"Nikdar se ne bojmo tatov in ubijalcev. Bojmo se sami sebe. Predsodki,
glej, to so tatovi, pregrehe, to so ubijalci. Velike nevarnosti so v
naši notranjosti. Bojmo se le tega, kar grozi naši duši." (Victor Hugo)
Tokrat sem se odlocila da zacnem z mislijo s katero se na nek nacin zagotovo strinjam...vcasih sem veliko razmisljala o strahu. O tem cesa vsega me je strah. Zakaj me je tega strah... (od kod izvira...-tej misli se bosta Tina in Kristijan zagotovo nasmejala!) Zadnje dni ponovno razmisljam o tem...posebej takrat ko ob veceru pogledam kak dober dokumentarec, ko moje misli zanese dalec vstran, proti obstoju clovestva, tja v globine bistva zivljenja, ko ure, ko bi ze zdavnaj mogla spat prebiram zgodbe ljudi, ki razmisljajo o smrti, o zivljenju, o smislu o bistvu. O tem kako ziveti bolj polno, o tem kako izboljsati sebe, brez da bi zeleli od drugih in okolice da se spremenijo.
Moji strahovi so izvirali predvsem iz napacne predstave in dojemanja odnos, stvari in okolice. Ko sem spoznala, da je razlika med nekaj imeti ali z necim oz nekom uzivati, sem se resila ogromno strahov. En recimo primer privzgojenega strahu...ko sem bila majhna deklica, sem se bala Romov...ker so mi vedno rekli, da ce bom poredna me bodo odpeljali. In res vedno, ko sem jih zagledala - sem mamco ali atija tako mocno stisnila za roko, da me ja ne bi odpeljali. :) zdaj mi je smesno ja, samo po nekaj letih je to se vedno ostalo v meni, nekako v puberteti sem "sovrazla" rome, se jih vedno na veliko izogibala, pa nikoli nisem znala sama sebi pojasniti zakaj tocno, noben od njih mi ni storil nic slabega. Ko sem se malo vec zacela ukvarjati sama s sabo in manj z drugimi, sem sla nazaj in ugotovila da vzrok tici nekje v otroskih letih, ko so pac Romi kao "kradli" poredne otroke. Ko se ugotovila, sem to nekako spustila iz sebe, takrat sem tudi zacela potovat in spoznavat vse, ki je nam v Evropi tako drugace in grozno. Ne opravicujem svojih strahov, ki se mi danes zdijo smesni, oz se jih celo sramujemo, samo zanimivo mi je dejstvo da sem se za marsikaterega morala vrniti v otrostvo in tam poiskati vzroke le temu. Spet ena dobra popotnica za mene in vzgojo svojih bodocih otrok in tistih s katerimi delam.
In potem se poznamo sto in tisoce razlicnih strahov. Mislim da jih ima vsak izmed nas, in da vecina le teh izvira iz nasih opranih mozganov...ene je ze zdaj strah kaj bodo kupli komu za bozic...banalni primer, ampak to je zaradi nasih prepranih mozganov, ki so bombandirani iz vseh strani. In to je narobe, samo pri sebi se moramo zavedati, cesa nas je resnicno strah in cesa nas je strah le zaradi drugih. Ampak to je delo vsakega posameznika. Ni splosne ozdravitve ali programa. Ni aplikacije :)
Ljudje se zelo dobro pocutim, ko nekaj imamo...torej smo lastniki le tega. Veliko strahov izvira iz zelje po posesti, ker so nam spet to nekje vcepli v glavo. Mislim da ravno o tem govori zgornja miselod Hugota....v bistvu se na koncu bojimo sami sebe. Pač strah nas je nekaj ali nekoga izgubiti...ne zavedamo se da so stvari minljive...ampak mi se počutimo superiorne ko nekaj imamo. To je tako narobe. Začne se že pri otrocih (btw vmes sem menjala službeni finski računalnik za svoj laptop zato šumniki od zdaj naprej) ko jim pravijo ti si od atija in mamice...in tako imamo že od otroštva vcepljeno to "posestništvo" nad ljudmi in ko se počutimo da bomo neko osebo izgubili postanemo posesivni...bojimo se. Ampak česa? Kaj pa če spoznamo da v življenju zares nikoli nikogar nimamo? V lasti. (ja imamo avto in ostale stvari, ampak te so minljive in nam na dolgi rok ne prinašajo notranjega miru...) kar nam ostane na koncu - smo mi sami. In misli, ter spomini na dejanja in ljudi. Ljudi je preveč strah samote, zato prihaja do velikih tragedij človeštva. Ljudje si ne pustijo spoznati sami sebe, svojih slabosti in svojih odlik...preveč se zaposlujemo z stvarmi, ja tako mine čas. Ne znamo biti sami z svojimi mislimi, se sleči do duše in se pogledati v ogledalo.
Ko bi ugotovili, da ljudi brez strahu ni, so le tisti, ki kljub strahu vztrajajo. Zamislite si, pa kaj če ne uspete prvič (pa če je to služba, hobi, življenjski cilj) pa kaj če tudi ne uspete desetič, ni lepšega kot zaspati z mislijo, da smo poskušali in da smo sami sebi dali možnost, da premagamo strah. Ker smo sledili sanjam. Seveda ni preprosto, ampak rada bi povedala da se da! Čeprav je potrebno dosti truda in poguma, ampak mislim, da če si nekaj zares želimo...in žalosti me ravno to, ko gledam ljudi z tisočimi možnostmi in dobrimi predispozicijami da jim sanje uspejo...se pač zadovoljijo s povprečjem (faks,avto,bajta,pes,družina) ker je to pač družbeno ok in sprejemljivo...potem pa na stara leta razmišljajo da so sanjali o alpinizmu v mladih letih, ker so si to želeli ampak jih je bilo preveč strah, da bi poskusili. Moj vzor so otroki iz držav tretjega sveta, ki teh možnosti nimajo...ampak si jih z ogromno dela in truda ustvarijo sami.
Rada bi napisala še več o strahovih...rada bi premagala še nekatere svoje! Rada bi, da poskušamo...vedno z vsem srcem! Vedno znova in znova!
Pa se vrnem nazaj med moje že napisane in še ne objavljene vrstice. Med misli o življenju, strahovih, bolezni, ljubezni...
Pred kratkim sem prebrala vrstice meni osebno ljubega poeta :)
Muri
"ko je laž resnica
ko se umaknejo dlani
ko sivina izpraznjenega neba
žre še zadnjo kopnino
je treba stopiti pred ogledalo
in se vprašati
mnogo stvari" (aleks)
Bolj ko človek odrašča, bolj je sam do sebe kritičen. No, vsaj bil bi naj. Potreben pa je določen čas, da znamo pravilno presojati svoja dejanja. V začetku so nam tako blizu, tako vsakdanja, a ko jih znamo uzreti v pravi razdalji, ko se znamo ustaviti pred njih, se nam začno kazati v svoji pravi podobi. In v tej pesmi sem začutil prav to slednje. (anonimnež)
Tokrat sem se odlocila da zacnem z mislijo s katero se na nek nacin zagotovo strinjam...vcasih sem veliko razmisljala o strahu. O tem cesa vsega me je strah. Zakaj me je tega strah... (od kod izvira...-tej misli se bosta Tina in Kristijan zagotovo nasmejala!) Zadnje dni ponovno razmisljam o tem...posebej takrat ko ob veceru pogledam kak dober dokumentarec, ko moje misli zanese dalec vstran, proti obstoju clovestva, tja v globine bistva zivljenja, ko ure, ko bi ze zdavnaj mogla spat prebiram zgodbe ljudi, ki razmisljajo o smrti, o zivljenju, o smislu o bistvu. O tem kako ziveti bolj polno, o tem kako izboljsati sebe, brez da bi zeleli od drugih in okolice da se spremenijo.
Moji strahovi so izvirali predvsem iz napacne predstave in dojemanja odnos, stvari in okolice. Ko sem spoznala, da je razlika med nekaj imeti ali z necim oz nekom uzivati, sem se resila ogromno strahov. En recimo primer privzgojenega strahu...ko sem bila majhna deklica, sem se bala Romov...ker so mi vedno rekli, da ce bom poredna me bodo odpeljali. In res vedno, ko sem jih zagledala - sem mamco ali atija tako mocno stisnila za roko, da me ja ne bi odpeljali. :) zdaj mi je smesno ja, samo po nekaj letih je to se vedno ostalo v meni, nekako v puberteti sem "sovrazla" rome, se jih vedno na veliko izogibala, pa nikoli nisem znala sama sebi pojasniti zakaj tocno, noben od njih mi ni storil nic slabega. Ko sem se malo vec zacela ukvarjati sama s sabo in manj z drugimi, sem sla nazaj in ugotovila da vzrok tici nekje v otroskih letih, ko so pac Romi kao "kradli" poredne otroke. Ko se ugotovila, sem to nekako spustila iz sebe, takrat sem tudi zacela potovat in spoznavat vse, ki je nam v Evropi tako drugace in grozno. Ne opravicujem svojih strahov, ki se mi danes zdijo smesni, oz se jih celo sramujemo, samo zanimivo mi je dejstvo da sem se za marsikaterega morala vrniti v otrostvo in tam poiskati vzroke le temu. Spet ena dobra popotnica za mene in vzgojo svojih bodocih otrok in tistih s katerimi delam.
In potem se poznamo sto in tisoce razlicnih strahov. Mislim da jih ima vsak izmed nas, in da vecina le teh izvira iz nasih opranih mozganov...ene je ze zdaj strah kaj bodo kupli komu za bozic...banalni primer, ampak to je zaradi nasih prepranih mozganov, ki so bombandirani iz vseh strani. In to je narobe, samo pri sebi se moramo zavedati, cesa nas je resnicno strah in cesa nas je strah le zaradi drugih. Ampak to je delo vsakega posameznika. Ni splosne ozdravitve ali programa. Ni aplikacije :)
Ljudje se zelo dobro pocutim, ko nekaj imamo...torej smo lastniki le tega. Veliko strahov izvira iz zelje po posesti, ker so nam spet to nekje vcepli v glavo. Mislim da ravno o tem govori zgornja miselod Hugota....v bistvu se na koncu bojimo sami sebe. Pač strah nas je nekaj ali nekoga izgubiti...ne zavedamo se da so stvari minljive...ampak mi se počutimo superiorne ko nekaj imamo. To je tako narobe. Začne se že pri otrocih (btw vmes sem menjala službeni finski računalnik za svoj laptop zato šumniki od zdaj naprej) ko jim pravijo ti si od atija in mamice...in tako imamo že od otroštva vcepljeno to "posestništvo" nad ljudmi in ko se počutimo da bomo neko osebo izgubili postanemo posesivni...bojimo se. Ampak česa? Kaj pa če spoznamo da v življenju zares nikoli nikogar nimamo? V lasti. (ja imamo avto in ostale stvari, ampak te so minljive in nam na dolgi rok ne prinašajo notranjega miru...) kar nam ostane na koncu - smo mi sami. In misli, ter spomini na dejanja in ljudi. Ljudi je preveč strah samote, zato prihaja do velikih tragedij človeštva. Ljudje si ne pustijo spoznati sami sebe, svojih slabosti in svojih odlik...preveč se zaposlujemo z stvarmi, ja tako mine čas. Ne znamo biti sami z svojimi mislimi, se sleči do duše in se pogledati v ogledalo.
Ko bi ugotovili, da ljudi brez strahu ni, so le tisti, ki kljub strahu vztrajajo. Zamislite si, pa kaj če ne uspete prvič (pa če je to služba, hobi, življenjski cilj) pa kaj če tudi ne uspete desetič, ni lepšega kot zaspati z mislijo, da smo poskušali in da smo sami sebi dali možnost, da premagamo strah. Ker smo sledili sanjam. Seveda ni preprosto, ampak rada bi povedala da se da! Čeprav je potrebno dosti truda in poguma, ampak mislim, da če si nekaj zares želimo...in žalosti me ravno to, ko gledam ljudi z tisočimi možnostmi in dobrimi predispozicijami da jim sanje uspejo...se pač zadovoljijo s povprečjem (faks,avto,bajta,pes,družina) ker je to pač družbeno ok in sprejemljivo...potem pa na stara leta razmišljajo da so sanjali o alpinizmu v mladih letih, ker so si to želeli ampak jih je bilo preveč strah, da bi poskusili. Moj vzor so otroki iz držav tretjega sveta, ki teh možnosti nimajo...ampak si jih z ogromno dela in truda ustvarijo sami.
Rada bi napisala še več o strahovih...rada bi premagala še nekatere svoje! Rada bi, da poskušamo...vedno z vsem srcem! Vedno znova in znova!
Pa se vrnem nazaj med moje že napisane in še ne objavljene vrstice. Med misli o življenju, strahovih, bolezni, ljubezni...
Pred kratkim sem prebrala vrstice meni osebno ljubega poeta :)
Muri
"ko je laž resnica
ko se umaknejo dlani
ko sivina izpraznjenega neba
žre še zadnjo kopnino
je treba stopiti pred ogledalo
in se vprašati
mnogo stvari" (aleks)
Bolj ko človek odrašča, bolj je sam do sebe kritičen. No, vsaj bil bi naj. Potreben pa je določen čas, da znamo pravilno presojati svoja dejanja. V začetku so nam tako blizu, tako vsakdanja, a ko jih znamo uzreti v pravi razdalji, ko se znamo ustaviti pred njih, se nam začno kazati v svoji pravi podobi. In v tej pesmi sem začutil prav to slednje. (anonimnež)
Ni komentarjev:
Objavite komentar