"I say to you today, my friends, that in spite of the difficulties and frustrations of the moment, I still have a dream."
Ker zelo rada preberem, kakšno dobro misel, sem zgornjo kr mogla citirat. Me prav zanima, če bi kdo od Vas uganil, kdo je avtor. Pomoje ja :):) saj ne vem niti kje naj začnem tokrat, ampak pogled na sonce tukaj na Pohorju, iz mene vedno znova zvabi željo po pisanju. Tako sem pred leti tudi začela. Sicer na drugi strani Pohorja, ampak mislim, da je vse skupaj v meni nekak nostalgično povezano. Ker je danes tudi verjetno zadnja letošnja smuka, bom napisala nekaj o letošnji zimi. O zimi, ki me je spet toliko naučila, me prizadela, a hkrati toliko dala, da z besedami ne znam niti opisati.
Pa poglejmo lepo tehnično, zima je bila fuuuuuuuul dolga. Ono res smo vsi samo čakali na sonce. Zime imam načeloma rada, po ne vem kak ključu tut ful rada vozim v zimskih razmerah :) božiča in novega leta, se nekako niti ne spominjam dobro, če sem čisto iskrena se jih niti nočem. pridejo taki dnevi. januar, februar,marec in delno tudi april, sem preživela delovno. spominjam se pohorja odzgoraj, vstajanja v trdi temi., ogromnih količin kave in redbulla :) spominjam se super sodelavcev, smučk, trojnih rokavic, dosti čokolade in malo fitnesa. čeprav si vsako zimo obljubim, da bo več fitnesa in manj čokolade, mi vsaj letos to še ni uspelo. ja priznam, hrana je bila toto zimo moje zdravilo, za tisto kar je bolelo odznoter. po eni strani si želim o tem govoriti, po drugi strani mi je tako lažje, po tretji pa ugotavljam, da je lažje. ne vem ali je kriva pomlad, ali drugo zavedanje o življenju. tak bom rekla, da je bla the wooorst zima ever, res bla sem v trenutku, ko sem izgubila vse, a hkrati - danes lahko to z gotovostjo trdim - dobila največ. sebe. vem, da postajam takšna kot sem si vedno želela postati (res je na nek način izgubljam tisto, kar sem včasih bila), ob meni so čudoviti ljudje, zdaj vem da se več kot prekleto splača! in verjetno se bom že stotič ponovila, ampak zgleda sem res tisti tip človeka, ko se celo življenje uči, o življenu. še vedno me zanimajo stvari, ki se povprečnim in celo izobraženim ljudem zdijo čudno. še vedno ure namenim razmišljanju v samoti, razmišljanju o življenju, smislu, lepoti, bogastvu, ljudeh in svetu. v zadnjih tednih so v meni neki novi občutki. ne znam jih opisat. na življenje spet gledam malenkost drugače, kot sem pred začetkom zime. mogoče se s tem celo samo tolažim. trudim se bit čim bol iskrena do sebe. tak akward zna bit ko sam sebi priznaš določene stvari, pol pa ko se najbližnjim je še bol, samo pol se čist drugače počutiš, mormo se naučit tudi slabo delit, medseboj. kot to od drugih tudi sprejet. okej totalno off topic, jas biser valda lakiram nohte kr tak vse povprek in celo mizo fserjem z rdečim lakom. morm se spomnit da nism napoleon, da bi delala xy stvari hrati. tisoč misli mam, kaj vse bi rada napisala, ampak sm malo zmedena, bo kr pomlad pa sonce krivo pomoje. na drugi strani pa nadaljujem zgodbo o deklici, upam, da mi jo v kratkem uspe dokončati. da lahko delim.
torej da zaključim (predn vse skupaj izgubi smisel) plus tega me še čakajo sodelavci z kavo :) o zimi 2013 ne morem strniti misli. dobila sem dve šoli življenja, izgubila zaupanje, ki je bilo izdano, končala s projektom, hkrati pa sem dobila čudovito priliko potovati na Finsko, in spoznati, kaj je v življenju zares pomembno :)
obljubim se, da bom to pomlad razturala. da bom delala to kaj me veseli, s prijatelji gradila na društvo idejah in projektih, ki jih imamo v mislim. da bom večkrat obiskala babico, in bolj pogosto gnjavla brudera po skajpu. da bom več pisala prijateljem v tujino, da bom manj jedla in več kolesarla. da se bom zbujala naspana, da ne bom dosti tečna in da bom ljudem z manj straha pokazala da jih imam rada. da bom hodla na faks in naredila vsaj 4 izpite. da bom vsem tistim ne glede na zgodbo hvaležna, za lekcije, za učenje. za mogoče malenskot manj nakladam in sem bolj produktivna. da najdem šiht, in da se drugo zimo spet vrnem sem. med tipke, bele strmine, poštene ljudi in dosti kave :)
muri jr.
Ker zelo rada preberem, kakšno dobro misel, sem zgornjo kr mogla citirat. Me prav zanima, če bi kdo od Vas uganil, kdo je avtor. Pomoje ja :):) saj ne vem niti kje naj začnem tokrat, ampak pogled na sonce tukaj na Pohorju, iz mene vedno znova zvabi željo po pisanju. Tako sem pred leti tudi začela. Sicer na drugi strani Pohorja, ampak mislim, da je vse skupaj v meni nekak nostalgično povezano. Ker je danes tudi verjetno zadnja letošnja smuka, bom napisala nekaj o letošnji zimi. O zimi, ki me je spet toliko naučila, me prizadela, a hkrati toliko dala, da z besedami ne znam niti opisati.
Pa poglejmo lepo tehnično, zima je bila fuuuuuuuul dolga. Ono res smo vsi samo čakali na sonce. Zime imam načeloma rada, po ne vem kak ključu tut ful rada vozim v zimskih razmerah :) božiča in novega leta, se nekako niti ne spominjam dobro, če sem čisto iskrena se jih niti nočem. pridejo taki dnevi. januar, februar,marec in delno tudi april, sem preživela delovno. spominjam se pohorja odzgoraj, vstajanja v trdi temi., ogromnih količin kave in redbulla :) spominjam se super sodelavcev, smučk, trojnih rokavic, dosti čokolade in malo fitnesa. čeprav si vsako zimo obljubim, da bo več fitnesa in manj čokolade, mi vsaj letos to še ni uspelo. ja priznam, hrana je bila toto zimo moje zdravilo, za tisto kar je bolelo odznoter. po eni strani si želim o tem govoriti, po drugi strani mi je tako lažje, po tretji pa ugotavljam, da je lažje. ne vem ali je kriva pomlad, ali drugo zavedanje o življenju. tak bom rekla, da je bla the wooorst zima ever, res bla sem v trenutku, ko sem izgubila vse, a hkrati - danes lahko to z gotovostjo trdim - dobila največ. sebe. vem, da postajam takšna kot sem si vedno želela postati (res je na nek način izgubljam tisto, kar sem včasih bila), ob meni so čudoviti ljudje, zdaj vem da se več kot prekleto splača! in verjetno se bom že stotič ponovila, ampak zgleda sem res tisti tip človeka, ko se celo življenje uči, o življenu. še vedno me zanimajo stvari, ki se povprečnim in celo izobraženim ljudem zdijo čudno. še vedno ure namenim razmišljanju v samoti, razmišljanju o življenju, smislu, lepoti, bogastvu, ljudeh in svetu. v zadnjih tednih so v meni neki novi občutki. ne znam jih opisat. na življenje spet gledam malenkost drugače, kot sem pred začetkom zime. mogoče se s tem celo samo tolažim. trudim se bit čim bol iskrena do sebe. tak akward zna bit ko sam sebi priznaš določene stvari, pol pa ko se najbližnjim je še bol, samo pol se čist drugače počutiš, mormo se naučit tudi slabo delit, medseboj. kot to od drugih tudi sprejet. okej totalno off topic, jas biser valda lakiram nohte kr tak vse povprek in celo mizo fserjem z rdečim lakom. morm se spomnit da nism napoleon, da bi delala xy stvari hrati. tisoč misli mam, kaj vse bi rada napisala, ampak sm malo zmedena, bo kr pomlad pa sonce krivo pomoje. na drugi strani pa nadaljujem zgodbo o deklici, upam, da mi jo v kratkem uspe dokončati. da lahko delim.
torej da zaključim (predn vse skupaj izgubi smisel) plus tega me še čakajo sodelavci z kavo :) o zimi 2013 ne morem strniti misli. dobila sem dve šoli življenja, izgubila zaupanje, ki je bilo izdano, končala s projektom, hkrati pa sem dobila čudovito priliko potovati na Finsko, in spoznati, kaj je v življenju zares pomembno :)
obljubim se, da bom to pomlad razturala. da bom delala to kaj me veseli, s prijatelji gradila na društvo idejah in projektih, ki jih imamo v mislim. da bom večkrat obiskala babico, in bolj pogosto gnjavla brudera po skajpu. da bom več pisala prijateljem v tujino, da bom manj jedla in več kolesarla. da se bom zbujala naspana, da ne bom dosti tečna in da bom ljudem z manj straha pokazala da jih imam rada. da bom hodla na faks in naredila vsaj 4 izpite. da bom vsem tistim ne glede na zgodbo hvaležna, za lekcije, za učenje. za mogoče malenskot manj nakladam in sem bolj produktivna. da najdem šiht, in da se drugo zimo spet vrnem sem. med tipke, bele strmine, poštene ljudi in dosti kave :)
muri jr.
Ni komentarjev:
Objavite komentar