čeprav sem v današnjem blogu želela govoriti o drugih stvareh (bo počakalo :P ) me je dogodek tukaj na arehu ne samo spravil v boljšo volje, ne samo nasmejal ampak celo malenkost povrnil upanje.
Vreme? Tukaj sneži in megleno je fuuul. Stanje na smučišču? Proge so ok. Ljudi ni dosti. So pa tukaj otroci, iz različnih koncev Slovenije, v šolah v naravi. Kak dobro se sliši šola v naravi, se še kdo izmed Vas spomni, kako je bilo pred leti, ko smo bili v Osnovnih šolah in smo šli na izlete ali šole v naravi ? Malo postanem nostalgična in se spomnim Poreča, ki smo ga obiskali če se ne motim v četrtem ali petem razredu osnovne šole. Morje, plaža, disko, .... in učiteljica Sonja, ki nam je pojedla čips. To je bila takrat katastrofa. V osnovni šoli smo na izletih in šolah v naravi naravnosti živeli za bonbone, čipse, bobi palčke in drugi krep od hrane. Tekmovali smo, kdo bo prinesel več. Doma smo delali dolge sezname za atije in mamice kaj vse naj nam kupijo. Pa smo mogoče kdaj pomislili, da si je kdo od staršev težko privoščil taki čips in take kekse, ker seveda je vse moglo bit lajbnitz al pa haribo. Takrat zagotovo ne, ker takšnih skrbi nismo imeli. Občudujem tiste starše, ki so svojim otrokom kljub temu, da niso imeli naredili brezskrbno otroštvo. Poznam kr nekaj takih staršev. Priznam, da sem bila precej razvajen otrok, ki pa je najbolj na svetu hvaležen za vse priložnost in predvsem za čudovito vzgojo, ki sem je bila deležna. Najbolj od vsega se spomnim občutka, da sta vedno verjela v mene, in upam si trditi, da sem danes zaradi tega tukaj kjer sem. In sem za svoja leta drugačna od vrstnikov. In borila se bom, da bi nekaj takega kot je zaupanje in spodbujanje lastnih otrok postalo samoumevno in ne le privilegij redkih kot opažam danes.
Malo sem zavila v drugo smer, ampak kaj opažam me tako zelo prizadane, da ne znam opisati. MISLIM DA SEM NAŠLA SVOJE ŽIVLJENJSKO POSLANSTVO. biti tukaj, biti glas tistih, ki so preslišani. Boriti se za tiste, ki se ne morejo. Ker enostavno preveč boli, da so meni samoumevne stvari za nekoga privilegij, ker so to osnovne človekove pravice. Pred parimi dnevi sem prebrala knjigo Neire Mikič, o ujetih sanjah v sistemu rejništva. Z rejništvom in zakonom o rejništvu se ukvarjam po tiho že od poletja, ko sem bila del take zgodbe. V koloniji z otroki, je bilo precej rejencev, ki so me navdihnili. Nikoli ne bom razumela določenih ljudi, pa sem vsakemu pripravljena dati več možnosti. V vsakem življenju pride do problemov, do zloma, do trenutkov, ko smo zgubljeni, ko se ne najdemo...ampak zavedati bi se morali, da ko smo starši smo odgovorni za še eno ali več življenj...kako lahko otroka daš v rejo, ker si najdla drugega moškega? KAKO? kako lahko otroka vzameš v rejo zaradi zaslužka? in mu ne da jemlješ vstran samo stvari, ki jih kao daš svojim otrokm, jemlješ mu vstran tisto kaj naj bolj potrebuje - občutek pripradnosti in ljubezen?
Toliko nekaj o zakonu o rejništvu : " Center za socialno delo ne izvede nikakršnih postopkov pri izbiri izvajalca rejniške dejavnosti, niti ne napiše odločbe, da gre otrok v rejo k določeni osebi, niti ne, za kako dolgo. Z rejnikom sklenejo le pogodbo. Otrok postane predmet odplačne pogodbe med centrom, ki otroku ni nič, in rejnikom, ki otroku prav tako ni nič. In potem se ta dva dogovarjata o njegovem življenju ob dejstvu, da starši ohranijo pravice in jim zakon celo zagotavlja odločanje o vseh pomembnih rečeh v zvezi z njim. Po drugi strani pa ne odločajo o najpomembnejši stvari, ta je, kdo bo otroka vzgajal in zanj skrbel ter kako dolgo. Kakšne starševske pravice so to? "
Kako lahko lastnega otroka strpaš v zavod, ker je drugačen? Za vzgled mi je gospa Lilijana Bukovič, mamica Gala. Ki se zanj kljub drugačnosti bori z svojim življenjem, ker je njen. Ker mu daje toliko ljubezni, da sem se vprašala od kod jo sploh jemlje? Ko sem jih spoznala sem bila srečna, da mi je bilo dano spoznati družino. Ki ni običajna, ki nima veliko ampak ima VSE, ker ima ljubezen, ki ni pogojena.In ogromno lepote, ki ne odseva v ogledalu ampak v duši.
So zgodbe, ki navdihnejo in zgodbe, ki bolijo. Absolutno se trudim naštudirat zakon o rejništvu in pripraviti predloge sprememb, ki so faking nujno potrebne. Ne za trošarine, pregrešno drage tepihe, kar je še edino kaj briga našo državo, ampak ZA NJIH, ki bodo čez leta naš podmladek, tukaj govorimo o življenju, in ne cenah kaj ti, nimajo cene. Čeprav marsikateri rejnik mislim, da ima otrok cene 500€ na mesec je žalostno, ker je tista brezpogojna ljubezen, ki jo srečen otrok vrne neprecenljiva. Tako je pred kratkim dejala moja mama...pohvalila sem njo in atija, za vse kar sta in kaj počneta. Z najbolj iskrenim nasmeškom je povedala, da se jima vrača, preko mene in mojega brata. Za par minut sem celo bila tiho. In ja splača se vlagat, ne tolko v delnice (čeprav bi kot ekonomist mogoče morala trditi drugače), ampak v življenje :)
Mongoloidni fantek na smučeh in njegova učiteljica, ki ga spodbuja sta mi dala še večji zagon, da se borim za tisto, ki nima cene in je nikoli ne bo imelo. Hvala vsem, ki spodbujate mene in verjamete v mojo pot, ki sem si jo približno začrtala, ker danes vem kaj zmorem.
In želim da vsi vedo, da sem tukaj, ko sami ne bodo zmogli, bomo govorili skupaj!
Muri,
ki bo nocoj skupaj z mi2 prepreval o velikih zgodbah malih ljudi :) z kapo na glavi, da se ne vname še desni bobnič :)
Vreme? Tukaj sneži in megleno je fuuul. Stanje na smučišču? Proge so ok. Ljudi ni dosti. So pa tukaj otroci, iz različnih koncev Slovenije, v šolah v naravi. Kak dobro se sliši šola v naravi, se še kdo izmed Vas spomni, kako je bilo pred leti, ko smo bili v Osnovnih šolah in smo šli na izlete ali šole v naravi ? Malo postanem nostalgična in se spomnim Poreča, ki smo ga obiskali če se ne motim v četrtem ali petem razredu osnovne šole. Morje, plaža, disko, .... in učiteljica Sonja, ki nam je pojedla čips. To je bila takrat katastrofa. V osnovni šoli smo na izletih in šolah v naravi naravnosti živeli za bonbone, čipse, bobi palčke in drugi krep od hrane. Tekmovali smo, kdo bo prinesel več. Doma smo delali dolge sezname za atije in mamice kaj vse naj nam kupijo. Pa smo mogoče kdaj pomislili, da si je kdo od staršev težko privoščil taki čips in take kekse, ker seveda je vse moglo bit lajbnitz al pa haribo. Takrat zagotovo ne, ker takšnih skrbi nismo imeli. Občudujem tiste starše, ki so svojim otrokom kljub temu, da niso imeli naredili brezskrbno otroštvo. Poznam kr nekaj takih staršev. Priznam, da sem bila precej razvajen otrok, ki pa je najbolj na svetu hvaležen za vse priložnost in predvsem za čudovito vzgojo, ki sem je bila deležna. Najbolj od vsega se spomnim občutka, da sta vedno verjela v mene, in upam si trditi, da sem danes zaradi tega tukaj kjer sem. In sem za svoja leta drugačna od vrstnikov. In borila se bom, da bi nekaj takega kot je zaupanje in spodbujanje lastnih otrok postalo samoumevno in ne le privilegij redkih kot opažam danes.
Malo sem zavila v drugo smer, ampak kaj opažam me tako zelo prizadane, da ne znam opisati. MISLIM DA SEM NAŠLA SVOJE ŽIVLJENJSKO POSLANSTVO. biti tukaj, biti glas tistih, ki so preslišani. Boriti se za tiste, ki se ne morejo. Ker enostavno preveč boli, da so meni samoumevne stvari za nekoga privilegij, ker so to osnovne človekove pravice. Pred parimi dnevi sem prebrala knjigo Neire Mikič, o ujetih sanjah v sistemu rejništva. Z rejništvom in zakonom o rejništvu se ukvarjam po tiho že od poletja, ko sem bila del take zgodbe. V koloniji z otroki, je bilo precej rejencev, ki so me navdihnili. Nikoli ne bom razumela določenih ljudi, pa sem vsakemu pripravljena dati več možnosti. V vsakem življenju pride do problemov, do zloma, do trenutkov, ko smo zgubljeni, ko se ne najdemo...ampak zavedati bi se morali, da ko smo starši smo odgovorni za še eno ali več življenj...kako lahko otroka daš v rejo, ker si najdla drugega moškega? KAKO? kako lahko otroka vzameš v rejo zaradi zaslužka? in mu ne da jemlješ vstran samo stvari, ki jih kao daš svojim otrokm, jemlješ mu vstran tisto kaj naj bolj potrebuje - občutek pripradnosti in ljubezen?
Toliko nekaj o zakonu o rejništvu : " Center za socialno delo ne izvede nikakršnih postopkov pri izbiri izvajalca rejniške dejavnosti, niti ne napiše odločbe, da gre otrok v rejo k določeni osebi, niti ne, za kako dolgo. Z rejnikom sklenejo le pogodbo. Otrok postane predmet odplačne pogodbe med centrom, ki otroku ni nič, in rejnikom, ki otroku prav tako ni nič. In potem se ta dva dogovarjata o njegovem življenju ob dejstvu, da starši ohranijo pravice in jim zakon celo zagotavlja odločanje o vseh pomembnih rečeh v zvezi z njim. Po drugi strani pa ne odločajo o najpomembnejši stvari, ta je, kdo bo otroka vzgajal in zanj skrbel ter kako dolgo. Kakšne starševske pravice so to? "
Kako lahko lastnega otroka strpaš v zavod, ker je drugačen? Za vzgled mi je gospa Lilijana Bukovič, mamica Gala. Ki se zanj kljub drugačnosti bori z svojim življenjem, ker je njen. Ker mu daje toliko ljubezni, da sem se vprašala od kod jo sploh jemlje? Ko sem jih spoznala sem bila srečna, da mi je bilo dano spoznati družino. Ki ni običajna, ki nima veliko ampak ima VSE, ker ima ljubezen, ki ni pogojena.In ogromno lepote, ki ne odseva v ogledalu ampak v duši.
So zgodbe, ki navdihnejo in zgodbe, ki bolijo. Absolutno se trudim naštudirat zakon o rejništvu in pripraviti predloge sprememb, ki so faking nujno potrebne. Ne za trošarine, pregrešno drage tepihe, kar je še edino kaj briga našo državo, ampak ZA NJIH, ki bodo čez leta naš podmladek, tukaj govorimo o življenju, in ne cenah kaj ti, nimajo cene. Čeprav marsikateri rejnik mislim, da ima otrok cene 500€ na mesec je žalostno, ker je tista brezpogojna ljubezen, ki jo srečen otrok vrne neprecenljiva. Tako je pred kratkim dejala moja mama...pohvalila sem njo in atija, za vse kar sta in kaj počneta. Z najbolj iskrenim nasmeškom je povedala, da se jima vrača, preko mene in mojega brata. Za par minut sem celo bila tiho. In ja splača se vlagat, ne tolko v delnice (čeprav bi kot ekonomist mogoče morala trditi drugače), ampak v življenje :)
Mongoloidni fantek na smučeh in njegova učiteljica, ki ga spodbuja sta mi dala še večji zagon, da se borim za tisto, ki nima cene in je nikoli ne bo imelo. Hvala vsem, ki spodbujate mene in verjamete v mojo pot, ki sem si jo približno začrtala, ker danes vem kaj zmorem.
In želim da vsi vedo, da sem tukaj, ko sami ne bodo zmogli, bomo govorili skupaj!
Muri,
ki bo nocoj skupaj z mi2 prepreval o velikih zgodbah malih ljudi :) z kapo na glavi, da se ne vname še desni bobnič :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar