življenje, smrt in pogreb torej, bi lahko rekla, da je pravi vrstni red. vem, da tema ni prijetna, ampak del življenja. in dogodki v zadnjih dnevih so me nekako prisili, da razmišljam tudi o tem...kakorkoli, mogoče bi celo večkrat mogla razmišljati o tem. KER ME VEDNO ZNOVA OPOMNI, KAKO KRHKI IN MINLJIVI SMO. opomni me na misli iz moje priljubljene knjige zavedanje, kjer de mello opisuje slavo, denar, ugled, lepoto in ostale "igračke", ki jih potrebujemo, ker smo odvisno. Vedno znova pomislim, da so te stvari tako krhke in minljive. Eno odvisnost zamenjamo z drugo. In nikoli nam ni dovolj. Pa kljub vsemu kar nam organizirana zabavna industrija ponuja smo v sebi prazni. Ker je bolj pomembno kaki avto vozimo, kot to s kom sedimo v njemu. Ker je bolj pomembno da imajo naši otroki najbolše cote in ajpede kot to, da se skupaj igramo in pogovarjamo.
Kdaj pa so trenutki, ko na ta "mamila" pozabimo? Ko ni pomembno, kakšen avto čaka na parkirišču (avto je med drugim tudi prispodoba za vse ostalo, pač v tej zgodbi ga uporabljam, ker paše v kontekst)? Ko vsaj večini ni pomembno kako stoji frizura, ali katere znamke plašč ima oblečen sosed...
Včeraj sem po dolgem času bila na pogrebu. Na zadnji poti smo pospremili človeka, ki je ogromno pomenil meni zelo dragi osebi. In ja mislim, da je to dogodek, na katerem večina ljudi pozabi na zgoraj omenjene stvari. Dogodek, ki nas opomni kaj je v življenju res pomembno. Zanimivo? Ja. Škoda edino, da na to čez pol ure potem pozabimo in se vsak izmed nas vrne nazaj k starim mamilom. Vem da to ni prijetna tema, ampak o tem trenutno razmišljam...vsak izmed nas je že verjetno razmišljaj o svojem pogrebu...je to sploh pomembno? Ali zakaj bi morali razmišljati o smrti, da bi se zavedali življenja? Zakaj preprosto ne stopimo skupaj, si danes, tukaj in zdaj povemo občutke...enkrat je žal prepozno. In vem, da ne bom prepozna, kajti zdaj živim, za sebe in meni ljube ljudi. Za otroke in tiste, ki nimajo istih možnosti kot jaz. In ni me strah življenja. Nič več :)
upam, da nisem koga zamorila. dam ven. blog vsekakor dopolnim, ampak trenutno so moje misli zmedene, en sprehod zvečer in jih uredim.
muri
Kdaj pa so trenutki, ko na ta "mamila" pozabimo? Ko ni pomembno, kakšen avto čaka na parkirišču (avto je med drugim tudi prispodoba za vse ostalo, pač v tej zgodbi ga uporabljam, ker paše v kontekst)? Ko vsaj večini ni pomembno kako stoji frizura, ali katere znamke plašč ima oblečen sosed...
Včeraj sem po dolgem času bila na pogrebu. Na zadnji poti smo pospremili človeka, ki je ogromno pomenil meni zelo dragi osebi. In ja mislim, da je to dogodek, na katerem večina ljudi pozabi na zgoraj omenjene stvari. Dogodek, ki nas opomni kaj je v življenju res pomembno. Zanimivo? Ja. Škoda edino, da na to čez pol ure potem pozabimo in se vsak izmed nas vrne nazaj k starim mamilom. Vem da to ni prijetna tema, ampak o tem trenutno razmišljam...vsak izmed nas je že verjetno razmišljaj o svojem pogrebu...je to sploh pomembno? Ali zakaj bi morali razmišljati o smrti, da bi se zavedali življenja? Zakaj preprosto ne stopimo skupaj, si danes, tukaj in zdaj povemo občutke...enkrat je žal prepozno. In vem, da ne bom prepozna, kajti zdaj živim, za sebe in meni ljube ljudi. Za otroke in tiste, ki nimajo istih možnosti kot jaz. In ni me strah življenja. Nič več :)
upam, da nisem koga zamorila. dam ven. blog vsekakor dopolnim, ampak trenutno so moje misli zmedene, en sprehod zvečer in jih uredim.
muri
Ni komentarjev:
Objavite komentar