Včeraj sem se zalotila, da zadnje čase veliko razmišljam o
pogrešanju...kot ponavadi se zadeve lotim iz več vidikov. Razmišljam dosti,
potem debatiram s prijatelji in znanci, na temo, ki me vznemirja. In pa seveda
povprašam tudi strica googla, pročekiram forume in prebrem kaj si ljudje
mislijo o tem.
V bistvu nekih konkretih odgovor in spoznanj nisem našla,
zato razmišljam dalje. Recimo v ravno danem trenutko zagotovo pogrešam sonce,
zalotim sem, da se spomnim letošnjega poletja – kako sem ob tistih neznosnih
dnevih, ko je termometer kazal 35+ pogrešala
dež...razmišljam naprej – kaj sploh pomeni nekaj ali nekoga pogrešati ?
Vsaj pri meni se to malenkost razlikuje od želeti si. Ni isto. Npr. želim si
trenutno sendviča, pogrešam brata. V mojem mnenju je sicer možno pogrešati tudi
stvari, ker pozimi noro fejst pogrešam kolo oz. kolesarjenje. Ful zanimivo se
mi zdi kako se lahko z besedami igramo – kako drugačen pomen imajo tudi v tujih
jezikih. Mogoče kdaj čutimo prav in se izrazimo narobe? Prepričana sem da mnogo
sporov izhaja ravno iz tega (o meni najljubšem filmu : Izgubljeno s prevodom,
sem že pisala) torej kaj,kdaj in koga pogrešati?
Pogrešanje je recimo po mnenju ljudi s katerimi sem
govorila, ne zaj čisto slabo stanje ali občutje, ampak če posplošim neko
negativno čustvo. Sama sem ugotovila, da je pri meni recimo da kontra – da sem
vesela, ko pogrešam. Zakaj? Ne bi rekla, da se počutim slabo, ko nekaj
oz.nekoga pogrešam. Takrat se vedno poskušam spomniti, kako lepo mi takrat ko
tisto kar pogrešam imam v bližini. Vklopim svojo logiko – srečna sem da lahko
pogrešam. Kajti če nečesa ne ceniš in ne spoštuješ tega ne moreš pogrešat.
Dalje...pomislimo, da je pogrešanje privilegij – kajti to pomeni, da znamo nekaj ceniti in
spoštovati. Jaz gledam na občutek pogrešanja kot privilegij, saj, če bi vedno
ko pogrešam, bila slabe volje bi do stvari ali živega bitja imela občutek
posesivnosti oz. bi si to lastila, kar pa je v življenju povod slabega. OK,
stvar, ki si jo kupimo je naša. Torej smo lastnik, ljudi in živa bitja s
katerimi pa delimo občutke, misli, čustva pa nikoli niso bili in nekoli ne bodo
naši. Vsak je edino samo svoj.
»Se še spomnite, ko smo bili mali in nas je kaki učitelj,
neznanec vprašal – čigav/a pa si ti? In smo odgovorili npr. od ateja in mame J in tu so že napake v
štartu, saj že takrat dobimo tisti neki filing da od nekoga smo. NE! Vsi
pripadamo čemu – družini, prijateljem, podjejtu – ampak to nikakor ne pomeni,
da smo v lasti koga.«
Da se vrnem k pogrešanju....ja rada pogrešam, hvaležna sem,
da lahko pogrešam, kajti to pomeni, da znam ceniti in spoštovati, stvari in
ljudi, ko jih ni in ko so ob meni. Kot privilegij si moramo šteti znati
pogrešati in to je celo NUJNO včasih, saj nam pogrešanje daje možnost rasti in
še večjo vnemo k trudenju. Preprosto je, danes pogrešam brata – vesela sem, da
ga lahko pogrešam, saj če ga nikoli nebi se verjetno ne bi naučila in iskreno
veselila njegove prisotnosti.
Dajmo si možnost pogrešati se, ker je čudovita možnost za
vsakega izmed nas, da spozna sebe v bistvu in vse tisto, kar mu je v življenju
res pomembno. Včasih je edino prav, da nismo toliko skupaj, včasih je nujna
osamitev ali odhod, saj bomo le tako uspeli spoznati kaj in koliko nam kdo
pomeni.
Kakšen proces pa je pogrešajne pri Vas?
In ne bodimo žalostni ali slabe volje, ko pogrešamo,
privilegij je to, kajti če ne bi nikoli deževalo ne bi znali ceniti sonca.
Vedno moramo spoznati slabo – se iz tega še boljše naučiti ceniti dobro!
Lep muri pozdrav, ki ravnokar pogreša prijatelja in
razmišlja s katero sms mislijo bi mu polepšala dan J
Ni komentarjev:
Objavite komentar