namenim razmišljanju v samoti, razmišljanju o življenju, smislu, lepoti, bogastvu, ljudeh in svetu. v zadnjih tednih so v meni neki novi občutki. ne znam jih opisat. na življenje spet gledam malenkost drugače, kot sem pred začetkom zime. mogoče  se s tem celo samo tolažim. trudim se bit čim bol iskrena do sebe. tak akward zna bit ko sam sebi priznaš določene stvari, pol pa ko se najbližnjim je še bol, samo pol se čist drugače počutiš, mormo se naučit tudi  slabo delit, medseboj. kot to od drugih tudi sprejet. okej totalno off topic, jas biser valda lakiram nohte kr tak vse povprek in celo mizo fserjem z rdečim lakom. morm se spomnit da nism napoleon, da bi delala xy stvari hrati. tisoč misli mam, kaj vse bi rada napisala, ampak sm malo zmedena, bo kr pomlad pa sonce krivo pomoje. na drugi strani pa nadaljujem zgodbo o deklici, upam, da mi jo v kratkem uspe dokončati. da lahko delim.
torej da zaključim (predn vse skupaj izgubi smisel) plus tega me še čakajo sodelavci z kavo :) o zimi 2013 ne morem strniti misli. dobila sem dve šoli življenja, izgubila zaupanje, ki je bilo izdano, končala s projektom, hkrati pa sem dobila čudovito priliko potovati na Finsko, in spoznati, kaj je v življenju zares pomembno :)

obljubim se, da bom to pomlad razturala. da bom delala to kaj me veseli, s prijatelji gradila na društvo idejah in projektih, ki jih imamo v mislim. da bom večkrat obiskala babico, in bolj pogosto gnjavla brudera po skajpu. da bom več pisala prijateljem v tujino, da bom manj jedla in več kolesarla. da se bom zbujala naspana, da ne bom dosti tečna in da bom ljudem z manj straha pokazala da jih imam rada. da bom hodla na faks in naredila vsaj 4 izpite. da bom vsem tistim ne glede na zgodbo hvaležna, za lekcije, za učenje. za mogoče malenskot manj nakladam in sem bolj produktivna. da najdem šiht, in da se drugo zimo spet vrnem sem. med tipke, bele strmine, poštene ljudi in dosti kave :)

muri jr.