Ponoči se poslovi od pilota in se s kačo odpravi na pravo mesto - selitev in mali princ :)

Vsak ima od besedi selitev različne misli in spomine. Tokrat bi rada govorila o pomenu prostora in navezanosti na prostor. Zanimivo mi je da, sem o vsem skupaj začela razmišljati dokaj pozno. Vedno sem govorila, da bom pri 18ih spakirala in šla. Pa mi mislim, da smo bili vsi najstniki podobnih misli. Naenkat smo stari dvajset in še vedno doma. Veliko mojih prijateljev se je zaradi študija preselilo v druge kraje, ampak vsi se vračajo. Čeprav konstantno govorimo o tem, kako bi vsi najraje nekam šli. Pri sebi sem razjasnila, zakaj sem takrat, ko bi mogla v Ljubljano ostala tukaj. Bolj ko odraščam, bolj ugotavljam, da je ena in edina brezpogojna podpora doma – moja družina. Realno gledano bi si lahko privoščila življenje na svojem, ampak tukaj mi je dejansko lepo. O selitvi in življenju iz kovčka sem začela razmišljati, ko sem potovala po svetu. Ko sem spala na klopci, na železniški postaji, na vlaku, letalu... ko sem v mesecu dni v Mehiki, menjala 15 različnih postelj, ko sem dojela pomen DOMA. Življenje po svetu je drugačno, naučilo me je, da spoštujem in cenim, kar imam. Včasih me je strah, da sem za svoja leta doživela malenkost preveč, in mi mirn način življenja ne predstavlja izziva. Po drugi strani sem pa neizmerno srečna, da sem lahko izkusila, življenje iz nahrbtnika, spoznala kakšen je občutek, ko ne veš kje boš spal naslednjo noč. Največ mi je dala za mislit selitev mojega brata...mislim, da še celotna družina skupaj z mano vred prehaja in doživlja ta proces. Čeprav je od njegove selitve v ZDA minilo že več kot leto dni, sem dojela, da je to proces, ki traja. Da so v življenju vsakega izmed nas ljudje, ki so preprosto nenadomestljivi (v odzadju – Coldplay : Fix you – »when u lose somethin you can not replace«), da se stvari pač zgodijo iz danes na jutri, da je pa proces sprejemanja dosti daljši, da skajp ni isto kot biti s človekom. Da mi je žal, da večkrat ne povem kaj čutim. Včasih zaradi življenja samega izgubimo nekaj, kar ne moremo nadomestiti, ampak iz tega sem se vsaj jaz naučila ogromno. Kot sam pravi, ga verjetno ne bo več nazaj. Zadnji tedni so posvečeni obnavljanju stanovanja in odločitvi o menjavi sob. Čeprav se zdi banalno, ampak meni osebno je ta menjava 7kvadratnih metrov za 14 spremenila določene poglede in mi dala za misliti. Ljudje bi dali vse za pogoje, ki jih imam, tega se zavedam, ampak nikoli si nisem mislila, da mi bo samo menjava prostorov dala neke nove razsežnosti razmišlanja.

Par minut se zamotim z občudovanje opreme otroških sob – v stilu malega princa. Nekega dne si zaželim opremljati otroško sobo :)

Vem da veliki del sebe puščam v moji mali zakajeno polepljeni sobi. Tukaj sem preživela svoje otroštvo, svojo mladoletnost, tukaj sem preživela marsikatero uro razmišljanja o sebi in svetu, tukaj sem se učila tako za šolo kot druge stvari. Tukaj sem rada na oknu prižgala cigaret in opazovala zvezde ponoči. Tukaj sem ure in ure sedela za računalnikom in pisala. Tukaj so spali ljudje s katerimi sem delila prijateljstvo in druge stvari. Tukaj sem dejansko sama s seboj delila misli pred spanjem in prve jutranje misli. Tukaj sem tudi jokala – včasih - smejala ko budalo. Ob pogledu na steno potovala po svetu in se spominjala krajev, ki sem jih spoznala. Ob pogledu na omaro, gledala slike iz tistih brezskrbnih otroških dni.  Z odločitvijo, da zapustim to sobico, sem hkrati sprejela ogromno drugih, tistih, ki so globoko v meni. Danes tej odločitvi pripisujem drugačen pomen, če zveni otročje, ali kakorkoli mi je v tem trenutku popolnoma vseeno. En dan, bi rada resnično razumela tudi Tomaža. V odzadju še vedno Coldplay in Fix you. Pa spet jaz, ko tako rada lajnam, o ne pomenu prostora in časa.

Zaenkat je še pogled takšen kot ponavadi; desno pepelnik in voda, levo spominki, ogromno knjig, slike, zemljevid sveta in zgoraj umetne zvezde. Tukaj puščam velik del sebe, to zagotovo. S tistim ostalim in z nekim novim zaenkrat še ne čisto razumljenim veseljem in lepimi občutki v meni, pa v naslednjem blogu zagotovo maham iz druge sobe.

Zanima me, kako pa dojemate selitve vi? (Mami in ati hvala za podporo!!! In najlepšo zeleno barvo)

Muri 

https://www.google.si/search?q=otro%C5%A1ka+soba+mali+princ&oe=utf-8&aq=t&rls=org.mozilla:sl:official&client=firefox-a&um=1&ie=UTF-8&hl=sl&tbm=isch&source=og&sa=N&tab=wi&authuser=0&ei=z6qCUcKtF4Lo4QTc1IGQBw&biw=1280&bih=681&sei=3qqCUZPiL4qK4gSQ-IC4AQ#imgrc=yDLcl1Y6LxRsiM%3A%3Bd2wXuUZ6Y7FEHM%3Bhttp%253A%252F%252Fwww.ringaraja.net%252Fslike%252Fkp%252F4847%252Fv_otro%25C5%25A1ka%252520soba%252520Mali%252520princ.jpg%3Bhttp%253A%252F%252Fwww.ringaraja.net%252Fkatalog%252Fsaloni-pohistva-prevc%3B500%3B375

nedelja, las vegas, obisk in pismo :)

kot je naslov prilično zmeden, sem trenutno tudi jas...ne vem ali se me loteval druga puberteta, včeraj mi je uspelo na fitnesu celo šuhe pozabit, kak me ne sprašujte ker še meni ni jasno. :)))

metallico nabijam že celi vikend, skos mi grejo tisti zlajnano kičasti verzi po glavi. mogoče pa res...kaj pa vem... vikend smo preživeli. na kolesu (70km), podpohorjem na koci, v kitajski,
in na sladoledu (5kepic xD). čeprav sem se odločila, da danes pišem o tistem, kar sem pred časom prebrala...nekje, niti ne vem več točno. misel mi je bila všeč, ampak zdela se mi je tako neresnična, češ to se ne dogaja, ker nekaj so besede, drugo so občutki. torej, nekoč je nekdo zapisal : "prostor in čas nimata pomena, ljubezen je za vedno!" pa je res tako? danes vem,da tudi jas lahko to občutim. dala sem skozi, zvezo na daljavo - no go for me :D dala sem skozi ogromno prijateljstev na daljavo, ki pa se s časom izgubijo nekje po poti. dostrikrat tudi, ker sem sama tako želela. priznam, ni izi ohranjat odnosa na daljavo, sploh če je zmes polek xyz kilometrov še nekaj ur časovne razlike. tudi jas sem lena. čeprav se z veseljem spomnim ljudi, ki sem jih srečala po poti in z njimi delila tiste trenutke, ki so vedno tu, nekje v meni. trenutki, ki so me iz razvajenega froca spremenili v drugačno osebo. (tnnn tnnnn the final countdown v odzadju xD) spominjam se stare gospe na letališču v mexico cityju, ki je z mano delila svojo zgodbo o družini, nikoli več se ne bom spomnila njenega imena, poimenovala sem jo babica (abue linda po mehiško), spominjam se gospoda, ki mi je sredi toronta v kanadi zrecitiral prešerna, spominjam opice, ki mi je na ulici L.A v zameno za dolar "šejkala" roko. spominjam se fanta, ki je prisedel k meni na klopco v mehiki - guadalajari, pogovarjala sva se o tem kako zelo si želi potovati, o tem, da še nikoli ni zapustil svojega mesta, da pri 17ih letih dela, da pomaga očetu. v tistem trenutku sem se počutila tako sebično po eni strani, po drugi strani sem bila tako hvaležna, za vse, kar mi je v življenju tako samoumevno. objela sem ga in mu zaželela vse dobro, nikoli ne bom pozabila njegovega objema. bil je tako preprosto iskren. spominjam se taksista v egiptu, ki naju je seveda želel napizdit, ampak kriki se ni dal. spominjam se nizozemca v barceloni, z mano je čakal na avtobusni postaji čez noč, zraven je imel kitaro, iz tetrapaka sva pila sangrijo....toliko je spominov na ljudi, ki so me tako ali drugače na moijh poteh učili o življenju.
včeraj sem doživela nekaj tako lepega, ko že govorim o spominih na ljudi. o tukaj tudi las vegas v naslovu. torej moj hermanito - brat (ful postane tečn ko ga tak kličem) je bil ravno v vegasu in ko se je na letališču konektal sma po skajpu vdarla debato. bil je za spremembo bolj komunikativn, čeprav mogoče ne priznam, ga pogrešam - torej kaj je poanta, ko sem ga pred dvema letoma obiskala v san franciscu, sem na poti od njegovega doma do centra pred general hospitalom dnevno naletela na "črnko" , ki je tam delala na gradbišču in me je vsaki dan tako lepo pozdravlja, zaželela lep dan itd... ostala je v lepem spominu. o tem sem mu tudi pripovedovala, nakar odkrijem da tudi on na nek način piše, in da je pred časom delil to zgodbo, o tej gospe, ki ga vsaki dan tako lepo pozdravi, in kako je tudi meni ostala v spominu še po tolkem času, in da se je odločil in jo odpeljal na kosilo. :))) i feel like - thats my brother! verjetno niti z besedami ne znam opisat koliko mi je to pomenlo. jebem tiste ajpode pa vse kaj bi ga prosla da mi prinese. na tak način je del mene vedno z njim, in del njega vedno z mano. ("happy friday lady")
dobila sem obisk. tatiana. punca, ki je pred dvemi leti živela v mbju, in sva se totalno zaštekali. po skajpu se slišiva skoraj vsak dan. ko sem jo danes objela, se mi je zdelo kot da nikoli sploh ni šla. lahko sva se pogovarjali o včeraj, ne pa o tistem povej mi zaj vse kaj se je dogajalo zadnji dve leti. obe sva se strinjali, da četudi preko skajpa sva lepo negovali najin odnos.
pojedla sem ogromno sladoleda čez vikend. spoznala, da dejansko prostor in čas nimata tako velikega pomena kot jima ga tudi sama večino časa pripisujem. objela sem tatiano in spoznala, da se imam še ogromno za naučit. da včasih more boleti. da je razumevanje in podpora tukaj. vesela sem, da me je ines skritizirala in iz svojih oči povedala kako se spreminjam. to pomaga - zelo :))) čeprav imam na televiziji prižgane talente, sekam youtube pa queene trenutno. da sploh ne govorim o tem, kako zelo me je danes razveselila magda. zgodilo se ji je nekaj lepega in me je poklicala takoj ono blablablalbla :) pa sm bla tak ono ja pa iiiiiii kak lepo da deliš. čeprav danes zvečer še mogoče podelim kako bedarijo s krikijom na skajpu, lazanje z nobenim!!! ja tako rastemo. jas pa sem ravnokar dala ven, in je lažje. občutek je lep.

maha samosvoj malo tečn (s polnim želodcem) muri :)

pismo....sara mi je rekla, ti si taki literar, jas če bi bla tvoj psihijater bi ti svetovala sledeče : idi na trikotno vzami za pisat, pa napiši pisma, tistim ki so te prizadeli in tistim, ki ti stojijo ob strani. vsem. samo piši. daj ven. pa tudi če jih nikoli ne pošleš. spoznaš še druge stvari. pač ven daš. in sara, hvala za idejo. jutri se odpravim naredit to. rabim samo dosti papirja, za ziher dve kulici, dosti vode in škatlo čikov.

lep nedeljski večer dragi moji :)
ne glede na to, kako težavno je, dokler sledimo dobremu v sebi smo na pravi poti! 

p.s jutri grejo dnevniki v javnost : MISLIMO MAVRIČNO ;))))

                                           mexico city 2009, abue linda :)))

o moji zimi, čokoladi, prijateljih in učenju :)

"I say to you today, my friends, that in spite of the difficulties and frustrations of the moment, I still have a dream."
 
Ker zelo rada preberem, kakšno dobro misel, sem zgornjo kr mogla citirat. Me prav zanima, če bi kdo od Vas uganil, kdo je avtor. Pomoje ja :):) saj ne vem niti kje naj začnem tokrat, ampak pogled na sonce tukaj na Pohorju, iz mene vedno znova zvabi željo po pisanju. Tako sem pred leti tudi začela. Sicer na drugi strani Pohorja, ampak mislim, da je vse skupaj v meni nekak nostalgično povezano. Ker je danes tudi verjetno zadnja letošnja smuka, bom napisala nekaj o letošnji zimi. O zimi, ki me je spet toliko naučila, me prizadela, a hkrati toliko dala, da z besedami ne znam niti opisati.
Pa poglejmo lepo tehnično, zima je bila fuuuuuuuul dolga. Ono res smo vsi samo čakali na sonce. Zime imam načeloma rada, po ne vem kak ključu tut ful rada vozim v zimskih razmerah :) božiča in novega leta, se nekako niti ne spominjam dobro, če sem čisto iskrena se jih niti nočem. pridejo taki dnevi. januar, februar,marec in delno tudi april, sem preživela delovno. spominjam se pohorja odzgoraj, vstajanja v trdi temi., ogromnih količin kave in redbulla :) spominjam se super sodelavcev, smučk, trojnih rokavic, dosti čokolade in malo fitnesa. čeprav si vsako zimo obljubim, da bo več fitnesa in manj čokolade, mi vsaj letos to še ni uspelo. ja priznam, hrana je bila toto zimo moje zdravilo, za tisto kar je bolelo odznoter. po eni strani si želim o tem govoriti, po drugi strani mi je tako lažje, po tretji pa ugotavljam, da je lažje. ne vem ali je kriva pomlad, ali drugo zavedanje o življenju. tak bom rekla, da je bla the wooorst zima ever, res bla sem v trenutku, ko sem izgubila vse, a hkrati - danes lahko to z gotovostjo trdim - dobila največ. sebe. vem, da postajam takšna kot sem si vedno želela postati (res je na nek način izgubljam tisto, kar sem včasih bila), ob meni so čudoviti ljudje, zdaj vem da se več kot prekleto splača! in verjetno se bom že stotič ponovila, ampak zgleda sem res tisti tip človeka, ko se celo življenje uči, o življenu. še vedno me zanimajo stvari, ki se povprečnim in celo izobraženim ljudem zdijo čudno. še vedno ure namenim razmišljanju v samoti, razmišljanju o življenju, smislu, lepoti, bogastvu, ljudeh in svetu. v zadnjih tednih so v meni neki novi občutki. ne znam jih opisat. na življenje spet gledam malenkost drugače, kot sem pred začetkom zime. mogoče  se s tem celo samo tolažim. trudim se bit čim bol iskrena do sebe. tak akward zna bit ko sam sebi priznaš določene stvari, pol pa ko se najbližnjim je še bol, samo pol se čist drugače počutiš, mormo se naučit tudi  slabo delit, medseboj. kot to od drugih tudi sprejet. okej totalno off topic, jas biser valda lakiram nohte kr tak vse povprek in celo mizo fserjem z rdečim lakom. morm se spomnit da nism napoleon, da bi delala xy stvari hrati. tisoč misli mam, kaj vse bi rada napisala, ampak sm malo zmedena, bo kr pomlad pa sonce krivo pomoje. na drugi strani pa nadaljujem zgodbo o deklici, upam, da mi jo v kratkem uspe dokončati. da lahko delim.
torej da zaključim (predn vse skupaj izgubi smisel) plus tega me še čakajo sodelavci z kavo :) o zimi 2013 ne morem strniti misli. dobila sem dve šoli življenja, izgubila zaupanje, ki je bilo izdano, končala s projektom, hkrati pa sem dobila čudovito priliko potovati na Finsko, in spoznati, kaj je v življenju zares pomembno :)

obljubim se, da bom to pomlad razturala. da bom delala to kaj me veseli, s prijatelji gradila na društvo idejah in projektih, ki jih imamo v mislim. da bom večkrat obiskala babico, in bolj pogosto gnjavla brudera po skajpu. da bom več pisala prijateljem v tujino, da bom manj jedla in več kolesarla. da se bom zbujala naspana, da ne bom dosti tečna in da bom ljudem z manj straha pokazala da jih imam rada. da bom hodla na faks in naredila vsaj 4 izpite. da bom vsem tistim ne glede na zgodbo hvaležna, za lekcije, za učenje. za mogoče malenskot manj nakladam in sem bolj produktivna. da najdem šiht, in da se drugo zimo spet vrnem sem. med tipke, bele strmine, poštene ljudi in dosti kave :)

muri jr.

Zgodbo je Nina poimenovala Heartworming :)

Pravijo, da je vse v življenju enkrat prvič. Ravno o tem smo z družbo govorili čez vikend.V sobotnem večeru smo ugotovili, da je Andraž letos prvič oblekel kavbojke, da sem se ja letos prvič počesala (hja to se mi bojo tak še celo leto delali norca, pri mojih lasah je pač to podvig in se mi nikoli ne da xD), danes sem se prvič po petih letih - no v bistvu petih sezonah, ko čez zimo delam na Pohorju zaspala. Pa ravno par dni nazaj smo se pogovarjali o odgovornosti in sem s takim ponosom govorila, kako še nikoli nisem zamudila v službo. Hehe res je vse je enkrat prvič. Kljub temu sem dan začela čudovito. Prebrala sem zgodbo, ki mi jo je poslala Nina. Dobila ogromno idej in se celo naspala. Pa pustimo stati to. V zadnjih dnevih sem prebirala svoje bloge in zapise, zgodbe. Tako čuden ampak lep občutek me je spreleteval ob vsem tem. Veliko sem že napisala, počasi bo 200strani a4,res bi rada en dan to uredila v knjigo. Pisanje me pomiri. Ne vem če sem dober sogovornik na dolge ali kratke proge, z ovirami ali brez. Tukaj imam vsaj občutek, da me noben ne rabi prisiljeno poslušat, dam ven. To pot pač skozi tipke. Rada poslušam druge in delim mnjenja in poglede. Stranke so danes celo dobre volje - verjetno je kriv sonček. Tudi jas se počutim dobro. Neki odznoter to prihaja, ne vem. Iskreno, zadnji 4 mesci so bili vse najslabše, pa sem še vedno tu in delim. Sama sebi se dejansko čudim - od kod ? Marsikdo od bližnjih mi je rekel, da bi zdavnaj obupal. Ja izgubila sem delo, ki ga imam rada - ker stojim za svojimi. Izgubila sem na nek način družino. Oseba, kateri sem najbolj zaupala in z njo delila res vse. Oseba v katero sem verjela, da se res trudi biti dobra punca, me je izdala na najbolj podel način. Da o ostalem sploh ne govorim. Polona mi je povedala, da je ponosna na mene, saj so moje reakcije drugačne kot pred leti. Sama vem, da odraščam. So bili trenutki, ko sem enostavno bila pod podno, ampak ugotovila, da kljub temu da nimam popolnoma nič, imam vse. Ker imam čudovite prijatelje, ki so dejansko izkazali več kot sem si v najbolših mislih upala sploh pričakovati. Objem, beseda, tolažba, pogovori pozno v noč. Prisotnost brez, da za njo sploh prosiš. Pravijo, da se to čuti. In danes vem, da se splača. Ne nalagati v nepremičnine ali delnice, splača se vlagati čas, voljo in ljubezen v ljudi. Z njimi deliti. Danes vem, da je dobro povrnjeno. Dobila sem brezpogojno podporo, razumevanje in ljubezen resnično v trenutkih, ko sem to najbolj potrebovala. Zdaj vem, da sem vsaj tukaj na pravi poti. In ostaja budala, tak kot je rekla moja mama. Petra, saj si pametna punca, samo si istala budala, ko midva s tvojim fotrom. Razumi že enkrat, da vsi ljudje niso dobri in da si vsak ne zasluži xy priložnosti. Hehe nekaj pa sem te mogla podedovati. Danes bom z vami delila zgodbo, ki bi nas letno v povprečju stala 50€ mogoče, torej minimalno, ker bi ta dnar tak neki drugje spušli. Kaj pa lahko to spremeni - mislim, da ogromno. Dajmo razmislit o tem. Jaz že imam enih par idej in meljem dalje. En muri hellow :) from Areh, kjer imam zagotovo 2 metra snega.

  This story will warm you better than a coffee in a cold winter day:
"We enter a little coffeehouse with a friend of mine and give our order. While we're approaching our table two people come in and they go to the counter -
'Five coffees, please. Two of them for us and three suspended'
They pay for their order, take the two and leave. I ask my friend:
'What are those 'suspended' coffees ?'
'Wait for it and you will see'
Some more people enter. Two girls ask for one coffee each, pay and go. The next order was for seven coffees and it was made by three lawyers - three for them and four 'suspended'. While I still wonder what's the deal with those 'suspended' coffees I enjoy the sunny weather and the beautiful view towards the square in front of the café. Suddenly a man dressed in shabby clothes who looks like a beggar comes in through the door and kindly asks
'Do you have a suspended coffee ?'
It's simple - people pay in advance for a coffee meant for someone who can not afford a warm beverage. The tradition with the suspended coffees started in Naples, but it has spread all over the world and in some places you can order not only a suspended coffee, but also a sandwich or a whole meal."

zanimiv ponedeljek ali kako je potrebno verjeti

preživela sem lep ponedeljek. ne tisti čisto običajni, kot je pri večini normalnih ljudi povprečni ponedeljek. ne znam si niti predstavljati povprečnega ponedeljka. v moji percepciji je vsak dan priložnost za rast.
torej, obljubila sem si včeraj, da se hitro vstanem in postorim "pisarniška" dela še zjutraj. tako je tudi bilo. jutro sem preživela za računalnikom, uredila zadeve dokaj uspešno in se z nasmeškom odpravila dopoldanski rekreaciji naproti. na fitnesu sem pošteno zašvicala in v svojem stilu poslušala glasbo in kvihtala. v fitnes rada zahajam. sama sebe silim, ker se potem tako dobro počutim. rada sem tam, ko ni gužva - drugič spet mi paše, da je tam več ljudi, saj se lahko začuti taki pozitivni duh, športnikov, tako tudi tistih, ki so tam za šminko ali spet tretjih, ki se trudijo hujšat. zdi se mi, da se medseboj vsi nekako podpiramo. in ko vidim ogromno žensko, ki se poti na tekalni stezi, se ji iskreno nasmehnem. verjamem, da ji bo uspelo. ker je že iz besed in misli prešla na dejanja. podpiram in občudujem take ljudi. in res je na koncu, da ni največja nagrada za trud, tisto kar zanj dobimo (v tem primeru bi rekli lepo telo ali postavo,v drugem spet diplomo ali kako listino, mogoče plačo ...) ampak tisto kar zaradi truda postanemo. definitivno nam omogoča osebnostno rast in širi obzorja.
da se vrnem k ponedeljku. po fitnesu sem skočila, do kolegice na kavo. v mestu živi in tam lahko parkiram (tudi priročno). videli sva se po kr nekaj časa in res sem je bila vesela. prav tako sva si imeleza povedati lepe stvari, kar me je dodatno spodbudilo. in potem.... sledi tisti neprijetni del dneva, ko sem šla na faks na vpis na magisterski študij. ojoj. ojoj. ojoj. žal mi je da morem pisati tudi o tem, ampak tako čutim. če tukaj potegnem črto se sploh ne čudim, da smo v taki pizdi oz. da je vse usmerjeno v čimvečje trošenje in željo po zaslužkih. pokvarjenost. nerazumevanje. ja ker žal se večina ljudi lahko osreči s stvarmi, ki si jih kupijo. niti pomislijo ne več, na skupne trenutke, nasmehe, deljenje prostega časa, sprehode, pomoč drugim. brez da bi zato potrebovali ajfona, evre ali novo torbico. uglavnem po pol ure mi je postalo slabo. moji bodoči sošolci stari v povprečju vsaj 3-4 leta starejši od mene. ne vsem, bi pa večini le teh prepovedala približevanje fakulteti na vsaj 100metrov, kaj šele možnosti študija. wtf vpisujem se in ne znam izpolnit vpisnega lista. KATASTROFA. sicer pa mi je ta situacija iz preteklih študijskih let na epfu tako poznana. žalostno je da imajo te ljudje diplome. ko pa ne znajo osnov angleščine, da o čem bolj zakompliciranem sploh ne govorim. ampak sistem nam to omogoča in mi to pridno izkoriščamo. ni pa fer da so potem ti ljudje drugim, ki so dejansko sposobni konkureca na trgu delovne sile. smo kdaj pomislili kake možnosti imamo vsaj kar se tiče študija pri nas v sloveniji. kaj pa tam drugje ... v tretjem svetu ... kjer to ni mogoče ... tudi sama se to opominjam in se trudim biti hvaležna zato, se potruditi in maksimalno tudi izkoristiti. čeprav priznam tudi jaz sem kdaj lena in se mi ne da.
po tem ne najbolj prijetnem opravku, sem se odpravila tomo križnarju naproti.v kmšju smo z njim imeli okroglo mizo in predstavitev njegove filma - oči in ušesa boga. o njemu sem prebrala veliko. poslušala različna mnenja. danes sem si ga želela ustvariti sama. po dobri uri sem bila enostavno nasmejana. še enkrat več dobila potrditev, da dobro lahko zmaga. da je potrebno verjeti.
čeprav bi se lahko podružila z ekipo še pozno v večer, sedim za računalnikom v razvlečeni trenerki, sestavljam sliko in misli o današnjem dnevu, sudanu, tomotu in vrstnikih. počnem to kar počnem najrajši - pišem.
vsekakor se v ponedeljek še vrnem. o tomotu in njegovem delu bi se rada še razpisala. za danes bo zaključna misel dovolj. potrebno se je naspati. jutri je nov dan.

"Življenje je darilo. Darilo se spodobi sprejeti, si ga ogledati, pa tudi prijeti, ga občutiti, povonjati, okusiti, uživati in uporabiti...
Darila so namenjena v dobro. Pravzaprav je vse namenjeno v dobro. Vsak dogodek, tudi velik problem, v sebi nosi darilo - izkušnjo, doživetje, smisel življenja. Sopotniki smo". (Tomo)

Dan D - ali ko razbiješ kristalni kozarec in tretjič v življenju vplačaš loto listek :) 18.07.12

kje začeti? naslov verjetno pove marsikaj, ali pa nič? spet se sprašujem kako naj poimenujem svojo knjigo :D ampak danes razmišljam o drugih stvareh. o mojem dnevu, ki je skoraj popoln. 18.07.12 bo eden tistih dni, ki ostanejo v spominu. pa da razčistim; vem, da je po vseh standardih moja prihodnost tukaj v sloveniji, diplomiran ekonomist, na zavodu za zaposlovanje, socialna pomoč in životarjenje. žal se tega zavedam, ker vem da tako je. ampak jaz sem izbrala drugačno pot. upam, da mi uspe. danes se tako počutim. sprejetje razpisa v katerem razvijam svoje ideje, ki se še meni zdijo fenomenalne, v katerem pomagam drugim, mi mogoče pomeni celo več kot diploma, pa čeprav bo verjetno še težka borba z občino. ker gre za ogromni projekt, ki zahteva dosti sredstev. ampak vem kaj zmorem :)
torej diplomco posvečam, njima. atiju in mami. s katerima sem delila pretežni del današnjega dopoldneva. diploma mi nič ne pomeni, pomeni mi njuno veselje, njun ponos. ker se zavedam, koliko sta storila zame. vem kaj sta preživljala in koliko sta se trudila, da sta mi omogočila takšno življenje kot ga imam. čeprav sta kdaj tudi podvomila vame, saj sem tudi sama. čeprav sta me tudi ona dva kdaj prizadela, ampak tako v življenju je. nikoli jima ne bom znala z besedami poovedati kako zelo hvaležna sem jima. (čeprav sma dvojčka baje zaradi tablet - ta tema, ki me je totalno šokirala, o njej napišem drugič).
ker je danes res posebni dan sem ga želela deliti s tistimi, ki so najbolj verjeli vame, tudi ko sem bila najbolj slaba in nisem bila sposobna niti enega iskrenega nasmeška. na hitro sem ga podelila z magdo, krikijem, polono- s katero sma bile še delovne zmes, ko sem zapuščala merkator v katerem sma se dobile, ko mi je ruzak nafilala s peninami in obešankami za flaše, ki sem jih usput obesila sem šla mimo loterije in vplačala loto listek :)
dan sem podelila tudi z babico, ki je bila vidno slaba, ampak iskreno srečna. razbile sma kozarec iz katerega sva nazdravljali s penino. v smehu obe, zavedajoč se, da je to bilo za srečo :) prvič v življenju me ni natulila, ko sem nekaj uničla ali razbila, po pomoti. tudi to mi je nekaj pomenilo.
ker sem pa danes na vsak način želela ta dan podeliti tudi z rebeko, ki sicer daleč v dalmaciji, ker je velik del moje diplome (tiste druge) ona, sem preprosto sedla na kolo, zakolesarila v smeri najinega radizel, naročila to kaj vedno pije ona slikala in poslala mms. vem, da ji to pomeni ogromno, tako kot meni. vem, da zna biti hvaležna za malenkosti, ki nam polepšajo življenje, tiste, ki se jih nikoli ne bo dalo kupiti.
klical me je branko, bivši šef. wauuu bila sem tako vesela njegove čestitke, ker je verjel v mene.
čestital mi je tudi brat. od daleč vstran. to mi pomeni več kot karkoli. ker se verjetno niti sam ne zaveda, kakšen nasmešek mi je z enim stavkom izrisal na obraz. zmes sem seveda pičkarla, ker sem mogla še biti navezi z sodelavci zaradi podpornih pisem itd...
govorila sem tudi z janom. še vedno so nekje v meni vsi tisti občutki po vsem tem času. oba sva bila iskreno vesela, ker sma se pred leti dogovorila, da tekmujema, kdo bo prej diplomiral. čeprav je on v letih v konkretni prednosti. napisal mi je, da ko je izvedel se je kr začel učit, da je dobil motivacijo in da me pooblašča, da mu gnjavim. vesela sem. ker si želim, da napreduje tudi on. ne glede na zgodovino, ki se me je tisto zimo, uničla, in ne glede na to, da se po tolkem času zaveda, da je zajebal najboljšo žensko, ki bi jo lahko imel, ga bom vedno podpirala. saj vsak izmed nas ima svojo zgodbo. que hay detras?
kaj še storim danes? jutri zagotovo spim. celo sestanke sem skenslala. čeprav sem organizatorka enega festivala v septembru, ampak jutri ne jutri spim. v petek in soboto delam. po zadnji minuti dela, izklopim telefon, ugasnem računalnik, spakiram in se z druščino stevardes in pilotov odpravim na morjeeeee po 8ih letih. vem, da sem vmes potovala, plavala v karibskem morju. ampak tokrat si zares po vseh letih želim, dopusta. igranja uno kart in grilanja pozno v noč. da vem kje bom spala naslednjo noč. z nahrbtnikom v svetu, kjer nisem imela pojma kako in kje bom preživela naslednji dan, sem doživela za svoja leta mogoče preveč. zato letošnje poletje želim preživeti drugače. kakorkoli, toliko še imam za povedati, pa premalo časa. edino kar še naredim danes je to, da svoje sprešvicane lase spnem v figo, navlečem nase najljubše kavbojke, razvlečeno jopco in se odpravim na piknik, kjer zapijamo mojo diplomo in andrejevo licenco za pilota. tako bomo delili večer in jutro. kregali se o tem, kdo bo na morju kuhal in kdo grilal.
jutri zagotovo spim, si še eknkrat obljubim. zdaj pa res rabim čas, da se odločim o prihodnosti (službi,magisteriju,potovanjih,družini, - še je čas da izvem, kaj je bolje naj ostanem ali grem :D  ipd). čeprav imam skoraj vse kar si želim, čudovite prijatelje, zdrava sem (kolko tolko), izkušnje, razum in srce. ampak nekako konstantni občutek, da še nekaj manjka.
ko najdem vam povem. do takrat pa dragi moji, ja saj vem da preveč govorim a kljub temu bom pisala še naprej. ampak čez kaki teden, ko se naspim.
aja čaka me še to da prevedem to v ang in špa za tatiano,adeeba,mirkota in mehičane. ki so verjeli vame :)

za petras life sliko pa hvala adeebu :) tako me vidi on. kako me vidite drugi?
malo vaš malo samosvoj muri

Nekoga moraš imeti rad ...

junij ... zunaj je čudno vreme. no vsaj v moji percepciji, kakšno naj bi vreme po vseh standardih junija bilo. in spet smo tukaj. vse je posledica našega lastnega dojemanja in razumevanja. včasih se je pač potrebno sprijazniti, naj se ponovno ponovim, da sem se naučila, da v življenju pač ne morem imeti vsega. pa že tako ali tako imam vsega preveč, očitno se pač tega ne bomo nikoli zavedali ali bili celo sposobni sprejeti, kako lepo (vsaj moji okolici) nam gre. koliko možnosti imamo. tukaj se tudi jaz trudim in učim. da je včasih vsako jamranje popolnoma odvečno. k večjemu hvaležnost in zavedanje.
ampak dobro to je druga zgodba, ki tako ali tako počasi a zagotovo dobiva epilog.
Naslov današnjega bloga je drugačen. Napisan je v spomin, Ivanu. Ja, tistemu pesniku, katerega poezijo smo se na pamet morali učiti še v času osnovne šole. Včasih se mi zazdi, da nekoga imeti rad pač ni znanost. Da tako pač je. Ampak ni pač tako. Resnica je vsaj pri meni drugačna. Res je to, da je čudovito nekoga imeti rad, za nekoga skrbeti z nekom deliti. Včasih je lahko tako preprosto, spet drugič ni tako enostavno kot se sliši. Rada imam rada. Čeprav sem do te faze potrebovala dolgo, mi je še danes včasih težko izreči te na videz lahkotno preproste besede; rada te imam. Zakaj nekateri to govorijo prevečkrat, in brez zavedanje teže besed. Ravno zaradi težnosti besed in njihovega pomena, te besede izrečem tako težko. Zavedam, se teže teh besed. Zato jih tudi zelo težko izrečem. Kajti imeti nekoga rad, vsaj meni ne pomeni iti z tem nekom na kavo vsaki dan  in se vsem brezveznostim smejati. Prav tako meni to ne pomeni, nekoga izkoriščati sebi v prid, mentalno ali materialno tu sploh nima več tolko veze. Gre se zato, da ko izrečem te besede, se ne temu nekomu ampak sama sebi zavežem, da bom tej osebi stala ob strani v vsem. Ne samo v dobrem. Ne samo takrat, ko bo denar in ko se bo pilo. Tudi takrat, ko ne bo nobenga, tudi takrat, ko bo slaba volja, tudi takrat, ko mi bo že vso sranje šlo na kurac, ampak bom še iztisnila zadnje "atome" moči, ker sem se pač tak odločla.
Tako je imeti nekoga rad v moji percepciji. Opažam pa da, je večina ljudi totalno drugačnega mnenja. Reči nekomu imam te rad, pomeni v mislim to rečem, imela bom koristi. Dobro če ljudje lahko tako funkcionirajo me pač veseli za njih. Vsak si svojo pot nekako izbira sam. Vsak se odloči, čemu bo sledil. Zato sem bila mogoče v soboto toliko bolj, enkrat za spremembno pozitivno šokirana. (čeprav so moje misli pri Minatijevi poeziji in ljubezni, življenju, mogle bi pa biti pri delu in diplomi) moram deliti sobotno zgodbo. Moški. Visok. Postaven. verjetno bi bilo kičasto, če rečem lep. Pač dober, eden takih, ki večini punc in žensk pač pade v oči. Tudi meni je. Ampak z tistim, pristranskim glasom v glavi. Saj pa iz izkušenj dobro veš kakšni so taki. Lepi in dobri, a neumni, izkoriščevalski in dolgocajtni. Pizda, že dolgo se poskušam znebiti tega občutka, da sodim ljudi po izgledu. (moji kolegi mi večkrat rečejo, da sem izbirčna. pa ni res. oz. je. ampak na drugi ravni, ki nima popolnoma nič opraviti z znamko avtomobila, ki ga voziš ali cot, ki jih navlečeš na sebe) rada se pošalim, da se bom poštrihala na blont in šla na lov za bogato grdim zakladom. Grd. Ja pač vsake oči imajo svojega malarja. Ampak sama sebi stokrat dokazala, da je lepo tako zelo relativna in minljiva. In ja, lepota prihaja od znotraj. Pa naj me vas ima še več za bolano. Vem, da je tako. Ker tako čutim. No da se vrnem k sobotni zgodbi. Lep moški z še lepšo dušo. Presenetljivo in šokatno, vsaj zame. WAU efek. Kljub vsemu temu še ne bom obupala in bom še naprej verjela v dobre ljudi. Včasih pa priznam, da si morem tudi jas spočit očke na komu. Tako pač v življenju je. Kaj ni ravno to zanimivo? Da nas lahko ljudje še kljub vsej pokvarjenosti in sranju, pozitivno in iskreno presenetijo. Moj nasmešek ostaja, vsaj ob tistih urah v dnevu ko nisem tečna ali takrat ko ne zeham.
Ljudi ločim na bogate; tiste ko majo dosti perja. Pa jim nikoli in nikdar, ne bo jasno, da si ga ne bojo mogli s sabo odnest. In na bogate, tisti, ki so v glavah preveč bogati, da bi počeli svinjarije. V petkovi noči, mi je z zanimivo izjavo presenetil prijatelj, ki je bogat. Človek, ki ima perja po domače povedano ogromno. Sedeli smo na balkonu, u izi popivali in se pogovarjali o skupnih znancih in o drogah. Povedal je, da je preveč bogat, da bi se drogiral. Marsikdo, ga v tistem trenutku ni razumel. Jaz sem dojela bistvo, ki ga je sporočal. 
Malo mi primankuje časa, da bi dnevno pisala bloge, kot sem obljubila Adeebi, ko se je poslavljal. Rada bi. Pa saj mogoče bi si pa mogla vzeti več časa. In se spet opomnit, da je to ena izmed dobrin, ki je nemorem kupiti, tista, ki je nenadomestljiva. Jaz sem. Mi vsi smo nadomestljivi, predvsem v službah, v karierah, med prijatelji. Včasih celo tudi v družini. Zato si zvesto obljubljam, da ne zapravljam časa. Da ga produktivno in po trenutnih željah in vzgibih izkoriščam. Prostovoljno.
Tebi Ivan, pa hvala. Spet imam ogromno misli, za premlevat. Sploh o tem, kako morem nekoga imeti rada, kako želim še naprej deliti. 
Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
- nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti -,
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen
ker drevesa in trave vedo za samoto
- kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo -,
ker reka ve za žalost
- če se le nagne nad svojo globino -,
ker kamen pozna bolečino
- koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce -,
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled -
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.