končno mi bo uspelo, ustvari blog. pa ne da jih ne pišem že leta. tista rubrika notes na f**** facebooku, je ob izbranih trenutkih moj drugi dom. moje zatočišče. tam se skrijem pred svetom. sem samo jaz, tipke in glasba v odzadju. ponavadi voda iz steklenice in preveč napolnjen pepelnik v katerem se ogorki belih dolgih cigaret borijo za ostanek v notranjosti sivega že leta starega pepelnika.
pepelnik.voda.notes. so popolnoma druga zgodba. danes sem že napisala nekaj. kar si v bistvu želim deliti. nato bom postopoma objavljala vse tisto, kar se je v zadnji letih nabiralo. mislim, da je že ker pošteno tri-mestno število strani. tako rastem. pa če kdo razume ali ne. tako dam ven. in ravno prejšnji teden, sem ugotovila, da lahko s preprosto iskrenostjo in nasmeškom vsaj za trenutke v ljudeh prebudim tisto kar si želim.
danes se počutim izjemno utrujeno. tako fizično kot psihično. večer bom preživela v družbi knjige. ne želim si spet pozno v noč razmišljati. zadnje mesec preživljam v dilemi. veliki. kregam se sama s seboj. ponoči že dolgo več ne spim. razmišljam o poteh in ljudeh.
priznam, tukaj živim popolnoma lagodno življenje. svet je v pizdi. imamo vsega občutno preveč. sicer meni nič ne pade iz lufta bi rekli. študiram in delam. potujem. se zabavam. ampak nekaj v meni mi daje občutek slabe vesti. tukaj preprosto nisem srečna. a imam več ali manj za marsikoga super življenje. res je. in to je žalostno. vem, da bi marsikdo dal vse, da bi bil na mojem mestu. čeprav zgornje besede več kot očitno ne zvenijo tako, znam ceniti to kaj imam in to kje sem. iz preprostega razloga. nič mi ni bilo položeno v zibelko (da se izrazim poetično). sama sem se borila s svojimi strahovi. večino sem premagala. in ja priznam, da še vedno za sabo prenašam prtljago. iz otroštva. iz osnovnošolskih klopi. frustracije. neizpolnjene želje.
tukaj moje misli odnese drugam. ali naj ostanem tukaj? živim življenje kot si ga želim, z ljudmi ki jih imam rada? ali naj odpotujem; v mehiko ali afriko. živet k ljudem, ki jim hočem nekaj dat? to mi ne pusti spati zadje mesece. tem ljudem hočem nekaj dati. pa ne govorim o dobrodelnosti, ki izvira iz samoljublja. mesečno nakazovati denar na unicef?!! to se mi zdi, filanje egota. tega ne potrebujem. mogoče če sem čisto iskrena pa je moja "dobrodelnost" še hujša. saj se zavedam, da živiti v državah sveta pomeni meni osebno nekaj, kar mi lahko da vse. pogled na življenje iz popolnoma drugega zornega kota. anthony de mello (eden izmed meni osebno najljubših avtorjev) bi temu rekel. daš nekaj dobiš nekaj. tako dejansko v življenju je. in jaz rada dam. rada tudi dobim. in tukaj ne govorim o stvareh. kar je verjetno vsaj osnovno razgledanemu človeku lahko jasno. o maj gat. današanja mladina je tako hudo neumna. pa saj si niso krivi sami. res ne. mediji. danes sma bila s kolegom na obisku pri kolegici. pokazal nama je videospot. pa saj tega ne moreš komentirat in to kar nam danes ponuja ta zabavna industrija, dosega namen. ob tej misli me zmrazi. že dolgo več se ne smejim. ker mi ni več smešno. in potem se za trenutek prebudim. pa kdo si ti? še en zblužen osebek, ki je pretirano kritičen do sveta, do sebe pa premalo? ne vem. možno da to drži. in zavedam se, da sem verjetno še samo en delno sprepit študent, po duši nomad, delovn in v mislih tako zelo dojemljiv. vem, da še nekaj dni ne bom spala. odločam se o svojem življenju. zavedam se, da se bom ob vsaki odločitvi kasneje spraševala zakaj se nisem odločila za drugo. zadnjič sem prebrala, zanimivo misel ; "kjer se naveličaš je cilj, pojasnim. suvereno. kakor da zame na svetu ni nobene skrivnosti več."
in ni poanta v tem, da tu nisem srečna. zavedam se nekaj. če bom šla od tu zato ker nisem srečna, bom z sabo na pot odnesla še več "prtljage". potem, mi prijateljica zanimivo predstavi svoja dejstva za in proti. ustvarjaš lahko tukaj. spreminjaš lahko sebe tukaj in zdaj. saj veš petra, ravno ti si vedno govorila, o tem kako prostor in čas nimata pomena. potem pomislim, tako ali tako ne morem ničesar spremeniti. pa ni poanta ravno v temu. na temo, ki jo problematiziram, sem prebrala tisoče knjig in pogledala ogromno dokumentarcev, pa še zaenkart nisem našla čisto pravega odgovora. bolijo me druge stvari. če se odpravim v mehiko. pomagam prostitutkam in odvisnicam od mamil. (in ne nemorete jih obsojat) ne govorim o številkah. ker ljudje nismo številke. če se odpravim v etiopijo in živim z ženskami, ki so jih izločili iz družbe, ker jim uhaja urin in smrdijo (posledice ilegalnih splavov). ne meni ti ljudje ne smrdijo. lahko jaz osebno tam kaj spremenim? ne. tega se zavedam. lahko tem puncam prinesem nekaj ur veselja in smeha? seveda lahko. kdo izgubi ali pridobi več. vem, da imam ob sebi ljudi, ki me spoštujejo in imajo radi. tokrat se ne gre za njih. tokrat se gre za ljudi, ki nimajo privilegijev, ki jih imamo mi. pa se tega niti premalo zavedamo. ne vem kako dolgo bom živela. za sabo nimam vojske gverilcev. ko enkrat pogledaš na svet iz drugega zornega kota, ko ti enkrat postane kristalno jasno. da je največja skrivnost na svetu ravno ta, da je vsega dovolj za vse. ker jočeš. pa ne veš točno zakaj. ker se zavedaš lastnega bivanja. ker se sprašuješ zakaj si ravno to kaj si. ker se ukvarjaš s tisočimi mislimi. o sebi. svetu. o bivanju. o rojstvu in smrti. ko na trenutke pomisliš, da ti obisk kakeršnegakoli terapevta ne bi škodoval. ko sploh nimaš pojma kaj življenje je, pa ga vseeno želiš deliti. takrat pomislim, na vse, ki sem jih ljubila, prizadela, sovražila. takrat pomislim, kako zelo malo potrebujemo za srečo. pa čeprav na demonstracijah zahtevamo večje plače in bolj socialno državo. imamo vsi isto željo. biti srečni. kaj pa sreča je? toliko kot nas je, toliko je verjetno definicij. jaz bi začela pri zdravju in zdravi pameti (zdrava pamet v mojem primeru je vsekakor vprašaljiva). pa ne zato, ker mi stari ljudje, pridigajo da je prvo zdravje. ampak zato ker je v resnici tak. ne zato, ker sem zadnjič prebrala, da se ljudje grebarijo in izčrpavajo zato da čim več zaslužijo. pol pa dnar zapravijo, ko si hočejo povrniti zdravje. preprosto zato, ker dokler ne zboliš nimaš pojma kaj pomeni biti zdrav. dokler ne izgubiš prijatelja, nimaš pojma kaj pomeniti imeti ga. vsak občutek ima vedno dva pola. doživeti moraš oba, da jih lahko abstrahiraš in definiraš. pa ne bom tokrat o filozofiji in pojmih. resničnost niso besede. ampak resničnost preprosto je.
čeprav se zavedam, da nisem nikomur ničesar dolžna, ker vse kar so/ste mi podarili, je bilo prostovoljno. in iz istega razloga nimam ničesar pravice zahtevati v zameno, kajti tudi sama sem delila popolnoma prostovoljno. ampak nikoli nisem pozabila, tisti, ki ste me včasih celo nezavedno podpirali. z besedami opisati podporo in trenutke je brezpredmetno. rada vam bi namenila spodnje besede. rada bi z vami delila svoje občutke strahu. pred življenjem. pred drugim svetom. rada bi vam priznala, da me je strah. da si želim ostati. a hkrati si želim odditi. da od nobenega ne pričakujem ničesar. ne ker bi dvomila v vas, daleč od tega. ampak ker dvomim v sebe. in ker sem danes to sposobna priznati. ker v življenju preprosto ne moreš imeti vsega. ker se odvajam biti sebična, vsaj na tisti primitivni ego ravni. ker ne rabim občutka, da me nekdo rabi. da nekdo ne more brez mene. ker se ljudje v življenju pač obešajo, na stvari. na ljudi. ker polagamo svojo srečo v odvisnost od stvari in ljudi. sreča je v nas. tako kot ljubezen, ki jo vsi na veliko opevajo. v sebi lahko imamo vse. in ko se počutim tako, sem ponavadi nekje. sama. malenkost izgubljena, ampak trenutka ne znam opisat. sreča je ...
za vse vas dragi moji, vem, da vam tega nisem dolžna, ampak si sama želim to deliti z vami :)
vsem vam, katerih vonj duš bo za vedno ostal na mojih poteh. vsi tisti, ki ste s mano potovali čez grozne,nevarne, včasih čudovite, drugič vesele pokrajine. zaradi vas, sem danes tukaj. postajam točno to kar sem si želela postati, čeprav hkrati izgubljam tisto kar sem nekoč bila. srečevali smo se tako ali drugače. prijateljsko, poslovno, umirjeno, doživeto, pomirjajoče, veselo, včasih popolnoma poklapano. vsak je na planetu petra, pustil nekaj, kar je tako na hitro z besedami nesmiselno opisovati. še bolj neumno se mi v trenutku zdi vas naštevat. tisti preprosto veste.
zadnja tri leta, sem se iz "upornice" počasi začela spreminjati v racionalno kritično in občutljivo osebo. mogoče včasih do določenih ljudi preveč kritično. zato dragi moji, se opravičujem če sem kdaj koga z svojo direktnostjo in pretirano eksplozivnostjo prizadela ali pa užalila. naj poudarim, da sem si kaj takega dovolila samo zato, ker vas cenim in spoštujem. ker štejete. ker ste mi pomembni, ker (ja priznam) bi včasih preko vas, rada spreminjala sebe in svoje napake. čeprav sem spoznala in zelo preprosto je v bistvu. spremenim lahko samo sebe, s tem pa spremenim tudi okolico (svoj pogled na njo). brez prisile, brez vztrajanja in napora. drugih ne moreš spreminjat in to se mi danes končno zasveti. da tako je prav. ker smo vsi special edition. ker smo si tako zelo podobni a hkrati tako zeloooo različni. ker imamo podobne strahove. ker je včasih stvar preprostega iskrenega nasmeška. ker je večina mojih prijateljev dojela. tisto kar se trudim deliti tudi z ostalimi. in ja vsekakor sem tudi sama preživela dobo materializma. vsekakor sem jo mogla, da danes cenim nekaj drugega. da se mi od zavedanja kakor zares malo potrebujem za srečo, skoraj zarosijo oči. hehe (malo poeta je tudi v meni, saj veste, kaj so tipke meni) definitivno je na roko napisano bolj osebno, ampak tisti, ki so se leta ubadali in trudili z branjem mojih rokopisov, zapiskov, blogov, esejov - so obupali. nad katastrofalno pisavo levičarke. čeprav priznam, tudi sama raje pišem na roko, ker je občutek popolnoma drugačen.
v odzadju poslušam melodije meni dragih pesmi. ki so me prav tako spremeljale na moji poti odraščanja. zagotovo je nekaj takih, iz katerih lahko sestavim seznam (za katerega si slučajno želim, da bi se predvajal na mojem pogrebu, čisto tako, ne to ni poslovilno pismo, ne delam samomora :D ) pa čeprav nimam pojma kaj je to življenje in me ni strah smrti. to sem dosegla. to sem si vedno želela. sedaj lahko delujem drugače kot včasih. bolj neobremenjeno in bolj iskreno. z manj strahu. aja morem vam napisat ta seznam, samo čisto tak v vednost :)
(within temptation - angels&memories, sonata arctia-under your tree&power of one, alanis morissette - thank you, toto-africa, steven wilson-collecting space, pearl jam-even flow, king crisom-starless,...)
v bistvu je toliko pesmi, ki lahko v trenutku spremenijo moje dojemanje okolice in razpoloženje. ampak to je že druga zgodba o deklici.
reči rad te imam, je preprosto. zares to čutiti, je popolnoma drugače. priznam tudi sama sem že na silo uporabljala te besede. tega me je zagoto sram. včasih je tako težko biti iskren. ko prizadenemo druge, na nek način najbolj prizadanemo sebe.
tam.ali tukaj. na kavi. na klopci. na skypu. v fuegotu. jaz bom dala od sebe tisto kar bom v trenutku zmožna. nikomur pa ne morem obljubiti, da vedno bom. ker tudi mene včasih zmanjka. ker tudi jaz vedno ne razumem. lahko pa obljubim, da se bom potrudla. moja obljuba je iskrena. tako kot so iskrene besede, (čeprav totalno zlajnane) s katerimi bom zaključila;
hvala. imam vas rada. vsakega posebej. na meni edinstven način.
petra.(muri)
pepelnik.voda.notes. so popolnoma druga zgodba. danes sem že napisala nekaj. kar si v bistvu želim deliti. nato bom postopoma objavljala vse tisto, kar se je v zadnji letih nabiralo. mislim, da je že ker pošteno tri-mestno število strani. tako rastem. pa če kdo razume ali ne. tako dam ven. in ravno prejšnji teden, sem ugotovila, da lahko s preprosto iskrenostjo in nasmeškom vsaj za trenutke v ljudeh prebudim tisto kar si želim.
danes se počutim izjemno utrujeno. tako fizično kot psihično. večer bom preživela v družbi knjige. ne želim si spet pozno v noč razmišljati. zadnje mesec preživljam v dilemi. veliki. kregam se sama s seboj. ponoči že dolgo več ne spim. razmišljam o poteh in ljudeh.
priznam, tukaj živim popolnoma lagodno življenje. svet je v pizdi. imamo vsega občutno preveč. sicer meni nič ne pade iz lufta bi rekli. študiram in delam. potujem. se zabavam. ampak nekaj v meni mi daje občutek slabe vesti. tukaj preprosto nisem srečna. a imam več ali manj za marsikoga super življenje. res je. in to je žalostno. vem, da bi marsikdo dal vse, da bi bil na mojem mestu. čeprav zgornje besede več kot očitno ne zvenijo tako, znam ceniti to kaj imam in to kje sem. iz preprostega razloga. nič mi ni bilo položeno v zibelko (da se izrazim poetično). sama sem se borila s svojimi strahovi. večino sem premagala. in ja priznam, da še vedno za sabo prenašam prtljago. iz otroštva. iz osnovnošolskih klopi. frustracije. neizpolnjene želje.
tukaj moje misli odnese drugam. ali naj ostanem tukaj? živim življenje kot si ga želim, z ljudmi ki jih imam rada? ali naj odpotujem; v mehiko ali afriko. živet k ljudem, ki jim hočem nekaj dat? to mi ne pusti spati zadje mesece. tem ljudem hočem nekaj dati. pa ne govorim o dobrodelnosti, ki izvira iz samoljublja. mesečno nakazovati denar na unicef?!! to se mi zdi, filanje egota. tega ne potrebujem. mogoče če sem čisto iskrena pa je moja "dobrodelnost" še hujša. saj se zavedam, da živiti v državah sveta pomeni meni osebno nekaj, kar mi lahko da vse. pogled na življenje iz popolnoma drugega zornega kota. anthony de mello (eden izmed meni osebno najljubših avtorjev) bi temu rekel. daš nekaj dobiš nekaj. tako dejansko v življenju je. in jaz rada dam. rada tudi dobim. in tukaj ne govorim o stvareh. kar je verjetno vsaj osnovno razgledanemu človeku lahko jasno. o maj gat. današanja mladina je tako hudo neumna. pa saj si niso krivi sami. res ne. mediji. danes sma bila s kolegom na obisku pri kolegici. pokazal nama je videospot. pa saj tega ne moreš komentirat in to kar nam danes ponuja ta zabavna industrija, dosega namen. ob tej misli me zmrazi. že dolgo več se ne smejim. ker mi ni več smešno. in potem se za trenutek prebudim. pa kdo si ti? še en zblužen osebek, ki je pretirano kritičen do sveta, do sebe pa premalo? ne vem. možno da to drži. in zavedam se, da sem verjetno še samo en delno sprepit študent, po duši nomad, delovn in v mislih tako zelo dojemljiv. vem, da še nekaj dni ne bom spala. odločam se o svojem življenju. zavedam se, da se bom ob vsaki odločitvi kasneje spraševala zakaj se nisem odločila za drugo. zadnjič sem prebrala, zanimivo misel ; "kjer se naveličaš je cilj, pojasnim. suvereno. kakor da zame na svetu ni nobene skrivnosti več."
in ni poanta v tem, da tu nisem srečna. zavedam se nekaj. če bom šla od tu zato ker nisem srečna, bom z sabo na pot odnesla še več "prtljage". potem, mi prijateljica zanimivo predstavi svoja dejstva za in proti. ustvarjaš lahko tukaj. spreminjaš lahko sebe tukaj in zdaj. saj veš petra, ravno ti si vedno govorila, o tem kako prostor in čas nimata pomena. potem pomislim, tako ali tako ne morem ničesar spremeniti. pa ni poanta ravno v temu. na temo, ki jo problematiziram, sem prebrala tisoče knjig in pogledala ogromno dokumentarcev, pa še zaenkart nisem našla čisto pravega odgovora. bolijo me druge stvari. če se odpravim v mehiko. pomagam prostitutkam in odvisnicam od mamil. (in ne nemorete jih obsojat) ne govorim o številkah. ker ljudje nismo številke. če se odpravim v etiopijo in živim z ženskami, ki so jih izločili iz družbe, ker jim uhaja urin in smrdijo (posledice ilegalnih splavov). ne meni ti ljudje ne smrdijo. lahko jaz osebno tam kaj spremenim? ne. tega se zavedam. lahko tem puncam prinesem nekaj ur veselja in smeha? seveda lahko. kdo izgubi ali pridobi več. vem, da imam ob sebi ljudi, ki me spoštujejo in imajo radi. tokrat se ne gre za njih. tokrat se gre za ljudi, ki nimajo privilegijev, ki jih imamo mi. pa se tega niti premalo zavedamo. ne vem kako dolgo bom živela. za sabo nimam vojske gverilcev. ko enkrat pogledaš na svet iz drugega zornega kota, ko ti enkrat postane kristalno jasno. da je največja skrivnost na svetu ravno ta, da je vsega dovolj za vse. ker jočeš. pa ne veš točno zakaj. ker se zavedaš lastnega bivanja. ker se sprašuješ zakaj si ravno to kaj si. ker se ukvarjaš s tisočimi mislimi. o sebi. svetu. o bivanju. o rojstvu in smrti. ko na trenutke pomisliš, da ti obisk kakeršnegakoli terapevta ne bi škodoval. ko sploh nimaš pojma kaj življenje je, pa ga vseeno želiš deliti. takrat pomislim, na vse, ki sem jih ljubila, prizadela, sovražila. takrat pomislim, kako zelo malo potrebujemo za srečo. pa čeprav na demonstracijah zahtevamo večje plače in bolj socialno državo. imamo vsi isto željo. biti srečni. kaj pa sreča je? toliko kot nas je, toliko je verjetno definicij. jaz bi začela pri zdravju in zdravi pameti (zdrava pamet v mojem primeru je vsekakor vprašaljiva). pa ne zato, ker mi stari ljudje, pridigajo da je prvo zdravje. ampak zato ker je v resnici tak. ne zato, ker sem zadnjič prebrala, da se ljudje grebarijo in izčrpavajo zato da čim več zaslužijo. pol pa dnar zapravijo, ko si hočejo povrniti zdravje. preprosto zato, ker dokler ne zboliš nimaš pojma kaj pomeni biti zdrav. dokler ne izgubiš prijatelja, nimaš pojma kaj pomeniti imeti ga. vsak občutek ima vedno dva pola. doživeti moraš oba, da jih lahko abstrahiraš in definiraš. pa ne bom tokrat o filozofiji in pojmih. resničnost niso besede. ampak resničnost preprosto je.
čeprav se zavedam, da nisem nikomur ničesar dolžna, ker vse kar so/ste mi podarili, je bilo prostovoljno. in iz istega razloga nimam ničesar pravice zahtevati v zameno, kajti tudi sama sem delila popolnoma prostovoljno. ampak nikoli nisem pozabila, tisti, ki ste me včasih celo nezavedno podpirali. z besedami opisati podporo in trenutke je brezpredmetno. rada vam bi namenila spodnje besede. rada bi z vami delila svoje občutke strahu. pred življenjem. pred drugim svetom. rada bi vam priznala, da me je strah. da si želim ostati. a hkrati si želim odditi. da od nobenega ne pričakujem ničesar. ne ker bi dvomila v vas, daleč od tega. ampak ker dvomim v sebe. in ker sem danes to sposobna priznati. ker v življenju preprosto ne moreš imeti vsega. ker se odvajam biti sebična, vsaj na tisti primitivni ego ravni. ker ne rabim občutka, da me nekdo rabi. da nekdo ne more brez mene. ker se ljudje v življenju pač obešajo, na stvari. na ljudi. ker polagamo svojo srečo v odvisnost od stvari in ljudi. sreča je v nas. tako kot ljubezen, ki jo vsi na veliko opevajo. v sebi lahko imamo vse. in ko se počutim tako, sem ponavadi nekje. sama. malenkost izgubljena, ampak trenutka ne znam opisat. sreča je ...
za vse vas dragi moji, vem, da vam tega nisem dolžna, ampak si sama želim to deliti z vami :)
vsem vam, katerih vonj duš bo za vedno ostal na mojih poteh. vsi tisti, ki ste s mano potovali čez grozne,nevarne, včasih čudovite, drugič vesele pokrajine. zaradi vas, sem danes tukaj. postajam točno to kar sem si želela postati, čeprav hkrati izgubljam tisto kar sem nekoč bila. srečevali smo se tako ali drugače. prijateljsko, poslovno, umirjeno, doživeto, pomirjajoče, veselo, včasih popolnoma poklapano. vsak je na planetu petra, pustil nekaj, kar je tako na hitro z besedami nesmiselno opisovati. še bolj neumno se mi v trenutku zdi vas naštevat. tisti preprosto veste.
zadnja tri leta, sem se iz "upornice" počasi začela spreminjati v racionalno kritično in občutljivo osebo. mogoče včasih do določenih ljudi preveč kritično. zato dragi moji, se opravičujem če sem kdaj koga z svojo direktnostjo in pretirano eksplozivnostjo prizadela ali pa užalila. naj poudarim, da sem si kaj takega dovolila samo zato, ker vas cenim in spoštujem. ker štejete. ker ste mi pomembni, ker (ja priznam) bi včasih preko vas, rada spreminjala sebe in svoje napake. čeprav sem spoznala in zelo preprosto je v bistvu. spremenim lahko samo sebe, s tem pa spremenim tudi okolico (svoj pogled na njo). brez prisile, brez vztrajanja in napora. drugih ne moreš spreminjat in to se mi danes končno zasveti. da tako je prav. ker smo vsi special edition. ker smo si tako zelo podobni a hkrati tako zeloooo različni. ker imamo podobne strahove. ker je včasih stvar preprostega iskrenega nasmeška. ker je večina mojih prijateljev dojela. tisto kar se trudim deliti tudi z ostalimi. in ja vsekakor sem tudi sama preživela dobo materializma. vsekakor sem jo mogla, da danes cenim nekaj drugega. da se mi od zavedanja kakor zares malo potrebujem za srečo, skoraj zarosijo oči. hehe (malo poeta je tudi v meni, saj veste, kaj so tipke meni) definitivno je na roko napisano bolj osebno, ampak tisti, ki so se leta ubadali in trudili z branjem mojih rokopisov, zapiskov, blogov, esejov - so obupali. nad katastrofalno pisavo levičarke. čeprav priznam, tudi sama raje pišem na roko, ker je občutek popolnoma drugačen.
v odzadju poslušam melodije meni dragih pesmi. ki so me prav tako spremeljale na moji poti odraščanja. zagotovo je nekaj takih, iz katerih lahko sestavim seznam (za katerega si slučajno želim, da bi se predvajal na mojem pogrebu, čisto tako, ne to ni poslovilno pismo, ne delam samomora :D ) pa čeprav nimam pojma kaj je to življenje in me ni strah smrti. to sem dosegla. to sem si vedno želela. sedaj lahko delujem drugače kot včasih. bolj neobremenjeno in bolj iskreno. z manj strahu. aja morem vam napisat ta seznam, samo čisto tak v vednost :)
(within temptation - angels&memories, sonata arctia-under your tree&power of one, alanis morissette - thank you, toto-africa, steven wilson-collecting space, pearl jam-even flow, king crisom-starless,...)
v bistvu je toliko pesmi, ki lahko v trenutku spremenijo moje dojemanje okolice in razpoloženje. ampak to je že druga zgodba o deklici.
reči rad te imam, je preprosto. zares to čutiti, je popolnoma drugače. priznam tudi sama sem že na silo uporabljala te besede. tega me je zagoto sram. včasih je tako težko biti iskren. ko prizadenemo druge, na nek način najbolj prizadanemo sebe.
tam.ali tukaj. na kavi. na klopci. na skypu. v fuegotu. jaz bom dala od sebe tisto kar bom v trenutku zmožna. nikomur pa ne morem obljubiti, da vedno bom. ker tudi mene včasih zmanjka. ker tudi jaz vedno ne razumem. lahko pa obljubim, da se bom potrudla. moja obljuba je iskrena. tako kot so iskrene besede, (čeprav totalno zlajnane) s katerimi bom zaključila;
hvala. imam vas rada. vsakega posebej. na meni edinstven način.
petra.(muri)
Ni komentarjev:
Objavite komentar