60 ljudi iz 18tih različnih držav, 5 dni in "občina" (ko so glih zupanske volitve pred vrati)

Torej okoli 60 iz ljudi iz 18tih različnih držav (Portugalska, Španija, Francija, Nemčija, Avstrija, Italija, Slovenija, Makedonija, Armenija, Turčija, Ciper, Slovaška, Češka, Ukrajina, Poljska, Rusija, Estonija, Finska). 

Skupaj smo preživeli 5 dni na seminarju o prostovoljstvu v Evropi. Vsi delamo tukaj na Finskem.

Tokrat bi rada pisala o idejah, o dozivetju in obcutkih med toliko razlicnimmi ljudmi.

5 dni smo preziveli v Kokkoli na zahodni obali Finske, spali smo v majhnih hiskah iz katerih smo imeli pogled na Baltsko morje. Prva stvari, kjer se je zalomlo? Eno hisko si je delilo 8 punc...torej tusiranje?!!! Dejansko smo vsaj uro debatirali o tem. Kako si bo toliko ljudi delilo eno kopalnico? Sploh za tiste ko smo bolj razvajene sorte je bilo to precej stresno, da dejansko ne mores uletet pod tus ali na wc, ko se ti lih zazdi...preziveli smo, ceprav se ena Francozinja ni mogla nacuditi kako se lahko eni ljudje tusiramo zvecer pred spanjem in ne zjutraj, prav skregat se je zelela. Potem sem razmislajala pri sebi, fak meni je pa ful cudno ce se ne bi stusirala predn grem spat...hm vsak pac ima svoje navade in tako smo se na nek nacin naucili, da tisto kar pocnemo mi ni sveto, pa ce je to le cas tusiranja, kar je res zelo banalni primer ampak me trenutno zabava misel o tem, kako zakomplicirani znamo bit, pri stvareh in navadah, ki niti slucajno niso zivljenjskega pomena in so nam tako zelo samoumevne, drugim pa mogoce le privilegij od redkih priloznostih?

Torej nas seminar je vseboval zelo razlicne delavnice in predavanja. Mislim, da je bil narejen tako, da so nasi razlicni svetovi malo trcili in smo na nek nacin s svojimi predstavami in prepricanji izivali druge svetove. To mi je bilo izredno vsec, saj sem se ogromno naucila o drugih kulturah in navadah...spoznala sem da je nekaj govoriti o sprejemanju drugacnosti pa ce je to religija, barva, spolna usmerjenost itd... nekaj je pa dejansko to doziveti in sprejeti. Ni tako zelo enostavno kot se mogoce slisi. Hvalezna sem za priloznost, ki mi je odprla marsikatera vrata in hkrati zmajala nekatere predstave in prepricanja o zivljenju in kulturi. Vecina seminarja in delavnic je bazirala na nasem aktivnem sodelovanju. Ceprav ne znanje jezika lahko res ogromna ovira, sem med drugim spoznala tudi to, da je "body language" vec kot odlicna komunikacije ko smo lost in translation.

Vesela sem, da sem med drugim ugotovila, da razumem pol Evrope. Rada bi povedala, da se Slovenci premalo zavedamo, da tisti, ki poleg slovenscine govorimo aktivno se dva tuja jezika smo zelooo redki. Vecina ljudi, ki jih spoznavam poleg maternega jezika govori le se anglesko. No mors met jajca da gres delat prostovoljno na Finsko in nimas pojma o anglescini, kaj sele o finscini...seveda lahko hitro ugotovite, da govorim o Spancih. Ja na koncu seminarja sem se pocutla kot uradna tolmacka za spance. Takoj so me vzeli za svojo, ceprav je moja spanscina bolj mehiska kot spanska. Na koncu so ugotovili skoraj vsi, da jih razumem kaj se pogovarjajo...bilo je vec ljudi iz istih drzav...kakopak sem bila edina Slovenka (no tukaj se stvari zakomplicirajo, ko vprasam Slovakinjo kaj je ona? Slovenka in jaz sem Slovinka...) prav jezna sem kako nas se vedno tako zelo zamenjujejo s Slovaki.

Jedli smo bonbone od Ukrajinskega predsednika, dekleta so mi razlozila, da ima predsednik v lasti svojo tovarno bonbonov...bili so zelo okusni ampak mi ni glih slo v glavo to....pol pa sem se spomnila, da verjetno sploh ne vem, ko jem kaj "slovenskega" ce je mogoce lastnik proizvodnje Jansa ali kdorkoli njemu podobn...Portugalka, ki ze ogromno let dela za neprofitno organizacijo na portugalskem mi je povedala, da so bili od mladih (s katerimi se organizacija ukvarja) izbrani z glasovanjem da izpeljejo en projekt izmenjave v vrednosti 5.000€ torej skoraj nic za taksno izmenjavo...oni bi bili "hosting" organizacija. Ta denar bi naj dobili od obcine... no tega denarja se po enem letu niso dobili. Pa vem, da se ne samo tam tudi pri nas in drugod dogaja podobno. Da sem predstavnik te ali katerekoli druge take obcine, mene bi bilo tako sram. Gre se za mlade ljudi da njihovo prihodnost, oni bodo enkrat na teh mestih in valda bodo  takrat delali isto kot delajo zdaj njih...pac v svoj zep. Samo nekaj, par mescov nazaj je slucajno v javnost priso racun za vecerjo nasega zupana v Mariboru...vem da je bilo preko 2000€ (sploh se ne bom zacela pizdit, ker bom drugace znorela, ampak bom podala zelo logicno in enostavno resitev)...recimo na mariborski obcini zagotov na mesec porabijo tisoce evrov za "reprezentanco" torej za vseh miljon usteklenicenih vod, sokov, hrane in po domace povedano PRESERAVANJA!!!! Popolnoma sem prepricana da bi samo z malo racionalno porabo in z uporabo 1% mozganov in socutja na mesec prisparali ogromno...in ta denar bi lahko namenli za razlicne projekte in razvoj in tako preprecili to kaj se dogaja trenutno (brezposelnost, lakota...) ne pa da se ko namenijo denar (minimalno) za recimo letovanje otrok tolcejo po prsih kaj so naredili. Ce bi zaceli graditi skupnost in druzbo na temeljih in je ne podirali, ja bi blo drugace. In ce vsak samo pomisli na malo cenejso kavo, vecerjo, ustekleniceno vodo, nepotrebni pisarniski material...ja dragi moji mogoce ne razmislam o pokradenem denarju in (sluzbenih avtih in potovanju...ker do tega pridem v naslednjem blogu) razmislam enostavno in preprosto, pri malenkostih se da prisparat in narediti ogromne spremembe!

Mogoce sem malo zasla iz teme seminarja prezivetega med toliko razlicnimi ljudmi, ali pa niti ne, saj se je vse skupaj razvijalo skozi pisanje. Hvalezna sem za nova obzorja in nova poznanstva, mogoce bom uresnicila dosti sovjih idej zaradi nekaterih ljudi, ki sem jih spoznala :)

Pozdravljam vas iz pisarne (danes imamo v mladinski hisi, movie night z otroci bomo jedli kokice in gledali filme) v kateri z sodelavko delama nacrte o izmenjavi slovenskih in finskih otrok! Vsaki dan znova sem navdusena kaj vse ponudijo otrokom...ravno je rekla sodelavka, ti otroci so tako srecni, ne ko dobijo stvari (ker jih itak imajo) ampak ko dobijo pozornost!

Navdihuje me, ko  sem obdana s srecnimi otroci!

Muri :)

Preloženo odraščanje in nepomembne petice v šoli

Sedim na finskem vlaku, ki po podatkih na zaslonu vozi 106km/h v smeri zahodne obale. Pred mano po moji oceni, sedeči učiteljica, saj popravla kontrolke, predmet  : angleščina :)

Manantai – Monday

Tistaii – Tuesday

Keskiviko – Wednesday

Torstaii – Thursday

Perjantai – Friday

Lauanatai – Saturday

Sununtai – Sunday .... nekako tako torej. S finščino počasi napredujem, ampak mislim da mi celo v dovolj dolgem časovnem obdobju zna uspeti. Torej učiteljica na vlaku me je spomnila na šolske dni, na zanimive misli in odkritja, ki jih spoznavam v zadnjih tednih. Spomnim se testov, ocen, kako me je mama spremljala v šolo in iz šole. Spominjam se ocen in pričakovanj okolice, spominjam se otroških sanj in želj. (tokrat sem na svoji tipkovnici tak da šumniki here we go, Pero anyways tenkju za copypaste).

Ker imam trenutno privilegij spoznavati severno kulturo me je včeraj na fitnesu v mislih odneslo, o tem želim pisati danes. Okej, zakaj ? Želim povedati, da se tukaj ob opazovanju okolice ne počutim odraslo, čeprav mi je 24 let in bi tudi po »svojih lastnih standardih« mogla nekako bit odrasla, se zamislim (pustimo stati to, da se počutim mlado in to bo v meni tudi na stara leta), govorim bolj o drugačni vrsti odraslosti. V Sloveniji vsaj večina 25letnikov pa vsaj tja do 30ga živi pri starših. Če študirajo v drugih mestih pa tudi večini starši plačujejo najemnine in stroške – torej s(m)o odvisni od njih. Ne bom rekla da drži za vse, ampak poudarjam, da govorim o večini.  Tukaj začnejo otroci sami hoditi že v vrtec, torej na pot od doma do vrtca se podajo sami. Ali je to peš ali z avtobusom nima veze, mislim, da bi pri nas obveljalo, da so to slabi starši, ki pustijo otroka samega na cesto pri 5tih, 6tih.  Kaj menite o tem? Da nadaljujem, nekje pri 17tih, 18ih gre vsak na svoje. Študirajo zastojn in vsi imajo štipendije, nekateri zraven še delajo...povprečna finska družina ima 3 otroke. Povprečna starost ženske, ko prvič postane mama je 23-24let. Ono ko samo pomislim na to mi postane slabo. In večina mojih vrstnikov še sploh pomislila ni na družino, čeprav imajo partnerje in finančno zaledje. Če pa že kdo pri teh letih ima otroka pa se večini zdi totalno prezgodaj. Tam okoli 30ga rečemo. Ko sem razmišlala o tem sem se nekako prestrašla, prevzela me je čudna misel o tem, da prelagam odraščanje, da želim v tem procesu še uživati in se spoznavati, hkrati potovati in odkrivati...klik in naenkrat minejo leta, star si 35 in mogoče še ne čisto zares odrasel (res je da eni ne odrastejo nikoli...) in da imamo v življenju različne prioritete (družina, kariera, potovanje, šport)...Ta zanimivo čudna misel ki me je spreletela od opazovanju okolice in poskušanju razumevati njihove mentalitete mi nekako ne da miru. Zanima me kdo je kriv za to, da prelagamo odraščanje? Moj odgovor, ki se trudi biti objektivn je sledeč : malo starši, malo sami, predvsem pa sistem v katerem smo pristali. Marsikdo si želi odrasti pa ne more, in ne mi prosim govorit o tem, da se lahko vsak. Sama sem hvalabogu izbrala pot, ki me pelje naprej proti mojim sanjam ampak je malenkost drugačna od tiste po kateri gre večina. Poznam ljudi, ki dajejo od sebe vse in še več ampak nekaj jim sfali da bi zares odrasli...to so ljudje stari tudi 28,29 let...zakaj? Ne zato, ker ne bi imeli pošlihtanih stvari v glavi, ampak ker ne morejo, ker jim država in sistem tega ne omogočata. Ja so druge poti, je tujina – ampak vsak pač ni zato. Ne morem nekoga prepričat glej idi, to je to. Vsi tut ne morjo it (če bi bli vsi kot jaz pa bruder pol tut ne bi blo več nobenga :D)...zanima me samo kako dolgo se bo to še nabiralo? Mislim da so naši starši s pomočjo prejšnjega sistema odrasli ob primernih letih...si ustvarili družine, drugi njihovi vrstniki, ki pač niso družinski ljudje so ustvarili drugačno »odraslo« življenje...

Kaj je prav, kaj je narobe? Ne poznam odgovora, rada bi pa slišala vaša mnenja – ali res prelagamo odraščanje ker nam je lepo v svojih comfortnih conah, ali zato, ker nimamo možnosti, ali ker imamo z življenjem drugačne plane?

Pri 15tih sem začela potovati, spoznavati in odkrivati nove kraje, ljudi in navade. (pa pardon če je za koga potovanje skakanje na okoli s fotoaparatom in ležanje na plaži – sori to so počitnice oz. dopust....sem doštudirala turizem, tak da – nočem izpast najbolj pametno, ker to nisem. Pač povem svoje mnenje na glas in ga ne prilagajam okolici, prilagajam ga svojemu znanju, dojemanju in učenju – tudi jaz sem fejst zmotljiva). Potovanje je mnogo več, je izobraževanje o vsem kar srečaš po poti – pa če je to stavba iz antike, moderna vesoljska postaja, lokalna hrana, jezik, naravni pojav ali občutek in pripovedovanje ljudi, ki jih na potovanjih srečaš. Je zgodovina države, je poezija, je šolski sistem ali potek kako pri njih zavarujejo avto ali plačajo davke. So živali in različni pristopi zdravljenja bolezni. Potovanja so občutki in znanje, ki ostanejo.

Zakaj zaključujem s tem? Par dni nazaj sva pogledala dokumentarec »free school« o šoli brez ocen, ne bom rekla da sem 100% zagovornik le tega. Ampak dalo mi je za misliti, o vseh mojih petkah v osnovni šoli, o vseh kao priznanjih in povprečju na faksu? Kaj imam od tega danes in koliko tega je ostalo v meni?

Pardon, večino vsaj 80% sem pozabla, ampak ker sem takrat pač znala sem imela 5, in valda je to blo kul. Zaradi tega sem mela boljše opcije pri vpisih v nadaljne šolanje. Tisto kar se spomnnim in je kot neko znanje ostalo pa so itak več al manj stvari, ki so me zanimale. Torej zakaj točno že vse letnice, celice čudnih rastlin in vse kotne funkcije...matematiko smo imeli vsa leta srednje šole na kr visokem nivojem...vedno mi je šlo na k**** da če nisi bil dober pri matematiki si bil automatsko majn vredn- no vsaj tak občutek sem imela, čeprav sem dejansko imela rada matematiko in mi je šla, se je že takrat za življenje zdelo nepomembno 4x2+9Y-8*...če bi me tak hudo zanimalo bi šla to študirat, ko smo še v osnovno in srednjo šolo hodli mi smo meli matematiko skos vsaki dan. Čaki sociologijo, ki pa dejansko je uporabna za življenje mladih pa smo imeli samo eno leto?! Ki pri pizdi materni v življenju mi bodo prav prišle kotne funkcije?! Ali pa letnica rojstva in smrti vladarja Pipija Velikega? Kar želim povedati je preprosto...logično, da se v osnovi zagotovi neka splošna razgledanost, računanje, množenje, deljenje, pomembni zgodovinski dogodki, osnovne človeške fizične funkcije, celine, risanje, naj se torej otrokom ponudi možnost da spoznajo vse ampak ne v detajle, ker če samo pomislim na ves čas, ki sem ga zapravla, za učenje stvari, ki mi nikoli in nikdar v življenju niso in ne bodo prišle prav mi postane slabo. Naj tiste ne potrebne ure podrobne zgodovine, matematike in biologije otroci preživijo ob glasbi, športu, in naj se sami odločijo če jih zanimjo kotne funkcije in bodo potem to študirali. Naj sami povedo o katerih človeških organih bi se radi učili in dajte jim povedat, da naj sledijo sebi in tistemu kar jih zanima (pa četudi so to žuželke :D) samo tako bodo zares srečni odrasli :)

Zavedanje, nagon in kava

Zavedanje in nagon,
skoraj tako kot zlocin in kazen (se opravicujem, da tokrat ne bo sumnikov ampak pisem na finski tipkovnici, ki ima samo öäå temu podobne crke :D )
Za naslov zavedanje in nagon sem se odlocila, ker me spominja na zlocin in kazen - meni osebno eno izmed boljsih knjig, ki sem jih prebrala, zato ker tokrat zelim govoriti o zavedanju stvari, finskem kazenskem sistemu in nagonu.
Velikokrat ko gledam discovery ID se sprasujem, zakaj se ljudje odlocijo zakriviti zlocin? Sploh, ko gledam tiste oddaje, ki kazejo ubeznike. Zakaj nekaj storis, ce ves da bos zato (vsaj v vecini primerov ) kaznovan? govorim seveda o bolj hudih zlocinih, kot so umor, posilstvo in podobne stvari. Rada bi govorila z nekom, ki je kaj takega ze storil, ker zanima kako ti ljudje dojemajo taksna dejanja in kaj ob tem obcutijo...ce se dejansko zavedajo, da tudi ce ne bodo zares kaznovani po pravni poti - s tem kaznujejo sebe? Kako lahko drugemu cloveku vzames zivljenje...razum ce je to cisti nagon po prezivetju, ampak drugace ne najdem neke logicne razlage zato. V resnici me zanima koliko ljudi potem te zlocine obzaluje? jaz mislim, da vecina. Ker seveda ponovno izhajam iz sebe...kar pomeni, da ce sem nesramna ali ce storim kaj (kar pri sebi smatram za slabo) potem obzalujem...trudim se graditi na sebe kot osebi, ki se kljub temu da vcasih zeli mascevati ali biti nesramna ker je pac tecna, tega ne pocnem ampak se rajsi nasmehne in preberem kaj zanimivega ali pogledam nek nov dokumentarec.
Na Finskem je najdaljsa zaporna kazen 12 let. WTF? ja ce si pa recimo prvic ubijal se ta razpolovi na 6 let. Zadnic smo sli pogledat zapor v mestu Kuopio v katerem zivim. Dejansko zgleda kot hotel. Tukaj so kakrsnikoli zlocini zelo redki, zato praviju da so kazni tako nizke. Se vedno ne razumem sistema nekaterih ameriskih drzav in njihovih kazni. Zakaj je po svetu toliko razlik? Zavedam se da enotnega sistema ne bomo mogli imeti nikoli. Nekatere nas prehiteva tehnologija, druge spet tradicija in vdanost kulturi. Dejansko ne moremo in nikoli ne bomo tocno vedeli kako cutijo drugi, ampak enih stvari se pac zavedamo - tako kot voznje. Za sebe lahko govorim da vozim cisto automatsko - torej vecinoma casa zraven ne rabim razmisljat...ravno med voznjo zadnjic sem razmisljala koliko stvari dejansko pocnemo, ne da se jih v tistem trenutku zares zavedamo...ali je to sprogramirano v nas? To nam dejansko omogoca, da pocnemo vec stvari hkrati, pa nam dejansko omogoca, da v pocetju stvari zares uzivamo? Lahko dejansko uzivam v voznji ce zraven se pijem kavo, poslusam glasbo, kadim in klepetam s sopotniki? mislim da ne. Si bi torej morali kdaj vzeti cas, da bi v vsakem "automatskem" pocetju zares uzivali - se prepustili trenutku, pa ce je to vsakodnevna jutranja kava (brez da bi zraven 5x obrnili facebook) ali ce je to pac sprehod z kuzkom. To so dejansko stvari, ki jih pocnemo vsak dan, pac ker so kao na "urniku" ampak niso to glih tisti drobni trenutki, ko bi v njih morali uzivati, se smejati sami sebi ali sami s seboj? Vsakodnevne stvari smo prevec automatizirali in pozabili, da ravno ti drobni trenutki oblikujejo nase zivljenje. Vceraj je mimo, jutri pa se ni prislo, tako da trenutek je zdaj. Menim, da ce bi se zares znali prepustiti trenutkom, bi ziveli drugace, predvsem manj stresno. Zavedali bi se zivljenja. Ljudi, ki nam tako ali drugace postavljajo ovire pa bi jemali kot se eno zanimivo stvar v zivljenju vec. Dvomim, da bi poceli toliko zlocinov...naj razjasnim vem, da zlocinom nikoli ne bo konca, bi pa rada vedela kaj v resnici pomenijo in zakaj preprosto ne klikne, da ce se nekoga "znebimo" nismo naredili popolnoma nic. Ce sledimo svojim sanjam in poti, verjamemo v sebe in smo pripravljeni delati smo pa naredili ogromno. Ja tako preposto je, ker na koncu dneva vse tisto lepo in slabo ostane, ostane v nas, del nase duse. In duse ne moremo oprati, tako kot "veliki" perejo dnar in cote :D
Z Finci sem govorila o njihovem dojemanju zlocinov, korupcije in ostale. Mislim, da smo si do neke tocke zelo podobni, mali ljudje. Mislim, da je pri nas edino ogromno bolj razpasen kriminal "belih" ovratnikov, ki ga tukaj ne poznajo tako zelo... tudi mladi se bojijo. Tukaj lahko ce si nekaj spil zapeljes do prvega policaja, ti da frulico in pove ce lahko nadaljujes. Roko na srce, po enem piru bo se vsak peljal - tukaj niti slucajno, fuuul obsojajo prijatelje ce to storijo...dobro tudi mi na nek nacin, ampak potem sledi - "ne bo vec, sm z avtom" in potem "pa daj saj enga de lahko" ... no tudi meni v razmislek.
Tokratni blog je verjetno totalno zgresil tisto o cemer sem dejansko zelela pisati, je prilicno zmeden, kot sem zmedena jaz, ampak sem si odprla neke nove misli o katerih pisem na drugih straneh.
Lep pozdrav iz finske pisarne, kjer pijem ze sesto kavo danes! O bog, kako pogresamo slovensko kavo - tukaj pijejo "vodo". Ceprav sem naredila celo mini raziskavo na temo pitja kave. Finci jo spijejo najvec na svetu v povprecuju 12kg na prebivalca na leto, mi samo 4kg...ampak zagotovo pijemo v Sloveniji boljso kavo in ne pobarvane vode.

Terve,
vas Muri brez sumnikov :D

Zakaj Finska?

Torej zakaj Finska? Vsak me vpraša zakaj prostovoljno delo na Finskem? Oni tega ne rabijo...
odgovor se skriva spodaj...proces odločitve je bil precej spontan :)
V prejšnjem blogu sem govorila o pripravah na selitev...zdaj, ko sem "preseljena" pa bom govorila o dojemanju moje selitve, navdušenosti nad državo in ljudmi, ter pomenu doma :)

Morem priznat, da ko pogledam nazaj, nad vso dramo ob odhodu in seveda najbolši poslovilni zabavi (ostali ste z mano celo noč, jutro in me spremljali na letališče..bili ob meni, ko sem se podala na dogodivščino spoznavanja novih poti, ljudi in znanja...tisti ljudje, ki so z mano - ne glede na to, kjer koli sem) se malo zamislim...saj je za Fince normalno da se od doma odselijo pri 16ih v povprečju. Nad tem podatkom sem bila precej šokirana, saj je v Sloveniji precej drugače. Ampak celotni sistem tukaj temelji na tem, da se otroke uči neodvisnosti že v zgodnjih letih. Torej bom rekla da sm se počutla precej otročje ob razlaganju, da zapustiti dom, ni bila ravno najlažja odločitev. Tukaj s starši kljub neodvisnosti ohranjajo redne stike, se podpirajo in vsaj enkrat tedensko obiščejo. Večina mladih ima stanovanja v najemu saj so pred kratkim spremenili zakon o stanovanjskih kredit. (večina jih ima seveda savne v stanovajih :P )
Ja mladi so drugačni...ko jim povem da v Sloveniji večina v času študija živi pri starših, se jim zdimo čudni :D
Šolanje je popolnoma zastojn, tudi hrana do fakultete. Ko si pa na faksu pa imaš kosilo za 2€ - toliko o tem kak smo privilegirani ker imamo bone...naj spomnim da VSAK študent dobi vsaj 400€ mesečne štipendije. Po nekaterih statistikah naj bi bil finski šolski sistem najboljši na svetu - učitelj oz. profesor je tukaj skoraj bolj cenjen kot zdravnik...kar če pogledam iz moje perspektive je prav...res je da zdravniki rešujejo življenja, ampak učitelji jih pa lahko uničijo, v zelo zgodnjih fazah lahko otrokom uničijo sanje in zaničijo njjihove talente...V zadnjih dnevih sem pogledla kar nekaj dokumentarcov na temo izobraževalnih sistemov po svetu...že od prej imam svoje mnenje ampak zares sem srečna da imam možnost ta sistem spoznati in doživeti. Tukaj tudi ločijo socialne delavce od mladinskih delavcev, razvit imajo celi sistem kako otrokom omogočiti in ponuditi čim več...ogromno se ukvarjajo z mladimi, jih usmerjajo, dajo jim tisoč in eno možnost za preživljanje prostega časa (zastojn!) ko pogledam k nam v Slovenijo se mi zdi vse tako drugače, vse bazira na neki sfejkani dobrodelnosti, ki je tu ni. To ni dobrodelnost, to je pač sistem. Vsi otroci so enaki,čeprav tudi tukaj ni glih ogromno imigrantov, se zelo dobro znajdejo tudi v takih primerih. Pa nočem zdaj zvenet ja tu je raj, pri nas pa sranje. Hočem govoriti o tem, da se da. Ker po vojni so bli Finci na dosti slabšem kot mi, pa glejte kako jim je uspelo. Aja točno, tukaj je beseda korupcija zelo redka...je ne rabijo :) Zavedam se da bom mogoče čez par mescov šele imela čisto realno sliko o vsem skupaj ampak začetni občutki so čudoviti. V manj kot dveh tednih sem dobila toliko idej in znanja. Učim se tudi finsko, vsi me zlo podpirajo in verjamem, da mi uspe :) angleško znajo sicer skoraj vsi. Tujcem so pripravljeni dati možnost. Tudi oni ne marajo zime, uživaj ob poletnih sončnih zahodih na jezerih. Hrano še spoznavam - soo far soo good :) Čeprav smo vsi evropejci, dokaj blizu 2575km mislim da nas loči, smo tako različni, totalno drugačna kultura dojemanja in sprejemanja. Aja pa skor noben nima modrih oči, so bolj sivo zelene :)

Torej zakaj Finska? Ker mislim, da se lahko tukaj ogromno naučim. Dobra praksa. Ker si naslednje leto želim delati z otroki v Afriki in menim, da mi lahko ljudje tukaj dajo ogromno znanja, ki ga potrebujem za strokovno delo (ki ga btw z veseljem delijo), ker se rada učim od "najboljših" in ker mislim, da potrebujem strokovno znanje, da lahko uresničim svoje sanje. Zato Finska :)

O tem zakaj pa Finci ne sprejemajo kovancev za 1 in 2 centa, da je najdlajša zaporna kazen 12 let, vojska še vedno obvezna in hobi zbiranje pločevink pa v naslednjem blogu, do takrat pa bom vesela vprašanj, kritik, pripomb in predlogov!

Moimoi,
Muri