Zavedanje, nagon in kava

Zavedanje in nagon,
skoraj tako kot zlocin in kazen (se opravicujem, da tokrat ne bo sumnikov ampak pisem na finski tipkovnici, ki ima samo öäå temu podobne crke :D )
Za naslov zavedanje in nagon sem se odlocila, ker me spominja na zlocin in kazen - meni osebno eno izmed boljsih knjig, ki sem jih prebrala, zato ker tokrat zelim govoriti o zavedanju stvari, finskem kazenskem sistemu in nagonu.
Velikokrat ko gledam discovery ID se sprasujem, zakaj se ljudje odlocijo zakriviti zlocin? Sploh, ko gledam tiste oddaje, ki kazejo ubeznike. Zakaj nekaj storis, ce ves da bos zato (vsaj v vecini primerov ) kaznovan? govorim seveda o bolj hudih zlocinih, kot so umor, posilstvo in podobne stvari. Rada bi govorila z nekom, ki je kaj takega ze storil, ker zanima kako ti ljudje dojemajo taksna dejanja in kaj ob tem obcutijo...ce se dejansko zavedajo, da tudi ce ne bodo zares kaznovani po pravni poti - s tem kaznujejo sebe? Kako lahko drugemu cloveku vzames zivljenje...razum ce je to cisti nagon po prezivetju, ampak drugace ne najdem neke logicne razlage zato. V resnici me zanima koliko ljudi potem te zlocine obzaluje? jaz mislim, da vecina. Ker seveda ponovno izhajam iz sebe...kar pomeni, da ce sem nesramna ali ce storim kaj (kar pri sebi smatram za slabo) potem obzalujem...trudim se graditi na sebe kot osebi, ki se kljub temu da vcasih zeli mascevati ali biti nesramna ker je pac tecna, tega ne pocnem ampak se rajsi nasmehne in preberem kaj zanimivega ali pogledam nek nov dokumentarec.
Na Finskem je najdaljsa zaporna kazen 12 let. WTF? ja ce si pa recimo prvic ubijal se ta razpolovi na 6 let. Zadnic smo sli pogledat zapor v mestu Kuopio v katerem zivim. Dejansko zgleda kot hotel. Tukaj so kakrsnikoli zlocini zelo redki, zato praviju da so kazni tako nizke. Se vedno ne razumem sistema nekaterih ameriskih drzav in njihovih kazni. Zakaj je po svetu toliko razlik? Zavedam se da enotnega sistema ne bomo mogli imeti nikoli. Nekatere nas prehiteva tehnologija, druge spet tradicija in vdanost kulturi. Dejansko ne moremo in nikoli ne bomo tocno vedeli kako cutijo drugi, ampak enih stvari se pac zavedamo - tako kot voznje. Za sebe lahko govorim da vozim cisto automatsko - torej vecinoma casa zraven ne rabim razmisljat...ravno med voznjo zadnjic sem razmisljala koliko stvari dejansko pocnemo, ne da se jih v tistem trenutku zares zavedamo...ali je to sprogramirano v nas? To nam dejansko omogoca, da pocnemo vec stvari hkrati, pa nam dejansko omogoca, da v pocetju stvari zares uzivamo? Lahko dejansko uzivam v voznji ce zraven se pijem kavo, poslusam glasbo, kadim in klepetam s sopotniki? mislim da ne. Si bi torej morali kdaj vzeti cas, da bi v vsakem "automatskem" pocetju zares uzivali - se prepustili trenutku, pa ce je to vsakodnevna jutranja kava (brez da bi zraven 5x obrnili facebook) ali ce je to pac sprehod z kuzkom. To so dejansko stvari, ki jih pocnemo vsak dan, pac ker so kao na "urniku" ampak niso to glih tisti drobni trenutki, ko bi v njih morali uzivati, se smejati sami sebi ali sami s seboj? Vsakodnevne stvari smo prevec automatizirali in pozabili, da ravno ti drobni trenutki oblikujejo nase zivljenje. Vceraj je mimo, jutri pa se ni prislo, tako da trenutek je zdaj. Menim, da ce bi se zares znali prepustiti trenutkom, bi ziveli drugace, predvsem manj stresno. Zavedali bi se zivljenja. Ljudi, ki nam tako ali drugace postavljajo ovire pa bi jemali kot se eno zanimivo stvar v zivljenju vec. Dvomim, da bi poceli toliko zlocinov...naj razjasnim vem, da zlocinom nikoli ne bo konca, bi pa rada vedela kaj v resnici pomenijo in zakaj preprosto ne klikne, da ce se nekoga "znebimo" nismo naredili popolnoma nic. Ce sledimo svojim sanjam in poti, verjamemo v sebe in smo pripravljeni delati smo pa naredili ogromno. Ja tako preposto je, ker na koncu dneva vse tisto lepo in slabo ostane, ostane v nas, del nase duse. In duse ne moremo oprati, tako kot "veliki" perejo dnar in cote :D
Z Finci sem govorila o njihovem dojemanju zlocinov, korupcije in ostale. Mislim, da smo si do neke tocke zelo podobni, mali ljudje. Mislim, da je pri nas edino ogromno bolj razpasen kriminal "belih" ovratnikov, ki ga tukaj ne poznajo tako zelo... tudi mladi se bojijo. Tukaj lahko ce si nekaj spil zapeljes do prvega policaja, ti da frulico in pove ce lahko nadaljujes. Roko na srce, po enem piru bo se vsak peljal - tukaj niti slucajno, fuuul obsojajo prijatelje ce to storijo...dobro tudi mi na nek nacin, ampak potem sledi - "ne bo vec, sm z avtom" in potem "pa daj saj enga de lahko" ... no tudi meni v razmislek.
Tokratni blog je verjetno totalno zgresil tisto o cemer sem dejansko zelela pisati, je prilicno zmeden, kot sem zmedena jaz, ampak sem si odprla neke nove misli o katerih pisem na drugih straneh.
Lep pozdrav iz finske pisarne, kjer pijem ze sesto kavo danes! O bog, kako pogresamo slovensko kavo - tukaj pijejo "vodo". Ceprav sem naredila celo mini raziskavo na temo pitja kave. Finci jo spijejo najvec na svetu v povprecuju 12kg na prebivalca na leto, mi samo 4kg...ampak zagotovo pijemo v Sloveniji boljso kavo in ne pobarvane vode.

Terve,
vas Muri brez sumnikov :D

Zakaj Finska?

Torej zakaj Finska? Vsak me vpraša zakaj prostovoljno delo na Finskem? Oni tega ne rabijo...
odgovor se skriva spodaj...proces odločitve je bil precej spontan :)
V prejšnjem blogu sem govorila o pripravah na selitev...zdaj, ko sem "preseljena" pa bom govorila o dojemanju moje selitve, navdušenosti nad državo in ljudmi, ter pomenu doma :)

Morem priznat, da ko pogledam nazaj, nad vso dramo ob odhodu in seveda najbolši poslovilni zabavi (ostali ste z mano celo noč, jutro in me spremljali na letališče..bili ob meni, ko sem se podala na dogodivščino spoznavanja novih poti, ljudi in znanja...tisti ljudje, ki so z mano - ne glede na to, kjer koli sem) se malo zamislim...saj je za Fince normalno da se od doma odselijo pri 16ih v povprečju. Nad tem podatkom sem bila precej šokirana, saj je v Sloveniji precej drugače. Ampak celotni sistem tukaj temelji na tem, da se otroke uči neodvisnosti že v zgodnjih letih. Torej bom rekla da sm se počutla precej otročje ob razlaganju, da zapustiti dom, ni bila ravno najlažja odločitev. Tukaj s starši kljub neodvisnosti ohranjajo redne stike, se podpirajo in vsaj enkrat tedensko obiščejo. Večina mladih ima stanovanja v najemu saj so pred kratkim spremenili zakon o stanovanjskih kredit. (večina jih ima seveda savne v stanovajih :P )
Ja mladi so drugačni...ko jim povem da v Sloveniji večina v času študija živi pri starših, se jim zdimo čudni :D
Šolanje je popolnoma zastojn, tudi hrana do fakultete. Ko si pa na faksu pa imaš kosilo za 2€ - toliko o tem kak smo privilegirani ker imamo bone...naj spomnim da VSAK študent dobi vsaj 400€ mesečne štipendije. Po nekaterih statistikah naj bi bil finski šolski sistem najboljši na svetu - učitelj oz. profesor je tukaj skoraj bolj cenjen kot zdravnik...kar če pogledam iz moje perspektive je prav...res je da zdravniki rešujejo življenja, ampak učitelji jih pa lahko uničijo, v zelo zgodnjih fazah lahko otrokom uničijo sanje in zaničijo njjihove talente...V zadnjih dnevih sem pogledla kar nekaj dokumentarcov na temo izobraževalnih sistemov po svetu...že od prej imam svoje mnenje ampak zares sem srečna da imam možnost ta sistem spoznati in doživeti. Tukaj tudi ločijo socialne delavce od mladinskih delavcev, razvit imajo celi sistem kako otrokom omogočiti in ponuditi čim več...ogromno se ukvarjajo z mladimi, jih usmerjajo, dajo jim tisoč in eno možnost za preživljanje prostega časa (zastojn!) ko pogledam k nam v Slovenijo se mi zdi vse tako drugače, vse bazira na neki sfejkani dobrodelnosti, ki je tu ni. To ni dobrodelnost, to je pač sistem. Vsi otroci so enaki,čeprav tudi tukaj ni glih ogromno imigrantov, se zelo dobro znajdejo tudi v takih primerih. Pa nočem zdaj zvenet ja tu je raj, pri nas pa sranje. Hočem govoriti o tem, da se da. Ker po vojni so bli Finci na dosti slabšem kot mi, pa glejte kako jim je uspelo. Aja točno, tukaj je beseda korupcija zelo redka...je ne rabijo :) Zavedam se da bom mogoče čez par mescov šele imela čisto realno sliko o vsem skupaj ampak začetni občutki so čudoviti. V manj kot dveh tednih sem dobila toliko idej in znanja. Učim se tudi finsko, vsi me zlo podpirajo in verjamem, da mi uspe :) angleško znajo sicer skoraj vsi. Tujcem so pripravljeni dati možnost. Tudi oni ne marajo zime, uživaj ob poletnih sončnih zahodih na jezerih. Hrano še spoznavam - soo far soo good :) Čeprav smo vsi evropejci, dokaj blizu 2575km mislim da nas loči, smo tako različni, totalno drugačna kultura dojemanja in sprejemanja. Aja pa skor noben nima modrih oči, so bolj sivo zelene :)

Torej zakaj Finska? Ker mislim, da se lahko tukaj ogromno naučim. Dobra praksa. Ker si naslednje leto želim delati z otroki v Afriki in menim, da mi lahko ljudje tukaj dajo ogromno znanja, ki ga potrebujem za strokovno delo (ki ga btw z veseljem delijo), ker se rada učim od "najboljših" in ker mislim, da potrebujem strokovno znanje, da lahko uresničim svoje sanje. Zato Finska :)

O tem zakaj pa Finci ne sprejemajo kovancev za 1 in 2 centa, da je najdlajša zaporna kazen 12 let, vojska še vedno obvezna in hobi zbiranje pločevink pa v naslednjem blogu, do takrat pa bom vesela vprašanj, kritik, pripomb in predlogov!

Moimoi,
Muri

Priprave ali kako slediti sanjam? (moja ptica na dolgem letu svobode)

Pozdravljeni,
minilo je kar precej časa od zadnje objave...in sem tudi bodočim delodajalcem na Finskem obljubila objavo že pred prihodom, torej v času priprav (čaka me še prevajanje tega potem v angleščino) poleg mene pa popisan list z temami, idejami in vsem o čem bom in želim pisati. V meni se dogajajo potresi (tisti dobri), ko imam vsaki dan znova nove misli, nove ideje, vsaki dan me pritegne še ena tema. Kar sproti si raje zapisujem. In obljubim si da bo ta seznam čez čas počečkan, kar pomeni da bo vse obdelano. Nekaj tukaj na blogu, nekaj v knjigah, nekaj v magistrski nalogi, nekaj na čveku ob kavi ali ob pivu ob večerih. :)

Malo morja, malo avstrijskih jezer in dosti Bovca je za mano. En kratki skos na morje pred selitvijo še verjetno sledi, no 25 dni - če mi vse zastavljeno uspe. Letošnji dopust je bil top :)
Ravnokar sem zaklučla s prebiranjem meni osebno ljubega avtorja dr.Marijana Košičeka. Gospod je sicer že pokojni ampak, njegove knjijge me vedno znova navdušijo. Razumem ga. Všeč mi je občutek, ko vidim, da nekdo odnose dojema tako kot jih dojemam sama. Tokrat sem prebrala njegovo z naslovom Človek, imej se rad! (to in vse ostale priporočam vsem, srečnim, nesrečnim, mladim, starim...mislim da Košiček vsaj iz mojega pogleda in stališča zajema bistvo - ja tisto, ki je očem skrito, kakopak).

Čez 25 dni se selim. Občutek je popolnoma bittersweet. Drugače ga ne znam opisat. Srečna sem. V bistvu se še v življenju nikoli nisem selila. Tokrat ne menjujem stanovanja ampak državo, službo. Delala bo to kar mi je pomoje pisano na kožo in v veselje. V Areni 44 v Kuopio bomo delali koncerte in evente prav tako bom  z mladimi v različnih mladinskih centrih (mentorica in "režiserka" v španskem gledališču in z njimi bom pri vseh drugih dejavnosti) - to zna biti pestro ampak zelo z mladimi je za mene, tisto ki me izpolnjuje kot človeka). Sama vem kako pomembna je vzpodbuda in zaupanje iz strani starejših v mladih letih, ko se razvija osebnost. Vsak otrok si zasluži priložnost!!! In zato se bom vedno borila. Sama sem imela čudovite starše, ki so me spodbujali pri vsemu kar sem se lotila, zato zagotovo tudi lahko danes na nek način živim svoje sanje. (ati&mamca hvala!!!) Moj brat je svoja krila razprl že pred 3leti, ko se je preselil v San Francisco. Zdaj grem še jaz. Ampak mislim, da jima ne bo preveč dolgčas, saj se še po vseh teh letih znata met prav fajn :D Jaz pa se selim tja daleč na sever, na Finsko. Deželo tisočerih jezer in novih priložnosti. Trenutno sedim v svojem udobnem stolu, pred mojim ekrani, z meni ljubo glasbo v odzadju, v mojem domu. V prostoru v katerem se počutim srečno. (your home is where your heart is). Tako pravijo. Imam novi dom, na Finskem,v mestu Kuopio. Ampak del mene bo zagotovo ostal tukaj, med živo zelenimi stenami, vonju po domačem, moja Muri around the world wall - stena polepljena z slikami iz mojih mnogih potovanj (Mehika, ZDA, Japonska, Kanada,...) ko pomislim, tokrat gre zares, tokrat ne grem na potovanje ampak grem tja živet. Veselim se, da sem bila zmožna tega koraka, ker mi gre na kurac kak vsi samo sedijo in jamrajo kako ni priložnosti... (saj ne rečem v Sloveniji jih res ni) smo pa tukaj tisti, ki kljub dvomom in strahu vztrajamo na svoji poti. Z jamranjem še nihče ni nikoli ni dosegel nič. Potrebna so dejanja. Zato vsem povem, da se da. In na koncu je najbolj preprosta stvari slediti sebi in sanjam. Za nekatere je to selitev tujina, za druge menjava študija, službe, partnerja. Če pa samo na glas ponavljamo in kritiziramo, a vseeno ostajamo v svoji komfortni coni, bomo čez leta obžalovali...nočem pametovat, ampak govorila sem z mnogimi ljudmi (tistimi izkušenimi, da ne bom rekla z starčki lih) ja rada jih poslušam - čeprav istočasno rada govorim :) preprosto je. In ljudi brez strahu ni, so le tisti, ki kljub strahu vztrajajo. Ja zna biti zelo težko se tega zavedam, ampak splača se. To je dejstvo. Poznam toliko ljudi, ki si niso upali slediti sanjam, pa naj si bo to druga služba ali tujina...zaradi razdalje, prijateljev,partnerjev,...na koncu dneva tudi če ob tebi kdo zaspi, si v sebi sam z svojimi mislimi. In ne glede na vse čudovite ljudi, ki jih imam v življenju se zavedam, da se na koncu morem zanesti samo sama nase, ker če se ne bom poslušala, spoštovala in imela rada, kdo me bo imel...in tudi če mi ne uspe vse točno tako kot si želim, bo na koncu dneva vedla, da sem vsaj probala, in to je že mala zmaga.
V naslednjem blogu bom govorila o odvisnosti, ampak ne o tisti od drog, o odvisnosti od ljudi, od hrupa....o odvisnosti od stvari (sodobna družba kakopak, sem govorila v enem od prejšnjih blogov). Kaj mi je dalo za mislit...govorili smo o potovanjih. Še vedno najraje potuje sama, ker sem tako najbol dojemljiva za okolico. Ja svet je nevaren. Tudi ceste so nevarne...pač vedno je kul da smo previdni. No da napeljem na odvisnost tiste vrste, ko fant pri 24ih gre na razgovor za službo z mamo, ko odrasla ženska rajši ne gre na sprehod kot pa da gre sama (sredi belega dneva v Mariboru), ko moški ne pusti partnerce, ko je nima več rad, ker pač rabi nekoga (čeprav se sploh ne pogovarjata...) o takih odvisnostih pišem prihodnjič (do takrat še delam na svojih, jih odkrivam in že odkrite zaenkrat uspešno obvladujem.
Bodočim delodajalcem na severu sem povedla, da so moji blogi drugačni, tako kot so tudi moje priprave na selitev o katerih v bistvu govori ta blog. Ne vem al bi mela 3,4 kufre...al raje backpacke? No kupla sem si one vreče, ko jih ven izsesaš. Pa ziher si bom bučno olje zravn nesla.

Zaj pa grem knjigo brat, ker še ne dojemam da je vsaki dan manj časa za vse priprave in pakiranje :)
Naslednič upam, da se mi še uspe javit iz Maribora.
Lets see, hug (prevedem jutri D: )
Muri

p.s to sliko sem dobila, ko sem izvedela, da sem sprejeta na delo na Finskem (od bodočih sodelavcev - btw vidi se da so prebrali življenjepis in motivacijsko pismo - ki govori o moji najljubši knjigi)

I CAN FLY :)

Čarobnost, letališča in moji lasje, ki so vedno bolj kodrasti :)

Že celo jutro imam v mislih letališča, za mene so letališča vedno predstavljala drug svet. Prav spominjam se vonja različnih letališč po svetu, ki so na nek način stičišče vseh ljudi. Popotnikov, ki so na različnih poteh življenja, poslovnih, družinskih, življenjskih. Srečaš ljudi vseh barv in ras. Pripadnike aboriginov, težke biznismene, manekenke...bom rekla ni da ni :)
Zakaj lasje, ki so vedno bolj kodrasti tudi v naslovu? Ker se moji lasje vedno bolj kodrajo, in samo zato ker me spomnijo na deklico, ki sem nekoč bila. Trepalnice do neba in kodrasti lasje, nasmeh in občudovanje sveta. Ne vem točno od kod je prišla v zgodnjem otroštvu v mene tako goreča želja, po potovanjih po odkrivanju, raziskovanju in spreminjanju sveta. Veliko sem potovala v svoji domišljiji, takrat bila obsedena z raznimi geografskimi kvizi in igercami. Komaj čakala na ure geografije, kje so bili moji zvezki polepljeni z slikami pokrajin in mest. Nikoli ne bom pozabila, kako žalostna sem velikokrat bila, ko sem vedela, da bo poletna destinacija ponovno Hrvaška in med krompirjevimi počitnicami terme Banovci. Vedno smo se kam odpravili, ampak nikoli dlje od Hrvaške. Mamo je strah letenja, ati pa ni nikoli bil preveč navdušen nad potovanji. Želja v meni je rastla. Tako zelo sem želela spreminjati svet, ampak ko sem odraščala sem spoznala, da če ga želim spremeniti, ga moram prvo spoznati. Tako zelo se spominjam, ko smo v osnovni šoli, pri predmetu in učiteljici, ki me ni marala gledali slike iz njenega potovanja po Japonske, slika ogrevanega wcja mi je tako zelo ostala v spominu. Ta učiteljica me je večkrat "prizadela" saj me ni marala, ker sem bila glasna. Mogoče sem v določenih trenutkih celo podvomila v sebe in svoje sposobnosti, ampak šla sem naprej in si obljubila, da se ne bom pustila, da bom verjela v sebe in svoje sanje. Najrajši sem seveda imela učiteljico geografije in se tako zelo veselila ur, ko smo po zemljevidu potovali v daljne dežele. Želje in življenjsko poslanstvo mislim, da se v človeku začne oblikovati v zgodnjem otroštvu...potem pa je odvisno od posameznika koliko verjame v sebe, koliko si upa. Zakaj bi izbrali lažjo, ziher pot, ko pa lahko na krilih sanj poletimo do zvezd?
Danes ko razmišljam o svojih sanjah, o željah, o otroštvu...ja gre mi na jok. Ker sem našla svojo pot, ker vem, da so solze in smeh kodraste deklice, bili z razlogom. Z željo, ki bo premagala sebe, strah in sebi dokazala da zmore. Še več mi pomeni, da svoje sanje uresničujem z svojim delom in trudom in da mi ni nič ni bilo podarjeno. Da vsak trenutek cenim še toliko bolj. Da se ponovno skodrana nasmehnem in v učkah čutim tisto toplo iskrico, ki nikoli ne ugasne :)
In vsak ko mi reče, sama po Mehiki z ruzakom, sama v Tokyju....jaz si ne bi nikoli upal/a. To slišim pogosto. Folk tudi mene je bilo strah, strah tako zelo, da sem skoraj pred leti preklicala let do Mexico Cityja. Na smrt sem bila prestrašena (od vseh potecialnih posilstev, vkradeih organov). Ampak takrat mi je prijateljica, rekla. Petra, preprosto je. V svet idi odprta, taka kot si. Sprejemaš vse ljudi, brez nalepk o barvi, veri... Ljudje čutijo če jih sprejmeš take kot so, ali na njih gledaš manj vredno. Še vedno mi odzvanja ta stavek..."ljudje to čutijo" in faking držalo bo ljudje to čutijo. V končni fazi, sem za nekega Japonca tudi jaz drugačna in bi me lahko imel za manj vredno? Ne kr pač zahodnjaki smo kao zakon. Ampak ne. Vsi imamo skupno lastnost, drugačni smo in za to smo enaki :) in ja po vseh strahovih, lahko rečem da so brezpredmetni. Ljudje čutimo :) in zaradi čudovitih trenutkov po svetu lahko trdim, da sem pri 24tih letih srečna in grem najpre, po svoji poti. Sanjam naprej. Hrakti pa se spominjam številnih letališč po svetu. Odhodna evropska imam okol kadilnic dobro naštudirana, za vedno si bom zapomnila letališče v Torontu, kjer sem tak dolgo iskala wc, da sem skor umrla. Prav tako mi je v malo manj lepem spominu ostalo letališče v Istanbulu, kjer so mi zasegli darilo...v Mexico cityju sem se vedno načakala na migracijski kontroli, v Guadalajari bila priča zasegu drog...Dunajsko letališče me bo pa vedno spominjalo na prihod domov. (bittersweet)
Ko sem bila v Tokyju sem našla to preprosto misel ("So stvari, ki bodo vselej močnejše od časa in daljave. Globlje od jezikov in navad. Kot je slediti svojim sanjam in se spoznavati. In deliti z drugimi čarobnost, ko jo odkrijemo ..."), le da tokrat je ta čarobnost dejansko v meni...in traja. In lahko jo delim.

Muri

Slika je bila posneta z "native" mehiško indijansko pred hišo Fride Kahlo :)

razprta krila ptice v duši - potepanje po Japonski

Ko se občutki in vtisi umirijo, ko nasmešek ostane, takrat mislim, da lahko spet pišem. Par dni sem preveč intenzivno doživljala svet in občutki v meni so bili tokrat tako resnični, da so bila pisanja zmedena, in ostala v osnutkih, za neke druge dni, ko bom pripravljena deliti tudi tisto, kaj se je ob vsem tem dogajalo v meni :)

S tem, ko sem po dveh letih ponovno "fizično" razprla krila in ponovno odpotovala na drugi konec sveta, sem hkrati razprla krila ptice, tiste, ki jo nosim v duši...in tako ponovno spoznala ljubezen do življenja, ljudi, sanj in daljnih dežel.

Japonska - definitivno tretji svet, ampak tretji svet v prihodnosti. Videla sem že dosti sveta, ampak do zdaj mislim, da me je poleg Mehike, Japonska popolnoma prevzela. Rada bi napisala kratki potopis in nočem delovati zmedeno zato bom začela tam kjer se je vse skupaj začelo - ko sem bila majhna deklica, ko sem občudovala slike čudovitih pokrajin in mest, takrat sem vedela, da bom nekoč potovala. Čeprav sem se zmes malo izgubila, sem spet nazaj in mala deklica v meni živi svoje otroške sanje :)

Turkish airlines - ponavadi sem vedno letela z British, tokrat sem za res ugodno ceno letela s Turkish s katerimi sem letela pred leti že do Istanbula, ampak tokrat je bil let kr precej daljši...navdušli so me...s hrano, s pijačo, z izborom inside flight entertaiment - kar pomeni neskončno število dobrih filmov, igerc, plat...vedno sem se obremenjevala z dolgimi leti, ker ponavadi ne morem spat. Nakar zagledam oznako WIFI, to je moj 14urni let naredil popoln. Zahvala gre viberju in skypu, da sem lahko klepetala z meni ljubimi ljudmi. Kristijan : " ja ki pa si ti?" jaz: " čuj ne vem, neki nad Kazahstanom :D " ... ja bilo je prav zabavno...in že sem se znašla tam, kje bi si še pol leta nazaj upala trdit, da bom lahko potovala samo preko filma Lost in translation :)
Narita airport Tokyo, in dogodivščina se je začela. 8 ur v prihodnosti pravim :) zmedena sem bila, ker mi je vsak drugače razložil, kako do hostela :) no znašla sem se na vlaku in že spoznala prijaznost ljudi, ki so izredno prijazni in spoštljivi do VSEH. Čeprav sem prispela sredi belega dneva, si nisem niti upala pomisliti, da bi šla spat. V hostlu so me navdušli z copati, posebej za vsak prostor, z udobno posteljo, ogrevanim wc-jem in prijaznostjo ter odlično angleščino :) pod tuš in akcija.
TOKYO, je mesto ki nima mej, mesto, ki nikoli ne spi. Mesto, ki nima urejenih ulic tako kot jih vidiš npr. v Parizu, a je hkrati najbol urejeno mesto, kar sem jih videla. TOKYO je svet za sebe. Prepleta se preteklost s tradicijo in prihodnostjo na zanimiv način, ki ni kičast. Tokyjo ima miljon zanimivosti in znamenitosti, v tednu dni mislim, da sem jih uspela obiskati mogoče 30%, najbolj mi je bilo všeč to, da ko sem se namenila recimo pogledati A, sem po poti do tja odkrivala celo ostalo abecedo zanimivih stvari, tako da do a sploh nisem nikoli prišla...skoraj tako kot v filmu sem bila rahlo izgubljena s prevod - čudovit filing.
Na kratko nekaj zanimivosti, ki so mi najbolj ostale v spominu :)
1. največja ribja tržnica na svetu TSUJIKI : dejansko sploh ni smrdelo po ribah - kako jim to uspe - dont ask:)

2. najstarejši tempelj sredi Tokyja SESOJI : večerni sprehod okoli, prijazni mama in hčerka, ki sta mi pokazali pot in skupina študentov, ki je preko telefona uporabljala google translate, da so odgovorili na moja vprašanja :)

3. Tokyo dome in Roller Coster tako rekoč sredi mesta, vrsta za vstop v dome je bila neskončna a so ljudje vseeno čakali v vrstah in veselo klepetali. Vožnja z Rollerjem je bila precej spuki, ampak mislim, da sem tam nad Tokyjem, dejansko pustila del duše :D

4. Ueno park in prvi češnjevi cvetovi, čudovit sprehod, ki se je zavlekel v večer in opazovanje sončnega zahoda, živalski vrt z vstopnino 3,5€...mini piknik, skupinska slika z nenormalno a ne vsiljivo prijaznimi študenti in odbojka z japonsko družino :)

5. Tipično japonsko kosilo s Keiko (punca je bila v San Francisco sodelavka od mojega brata, še vedno pravi, da je življenje na japonskem bolše kot v ZDA) in prava Japonska masaža (občutek med njo AUUU boli ful, občutek po njej aaaa it feels sooo good).

6. Najbolj zabavni anime and electronic place (Ahikaraba)

7. Pogled na neskončni Tokyo, ter končno v Park Hyatt Tokyo, kjer sta moja najljubša igralca (Bill Murray in Scharlet Johanson) moj najljubši film LOST IN TRANSLATION :)

8. KARAOKE, to pač tam moreš sprobat in to ne samo karaoke, karaoke z mehičanom, ki sem ga spoznala, privatna sobica, dva mikrofana, neskočen seznam pesmi in japonsko pivo = 10€

9. Šoping na Harajaku, ki je najbolj obljudena ulica daleč naokoli, gneča za pop*, ampak niti enkrat nisem dobila občutka utesnjenosti ali niti enkrat se ni noben rukno v mene :D

To je nekaj utrinkov stvari, ki sem jih videla in doživela, vsega enostavno ne morem napisati in opisati. Srečno in privilegirano se počutim, da sem imela možnost pokukati in spoznati japonsko kulturo. Imela sem možnost intervjuja z lokalnimi ljudmi, ki so mi dejansko predstavili japonsko kulturo, za to bi za konec napisala še nekaj zanimivosti.
Kot prvo Tokyjo je čisto mesto, kjer na tleh ne vidiš enega papirčka ali ogorka od cigarete.
PRIJAZNOST, ljudje so prijazni in zelo zelo pripravljeni pomagat, gospa je z mano hodila vsaj 2km,da mi je pokazala kam morem it, kljub temu, da ni znala besede angleško.
ANGLEŠČINA, hudo slabo, ampak nekak ti bojo pomagali al te bojo spremljali al si bodo pomagali z rokami ali nogami, skoraj se ne moreš izgubit.
PREVOZ - dnevna metro karta (neomejena) 7€. Metro dobesedno vozi na 2 minuti.
HRANA- z razlogom so vsi suhi. Zdrava in dobra.
PIJAČA - zeleni čaj in ogabna kava. Dobro pivo :) (sake sem pa domu prinesla D: )
MASKE na ustih - ne to ni modna muha, čudno mi je bilo da jih nosi samo okoli 20% ljudi in sem vprašala tudi vse o tem...nosijo ko so prehlajeni, vljudnost do okolice. Btw sem jih kupla in prinesla, če je kdo prehlajen naj se javi.
ANIME in stripi - vedno sem misla da je to pač kr nekaj brezveze. NE!!! Keiko me je odpeljala v nekaj nadstropno trgovino, kjer me je popelja v ta del njihove kulture, ki je tudi zelo pomemben in njihov :) to berejo otroci, odrasli, zgodbe kot so Dragon ball Z, pokemon in podobne, imajo otroci, da se učijo zgodovino, geografijo, sociologijo...dejansko jih lahko uporabljajo namesto brezveznih in napornih učbenikov v šolah - mogoče je to stvar nad katero sem bila najbolj fascinirana in navdušena. Zdaj razumem zakaj so ljudje tam srečni, in ne opaziš tečnih ljudi kot pri nas :D dovolijo jim že od malega izbiro in zabavni način učenja :) v teh zgodba dobra zmaga. VEDNO.
GEJŠE - srečaš jih po ulicah in se lepo stopijo v okolico v belih zoknah in japonkah :)
MODA - zelo všečna. Okusna :)

Še bi lahko pisala ure in ure, in podoživljala to čudovito kulturo in ljudi, ene najboljših dni v življenju, ampak bom nekaj prišparala za potopise, ki jih pripravljam (takrat tudi hrana in pijača - tudi zeleni kit kat). Srečna sem, in hvaležna vsem tistim, ki me v mojih sanjah podpirate in mi dovolite biti jaz. Vedno bom vse ljudi, predvsem otroke podpirala k sanjarjenju, ker sem si spet dokazala, da se sanje lahko uresničijo, le dovolj moramo verjeti v njih in pa nekaj za njih tudi narediti. Vesela sem da mam ljudi v življenju, ki me podpirajo, so tukaj ko jih potrebujem in me pogrešajo ko me ni. Ter me znajo vedno znova opomnit, kdo sem jaz, in mi ne pustijo da obupam. Sama delam isto. In ja vračam se mi :) dobro na vse možne načine, predvsem pa skozi občutke, ki jih lahko samo poimenujem brezpogojna ljubezen. V prihodnosti pripravljam nove poti, v dežele Afrike, tam bom tudi bolj aktivno vključena v lokalno okolje, prav tako pripravljam projekte s katerimi bodo otroki lahko sanjali, pa ne samo sanjali, tudi živeli svoje sanje! To sem jaz, petra, muri, punčka, deklica in ženska :)
Rada vas imam!

Japonska, dežela nasmejanih ljudi ob deževnem dnevu (prvi vtisi)

Veš oni filing ko se šetaš po Tokyo pa se ti Korejec zadere Petra??!!! WTFFF! aja tatoo v korejščini na desni roki v spomin na punco iz Korejo s katero sva v Španiji delile stanovanje...od takih spominov pa se lahko živi :)

Ker pisanje počasi postaja moja služba je prav, da svoje delo kvalitetno in ažurno opravljam :) pa naj bo prvo v maternem jeziku in potem v angleščini za tiste potencialne delodajalce...
torej tukaj sem na JAPONSKEM :) čeprav nisem spala že več kot 40 ur, sploh nisem zaspana - zakaj se mi zdi, da bom prvič po vseh potovanjih po svetu fasala "jetlag" ... pa tudi če je vredno in hvalabogi, da ne morm spat, ker Tokyo živi 24ur na dan :)
Skos imam v mislih kako zelo srečna sem, da znam slediti sebi, svojim sanjam. Tisti nemirni ptici v duši, ki je po treh letih ponovno razprla krila, in jaz sem spet jaz. Deklica, punca in ženska, ki ima življenjsko poslanstvo in želje, katerim sledi. Priznam, da sem med sprehajanju po Tokyjskih ulicah v dežju, brez prave destinacije, resnično izgubljena, ampak namerno izgubljena, (v neznanim mestih vedno to počnem sprehod, ki ponavadi traja par ur, malo levo, malo desno - povem najboljši način za spoznavanje mesta) z slušalkami in Dire Straitsi v ušesih, jokala. Od sreče. Da lahko pri 24ih letih živim svoje sanje, in se počutim svobodno kot že dolgo ne. To bi poimenovala ultimate freedom, ko preprosto si, brez mask (no z malenkost pudra in malo lipglosa :D ).

Vseh občutkov, ki so treutno v meni ne morem opisati, ker žarim, svetim, ljubim. V deželi vzhajajočega sonca, kljub dežju, ki me ni niti malo zmotil. Pot do Dunaja je bila pač jutranje zaspana, na letališču kot je za mene klasika seveda prvo po kavo in v kadilnico. Kratki let do Istanbula mi je popestrila skupina bosanskih turistk, ki sicer živijo na Beću (so povedale), ampak govorijo bosanski in grejo na izlet v Istanbul, vse lepo in prav če ne bi gospa na moji levi po odličnem kebapu bruhala :D ampak tudi najboljšim se zgodi, v Istanbulu smo se poslovile, jaz pa sem imela 3 ure časa do naslednjega leta, zatorej iskalna akcija kadilnice na letališču. Uspešno. Terasa, kava, pepsi. Vročina in stotine potnikov iz vsega sveta. V lobbyju, ko smo čakali na boarding mi je uspelo še napisati uvod v tako dolgo obljubljeno knjigo :) nasmejana sem se odpravila na Boeign 777 brez, da bi pomislila na Malezijsko letalo, ki je hmmm bog ve kje. (Ta tema mi je bila izredo privlačna zadji teden in sem jo tudi v nulo naštudirala, ampak o tem drugič, ni časa, misli pa je preveč).
Soseda na levi prijetna gospa iz Japonske, ki pa ni znala besede angleško, čeprav sma se obe zelo želeli pogovarjati. Čeprav sva bile lost in traslation se je gospa po prevzemu kufrov v Tokyju prišla poslovit, kar se mi je zdela preprosto zelo lepa gesta. Z očmi sma si tokrat povedale vse. Let je trajal 12 ur, ampak minil ko šuš. Dva viskija in dve pivi, seveda sem pod jopco na skrivaj vlekla elektronsko cigareto (hvala Jernej), ker brez bedarij pač ne bi bla jaz. Wifi na letalu, morska hrana, tak da ko sem letala nad Rusijo sem po telefonu klepetala z Krikijom, pred leti si tega nisem znala predstavljati. Malo sem spala, malo brala knjigo in pogledla dokumetarec o Lance Armstrongu (tudi o tem imam ogromno za povedat, ampak next time). In hop, welcome to Tokyo.

Tokyo, Narita Airport 20.03.2014
Prvo, čakanje prtljage, kratko izpolnjen folmular, skeniranje prstnih odtisov in slika, par logičnih vprašanj in muri je entrala na Japonsko. Drugo obvezno kava+kadilnica. Japonci so kadilci. Ampak po tleh ni cigaret - se pazim in se opominjam. Tretje na vlak do hotela. In tukaj se pustolovščina prične. English ? NO. Smiling all the time ? YES. Enostavno ne moreš biti jezen. No že da sm do vlaka prišla je bil projekt, kaj šele iz vlaka do hotela. Na vlaku sem se v pogovor zapletla z nekim biznis menom, ki je z mano delil svoj wifi ono? Taki folk obstaja ? Super. Izmenjala sva kontakte, ker pogosto potuje v Italijo. Ko je edini, ki je znal angleško šel iz vlaka, je šlo tudi moje upanje da v prvo trofim postajo. Valda sm zgrešla, ampak nasmejana, se zgodi :) Dežuje, a ljudje so nasmejani. Našla sem do hotela, kjer ne samo da imam ogrevan WC, za vsak prostor posebne copate :D na hitro pod tuš in dalje, na sprehod....med ulice...med ljudi, ki so me tako v kratkem uspeli navdušiti z nasmeški, ki sem jih bila deležna od vsakega :) ko sem hodila po neki ulici, sem videla dečka, ki je težko hodil, in sem mislila, da bo padel...vprašala sem ga če je ok, in če rabi pomoč, rekel mi je da pač ima hibo in da je ok in da se opravičuje da me je zmotil...pa sem bila tak, ne ti oprosti meni. Z nasmeškom sma se poslovila in nadaljevala vsak v svoji smeri. Toyote, toyote, nissani in valda "levičarji". Dosti kolesarjev, kar pomeni iz mojega zornega kota še en veliki plus...Na vsakih 50 metrov je avtomat z pijačami (vodo, kavo, kokakolo in vsemi njihovimi zvarki, zaenkrat sem še varno na kokakoli in burgerkingu, jutri zagovoto probam meni ljub suši, ki pomoje nima veze z ljubljanskim running sushijom :D) tudi cene so za vse te napitke nižje od enega evra in so zaenkrat proti pričakovanjem sprejemljive, je pa res da se pri hrani in pijači počutim malo zgubljeno, mogoče skoraj tako kot sta se počutla Bill Murray in Scarlet Johanson ob snemanju Lost in translation, ampak mislim da smo vsi izgubljeni v svobodnem smislu) btw velika zahvala navdušenju nad Japonsko grem prav temu filmu....
Evropejci smo dosti dosti zadaj, čeprav se imamo za zahodnjake. Pa se bom ustavila na tej točki, ker verjamem, da bodo občutki v meni ostali, ker so neverjetni, jaz pa sem nenormalno srečna. Ker sem nazaj. Samo dovoliti sem si morala spet poleteti.
V Evropi je dan, mi pa počasi pogledat Tokyo nightlife :) no po enem spitim HO-Chinu z grapefrutom mislim da bom nocoj preklopla na pivo :D
z novimi prigodami (aja sezuvat se bom končno navadla) se javim v kratkem do takrat,
SAYONARA
muri jr.

moje življenjsko poslanstvo (šola v naravi, posebni otroci in zakon o rejništvu)

čeprav sem v današnjem blogu želela govoriti o drugih stvareh (bo počakalo :P ) me je dogodek tukaj na arehu ne samo spravil v boljšo volje, ne samo nasmejal ampak celo malenkost povrnil upanje.

Vreme? Tukaj sneži in megleno je fuuul. Stanje na smučišču? Proge so ok. Ljudi ni dosti. So pa tukaj otroci, iz različnih koncev Slovenije, v šolah v naravi. Kak dobro se sliši šola v naravi, se še kdo izmed Vas spomni, kako je bilo pred leti, ko smo bili v Osnovnih šolah in smo šli na izlete ali šole v naravi ? Malo postanem nostalgična in se spomnim Poreča, ki smo ga obiskali če se ne motim v četrtem ali petem razredu osnovne šole. Morje, plaža, disko, .... in učiteljica Sonja, ki nam je pojedla čips. To je bila takrat katastrofa. V osnovni šoli smo na izletih in šolah v naravi naravnosti živeli za bonbone, čipse, bobi palčke in drugi krep od hrane. Tekmovali smo, kdo bo prinesel več. Doma smo delali dolge sezname za atije in mamice kaj vse naj nam kupijo. Pa smo mogoče kdaj pomislili, da si je kdo od staršev težko privoščil taki čips in take kekse, ker seveda je vse moglo bit lajbnitz al pa haribo. Takrat zagotovo ne, ker takšnih skrbi nismo imeli. Občudujem tiste starše, ki so svojim otrokom kljub temu, da niso imeli naredili brezskrbno otroštvo. Poznam kr nekaj takih staršev. Priznam, da sem bila precej razvajen otrok, ki pa je najbolj na svetu hvaležen za vse priložnost in predvsem za čudovito vzgojo, ki sem je bila deležna. Najbolj od vsega se spomnim občutka, da sta vedno verjela v mene, in upam si trditi, da sem danes zaradi tega tukaj kjer sem. In sem za svoja leta drugačna od vrstnikov. In borila se bom, da bi nekaj takega kot je zaupanje in spodbujanje lastnih otrok postalo samoumevno in ne le privilegij redkih kot opažam danes.
Malo sem zavila v drugo smer, ampak kaj opažam me tako zelo prizadane, da ne znam opisati. MISLIM DA SEM NAŠLA SVOJE ŽIVLJENJSKO POSLANSTVO. biti tukaj, biti glas tistih, ki so preslišani. Boriti se za tiste, ki se ne morejo. Ker enostavno preveč boli, da so meni samoumevne stvari za nekoga privilegij, ker so to osnovne človekove pravice. Pred parimi dnevi sem prebrala knjigo Neire Mikič, o ujetih sanjah v sistemu rejništva. Z rejništvom in zakonom o rejništvu se ukvarjam po tiho že od poletja, ko sem bila del take zgodbe. V koloniji z otroki, je bilo precej rejencev, ki so me navdihnili. Nikoli ne bom razumela določenih ljudi, pa sem vsakemu pripravljena dati več možnosti. V vsakem življenju pride do problemov, do zloma, do trenutkov, ko smo zgubljeni, ko se ne najdemo...ampak zavedati bi se morali, da ko smo starši smo odgovorni za še eno ali več življenj...kako lahko otroka daš v rejo, ker si najdla drugega moškega? KAKO? kako lahko otroka vzameš v rejo zaradi zaslužka? in mu ne da jemlješ vstran samo stvari, ki jih kao daš svojim otrokm, jemlješ mu vstran tisto kaj naj bolj potrebuje - občutek pripradnosti in ljubezen?
Toliko nekaj o zakonu o rejništvu : " Center za socialno delo ne izvede nikakršnih postopkov pri izbiri izvajalca rejniške dejavnosti, niti ne napiše odločbe, da gre otrok v rejo k določeni osebi, niti ne, za kako dolgo. Z rejnikom sklenejo le pogodbo. Otrok postane predmet odplačne pogodbe med centrom, ki otroku ni nič, in rejnikom, ki otroku prav tako ni nič. In potem se ta dva dogovarjata o njegovem življenju ob dejstvu, da starši ohranijo pravice in jim zakon celo zagotavlja odločanje o vseh pomembnih rečeh v zvezi z njim. Po drugi strani pa ne odločajo o najpomembnejši stvari, ta je, kdo bo otroka vzgajal in zanj skrbel ter kako dolgo. Kakšne starševske pravice so to? "
Kako lahko lastnega otroka strpaš v zavod, ker je drugačen? Za vzgled mi je gospa Lilijana Bukovič, mamica Gala. Ki se zanj kljub drugačnosti bori z svojim življenjem, ker je njen. Ker mu daje toliko ljubezni, da sem se vprašala od kod jo sploh jemlje? Ko sem jih spoznala sem bila srečna, da mi je bilo dano spoznati družino. Ki ni običajna, ki nima veliko ampak ima VSE, ker ima ljubezen, ki ni pogojena.In ogromno lepote, ki ne odseva v ogledalu ampak v duši.
So zgodbe, ki navdihnejo in zgodbe, ki bolijo. Absolutno se trudim naštudirat zakon o rejništvu in pripraviti predloge sprememb, ki so faking nujno potrebne. Ne za trošarine, pregrešno drage tepihe, kar je še edino kaj briga našo državo, ampak ZA NJIH, ki bodo čez leta naš podmladek, tukaj govorimo o življenju, in ne cenah kaj ti, nimajo cene. Čeprav marsikateri rejnik mislim, da ima otrok cene 500€ na mesec je žalostno, ker je tista brezpogojna ljubezen, ki jo srečen otrok vrne neprecenljiva. Tako je pred kratkim dejala moja mama...pohvalila sem njo in atija, za vse kar sta in kaj počneta. Z najbolj iskrenim nasmeškom je povedala, da se jima vrača, preko mene in mojega brata. Za par minut sem celo bila tiho. In ja splača se vlagat, ne tolko v delnice (čeprav bi kot ekonomist mogoče morala trditi drugače),  ampak v življenje :)

Mongoloidni fantek na smučeh in njegova učiteljica, ki ga spodbuja sta mi dala še večji zagon, da se borim za tisto, ki nima cene in je nikoli ne bo imelo. Hvala vsem, ki spodbujate mene in verjamete v mojo pot, ki sem si jo približno začrtala, ker danes vem kaj zmorem.

In želim da vsi vedo, da sem tukaj, ko sami ne bodo zmogli, bomo govorili skupaj!

Muri,
ki bo nocoj skupaj z mi2 prepreval o velikih zgodbah malih ljudi :) z kapo na glavi, da se ne vname še desni bobnič :)