Tokrat bi rada pisala o dogodivščini, katere edina pomanjkljivost je bila ta, da je bila prekratka. Po drugi strani pa mislim, da je ravno to bil njen največji čar :)
O obisku Laponske nisem nikoli zares razmišljala. (Laponska je ime za kulturno regijo, ki jo poseljujejo Laponci. Leži v Severni Evropi znotraj arktičnega kroga in vključuje severne dele Skandinavije ter polotok Kola v Rusiji) ne vem, tudi že potem ko sem se preselila na Finsko sem še vedno imela občutek kako daleč in kako ne zanimiva je. Da bi se v tem trenutku res najrajši dvakrat zabila v steno. In ja ponovno morem priznat, da pač rabim šolo. Ker tokrat pa osebno mislim, da če ne bi obiskala tega dela sveta bi nekaj zamudila...kako lahko zamudimo, nekaj česar ne poznamo? Lahko sanjarimo :) ja lahko. O sanjarjenju čez dan in beganju našim misli v druge svetove, bom govorila v prihodnjem blogu.
Torej, zakaj smo se podali na sever? Pravijo, da se na Finskem splača igrat EuroJack pot. Tudi mi smo ga na nek način. V Kuopio, kjer živim že skoraj pol leta, sta me obiskala prijatelja Sara in Miha. Kuopio je osmo največje mesto na Finskem in spada pod severno Savonijo, ki je na srednjem vzhodnem delu Finskem. (in the middle of the nowhere iskreno povedano).
Ko me tako daleč vstran od doma obiščejo prijatelji, je nekaj kar tako na hitro ne morem opisati ( Kristijanbo tudi vedel o čem govorim) je neprecenljivo. Včasih se razdalje zgodijo z razlogom in okrepijo vezi, včasih ne. To je življenje. Torej navdušena nad obiskom takoj po vseh dobrotah polnih praznikih, sem študirala kaj bi počeli.
Sara in Miha sta prišla z eno željo - videti severni sij :) uff sem mislila to je loterija. Res loterija. In logično za nekoga če že potuje tak daleč da si to želi doživeti. Bilo me je strah priznam. Ker je to pač del na katerega ne morem vplivat. Na koncu se je za mnogo naš "nevaren" road trip sprevrgel v eno izmed doživetij življenja. V kratko zgodbo z ogromno detajli, in lahko skoraj trdim da smo dobili severni aurora borelias jackpot :) mislim, da je vsem v tistem trenutku pomenil več kot vse ostalo.
Kako smo se road tripa lotili? Brez kakršnih koli planov in načrtov. Jap. Brez pretiranega razmišljanja. Enostavno smo rezervirali avto in se odločili da štartamo v ponedeljek zjutraj in se peljemo proti severu lovit severni sij.
Vsi Finci so mi rekli da smo nori. Da so razmere na cestah grozne in .....tntntnt okej, ceste so bile ledene dobesedno, naša povprečna hitrost pa ni šla preko 63km/h. Malo smo se zafrkavali da bi bla v Sloveniji na taki razdaljo vsaj120km/h plus tega bi prišla vsaj 5x od Maribora pa do Kopra in nazaj.
Po osem urni vožnji (volan smo si delili, poslušanju nove plate od Mi2 - hvala Matej) in Sarinem odkritju the best finske radijske postaje. Smo prispeli v božičkovo deželo. Zunaj -30°C. Zebe me. Miha brez rokavic. Mene lulat. Lačni smo. Pa pozni tudi. Odpravimo se do info točke, ki nam jo pred nosom zaprejo, mrtvo hladno. Sara hvala bogi najde res prijazno finsko teto, ki nam poda vse potrebne informacije. Vučko si kupi rokavice. Svet je vsaj za nekaj trenutkov lep. Dokler ne začnemo ugotavljat, da je zunaj megleno. Kar našo željo po severnem siju oddaljuje in se v nekem trenutku zazdi jackpot bolj realen. Odpravimo se v center Rovaniemija, kjer Miha končno poskusi meso severnega jela. Navdušeni nad mesto, ugotavljamo kaj bomo. Gremo kr nazaj v Kuopio? Čaka nas še 8 ur vožnje po trdi temi. Sara se ne da in vztraja. Gremo se vozit samo proti severu kak daleč gre. Ideja se mi sicer v prvem trenutku zdi tvegana. Popijemo kavo, vučko mislim da je spil 3 (ker so mu bile tak dobre) okej to da je Sari pa Miheju finska kava dobra kdaj drugič - pač mam weirdo prijatelje. Vsedemo se v avto in peljem proti severu. Debatiramo. Se smejemo - vse tiste naše male momente težko opišem, ostali bodo v naših spominih. Vozim. Na kar na svoji desni na nebu zagledam - severni sij. To je to. Narava in stvari, ki se jih ne da kupiti. Mislim da smo delili čarobne trenutke, vsak si je zagotovo po tihem nekaj zaželel. Mislim, da se je Miheju želja izpolnila, saj smo čez pou ure srečali severne jelene, ki so se sprehajali po cesti - zelo simpatična bitja :)
Mislim da nismo potrebovali več. Sara pravi nekaj iz bucket lista je odkljukano. No to da smo "scali" za avtom pri - 33°C , ker sem se bala da bo urin medtem ko teče zmrznil? (se opravičujem za ogabnost, ljudje pač imamo potrebe) no razlog skor 200km nobene pumpe, dobesedno nikjer nič. Vožnja domov je bila, ma saj se niti ne spomnim. Sara je vozla, z vučom sma spala. Potem sem še malo jaz vozla...ni važno. Važno je to kaj je pokazala Sara. Če si nekaj zares želiš pol vztrajaš. Mislim, da smo zaradi njene trme vztrajali proti severu in doživeli once in a life time experience :)
O tem, da smo ob prihodu domu v Kuopio, mrtvo utrujeni, ujeli sonce (tak lepi dan še tukaj ni bil od septembra) in hodili po vodi? Ja očitno nam je nekaj ali nekdo bil naklonjen. Spanec po dogodivščini pa top! Sara in Vučko - hvala :)
Dragi moji bralci naslednjič se vrnem s sanjarjenjem in ne pozabite VZTRAJAT, če ne probaš ali ne vprašaš bo rezultat vedno ne!
In jaz verjamem in vztrajam na svoji poti, kjer odkrito čarobnost z veseljem delim z drugimi!
Muri jr.
O obisku Laponske nisem nikoli zares razmišljala. (Laponska je ime za kulturno regijo, ki jo poseljujejo Laponci. Leži v Severni Evropi znotraj arktičnega kroga in vključuje severne dele Skandinavije ter polotok Kola v Rusiji) ne vem, tudi že potem ko sem se preselila na Finsko sem še vedno imela občutek kako daleč in kako ne zanimiva je. Da bi se v tem trenutku res najrajši dvakrat zabila v steno. In ja ponovno morem priznat, da pač rabim šolo. Ker tokrat pa osebno mislim, da če ne bi obiskala tega dela sveta bi nekaj zamudila...kako lahko zamudimo, nekaj česar ne poznamo? Lahko sanjarimo :) ja lahko. O sanjarjenju čez dan in beganju našim misli v druge svetove, bom govorila v prihodnjem blogu.
Torej, zakaj smo se podali na sever? Pravijo, da se na Finskem splača igrat EuroJack pot. Tudi mi smo ga na nek način. V Kuopio, kjer živim že skoraj pol leta, sta me obiskala prijatelja Sara in Miha. Kuopio je osmo največje mesto na Finskem in spada pod severno Savonijo, ki je na srednjem vzhodnem delu Finskem. (in the middle of the nowhere iskreno povedano).
Ko me tako daleč vstran od doma obiščejo prijatelji, je nekaj kar tako na hitro ne morem opisati ( Kristijanbo tudi vedel o čem govorim) je neprecenljivo. Včasih se razdalje zgodijo z razlogom in okrepijo vezi, včasih ne. To je življenje. Torej navdušena nad obiskom takoj po vseh dobrotah polnih praznikih, sem študirala kaj bi počeli.
Sara in Miha sta prišla z eno željo - videti severni sij :) uff sem mislila to je loterija. Res loterija. In logično za nekoga če že potuje tak daleč da si to želi doživeti. Bilo me je strah priznam. Ker je to pač del na katerega ne morem vplivat. Na koncu se je za mnogo naš "nevaren" road trip sprevrgel v eno izmed doživetij življenja. V kratko zgodbo z ogromno detajli, in lahko skoraj trdim da smo dobili severni aurora borelias jackpot :) mislim, da je vsem v tistem trenutku pomenil več kot vse ostalo.
Kako smo se road tripa lotili? Brez kakršnih koli planov in načrtov. Jap. Brez pretiranega razmišljanja. Enostavno smo rezervirali avto in se odločili da štartamo v ponedeljek zjutraj in se peljemo proti severu lovit severni sij.
Vsi Finci so mi rekli da smo nori. Da so razmere na cestah grozne in .....tntntnt okej, ceste so bile ledene dobesedno, naša povprečna hitrost pa ni šla preko 63km/h. Malo smo se zafrkavali da bi bla v Sloveniji na taki razdaljo vsaj120km/h plus tega bi prišla vsaj 5x od Maribora pa do Kopra in nazaj.
Po osem urni vožnji (volan smo si delili, poslušanju nove plate od Mi2 - hvala Matej) in Sarinem odkritju the best finske radijske postaje. Smo prispeli v božičkovo deželo. Zunaj -30°C. Zebe me. Miha brez rokavic. Mene lulat. Lačni smo. Pa pozni tudi. Odpravimo se do info točke, ki nam jo pred nosom zaprejo, mrtvo hladno. Sara hvala bogi najde res prijazno finsko teto, ki nam poda vse potrebne informacije. Vučko si kupi rokavice. Svet je vsaj za nekaj trenutkov lep. Dokler ne začnemo ugotavljat, da je zunaj megleno. Kar našo željo po severnem siju oddaljuje in se v nekem trenutku zazdi jackpot bolj realen. Odpravimo se v center Rovaniemija, kjer Miha končno poskusi meso severnega jela. Navdušeni nad mesto, ugotavljamo kaj bomo. Gremo kr nazaj v Kuopio? Čaka nas še 8 ur vožnje po trdi temi. Sara se ne da in vztraja. Gremo se vozit samo proti severu kak daleč gre. Ideja se mi sicer v prvem trenutku zdi tvegana. Popijemo kavo, vučko mislim da je spil 3 (ker so mu bile tak dobre) okej to da je Sari pa Miheju finska kava dobra kdaj drugič - pač mam weirdo prijatelje. Vsedemo se v avto in peljem proti severu. Debatiramo. Se smejemo - vse tiste naše male momente težko opišem, ostali bodo v naših spominih. Vozim. Na kar na svoji desni na nebu zagledam - severni sij. To je to. Narava in stvari, ki se jih ne da kupiti. Mislim da smo delili čarobne trenutke, vsak si je zagotovo po tihem nekaj zaželel. Mislim, da se je Miheju želja izpolnila, saj smo čez pou ure srečali severne jelene, ki so se sprehajali po cesti - zelo simpatična bitja :)
Mislim da nismo potrebovali več. Sara pravi nekaj iz bucket lista je odkljukano. No to da smo "scali" za avtom pri - 33°C , ker sem se bala da bo urin medtem ko teče zmrznil? (se opravičujem za ogabnost, ljudje pač imamo potrebe) no razlog skor 200km nobene pumpe, dobesedno nikjer nič. Vožnja domov je bila, ma saj se niti ne spomnim. Sara je vozla, z vučom sma spala. Potem sem še malo jaz vozla...ni važno. Važno je to kaj je pokazala Sara. Če si nekaj zares želiš pol vztrajaš. Mislim, da smo zaradi njene trme vztrajali proti severu in doživeli once in a life time experience :)
O tem, da smo ob prihodu domu v Kuopio, mrtvo utrujeni, ujeli sonce (tak lepi dan še tukaj ni bil od septembra) in hodili po vodi? Ja očitno nam je nekaj ali nekdo bil naklonjen. Spanec po dogodivščini pa top! Sara in Vučko - hvala :)
Dragi moji bralci naslednjič se vrnem s sanjarjenjem in ne pozabite VZTRAJAT, če ne probaš ali ne vprašaš bo rezultat vedno ne!
In jaz verjamem in vztrajam na svoji poti, kjer odkrito čarobnost z veseljem delim z drugimi!
Muri jr.
Ni komentarjev:
Objavite komentar