ena starejša drugje objavlena ... ki me vedno spomni na deklico v meni :)
ob nedeljah-si večkrat zaželim-kruha v beli kavi,babico in dedka na deželi-otroške iskrenosti- in objem pred spanjem.
res si že dolgo časa tako želim, družinskih nedelj. po drugi strani pa imam v mislih razvrat, ki ga v zadnjih letih poznam. sobotni večeri zavlečeni v nedeljsko jutro. od sprepitosti in glavobolov tečne nedelje. kaj je prav, kaj je narobe? v mojem dojemanju je marsikaj prav, kot tudi narobe. ja priznam, bolj sem pametna, ko se gre za druge. njim z veseljem moraliziram o tem kaj počnejo prav in kaj narobe. pa se mi kr zdi, da vsi to počnemo. zadne čase se še bolj trudim, da se postavim v kožo drugega, da probam razumet. magda, pravi, da hočem videt najboljše v ljudeh. mislim, da ima prav. ker si želim tudi kontra, da lahko nekdo v meni kljub vsem napakam, vidi nekaj dobrega.
deklica, se ponovno ni znala izklopiti. toliko misli. tako izgubljena. v množici pa vseeno tako sama. ne ve več, kaj si želi. izgubila je tudi to poglavje. to, da piše knjigo. ampak trenutno, ni sposobna niti tega. dneve preživlja kot da je proces dela tekočega traka - delo-fitnes-kolo-druženje z ali brez alkoholnih pijač. smeje se, ker se pač to od nje pričakuje. spi pa se ne more naspati. počiva pa si ne spočije. piše pa ne napiše. poje pa ne zapoje.
mislim, da je čas da z deklico začneva pisati novo knjigo in ne samo novega poglavja. mislim, da je čas, da priznava vse napake, iztisneva iz sebe še zadnje atome energije, se opravičiva tistim, ki sva jih prizadeli, pohodiva ponos in ego, mogoče celo spakirava kovčke in kljub vsemu ostajava, nasmejani. ampak iskreno in neprisiljeno. da verjameva v dobro, da kljub vsej pokvarjenosti in izprijenosti, ki jo premore svet, še vedno upava da ga lahko spremenima na bolje. da se še enkrat več naučiva, da si vsak zasluži drugo priložnost in da probava razumet tudi tisto, kar ne. da nisva tečni, da večkrat obiščeva babico. da pomagava mami in kolesariva z atejom. da sma bolj strpni do prijateljev in ostalih. da najdeva službo in tisti smisel, ki ga iščemo vsi.
da se naučim, da ne razmišljam o smrti, minevanju in minljivosti. da enostavno izklopim in živim bolj za danes kot za jutri. da nekega dne dosežem, da me ni strah smrti in dojamem, da mi niti jutri ni obljubljeno. da se večkrat zahvalim tisti, ki mi stojijo ob strani, da me ni več strah na glas povedati tistim, ki jih imam rada.
bluzim dalje.
muri
res si že dolgo časa tako želim, družinskih nedelj. po drugi strani pa imam v mislih razvrat, ki ga v zadnjih letih poznam. sobotni večeri zavlečeni v nedeljsko jutro. od sprepitosti in glavobolov tečne nedelje. kaj je prav, kaj je narobe? v mojem dojemanju je marsikaj prav, kot tudi narobe. ja priznam, bolj sem pametna, ko se gre za druge. njim z veseljem moraliziram o tem kaj počnejo prav in kaj narobe. pa se mi kr zdi, da vsi to počnemo. zadne čase se še bolj trudim, da se postavim v kožo drugega, da probam razumet. magda, pravi, da hočem videt najboljše v ljudeh. mislim, da ima prav. ker si želim tudi kontra, da lahko nekdo v meni kljub vsem napakam, vidi nekaj dobrega.
deklica, se ponovno ni znala izklopiti. toliko misli. tako izgubljena. v množici pa vseeno tako sama. ne ve več, kaj si želi. izgubila je tudi to poglavje. to, da piše knjigo. ampak trenutno, ni sposobna niti tega. dneve preživlja kot da je proces dela tekočega traka - delo-fitnes-kolo-druženje z ali brez alkoholnih pijač. smeje se, ker se pač to od nje pričakuje. spi pa se ne more naspati. počiva pa si ne spočije. piše pa ne napiše. poje pa ne zapoje.
mislim, da je čas da z deklico začneva pisati novo knjigo in ne samo novega poglavja. mislim, da je čas, da priznava vse napake, iztisneva iz sebe še zadnje atome energije, se opravičiva tistim, ki sva jih prizadeli, pohodiva ponos in ego, mogoče celo spakirava kovčke in kljub vsemu ostajava, nasmejani. ampak iskreno in neprisiljeno. da verjameva v dobro, da kljub vsej pokvarjenosti in izprijenosti, ki jo premore svet, še vedno upava da ga lahko spremenima na bolje. da se še enkrat več naučiva, da si vsak zasluži drugo priložnost in da probava razumet tudi tisto, kar ne. da nisva tečni, da večkrat obiščeva babico. da pomagava mami in kolesariva z atejom. da sma bolj strpni do prijateljev in ostalih. da najdeva službo in tisti smisel, ki ga iščemo vsi.
da se naučim, da ne razmišljam o smrti, minevanju in minljivosti. da enostavno izklopim in živim bolj za danes kot za jutri. da nekega dne dosežem, da me ni strah smrti in dojamem, da mi niti jutri ni obljubljeno. da se večkrat zahvalim tisti, ki mi stojijo ob strani, da me ni več strah na glas povedati tistim, ki jih imam rada.
bluzim dalje.
muri
Ni komentarjev:
Objavite komentar