vprašanja. še vedno. največji del mene.
zanimivo mi je to, da se rada berem. da rada pišem. da včasih točno vem, kaj si želim. da imam napisanih že 150 strani, pa me še ni minlo. ponavadi se stvari in tudi ljudi hitro naveličam. zato se še bolj trudim, ko se v družbi koga dobro počutim in vidim, da si te družbe želim konstantno. res je, da počasi postajam to kaj sem si vedno želela postati, čeprav hkrati izgubljam, tisto kaj pa sem nekoč bila. in težko rečem, kaj je prav in kaj je narobe. čeprav sem še vedno mnenja, da se ljudje nikoli ne spremenijo. jas pa sem se ?!!! torej se negiram. v bistvu ne, mislim, da se lahko spreminjamo, ampak naše bistvo ostaja enako. in vsak izmed nas ima svoje bistvo. zato tako zelo težko razumemo drug drugega na čase. vprašanje je potem od vsakega posameznika, koliko se je pripravljen potrudit razumet. ljudem, ki jih imam resnično rada vedno razložim, da jm lahko obljubim le to, da jih poslušam in se trudim razumet. ne morem pa nobenemu obljubljat da ga bom razumela. ker ni nujno. zato tega ne počnem. ker ni fer. vsaj v moji percepciji in dojemanju sveta.
zalotim se, da sem pri določenih situacijah včasih lahko tudi pokvarjena. pri drugih pa spet preveč moralna. ta del sebe še raziskujem. najbolj pomembno se mi zdi, da se učim biti iskrena sama s seboj. tega nisem znala. ampak, danes se učim in trudim. ker eno izmed mojih bistev v življenju sigurno je učenje. zanima me kaj je po vašem mnenju vaše ? resnično rada se pogovarjam in debatiram. danes po super treningu v fitnesu je na kavi spet nanesla debata na potovanja :) meni tako zelo znano in priljubljeno temo. res je videla sem že kr nekaj zanimivi kotičkov po svetu. želim si jih obiskati in spoznati še več. ampak tokrat za razliko od preteklih let nimam bremena časa na svoji ramenih. in zemljevida v roki, v želji da bi ga odkljukala čim več. zdaj mogoče celo razumem bistvo potovanj. bistvo odnosov. v kvaliteti in ne kvantiteti.
včasih si enostavno želimo preveč. čeprav bi rada govorila o tem, zakaj sem velikokrat slabe volje.
zato ker imam toliko izbire. ker imamo enostavno preveč izbire. tečna postanem ko ne vem kaj bi jedla. ko ne vem kaj bi obleka. kaj bi študirala. fak. vse to mi je tako preveč samoumevno. in ravno možnosti izbire me delajo ne svobodno. vsaj v tem pogledu se počutim tako. želim si kruha v kavi. kruh namaz z ramo in marmelado. ali medom. boli me kurac za fitness cornfleks za zajterk. pa ne bom uporabljala metafor kot so nazaj k naravi. ker veliko tudi berem, opažam, da nas je dosti podobnih misli. in potem vprašam. zakaj, ne spremenimo nekaj. se splača trudit ? z glavo naganjat skozi zid ?
ne vem. ve mogoče kdo od vas ?
razmišljam o tem, da bi tedensko ali mogoče 2x mesečno organizirala debatne krožke. res. povabla bi ljudi, ki so meni osebno ljubi sogovorniki ali pa ljudi, ki se mi zdijo da bi v tem uživali. večeri bi bili tematsko obarvani.
zjutraj bi se zbujali brez mačka. z novimi misli in vtisi. kaj menite ?
upam, da vseh svojih miljavžn ideje nekoč realiziram. da napišem in izdam knjigo. da nisem dosti tečna. da delim muri edition iskrene nasmeške. da pozabim na prisiljene. da delam dosti in se zabvam dosti. da rastem (upam da ne v širino hehe)
da pišem. ker vem, da me to celi. da spet kolesarim v smeri radizela. da me ne zebe. da sem bolj prijazna z babico. in da nisem tolko tečna. tak ko lih toti moment.
da delim. še bolj še več.
da sanjam tudi o poletu v vesolje.
da deklica piše z menoj.
petra :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar