Že celo jutro imam v mislih letališča, za mene so letališča vedno predstavljala drug svet. Prav spominjam se vonja različnih letališč po svetu, ki so na nek način stičišče vseh ljudi. Popotnikov, ki so na različnih poteh življenja, poslovnih, družinskih, življenjskih. Srečaš ljudi vseh barv in ras. Pripadnike aboriginov, težke biznismene, manekenke...bom rekla ni da ni :)
Zakaj lasje, ki so vedno bolj kodrasti tudi v naslovu? Ker se moji lasje vedno bolj kodrajo, in samo zato ker me spomnijo na deklico, ki sem nekoč bila. Trepalnice do neba in kodrasti lasje, nasmeh in občudovanje sveta. Ne vem točno od kod je prišla v zgodnjem otroštvu v mene tako goreča želja, po potovanjih po odkrivanju, raziskovanju in spreminjanju sveta. Veliko sem potovala v svoji domišljiji, takrat bila obsedena z raznimi geografskimi kvizi in igercami. Komaj čakala na ure geografije, kje so bili moji zvezki polepljeni z slikami pokrajin in mest. Nikoli ne bom pozabila, kako žalostna sem velikokrat bila, ko sem vedela, da bo poletna destinacija ponovno Hrvaška in med krompirjevimi počitnicami terme Banovci. Vedno smo se kam odpravili, ampak nikoli dlje od Hrvaške. Mamo je strah letenja, ati pa ni nikoli bil preveč navdušen nad potovanji. Želja v meni je rastla. Tako zelo sem želela spreminjati svet, ampak ko sem odraščala sem spoznala, da če ga želim spremeniti, ga moram prvo spoznati. Tako zelo se spominjam, ko smo v osnovni šoli, pri predmetu in učiteljici, ki me ni marala gledali slike iz njenega potovanja po Japonske, slika ogrevanega wcja mi je tako zelo ostala v spominu. Ta učiteljica me je večkrat "prizadela" saj me ni marala, ker sem bila glasna. Mogoče sem v določenih trenutkih celo podvomila v sebe in svoje sposobnosti, ampak šla sem naprej in si obljubila, da se ne bom pustila, da bom verjela v sebe in svoje sanje. Najrajši sem seveda imela učiteljico geografije in se tako zelo veselila ur, ko smo po zemljevidu potovali v daljne dežele. Želje in življenjsko poslanstvo mislim, da se v človeku začne oblikovati v zgodnjem otroštvu...potem pa je odvisno od posameznika koliko verjame v sebe, koliko si upa. Zakaj bi izbrali lažjo, ziher pot, ko pa lahko na krilih sanj poletimo do zvezd?
Danes ko razmišljam o svojih sanjah, o željah, o otroštvu...ja gre mi na jok. Ker sem našla svojo pot, ker vem, da so solze in smeh kodraste deklice, bili z razlogom. Z željo, ki bo premagala sebe, strah in sebi dokazala da zmore. Še več mi pomeni, da svoje sanje uresničujem z svojim delom in trudom in da mi ni nič ni bilo podarjeno. Da vsak trenutek cenim še toliko bolj. Da se ponovno skodrana nasmehnem in v učkah čutim tisto toplo iskrico, ki nikoli ne ugasne :)
In vsak ko mi reče, sama po Mehiki z ruzakom, sama v Tokyju....jaz si ne bi nikoli upal/a. To slišim pogosto. Folk tudi mene je bilo strah, strah tako zelo, da sem skoraj pred leti preklicala let do Mexico Cityja. Na smrt sem bila prestrašena (od vseh potecialnih posilstev, vkradeih organov). Ampak takrat mi je prijateljica, rekla. Petra, preprosto je. V svet idi odprta, taka kot si. Sprejemaš vse ljudi, brez nalepk o barvi, veri... Ljudje čutijo če jih sprejmeš take kot so, ali na njih gledaš manj vredno. Še vedno mi odzvanja ta stavek..."ljudje to čutijo" in faking držalo bo ljudje to čutijo. V končni fazi, sem za nekega Japonca tudi jaz drugačna in bi me lahko imel za manj vredno? Ne kr pač zahodnjaki smo kao zakon. Ampak ne. Vsi imamo skupno lastnost, drugačni smo in za to smo enaki :) in ja po vseh strahovih, lahko rečem da so brezpredmetni. Ljudje čutimo :) in zaradi čudovitih trenutkov po svetu lahko trdim, da sem pri 24tih letih srečna in grem najpre, po svoji poti. Sanjam naprej. Hrakti pa se spominjam številnih letališč po svetu. Odhodna evropska imam okol kadilnic dobro naštudirana, za vedno si bom zapomnila letališče v Torontu, kjer sem tak dolgo iskala wc, da sem skor umrla. Prav tako mi je v malo manj lepem spominu ostalo letališče v Istanbulu, kjer so mi zasegli darilo...v Mexico cityju sem se vedno načakala na migracijski kontroli, v Guadalajari bila priča zasegu drog...Dunajsko letališče me bo pa vedno spominjalo na prihod domov. (bittersweet)
Ko sem bila v Tokyju sem našla to preprosto misel ("So stvari, ki bodo vselej močnejše od časa in daljave. Globlje od jezikov in navad. Kot je slediti svojim sanjam in se spoznavati. In deliti z drugimi čarobnost, ko jo odkrijemo ..."), le da tokrat je ta čarobnost dejansko v meni...in traja. In lahko jo delim.
Muri
Slika je bila posneta z "native" mehiško indijansko pred hišo Fride Kahlo :)
Zakaj lasje, ki so vedno bolj kodrasti tudi v naslovu? Ker se moji lasje vedno bolj kodrajo, in samo zato ker me spomnijo na deklico, ki sem nekoč bila. Trepalnice do neba in kodrasti lasje, nasmeh in občudovanje sveta. Ne vem točno od kod je prišla v zgodnjem otroštvu v mene tako goreča želja, po potovanjih po odkrivanju, raziskovanju in spreminjanju sveta. Veliko sem potovala v svoji domišljiji, takrat bila obsedena z raznimi geografskimi kvizi in igercami. Komaj čakala na ure geografije, kje so bili moji zvezki polepljeni z slikami pokrajin in mest. Nikoli ne bom pozabila, kako žalostna sem velikokrat bila, ko sem vedela, da bo poletna destinacija ponovno Hrvaška in med krompirjevimi počitnicami terme Banovci. Vedno smo se kam odpravili, ampak nikoli dlje od Hrvaške. Mamo je strah letenja, ati pa ni nikoli bil preveč navdušen nad potovanji. Želja v meni je rastla. Tako zelo sem želela spreminjati svet, ampak ko sem odraščala sem spoznala, da če ga želim spremeniti, ga moram prvo spoznati. Tako zelo se spominjam, ko smo v osnovni šoli, pri predmetu in učiteljici, ki me ni marala gledali slike iz njenega potovanja po Japonske, slika ogrevanega wcja mi je tako zelo ostala v spominu. Ta učiteljica me je večkrat "prizadela" saj me ni marala, ker sem bila glasna. Mogoče sem v določenih trenutkih celo podvomila v sebe in svoje sposobnosti, ampak šla sem naprej in si obljubila, da se ne bom pustila, da bom verjela v sebe in svoje sanje. Najrajši sem seveda imela učiteljico geografije in se tako zelo veselila ur, ko smo po zemljevidu potovali v daljne dežele. Želje in življenjsko poslanstvo mislim, da se v človeku začne oblikovati v zgodnjem otroštvu...potem pa je odvisno od posameznika koliko verjame v sebe, koliko si upa. Zakaj bi izbrali lažjo, ziher pot, ko pa lahko na krilih sanj poletimo do zvezd?
Danes ko razmišljam o svojih sanjah, o željah, o otroštvu...ja gre mi na jok. Ker sem našla svojo pot, ker vem, da so solze in smeh kodraste deklice, bili z razlogom. Z željo, ki bo premagala sebe, strah in sebi dokazala da zmore. Še več mi pomeni, da svoje sanje uresničujem z svojim delom in trudom in da mi ni nič ni bilo podarjeno. Da vsak trenutek cenim še toliko bolj. Da se ponovno skodrana nasmehnem in v učkah čutim tisto toplo iskrico, ki nikoli ne ugasne :)
In vsak ko mi reče, sama po Mehiki z ruzakom, sama v Tokyju....jaz si ne bi nikoli upal/a. To slišim pogosto. Folk tudi mene je bilo strah, strah tako zelo, da sem skoraj pred leti preklicala let do Mexico Cityja. Na smrt sem bila prestrašena (od vseh potecialnih posilstev, vkradeih organov). Ampak takrat mi je prijateljica, rekla. Petra, preprosto je. V svet idi odprta, taka kot si. Sprejemaš vse ljudi, brez nalepk o barvi, veri... Ljudje čutijo če jih sprejmeš take kot so, ali na njih gledaš manj vredno. Še vedno mi odzvanja ta stavek..."ljudje to čutijo" in faking držalo bo ljudje to čutijo. V končni fazi, sem za nekega Japonca tudi jaz drugačna in bi me lahko imel za manj vredno? Ne kr pač zahodnjaki smo kao zakon. Ampak ne. Vsi imamo skupno lastnost, drugačni smo in za to smo enaki :) in ja po vseh strahovih, lahko rečem da so brezpredmetni. Ljudje čutimo :) in zaradi čudovitih trenutkov po svetu lahko trdim, da sem pri 24tih letih srečna in grem najpre, po svoji poti. Sanjam naprej. Hrakti pa se spominjam številnih letališč po svetu. Odhodna evropska imam okol kadilnic dobro naštudirana, za vedno si bom zapomnila letališče v Torontu, kjer sem tak dolgo iskala wc, da sem skor umrla. Prav tako mi je v malo manj lepem spominu ostalo letališče v Istanbulu, kjer so mi zasegli darilo...v Mexico cityju sem se vedno načakala na migracijski kontroli, v Guadalajari bila priča zasegu drog...Dunajsko letališče me bo pa vedno spominjalo na prihod domov. (bittersweet)
Ko sem bila v Tokyju sem našla to preprosto misel ("So stvari, ki bodo vselej močnejše od časa in daljave. Globlje od jezikov in navad. Kot je slediti svojim sanjam in se spoznavati. In deliti z drugimi čarobnost, ko jo odkrijemo ..."), le da tokrat je ta čarobnost dejansko v meni...in traja. In lahko jo delim.
Muri
