Preloženo odraščanje in nepomembne petice v šoli

Sedim na finskem vlaku, ki po podatkih na zaslonu vozi 106km/h v smeri zahodne obale. Pred mano po moji oceni, sedeči učiteljica, saj popravla kontrolke, predmet  : angleščina :)

Manantai – Monday

Tistaii – Tuesday

Keskiviko – Wednesday

Torstaii – Thursday

Perjantai – Friday

Lauanatai – Saturday

Sununtai – Sunday .... nekako tako torej. S finščino počasi napredujem, ampak mislim da mi celo v dovolj dolgem časovnem obdobju zna uspeti. Torej učiteljica na vlaku me je spomnila na šolske dni, na zanimive misli in odkritja, ki jih spoznavam v zadnjih tednih. Spomnim se testov, ocen, kako me je mama spremljala v šolo in iz šole. Spominjam se ocen in pričakovanj okolice, spominjam se otroških sanj in želj. (tokrat sem na svoji tipkovnici tak da šumniki here we go, Pero anyways tenkju za copypaste).

Ker imam trenutno privilegij spoznavati severno kulturo me je včeraj na fitnesu v mislih odneslo, o tem želim pisati danes. Okej, zakaj ? Želim povedati, da se tukaj ob opazovanju okolice ne počutim odraslo, čeprav mi je 24 let in bi tudi po »svojih lastnih standardih« mogla nekako bit odrasla, se zamislim (pustimo stati to, da se počutim mlado in to bo v meni tudi na stara leta), govorim bolj o drugačni vrsti odraslosti. V Sloveniji vsaj večina 25letnikov pa vsaj tja do 30ga živi pri starših. Če študirajo v drugih mestih pa tudi večini starši plačujejo najemnine in stroške – torej s(m)o odvisni od njih. Ne bom rekla da drži za vse, ampak poudarjam, da govorim o večini.  Tukaj začnejo otroci sami hoditi že v vrtec, torej na pot od doma do vrtca se podajo sami. Ali je to peš ali z avtobusom nima veze, mislim, da bi pri nas obveljalo, da so to slabi starši, ki pustijo otroka samega na cesto pri 5tih, 6tih.  Kaj menite o tem? Da nadaljujem, nekje pri 17tih, 18ih gre vsak na svoje. Študirajo zastojn in vsi imajo štipendije, nekateri zraven še delajo...povprečna finska družina ima 3 otroke. Povprečna starost ženske, ko prvič postane mama je 23-24let. Ono ko samo pomislim na to mi postane slabo. In večina mojih vrstnikov še sploh pomislila ni na družino, čeprav imajo partnerje in finančno zaledje. Če pa že kdo pri teh letih ima otroka pa se večini zdi totalno prezgodaj. Tam okoli 30ga rečemo. Ko sem razmišlala o tem sem se nekako prestrašla, prevzela me je čudna misel o tem, da prelagam odraščanje, da želim v tem procesu še uživati in se spoznavati, hkrati potovati in odkrivati...klik in naenkrat minejo leta, star si 35 in mogoče še ne čisto zares odrasel (res je da eni ne odrastejo nikoli...) in da imamo v življenju različne prioritete (družina, kariera, potovanje, šport)...Ta zanimivo čudna misel ki me je spreletela od opazovanju okolice in poskušanju razumevati njihove mentalitete mi nekako ne da miru. Zanima me kdo je kriv za to, da prelagamo odraščanje? Moj odgovor, ki se trudi biti objektivn je sledeč : malo starši, malo sami, predvsem pa sistem v katerem smo pristali. Marsikdo si želi odrasti pa ne more, in ne mi prosim govorit o tem, da se lahko vsak. Sama sem hvalabogu izbrala pot, ki me pelje naprej proti mojim sanjam ampak je malenkost drugačna od tiste po kateri gre večina. Poznam ljudi, ki dajejo od sebe vse in še več ampak nekaj jim sfali da bi zares odrasli...to so ljudje stari tudi 28,29 let...zakaj? Ne zato, ker ne bi imeli pošlihtanih stvari v glavi, ampak ker ne morejo, ker jim država in sistem tega ne omogočata. Ja so druge poti, je tujina – ampak vsak pač ni zato. Ne morem nekoga prepričat glej idi, to je to. Vsi tut ne morjo it (če bi bli vsi kot jaz pa bruder pol tut ne bi blo več nobenga :D)...zanima me samo kako dolgo se bo to še nabiralo? Mislim da so naši starši s pomočjo prejšnjega sistema odrasli ob primernih letih...si ustvarili družine, drugi njihovi vrstniki, ki pač niso družinski ljudje so ustvarili drugačno »odraslo« življenje...

Kaj je prav, kaj je narobe? Ne poznam odgovora, rada bi pa slišala vaša mnenja – ali res prelagamo odraščanje ker nam je lepo v svojih comfortnih conah, ali zato, ker nimamo možnosti, ali ker imamo z življenjem drugačne plane?

Pri 15tih sem začela potovati, spoznavati in odkrivati nove kraje, ljudi in navade. (pa pardon če je za koga potovanje skakanje na okoli s fotoaparatom in ležanje na plaži – sori to so počitnice oz. dopust....sem doštudirala turizem, tak da – nočem izpast najbolj pametno, ker to nisem. Pač povem svoje mnenje na glas in ga ne prilagajam okolici, prilagajam ga svojemu znanju, dojemanju in učenju – tudi jaz sem fejst zmotljiva). Potovanje je mnogo več, je izobraževanje o vsem kar srečaš po poti – pa če je to stavba iz antike, moderna vesoljska postaja, lokalna hrana, jezik, naravni pojav ali občutek in pripovedovanje ljudi, ki jih na potovanjih srečaš. Je zgodovina države, je poezija, je šolski sistem ali potek kako pri njih zavarujejo avto ali plačajo davke. So živali in različni pristopi zdravljenja bolezni. Potovanja so občutki in znanje, ki ostanejo.

Zakaj zaključujem s tem? Par dni nazaj sva pogledala dokumentarec »free school« o šoli brez ocen, ne bom rekla da sem 100% zagovornik le tega. Ampak dalo mi je za misliti, o vseh mojih petkah v osnovni šoli, o vseh kao priznanjih in povprečju na faksu? Kaj imam od tega danes in koliko tega je ostalo v meni?

Pardon, večino vsaj 80% sem pozabla, ampak ker sem takrat pač znala sem imela 5, in valda je to blo kul. Zaradi tega sem mela boljše opcije pri vpisih v nadaljne šolanje. Tisto kar se spomnnim in je kot neko znanje ostalo pa so itak več al manj stvari, ki so me zanimale. Torej zakaj točno že vse letnice, celice čudnih rastlin in vse kotne funkcije...matematiko smo imeli vsa leta srednje šole na kr visokem nivojem...vedno mi je šlo na k**** da če nisi bil dober pri matematiki si bil automatsko majn vredn- no vsaj tak občutek sem imela, čeprav sem dejansko imela rada matematiko in mi je šla, se je že takrat za življenje zdelo nepomembno 4x2+9Y-8*...če bi me tak hudo zanimalo bi šla to študirat, ko smo še v osnovno in srednjo šolo hodli mi smo meli matematiko skos vsaki dan. Čaki sociologijo, ki pa dejansko je uporabna za življenje mladih pa smo imeli samo eno leto?! Ki pri pizdi materni v življenju mi bodo prav prišle kotne funkcije?! Ali pa letnica rojstva in smrti vladarja Pipija Velikega? Kar želim povedati je preprosto...logično, da se v osnovi zagotovi neka splošna razgledanost, računanje, množenje, deljenje, pomembni zgodovinski dogodki, osnovne človeške fizične funkcije, celine, risanje, naj se torej otrokom ponudi možnost da spoznajo vse ampak ne v detajle, ker če samo pomislim na ves čas, ki sem ga zapravla, za učenje stvari, ki mi nikoli in nikdar v življenju niso in ne bodo prišle prav mi postane slabo. Naj tiste ne potrebne ure podrobne zgodovine, matematike in biologije otroci preživijo ob glasbi, športu, in naj se sami odločijo če jih zanimjo kotne funkcije in bodo potem to študirali. Naj sami povedo o katerih človeških organih bi se radi učili in dajte jim povedat, da naj sledijo sebi in tistemu kar jih zanima (pa četudi so to žuželke :D) samo tako bodo zares srečni odrasli :)