Veš oni filing ko se šetaš po Tokyo pa se ti Korejec zadere Petra??!!! WTFFF! aja tatoo v korejščini na desni roki v spomin na punco iz Korejo s katero sva v Španiji delile stanovanje...od takih spominov pa se lahko živi :)
Ker pisanje počasi postaja moja služba je prav, da svoje delo kvalitetno in ažurno opravljam :) pa naj bo prvo v maternem jeziku in potem v angleščini za tiste potencialne delodajalce...
torej tukaj sem na JAPONSKEM :) čeprav nisem spala že več kot 40 ur, sploh nisem zaspana - zakaj se mi zdi, da bom prvič po vseh potovanjih po svetu fasala "jetlag" ... pa tudi če je vredno in hvalabogi, da ne morm spat, ker Tokyo živi 24ur na dan :)
Skos imam v mislih kako zelo srečna sem, da znam slediti sebi, svojim sanjam. Tisti nemirni ptici v duši, ki je po treh letih ponovno razprla krila, in jaz sem spet jaz. Deklica, punca in ženska, ki ima življenjsko poslanstvo in želje, katerim sledi. Priznam, da sem med sprehajanju po Tokyjskih ulicah v dežju, brez prave destinacije, resnično izgubljena, ampak namerno izgubljena, (v neznanim mestih vedno to počnem sprehod, ki ponavadi traja par ur, malo levo, malo desno - povem najboljši način za spoznavanje mesta) z slušalkami in Dire Straitsi v ušesih, jokala. Od sreče. Da lahko pri 24ih letih živim svoje sanje, in se počutim svobodno kot že dolgo ne. To bi poimenovala ultimate freedom, ko preprosto si, brez mask (no z malenkost pudra in malo lipglosa :D ).
Vseh občutkov, ki so treutno v meni ne morem opisati, ker žarim, svetim, ljubim. V deželi vzhajajočega sonca, kljub dežju, ki me ni niti malo zmotil. Pot do Dunaja je bila pač jutranje zaspana, na letališču kot je za mene klasika seveda prvo po kavo in v kadilnico. Kratki let do Istanbula mi je popestrila skupina bosanskih turistk, ki sicer živijo na Beću (so povedale), ampak govorijo bosanski in grejo na izlet v Istanbul, vse lepo in prav če ne bi gospa na moji levi po odličnem kebapu bruhala :D ampak tudi najboljšim se zgodi, v Istanbulu smo se poslovile, jaz pa sem imela 3 ure časa do naslednjega leta, zatorej iskalna akcija kadilnice na letališču. Uspešno. Terasa, kava, pepsi. Vročina in stotine potnikov iz vsega sveta. V lobbyju, ko smo čakali na boarding mi je uspelo še napisati uvod v tako dolgo obljubljeno knjigo :) nasmejana sem se odpravila na Boeign 777 brez, da bi pomislila na Malezijsko letalo, ki je hmmm bog ve kje. (Ta tema mi je bila izredo privlačna zadji teden in sem jo tudi v nulo naštudirala, ampak o tem drugič, ni časa, misli pa je preveč).
Soseda na levi prijetna gospa iz Japonske, ki pa ni znala besede angleško, čeprav sma se obe zelo želeli pogovarjati. Čeprav sva bile lost in traslation se je gospa po prevzemu kufrov v Tokyju prišla poslovit, kar se mi je zdela preprosto zelo lepa gesta. Z očmi sma si tokrat povedale vse. Let je trajal 12 ur, ampak minil ko šuš. Dva viskija in dve pivi, seveda sem pod jopco na skrivaj vlekla elektronsko cigareto (hvala Jernej), ker brez bedarij pač ne bi bla jaz. Wifi na letalu, morska hrana, tak da ko sem letala nad Rusijo sem po telefonu klepetala z Krikijom, pred leti si tega nisem znala predstavljati. Malo sem spala, malo brala knjigo in pogledla dokumetarec o Lance Armstrongu (tudi o tem imam ogromno za povedat, ampak next time). In hop, welcome to Tokyo.
Tokyo, Narita Airport 20.03.2014
Prvo, čakanje prtljage, kratko izpolnjen folmular, skeniranje prstnih odtisov in slika, par logičnih vprašanj in muri je entrala na Japonsko. Drugo obvezno kava+kadilnica. Japonci so kadilci. Ampak po tleh ni cigaret - se pazim in se opominjam. Tretje na vlak do hotela. In tukaj se pustolovščina prične. English ? NO. Smiling all the time ? YES. Enostavno ne moreš biti jezen. No že da sm do vlaka prišla je bil projekt, kaj šele iz vlaka do hotela. Na vlaku sem se v pogovor zapletla z nekim biznis menom, ki je z mano delil svoj wifi ono? Taki folk obstaja ? Super. Izmenjala sva kontakte, ker pogosto potuje v Italijo. Ko je edini, ki je znal angleško šel iz vlaka, je šlo tudi moje upanje da v prvo trofim postajo. Valda sm zgrešla, ampak nasmejana, se zgodi :) Dežuje, a ljudje so nasmejani. Našla sem do hotela, kjer ne samo da imam ogrevan WC, za vsak prostor posebne copate :D na hitro pod tuš in dalje, na sprehod....med ulice...med ljudi, ki so me tako v kratkem uspeli navdušiti z nasmeški, ki sem jih bila deležna od vsakega :) ko sem hodila po neki ulici, sem videla dečka, ki je težko hodil, in sem mislila, da bo padel...vprašala sem ga če je ok, in če rabi pomoč, rekel mi je da pač ima hibo in da je ok in da se opravičuje da me je zmotil...pa sem bila tak, ne ti oprosti meni. Z nasmeškom sma se poslovila in nadaljevala vsak v svoji smeri. Toyote, toyote, nissani in valda "levičarji". Dosti kolesarjev, kar pomeni iz mojega zornega kota še en veliki plus...Na vsakih 50 metrov je avtomat z pijačami (vodo, kavo, kokakolo in vsemi njihovimi zvarki, zaenkrat sem še varno na kokakoli in burgerkingu, jutri zagovoto probam meni ljub suši, ki pomoje nima veze z ljubljanskim running sushijom :D) tudi cene so za vse te napitke nižje od enega evra in so zaenkrat proti pričakovanjem sprejemljive, je pa res da se pri hrani in pijači počutim malo zgubljeno, mogoče skoraj tako kot sta se počutla Bill Murray in Scarlet Johanson ob snemanju Lost in translation, ampak mislim da smo vsi izgubljeni v svobodnem smislu) btw velika zahvala navdušenju nad Japonsko grem prav temu filmu....
Evropejci smo dosti dosti zadaj, čeprav se imamo za zahodnjake. Pa se bom ustavila na tej točki, ker verjamem, da bodo občutki v meni ostali, ker so neverjetni, jaz pa sem nenormalno srečna. Ker sem nazaj. Samo dovoliti sem si morala spet poleteti.
V Evropi je dan, mi pa počasi pogledat Tokyo nightlife :) no po enem spitim HO-Chinu z grapefrutom mislim da bom nocoj preklopla na pivo :D
z novimi prigodami (aja sezuvat se bom končno navadla) se javim v kratkem do takrat,
SAYONARA
muri jr.
![]()
Ker pisanje počasi postaja moja služba je prav, da svoje delo kvalitetno in ažurno opravljam :) pa naj bo prvo v maternem jeziku in potem v angleščini za tiste potencialne delodajalce...
torej tukaj sem na JAPONSKEM :) čeprav nisem spala že več kot 40 ur, sploh nisem zaspana - zakaj se mi zdi, da bom prvič po vseh potovanjih po svetu fasala "jetlag" ... pa tudi če je vredno in hvalabogi, da ne morm spat, ker Tokyo živi 24ur na dan :)
Skos imam v mislih kako zelo srečna sem, da znam slediti sebi, svojim sanjam. Tisti nemirni ptici v duši, ki je po treh letih ponovno razprla krila, in jaz sem spet jaz. Deklica, punca in ženska, ki ima življenjsko poslanstvo in želje, katerim sledi. Priznam, da sem med sprehajanju po Tokyjskih ulicah v dežju, brez prave destinacije, resnično izgubljena, ampak namerno izgubljena, (v neznanim mestih vedno to počnem sprehod, ki ponavadi traja par ur, malo levo, malo desno - povem najboljši način za spoznavanje mesta) z slušalkami in Dire Straitsi v ušesih, jokala. Od sreče. Da lahko pri 24ih letih živim svoje sanje, in se počutim svobodno kot že dolgo ne. To bi poimenovala ultimate freedom, ko preprosto si, brez mask (no z malenkost pudra in malo lipglosa :D ).
Vseh občutkov, ki so treutno v meni ne morem opisati, ker žarim, svetim, ljubim. V deželi vzhajajočega sonca, kljub dežju, ki me ni niti malo zmotil. Pot do Dunaja je bila pač jutranje zaspana, na letališču kot je za mene klasika seveda prvo po kavo in v kadilnico. Kratki let do Istanbula mi je popestrila skupina bosanskih turistk, ki sicer živijo na Beću (so povedale), ampak govorijo bosanski in grejo na izlet v Istanbul, vse lepo in prav če ne bi gospa na moji levi po odličnem kebapu bruhala :D ampak tudi najboljšim se zgodi, v Istanbulu smo se poslovile, jaz pa sem imela 3 ure časa do naslednjega leta, zatorej iskalna akcija kadilnice na letališču. Uspešno. Terasa, kava, pepsi. Vročina in stotine potnikov iz vsega sveta. V lobbyju, ko smo čakali na boarding mi je uspelo še napisati uvod v tako dolgo obljubljeno knjigo :) nasmejana sem se odpravila na Boeign 777 brez, da bi pomislila na Malezijsko letalo, ki je hmmm bog ve kje. (Ta tema mi je bila izredo privlačna zadji teden in sem jo tudi v nulo naštudirala, ampak o tem drugič, ni časa, misli pa je preveč).
Soseda na levi prijetna gospa iz Japonske, ki pa ni znala besede angleško, čeprav sma se obe zelo želeli pogovarjati. Čeprav sva bile lost in traslation se je gospa po prevzemu kufrov v Tokyju prišla poslovit, kar se mi je zdela preprosto zelo lepa gesta. Z očmi sma si tokrat povedale vse. Let je trajal 12 ur, ampak minil ko šuš. Dva viskija in dve pivi, seveda sem pod jopco na skrivaj vlekla elektronsko cigareto (hvala Jernej), ker brez bedarij pač ne bi bla jaz. Wifi na letalu, morska hrana, tak da ko sem letala nad Rusijo sem po telefonu klepetala z Krikijom, pred leti si tega nisem znala predstavljati. Malo sem spala, malo brala knjigo in pogledla dokumetarec o Lance Armstrongu (tudi o tem imam ogromno za povedat, ampak next time). In hop, welcome to Tokyo.
Tokyo, Narita Airport 20.03.2014
Prvo, čakanje prtljage, kratko izpolnjen folmular, skeniranje prstnih odtisov in slika, par logičnih vprašanj in muri je entrala na Japonsko. Drugo obvezno kava+kadilnica. Japonci so kadilci. Ampak po tleh ni cigaret - se pazim in se opominjam. Tretje na vlak do hotela. In tukaj se pustolovščina prične. English ? NO. Smiling all the time ? YES. Enostavno ne moreš biti jezen. No že da sm do vlaka prišla je bil projekt, kaj šele iz vlaka do hotela. Na vlaku sem se v pogovor zapletla z nekim biznis menom, ki je z mano delil svoj wifi ono? Taki folk obstaja ? Super. Izmenjala sva kontakte, ker pogosto potuje v Italijo. Ko je edini, ki je znal angleško šel iz vlaka, je šlo tudi moje upanje da v prvo trofim postajo. Valda sm zgrešla, ampak nasmejana, se zgodi :) Dežuje, a ljudje so nasmejani. Našla sem do hotela, kjer ne samo da imam ogrevan WC, za vsak prostor posebne copate :D na hitro pod tuš in dalje, na sprehod....med ulice...med ljudi, ki so me tako v kratkem uspeli navdušiti z nasmeški, ki sem jih bila deležna od vsakega :) ko sem hodila po neki ulici, sem videla dečka, ki je težko hodil, in sem mislila, da bo padel...vprašala sem ga če je ok, in če rabi pomoč, rekel mi je da pač ima hibo in da je ok in da se opravičuje da me je zmotil...pa sem bila tak, ne ti oprosti meni. Z nasmeškom sma se poslovila in nadaljevala vsak v svoji smeri. Toyote, toyote, nissani in valda "levičarji". Dosti kolesarjev, kar pomeni iz mojega zornega kota še en veliki plus...Na vsakih 50 metrov je avtomat z pijačami (vodo, kavo, kokakolo in vsemi njihovimi zvarki, zaenkrat sem še varno na kokakoli in burgerkingu, jutri zagovoto probam meni ljub suši, ki pomoje nima veze z ljubljanskim running sushijom :D) tudi cene so za vse te napitke nižje od enega evra in so zaenkrat proti pričakovanjem sprejemljive, je pa res da se pri hrani in pijači počutim malo zgubljeno, mogoče skoraj tako kot sta se počutla Bill Murray in Scarlet Johanson ob snemanju Lost in translation, ampak mislim da smo vsi izgubljeni v svobodnem smislu) btw velika zahvala navdušenju nad Japonsko grem prav temu filmu....
Evropejci smo dosti dosti zadaj, čeprav se imamo za zahodnjake. Pa se bom ustavila na tej točki, ker verjamem, da bodo občutki v meni ostali, ker so neverjetni, jaz pa sem nenormalno srečna. Ker sem nazaj. Samo dovoliti sem si morala spet poleteti.
V Evropi je dan, mi pa počasi pogledat Tokyo nightlife :) no po enem spitim HO-Chinu z grapefrutom mislim da bom nocoj preklopla na pivo :D
z novimi prigodami (aja sezuvat se bom končno navadla) se javim v kratkem do takrat,
SAYONARA
muri jr.
Ni komentarjev:
Objavite komentar