ponedeljek, 28. maj 2012

ker nikoli "kao" ne jočem

danes jočem.
res je, priznam. sem in nisem pretirano čustvena oseba. skozi odraščanje sem nekako iz odzadja dobila občutke, da kazati čustva ni dobro. in tudi v praksi izkusila to. dolgo sem bila obzidana in zazidana. še danes sem. ampak danes to priznam in danes se zavedam, da to ni dobro. ne zame, ne za okolico. in ja vem, da znam imeti rada. še preveč včasih. ampak danes je drugače. zlomijo me druge stvari.
dva videoposnetka, popolno nasprotje. oba sta me v rekordnem času pripravila do solz, pa naj se sliši še tako patetično. boli. oboje. vsak me trofi iz druge strani. včasih je prav, da spravim tudi solze iz sebe.
zanima me vaše mnenje, dragi moj. kaj porečete na prvega in kaj na drugega. te zgodbe in tudi moja bodo dobile epilog. tako ali drugače. danes ali nekoč. prosim vas, bodite to kar ste in ne pozabite, lepota in bogastvo sta relativni in minljivi. to kaj pa je dobrega v nas, iskrenost pa nekje ostane ... zavedno (o večnosti bi rada govorila v drugem blogu, ki ga napišem, v prihodnosti, o vsem tem, kaj za mene življenje je, pa čeprav me je tako zelo strah smrti. in zato me boli kurac za stvari. ker jih ne potrebujem. )

lep večer

1. :
http://www.youtube.com/watch?v=aARVaR1WY-0

2. :
http://www.youtube.com/watch?v=kZlXWp6vFdE&feature=related
 
 
in vem, da nikoli ne bom več ista
 
muri

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Dolga pot domov/ A long way home/ Pitkä matka kotiin

Time flies....part I. It has been a while, few years to be more precise, since I have wrote some personal blog. Meanwhile I did write f...