Pravijo, da je vse v življenju enkrat prvič. Ravno o tem smo z družbo govorili čez vikend.V sobotnem večeru smo ugotovili, da je Andraž letos prvič oblekel kavbojke, da sem se ja letos prvič počesala (hja to se mi bojo tak še celo leto delali norca, pri mojih lasah je pač to podvig in se mi nikoli ne da xD), danes sem se prvič po petih letih - no v bistvu petih sezonah, ko čez zimo delam na Pohorju zaspala. Pa ravno par dni nazaj smo se pogovarjali o odgovornosti in sem s takim ponosom govorila, kako še nikoli nisem zamudila v službo. Hehe res je vse je enkrat prvič. Kljub temu sem dan začela čudovito. Prebrala sem zgodbo, ki mi jo je poslala Nina. Dobila ogromno idej in se celo naspala. Pa pustimo stati to. V zadnjih dnevih sem prebirala svoje bloge in zapise, zgodbe. Tako čuden ampak lep občutek me je spreleteval ob vsem tem. Veliko sem že napisala, počasi bo 200strani a4,res bi rada en dan to uredila v knjigo. Pisanje me pomiri. Ne vem če sem dober sogovornik na dolge ali kratke proge, z ovirami ali brez. Tukaj imam vsaj občutek, da me noben ne rabi prisiljeno poslušat, dam ven. To pot pač skozi tipke. Rada poslušam druge in delim mnjenja in poglede. Stranke so danes celo dobre volje - verjetno je kriv sonček. Tudi jas se počutim dobro. Neki odznoter to prihaja, ne vem. Iskreno, zadnji 4 mesci so bili vse najslabše, pa sem še vedno tu in delim. Sama sebi se dejansko čudim - od kod ? Marsikdo od bližnjih mi je rekel, da bi zdavnaj obupal. Ja izgubila sem delo, ki ga imam rada - ker stojim za svojimi. Izgubila sem na nek način družino. Oseba, kateri sem najbolj zaupala in z njo delila res vse. Oseba v katero sem verjela, da se res trudi biti dobra punca, me je izdala na najbolj podel način. Da o ostalem sploh ne govorim. Polona mi je povedala, da je ponosna na mene, saj so moje reakcije drugačne kot pred leti. Sama vem, da odraščam. So bili trenutki, ko sem enostavno bila pod podno, ampak ugotovila, da kljub temu da nimam popolnoma nič, imam vse. Ker imam čudovite prijatelje, ki so dejansko izkazali več kot sem si v najbolših mislih upala sploh pričakovati. Objem, beseda, tolažba, pogovori pozno v noč. Prisotnost brez, da za njo sploh prosiš. Pravijo, da se to čuti. In danes vem, da se splača. Ne nalagati v nepremičnine ali delnice, splača se vlagati čas, voljo in ljubezen v ljudi. Z njimi deliti. Danes vem, da je dobro povrnjeno. Dobila sem brezpogojno podporo, razumevanje in ljubezen resnično v trenutkih, ko sem to najbolj potrebovala. Zdaj vem, da sem vsaj tukaj na pravi poti. In ostaja budala, tak kot je rekla moja mama. Petra, saj si pametna punca, samo si istala budala, ko midva s tvojim fotrom. Razumi že enkrat, da vsi ljudje niso dobri in da si vsak ne zasluži xy priložnosti. Hehe nekaj pa sem te mogla podedovati. Danes bom z vami delila zgodbo, ki bi nas letno v povprečju stala 50€ mogoče, torej minimalno, ker bi ta dnar tak neki drugje spušli. Kaj pa lahko to spremeni - mislim, da ogromno. Dajmo razmislit o tem. Jaz že imam enih par idej in meljem dalje. En muri hellow :) from Areh, kjer imam zagotovo 2 metra snega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar