conveyor

i will definitely call this A CHANCE. cause still tired as a hell, but i will try to convience myself this was a chance i got. i start working with 15. i worked during the summer. at some actually non profit organization, where kids play, do different things (art,sports,...) it was one of work i really loved and enjoyed. and they paid me. not much but for the first job was ok. i saved almost all i earned during this summer (i think it was 2005) just because i have fixed idea i will travel in near future. and i did. it was a hard battle with my parents. to leave 16 year old girl alone to spain. for a month suring summer vacation after second year at high school. but it was not just for fun. i took language course there. how i managed to convience my parents to let me go? i have a really good and special friend from ljubljana, we know each other long time and she is older than me (6years) and she is also keen on spanish so we traveled this year together. my parents know her and trust her so, it was not a problem going to spain this year with her. it was awesome experience, i learned a looot of spanish, on the other hand i met a lot of ppl from all over the world. soo working and saving for this kind of experience, made my life completely different. all this travelling and working experience during last few years changed me a lot. i know for sure, without that experiences i would be just another stupig 22 year old girl, with no sense of humanity, no sense of humour, no sense of responsibility, just hanging around and thing about shopping and about boys. shit. tnx god (i do not believe in) im total opposite. but of course it took time. it took me a lot of sleepless night, a lot of couting. but looking back, it was worth it. writting this in this particular moment, makes me happy. being able to share what i leanr during that time, makes sense, even if it is just for a while.
having this issues about life, racism, etc... death blablabla in my head isnt that easy to manage, but still what i actually wanted to talk about tonite is about working as a student. today i got chance to work in th worse place here in my town where u can work in. i already worked as a bartender, as a first line manager, as a cleaner, as a babysitter, as a dishwasher, as a animator for kids, as a seller, as a hostess, as a .. whatever
but working in production section, when u work 8 hours or more in the same move. while u dont need to think. thats the worse experience. ok i admite, i complain a lot about work (especially about working at wineries) but this is because other problems the company has, i admite i would love to do my hobbies all day and get paid for that, who of you wouldnt love that? but i know i need to work, if i want salary. soo what my point, now i can understand ppl. i do. i can not imagine me working me at conveyor more than few months. for me its not physical effort, because im used to it. (it comes out of sport, and working faires) but is too much for my head. because working where u dont need to think not even a minute, its just too much. ok i dot know where life will take me, maybe one day i will be push to do there for some reason. but i know what im able to do. and that what i want to share. and dont take me wrong every joby, ever work ppl do is worth more than just respect, and for me no work or job is under any level. and i have a lot of woking habbits, but comparing to this ppl i can write 1000 books, or do whatever im still zero. and today i will just say ppl at converoy, at fields, etc... i admire you more than any fucking celebrity or crazy scientis. i you all deserved respect. i actually write a project in first year at faculty, how to make this class of workers happy. and im still staying beyond everything i say. not just bigger salaries, its about the enviroment this ppl work in. why not painted the walls in halls into happy colours ? why not give them oportunitty for smilling during working same all the time ? why not give the music into ? cause sometimes its not about money.
ok any way i will try to expand my idea about that in near future, tonite i think im over. and if anybody will read that, im sorry im confused soo my writting is. so i will definitely write more about that topic in the future.

obup nad lastno domovino? s(love)nija, right?

vse večji gnus, ki ga iz dneva v dan čutim do lastne domovine mi enostavno ne da miru. ravnokar sem se vrnila iz klepeta, s prijateljico, ki je pol leta preživela v avstraliji. njeni občutki, po vrnitvi domov so mi dali možnost spoznati še drugo plat občutkov. 
lepo se je vrniti domov. dejstvo. ampak tukaj je vse sivo. hmmm zanimivo nikoli nisem o tem razmišljala na tak način. ko sem se, v začetku septembra leta 2010 sprehajala po "ulicah" los angelesa se mi je mesto preprosto zagabilo; ravno zaradi sivine. 
kje je vsa tista opevana lepota naše državice? še vedno je tukaj. ampak pozabili smo na njo. ukvarjamo se rajši s tepihi, ki so sicer vredni SAMO 75.000€, ampak so pač naši vrli funcionarji ali kdorkoli že, zanje pripravljeni odšteti tudi 150.000€. zakaj pri pizdi materni (da se izrazim vulgarno, tako kot mi večino časa ustreza izražati se - jebi ga) rabimo to???!!!! mi lahko da en samo en realno objektiven razlog temu? ne, vem da mi ga ne more. tisti dan ko sem prebrala to novico, sem se šla malo matematike. tako na hitro sem izračunala, da bi lahko s tem denarjem štipendirali 100 študentov z 125€ celo leto. in potem denarja zato ni!!!? še tisti, ki so se trudli se ne bo jo več. vsi, ki pa v sebi premorejo potencial, nadarjenost in malo zdrave pameti, pa tako odhajajo v tujino. čudovit primer tega je moj brat. v zda dela za 10x večji denar. z čisto vsakim vrstnikom, ki se srečujem zadnje čase seveda debatiram o tem in podobnem. vsak brez svetle izjeme si želi v tujino. iz preprostega razloga. tam je prihodnost. (čeprav se o splošni prihodnosti sveta zamislim) ampak je kdo sploh pomislil na en zelo pomemben podatek. da že zdaj skoraj dva delata za enga upokojenca. če bo mladina šla, kaj šele bo.
SLOVENIJA - dom za ostarele. 
res je da živimo v času, ko imamo dostop do skoraj vsega, in ja glasno priznam, da imamo ogromno možnosti npr. sodelovanje v raznih projektih itd.. seveda v tujini, da ne bo pomote. otroci so neumni, in potem bi še radi razširili oddelke, da bo ja en profesor imel ne 20 ampak 50 učencev. pa kaj Vam ni jasno? ko pa so v bistvu rešitve tako zelo preproste, realne. državo in prihodnost ste nam zafurali, zdaj pa jo naj rešujemo mi? vsak ki ima vsaj malo razuma, vas bo odslovil z dvignjenim sredincem.
STAVKA JAVNEGA SEKTORJA? čaki malo. nekaj so izobraževalne in socialne ustanove. zdravstvo.
delaš na občini? 8 ur se praskaš po riti. boš stavkal, ker se ti bo znižala plača in boš eno leto brez regresa? boš? izvoli. ne rabiš več prit. zunaj je zajetno število primerno izobraženih in brezposelnih, ki te bodo z veseljem nadomestili. nekdo se bo mogo naučiti reči NE in postaviti meje. zdaj se bomo pa igrali upornike in se igrali stavke gor in dol. pa ne me jebat, kam smo prišli? 
na lovorikah žal ne moreš dolgo počivat. v življenju preprosto tako je. bo resnično potrebno iti na ulice? če pa mečemo dnar skozi okno. aja saj pa ja vsi naši poslanci, rabijo nove oh in ah računalnike. pa vam garantiram, da jih polovica sploh ne zna uporabljat.
o tem, da za predsednika vlade ... lahko kandidira vsak idiot ??!!! človek zna slovensko in srbsko? bravo. in on bo zastopal našo državo. itak saj tolmači pa prevajalci so zastojn. pa že itak se nam vsi smejejo. in potem me kot študentko, ki si ob študiju (KER PRI POVPREČJU 9,89 NE MOREM DOBIT ŠTIPENDIJE) išče delo, v pajzlu na eku, kjer točijo špricer prosijo za CV na mail. pa kaj vi ste bolani? kje je tu logika? JE NI.
toliko besa in beda kot se nabira v ljudeh.  ne najbolj pomembno je to da mi na 24ur.com povejo nekaj o novih dieta. me je pa zabolelo, ko sem prebrala komentar. LJUDJE NIMAJO ZA JEST. ne važno da me vsaki dan razveselijo z novo dieto. v diete bomo počasi prisiljeni dragi moji.
vidim ogromno problemov, vidim pa hkrati tudi ogromno rešitev. ki pa žal vedno naletijo na gluha ušesa. vem, da sem marsičesa sposobna. če tega ne morem dati svoji domovini, bom svoj potencial izkoristila drugje. nekje, kjer ga bodo znali ceniti. marsikdo je pripravljen storiti marsikaj. 
ampak folk obupa. tolko vsega mamo za povedat o grkih, hrvatih. 
bom lahko nekega dne sploh ponosna na svojo domovino? jo v tujini zastopala s ponosom in hvalila življenje tukaj? žal mi je naslednjih besed, ampak močno dvomim. 
dosti sem potovala po svetu. po čem nas poznajo? ne žal ne po uspešnih športnikih, čudoviti naravi in prijaznjih ljudeh. po naših političnih aferah. po tem, da smo bili brez vlade. po tem, da se igramo neke gospode, ko blokiramo hrvate pri vstopu v eu. po tem, da se naši vlki žgejo s psi?!!!!!
upam, da ne bom nekega dne rabila zanikati lastno domovino. 
vsem tistim, ki ste nas zajebali na račun lastih egotov in bančnih računov na kajmanjskih otokih pa sporočam veselo novico. če tvoji kompleksi prihajo iz otroštva, ali ker je tvoj penis mali in zato rabiš 20metersko jahto in novo bemfo. hja smilite se mi. naj vas spomnim, nismo nesmrtni če ste pozabli in na vašo žalost s sabo si ne boste odnesli nič.
vsem tistim, ki pa planirate imeti otroke, pa toplo priporočam, da o tem dobro razmislite. otrok ni igračka. otrok mora jest. otrok potrebuje toplino in ljubezen. 
puščam vas s preprosto mislijo, ki jo je napisal dajlalama (čeprav tudi v njega dvomim - ZAKAJ ON RABI ROLEXOVO uro mi pač nikoli ne bo jasno)
“Človek. Ker žrtvuje svoje zdravje, da bi zaslužil denar. Potem žrtvuje denar, da bi spet dobil svoje zdravje. In potem je tako zaskrbljen za prihodnost, da ne uživa sedanjosti; rezultat tega je, da ne živi v sedanjosti ali prihodnosti; živi, kot da nikoli ne bo umrl, in potem umre, ne da bi kdaj zares živel"...
pa lep večer in eno sončno jutro vsem skupaj, sploh tistim, ki ne bodo mogli spat ;)
 

petrina ideja o debatnih krožkih - možnosti izbire

vprašanja. še vedno. največji del mene.

zanimivo mi je to, da se rada berem. da rada pišem. da včasih točno vem, kaj si želim. da imam napisanih že 150 strani, pa me še ni minlo. ponavadi se stvari in tudi ljudi hitro naveličam. zato se še bolj trudim, ko se v družbi koga dobro počutim in vidim, da si te družbe želim konstantno. res je, da počasi postajam to kaj sem si vedno želela postati, čeprav hkrati izgubljam, tisto kaj pa sem nekoč bila. in težko rečem, kaj je prav in kaj je narobe. čeprav sem še vedno mnenja, da se ljudje nikoli ne spremenijo. jas pa sem se ?!!! torej se negiram. v bistvu ne, mislim, da se lahko spreminjamo, ampak naše bistvo ostaja enako. in vsak izmed nas ima svoje bistvo. zato tako zelo težko razumemo drug drugega na čase. vprašanje je potem od vsakega posameznika, koliko se je pripravljen potrudit razumet. ljudem, ki jih imam resnično rada vedno razložim, da jm lahko obljubim le to, da jih poslušam in se trudim razumet. ne morem pa nobenemu obljubljat da ga bom razumela. ker ni nujno. zato tega ne počnem. ker ni fer. vsaj v moji percepciji in dojemanju sveta.
zalotim se, da sem pri določenih situacijah včasih lahko tudi pokvarjena. pri drugih pa spet preveč moralna. ta del sebe še raziskujem. najbolj pomembno se mi zdi, da se učim biti iskrena sama s seboj. tega nisem znala. ampak, danes se učim in trudim. ker eno izmed mojih bistev v življenju sigurno je učenje. zanima me kaj je po vašem mnenju vaše ? resnično rada se pogovarjam in debatiram. danes po super treningu v fitnesu je na kavi spet nanesla debata na potovanja :) meni tako zelo znano in priljubljeno temo. res je videla sem že kr nekaj zanimivi kotičkov po svetu. želim si jih obiskati in spoznati še več. ampak tokrat za razliko od preteklih let nimam bremena časa na svoji ramenih. in zemljevida v roki, v želji da bi ga odkljukala čim več.  zdaj mogoče celo razumem bistvo potovanj. bistvo odnosov. v kvaliteti in ne kvantiteti.
včasih si enostavno želimo preveč. čeprav bi rada govorila o tem, zakaj sem velikokrat slabe volje.
zato ker imam toliko izbire. ker imamo enostavno preveč izbire. tečna postanem ko ne vem kaj bi jedla. ko ne vem kaj bi obleka. kaj bi študirala. fak. vse to mi je tako preveč samoumevno. in ravno možnosti izbire me delajo ne svobodno. vsaj v tem pogledu se počutim tako. želim si kruha v kavi. kruh namaz z ramo in marmelado. ali medom. boli me kurac za fitness cornfleks za zajterk. pa ne bom uporabljala metafor kot so nazaj k naravi. ker veliko tudi berem, opažam, da nas je dosti podobnih misli. in potem vprašam. zakaj, ne spremenimo nekaj. se splača trudit ? z glavo naganjat skozi zid ?
ne vem. ve mogoče kdo od vas ?
razmišljam o tem, da bi tedensko ali mogoče 2x mesečno organizirala debatne krožke. res. povabla bi ljudi, ki so meni osebno ljubi sogovorniki ali pa ljudi, ki se mi zdijo da bi v tem uživali. večeri bi bili tematsko obarvani.
zjutraj bi se zbujali brez mačka. z novimi misli in vtisi. kaj menite ?
upam, da vseh svojih miljavžn ideje nekoč realiziram. da napišem in izdam knjigo. da nisem dosti tečna. da delim muri edition iskrene nasmeške. da pozabim na prisiljene. da delam dosti in se zabvam dosti. da rastem (upam da ne v širino hehe)
da pišem. ker vem, da me to celi. da spet kolesarim v smeri radizela. da me ne zebe. da sem bolj prijazna z babico. in da nisem tolko tečna. tak ko lih toti moment.
da delim. še bolj še več.
da sanjam tudi o poletu v vesolje.
da deklica piše z menoj.
petra :)

to my other half (to them who dont speak slovene)

no one will ever understand. sometimes is better things and feelings to stay lost in translation , right?
maybe.
since i was a little girl i wanted to travel. there is an amazing quote : "all of this started many years ago. back then i was a little girl. impressed by pictures; of beautiful places and people. i started with overwhelming desire. be able to travel one day."
right now, stading infornt of one oy my life hardest decision and looking back. hey girl, you should be proud. how many people admire you for that? i know much, but i dont care. cause its not about them. its simply about me. is not the decision about buying blue or blac shoes. that due to dadys girls i never been. but i probably wanted to be. he never gave me atetion i needed so i started to fill myself with other feeling, that means much more than anything will mean to me ever.
back in primary in high school of course my favorite subject was geography. i prove to myself thath when i really wish something i will do my best to work this wish out. 
it was 2005, first year at high school, first working experience (man you need money to travel; not much actually, but you do). my room. cover with map of the world, postcards from all over. 
may 2005 the big begining. spain.france.monaco.-france.spain.turkey.spain.spain.new york.mexico.egypt.tunisia.canada.california.mexico. serbia. netherlands. 
being in slovenia for a long period of time; it makes me think that all travelling ive done, all nature and cities ive visited is simply nothing comparing to all amazing people i met. all cultures i learned to accept. all diviesity that simply showed me how similar we are. and taking travelling as excuse because not being happy where you actually belong is shit. travelling to share and learn is amazing. 
but people i met on my way know that me travelling is totaly different that 99,9% of people travelling. 
sujin,ece,mertih,nelda,sara,flor,natalia,alejandro,jasmina,tatiana,paula,utku,ulises,chio,marisa,diana,kristijan,amine,randon woman i met on street in s.f,chris,mario,nancy thank you for helping me grow.
special few lines are for reserved for adeebi. someone i met in my hometown. but still feeling like lost in translation. thanky you for changing my life forever. thank you for taking me simply as i am. any being able to believe in me in all ideas and thoughts i have in my mind. 

even being white, never was easy. its like people here dont like black. its hard to get under the skin of latinos in other places. to all fucking racists on this world i hate sooooooo much. like someone is different and potential threat for you, you are for someone. IS THAT HARD TO GET? just continue with this shit. in life you always get what you give.

thursday was special. i had a lecture about travelling. not regular one. i named it, dont be afraid of flying. i was. but meeting you on my way, gave me wings. i wish you were there on thursday. i achieved something that is not rated from 1-10 or D-A, something that doenst have a price. i achieved feeling, to able to explain to people who are ready to listen, what all this is about.

back in september i was part of tourism conference. after all was finishe i asked my profesor for a opinion about my work... because we have this profesional relationship i expected anything else but this.

"petra. it was not about rates and grades. you can simply not rate a conection with foreing people. your honest smile is all you need. but it should be honest"

otrok.punčka.deklica.v meni;

končno mi bo uspelo, ustvari blog. pa ne da jih ne pišem že leta. tista rubrika notes na f**** facebooku, je ob izbranih trenutkih moj drugi dom. moje zatočišče. tam se skrijem pred svetom. sem samo jaz, tipke in glasba v odzadju. ponavadi voda iz steklenice in preveč napolnjen pepelnik v katerem se ogorki belih dolgih cigaret borijo za ostanek v notranjosti sivega že leta starega pepelnika.
pepelnik.voda.notes. so popolnoma druga zgodba. danes sem že napisala nekaj. kar si v bistvu želim deliti. nato bom postopoma objavljala vse tisto, kar se je v zadnji letih nabiralo. mislim, da je že ker pošteno tri-mestno število strani. tako rastem. pa če kdo razume ali ne. tako dam ven. in ravno prejšnji teden, sem ugotovila, da lahko s preprosto iskrenostjo in nasmeškom vsaj za trenutke v ljudeh prebudim tisto kar si želim.
danes se počutim izjemno utrujeno. tako fizično kot psihično. večer bom preživela v družbi knjige. ne želim si spet pozno v noč razmišljati. zadnje mesec preživljam v dilemi. veliki. kregam se sama s seboj. ponoči že dolgo več ne spim. razmišljam o poteh in ljudeh.
priznam, tukaj živim popolnoma lagodno življenje. svet je v pizdi. imamo vsega občutno preveč. sicer meni nič ne pade iz lufta bi rekli. študiram in delam. potujem. se zabavam. ampak nekaj v meni mi daje občutek slabe vesti. tukaj preprosto nisem srečna. a imam več ali manj za marsikoga super življenje. res je. in to je žalostno. vem, da bi marsikdo dal vse, da bi bil na mojem mestu. čeprav zgornje besede več kot očitno ne zvenijo tako, znam ceniti to kaj imam in to kje sem. iz preprostega razloga. nič mi ni bilo položeno v zibelko (da se izrazim poetično). sama sem se borila s svojimi strahovi. večino sem premagala. in ja priznam, da še vedno za sabo prenašam prtljago. iz otroštva. iz osnovnošolskih klopi. frustracije. neizpolnjene želje.
tukaj moje misli odnese drugam. ali naj ostanem tukaj? živim življenje kot si ga želim, z ljudmi ki jih imam rada? ali naj odpotujem; v mehiko ali afriko. živet k ljudem, ki jim hočem nekaj dat? to mi ne pusti spati zadje mesece. tem ljudem hočem nekaj dati. pa ne govorim o dobrodelnosti, ki izvira iz samoljublja. mesečno nakazovati denar na unicef?!! to se mi zdi, filanje egota. tega ne potrebujem. mogoče če sem čisto iskrena pa je moja "dobrodelnost" še hujša. saj se zavedam, da živiti v državah sveta pomeni meni osebno nekaj, kar mi lahko da vse. pogled na življenje iz popolnoma drugega zornega kota. anthony de mello (eden izmed meni osebno najljubših avtorjev) bi temu rekel. daš nekaj dobiš nekaj. tako dejansko v življenju je. in jaz rada dam. rada tudi dobim. in tukaj ne govorim o stvareh. kar je verjetno vsaj osnovno razgledanemu človeku lahko jasno. o maj gat. današanja mladina je tako hudo neumna. pa saj si niso krivi sami. res ne. mediji. danes sma bila s kolegom na obisku pri kolegici. pokazal nama je videospot. pa saj tega ne moreš komentirat in to kar nam danes ponuja ta zabavna industrija, dosega namen. ob tej misli me zmrazi. že dolgo več se ne smejim. ker mi ni več smešno. in potem se za trenutek prebudim. pa kdo si ti? še en zblužen osebek, ki je pretirano kritičen do sveta, do sebe pa premalo? ne vem. možno da to drži. in zavedam se, da sem verjetno še samo en delno sprepit študent, po duši nomad, delovn in v mislih tako zelo dojemljiv. vem, da še nekaj dni ne bom spala. odločam se o svojem življenju. zavedam se, da se bom ob vsaki odločitvi kasneje spraševala zakaj se nisem odločila za drugo. zadnjič sem prebrala, zanimivo misel ; "kjer se naveličaš je cilj, pojasnim. suvereno. kakor da zame na svetu ni nobene skrivnosti več."
in ni poanta v tem, da tu nisem srečna. zavedam se nekaj. če bom šla od tu zato ker nisem srečna, bom z sabo na pot odnesla še več "prtljage". potem, mi prijateljica zanimivo predstavi svoja dejstva za in proti. ustvarjaš lahko tukaj. spreminjaš lahko sebe tukaj in zdaj. saj veš petra, ravno ti si vedno govorila, o tem kako prostor in čas nimata pomena. potem pomislim, tako ali tako ne morem ničesar spremeniti. pa ni poanta ravno v temu. na temo, ki jo problematiziram, sem prebrala tisoče knjig in pogledala ogromno dokumentarcev, pa še zaenkart nisem našla čisto pravega odgovora. bolijo me druge stvari. če se odpravim v mehiko. pomagam prostitutkam in odvisnicam od mamil. (in ne nemorete jih obsojat) ne govorim o številkah. ker ljudje nismo številke. če se odpravim v etiopijo in živim z ženskami, ki so jih izločili iz družbe, ker jim uhaja urin in smrdijo (posledice ilegalnih splavov). ne meni ti ljudje ne smrdijo. lahko jaz osebno tam kaj spremenim? ne. tega se zavedam. lahko tem puncam prinesem nekaj ur veselja in smeha? seveda lahko. kdo izgubi ali pridobi več. vem, da imam ob sebi ljudi, ki me spoštujejo in imajo radi. tokrat se ne gre za njih. tokrat se gre za ljudi, ki nimajo privilegijev, ki jih imamo mi. pa se tega niti premalo zavedamo. ne vem kako dolgo bom živela. za sabo nimam vojske gverilcev. ko enkrat pogledaš na svet iz drugega zornega kota, ko ti enkrat postane kristalno jasno. da je največja skrivnost na svetu ravno ta, da je vsega dovolj za vse. ker jočeš. pa ne veš točno zakaj. ker se zavedaš lastnega bivanja. ker se sprašuješ zakaj si ravno to kaj si. ker se ukvarjaš s tisočimi mislimi. o sebi. svetu. o bivanju. o rojstvu in smrti. ko na trenutke pomisliš, da ti obisk kakeršnegakoli terapevta ne bi škodoval. ko sploh nimaš pojma kaj življenje je, pa ga vseeno želiš deliti. takrat pomislim, na vse, ki sem jih ljubila, prizadela, sovražila. takrat pomislim, kako zelo malo potrebujemo za srečo. pa čeprav na demonstracijah zahtevamo večje plače in bolj socialno državo. imamo vsi isto željo. biti srečni. kaj pa sreča je? toliko kot nas je, toliko je verjetno definicij. jaz bi začela pri zdravju in zdravi pameti (zdrava pamet v mojem primeru je vsekakor vprašaljiva). pa ne zato, ker mi stari ljudje, pridigajo da je prvo zdravje. ampak zato ker je v resnici tak. ne zato, ker sem zadnjič prebrala, da se ljudje grebarijo in izčrpavajo zato da čim več zaslužijo. pol pa dnar zapravijo, ko si hočejo povrniti zdravje. preprosto zato, ker dokler ne zboliš nimaš pojma kaj pomeni biti zdrav. dokler ne izgubiš prijatelja, nimaš pojma kaj pomeniti imeti ga. vsak občutek ima vedno dva pola. doživeti moraš oba, da jih lahko abstrahiraš in definiraš. pa ne bom tokrat o filozofiji in pojmih. resničnost niso besede. ampak resničnost preprosto je. 
čeprav se zavedam, da nisem nikomur ničesar dolžna, ker vse kar so/ste mi podarili, je bilo prostovoljno. in iz istega razloga nimam ničesar pravice zahtevati v zameno, kajti tudi sama sem delila popolnoma prostovoljno. ampak nikoli nisem pozabila, tisti, ki ste me včasih celo nezavedno podpirali. z besedami opisati podporo in trenutke je brezpredmetno. rada vam bi namenila spodnje besede. rada bi z vami delila svoje občutke strahu. pred življenjem. pred drugim svetom. rada bi vam priznala, da me je strah. da si želim ostati. a hkrati si želim odditi. da od nobenega ne pričakujem ničesar. ne ker bi dvomila v vas, daleč od tega. ampak ker dvomim v sebe. in ker sem danes to sposobna priznati. ker v življenju preprosto ne moreš imeti vsega. ker se odvajam biti sebična, vsaj na tisti primitivni ego ravni. ker ne rabim občutka, da me nekdo rabi. da nekdo ne more brez mene. ker se ljudje v življenju pač obešajo, na stvari. na ljudi. ker polagamo svojo srečo v odvisnost od stvari in ljudi. sreča je v nas. tako kot ljubezen, ki jo vsi na veliko opevajo. v sebi lahko imamo vse. in ko se počutim tako, sem ponavadi nekje. sama. malenkost izgubljena, ampak trenutka ne znam opisat. sreča je ...
za vse vas dragi moji, vem, da vam tega nisem dolžna, ampak si sama želim to deliti z vami :)


vsem vam, katerih vonj duš bo za vedno ostal na mojih poteh. vsi tisti, ki ste s mano potovali čez grozne,nevarne, včasih čudovite, drugič vesele pokrajine. zaradi vas, sem danes tukaj. postajam točno to kar sem si želela postati, čeprav hkrati izgubljam tisto kar sem nekoč bila. srečevali smo se tako ali drugače. prijateljsko, poslovno, umirjeno, doživeto, pomirjajoče, veselo, včasih popolnoma poklapano. vsak je na planetu petra, pustil nekaj, kar je tako na hitro z besedami nesmiselno opisovati. še bolj neumno se mi v trenutku zdi vas naštevat. tisti preprosto veste.
zadnja tri leta, sem se iz "upornice" počasi začela spreminjati v racionalno kritično in občutljivo osebo. mogoče včasih do določenih ljudi preveč kritično. zato dragi moji, se opravičujem če sem kdaj koga z svojo direktnostjo in pretirano eksplozivnostjo prizadela ali pa užalila. naj poudarim, da sem si kaj takega dovolila samo zato, ker vas cenim in spoštujem. ker štejete. ker ste mi pomembni, ker (ja priznam) bi včasih preko vas, rada spreminjala sebe in svoje napake. čeprav sem spoznala in zelo preprosto je v bistvu. spremenim lahko samo sebe, s tem pa spremenim tudi okolico (svoj pogled na njo). brez prisile, brez vztrajanja in napora. drugih ne moreš spreminjat in to se mi danes končno zasveti. da tako je prav. ker smo vsi special edition. ker smo si tako zelo podobni a hkrati tako zeloooo različni. ker imamo podobne strahove. ker je včasih stvar preprostega iskrenega nasmeška. ker je večina mojih prijateljev dojela. tisto kar se trudim deliti tudi z ostalimi. in ja vsekakor sem tudi sama preživela dobo materializma. vsekakor sem jo mogla, da danes cenim nekaj drugega. da se mi od zavedanja kakor zares malo potrebujem za srečo, skoraj zarosijo oči. hehe (malo poeta je tudi v meni, saj veste, kaj so tipke meni) definitivno je na roko napisano bolj osebno, ampak tisti, ki so se leta ubadali in trudili z branjem mojih rokopisov, zapiskov, blogov, esejov - so obupali. nad katastrofalno pisavo levičarke. čeprav priznam, tudi sama raje pišem na roko, ker je občutek popolnoma drugačen.
v odzadju poslušam melodije meni dragih pesmi. ki so me prav tako spremeljale na moji poti odraščanja. zagotovo je nekaj takih, iz katerih lahko sestavim seznam (za katerega si slučajno želim, da bi se predvajal na mojem pogrebu, čisto tako, ne to ni poslovilno pismo, ne delam samomora :D ) pa čeprav nimam pojma kaj je to življenje in me ni strah smrti. to sem dosegla. to sem si vedno želela. sedaj lahko delujem drugače kot včasih. bolj neobremenjeno in bolj iskreno. z manj strahu. aja morem vam napisat ta seznam, samo čisto tak v vednost :)
(within temptation - angels&memories, sonata arctia-under your tree&power of one, alanis morissette - thank you, toto-africa, steven wilson-collecting space, pearl jam-even flow, king crisom-starless,...)
v bistvu je toliko pesmi, ki lahko v trenutku spremenijo moje dojemanje okolice in razpoloženje. ampak to je že druga zgodba o deklici.
reči rad te imam, je preprosto. zares to čutiti, je popolnoma drugače. priznam tudi sama sem že na silo uporabljala te besede. tega me je zagoto sram. včasih je tako težko biti iskren. ko prizadenemo druge, na nek način najbolj prizadanemo sebe.  
tam.ali tukaj. na kavi. na klopci. na skypu. v fuegotu. jaz bom dala od sebe tisto kar bom v trenutku zmožna. nikomur pa ne morem obljubiti, da vedno bom. ker tudi mene včasih zmanjka. ker tudi jaz vedno ne razumem. lahko pa obljubim, da se bom potrudla. moja obljuba je iskrena. tako kot so iskrene besede, (čeprav totalno zlajnane) s katerimi bom zaključila;
hvala. imam vas rada. vsakega posebej. na meni edinstven način. 
petra.(muri)