Čeprav ja minilo že nekaj dni od kratkega potepa po Rusiji, sem se uspela malo ustavit, da na kratko opišem moj pogled na Ruski svet :)
Ko sem se vrnila iz Rusije nazaj v Helsinke, sem se prvič na Finskem zares počutila doma. Celo finščina vse naokoli je prvič zvenela domače. Ker tukaj živim šele tri dobre mesece, me je ta občutek presenetil. Preklopila sem telefon na zdaj že domače DNA mobitel omrežje in javila bližnjim, doma sem :) bil je lep občutek. Dejstvo je, da bo moj dom, vedno doma v Mariboru, ampak če si za čas življenja ustvarim še kakšnega novega v tujini, tudi nebo nič narobe :)
torej vrnimo se v Rusijo...priznam da so tudi mene prevzeli predsodki (zato mi pravijo da sm že napol Finka) o čudni in anti Rusih. Finci jih dobesedno sovražijo in dostikrat to omenijo (nalezljivo)! Zakaj se v bistvu glede na potek zgodovine niti ne čudim. Torej ker so me pred odhodom vsi opozarjali pred Rusi, sem tja tudi šla zelo zadržana in morem priznat, da so me Rusi razočarali. Lani sva z Nino obiskovale tečaj ruščine, kjer sem se navdušila nad Rusijo in si država dodala na seznam potovanj v prihodnosti. Željo sem si izpolnila zelo hitro in zagotovo se v Rusijo še vrnem in obljubim si, da več ne jemljem mnenja drugih ljudi za svojega :) kar mi je na prejšnjih potovanjih uspevalo. Rusi so pač bili žrtev :D torej zakaj vrednost majhnosti?
Ker sem se sredi bivšega Leningrada oz po novem Saint Peterburga v enem trenutku zavedla, kako majhni smo...(podobna misel me je prešinla pred meseci ob opazovanju severnega sija). Stala sem sredi mogočnega mesta (ki me je prevzelo tako zelo, da z besedami neznam opisat) in ravno zaradi te majhnosti proti mogčnosti okoli mene, se lahko zavedam življenja. Sploh na potovanjih. Ko se čs vrti drugače kot ponavadi. Ko dan ne izgleda: budilka, trening, služba :) ampak je dan drugačen. Na potovanjih pišem neke druge zgodbe. Spoznavam ljudi, za katere vem, da jih ne bom več videla. Ne zanimajo me njihova imena, so zgodbe, ki zavedno ostanejo izgubljene s prevodom...ampak v lepih spominih na obiskane kraje. V tej zgodbi bo ostal gospod, ki je boječe prisedel k mizi v restavracije, ker so bile vse mize polne in ga je gospodična pri sosednji grdo odslovila.
Ostal bo spomin na mraz, ki pride do kosti ampak ni tako močen, da bi pobegnil na toplo. Mesto ima toliko za povedati, da ti enostavno nepusti da bi pobegnil.
Široke ulice z mogočnimi stavbami, ki ti dovolijo sanjati. Mesto mi je vsaj za par trenutkov dovolilo pobegniti v njegovo zgodovino in jo občutiti. Ljudje, ki so za moje pojme žrtve sistema in sonce, ki ga ni bilo. Največji vtis je na mene naredila knjigarna sredi Nevskega prospekta, mislim da sem se med knjigami ponovno zaljubila v ruske klasike, in seveda kupila Dostojevskega.
K katedrali kristusovega vstajenja sem se vrnila trikrat. Nekaj me je vleklo tja. Ne znam razložit.
Sankt Peterburg je zagotovo eno izmed najbolj čarobnih mest, ki sem jih obiskala.
Obljubim si, da se vrnem. Z mislijo o novih poteh in daljnih deželah sem z nasmeškom zapustila Rusijo, deželo, ki je zagotovo več kot Leningrad, in deželo v katerim ljudem bi rada dala novo možnost, oziroma bolj sebi, da popravim vtis o njih na sebe. Ali pa le dober izgovor, da se tja vrnem?
Spasiba ppl,
muri jr.
Ko sem se vrnila iz Rusije nazaj v Helsinke, sem se prvič na Finskem zares počutila doma. Celo finščina vse naokoli je prvič zvenela domače. Ker tukaj živim šele tri dobre mesece, me je ta občutek presenetil. Preklopila sem telefon na zdaj že domače DNA mobitel omrežje in javila bližnjim, doma sem :) bil je lep občutek. Dejstvo je, da bo moj dom, vedno doma v Mariboru, ampak če si za čas življenja ustvarim še kakšnega novega v tujini, tudi nebo nič narobe :)
torej vrnimo se v Rusijo...priznam da so tudi mene prevzeli predsodki (zato mi pravijo da sm že napol Finka) o čudni in anti Rusih. Finci jih dobesedno sovražijo in dostikrat to omenijo (nalezljivo)! Zakaj se v bistvu glede na potek zgodovine niti ne čudim. Torej ker so me pred odhodom vsi opozarjali pred Rusi, sem tja tudi šla zelo zadržana in morem priznat, da so me Rusi razočarali. Lani sva z Nino obiskovale tečaj ruščine, kjer sem se navdušila nad Rusijo in si država dodala na seznam potovanj v prihodnosti. Željo sem si izpolnila zelo hitro in zagotovo se v Rusijo še vrnem in obljubim si, da več ne jemljem mnenja drugih ljudi za svojega :) kar mi je na prejšnjih potovanjih uspevalo. Rusi so pač bili žrtev :D torej zakaj vrednost majhnosti?
Ker sem se sredi bivšega Leningrada oz po novem Saint Peterburga v enem trenutku zavedla, kako majhni smo...(podobna misel me je prešinla pred meseci ob opazovanju severnega sija). Stala sem sredi mogočnega mesta (ki me je prevzelo tako zelo, da z besedami neznam opisat) in ravno zaradi te majhnosti proti mogčnosti okoli mene, se lahko zavedam življenja. Sploh na potovanjih. Ko se čs vrti drugače kot ponavadi. Ko dan ne izgleda: budilka, trening, služba :) ampak je dan drugačen. Na potovanjih pišem neke druge zgodbe. Spoznavam ljudi, za katere vem, da jih ne bom več videla. Ne zanimajo me njihova imena, so zgodbe, ki zavedno ostanejo izgubljene s prevodom...ampak v lepih spominih na obiskane kraje. V tej zgodbi bo ostal gospod, ki je boječe prisedel k mizi v restavracije, ker so bile vse mize polne in ga je gospodična pri sosednji grdo odslovila.
Ostal bo spomin na mraz, ki pride do kosti ampak ni tako močen, da bi pobegnil na toplo. Mesto ima toliko za povedati, da ti enostavno nepusti da bi pobegnil.
Široke ulice z mogočnimi stavbami, ki ti dovolijo sanjati. Mesto mi je vsaj za par trenutkov dovolilo pobegniti v njegovo zgodovino in jo občutiti. Ljudje, ki so za moje pojme žrtve sistema in sonce, ki ga ni bilo. Največji vtis je na mene naredila knjigarna sredi Nevskega prospekta, mislim da sem se med knjigami ponovno zaljubila v ruske klasike, in seveda kupila Dostojevskega.
K katedrali kristusovega vstajenja sem se vrnila trikrat. Nekaj me je vleklo tja. Ne znam razložit.
Sankt Peterburg je zagotovo eno izmed najbolj čarobnih mest, ki sem jih obiskala.
Obljubim si, da se vrnem. Z mislijo o novih poteh in daljnih deželah sem z nasmeškom zapustila Rusijo, deželo, ki je zagotovo več kot Leningrad, in deželo v katerim ljudem bi rada dala novo možnost, oziroma bolj sebi, da popravim vtis o njih na sebe. Ali pa le dober izgovor, da se tja vrnem?
Spasiba ppl,
muri jr.
Ni komentarjev:
Objavite komentar