"Debatni krožek" na temo odvisnosti

Sobotni večer v družbi zanimivih ljudi - bom poimenovala debatni krožek. Različne generacije, različna mnenja...in jaz potem ne morem spat, ker razmišljam in debatiram sama s sabo še v pozno noč oz. zgodnje jutro, če sem bolj natanča. Ampak iskreno to je tisto prijetno nespanje, ki se ga veselim, ker me vedno odpelje v neke nove dimenzije misli in razmišljanja o življenju...

V Bovcu so bili prekrati za nekaj dese tisoč evrov, da bi v pogon spravli Kanin in ga pripravli za smučarsko sezono, ena pizda pa more bit na Brdu tepih POZOR tepih za 150.000 € - popizditis je bila ena izmed mojih reakcij na teme, ki smo se jih dotikali. BOLANO - vem, dostikrat preveč burno odreagiram, ampak taka sem. Ko vidim krivico pač znorim. Dotaknile smo se ogromno tem, ampak najbolj mi je dala misliti tema o odvisnosti.

Torej vsi poznamo miljon vrst odvisnosti...prvo vsak pomisli na odvisnike od droge. Tukaj bi lahko razpravljali v nedogled, zakaj, kako, kdaj, itd... ampak pustimo to temo za prihodnjič. Za mene osebno dosti hujša je tista naša prikrita odvisnost. Tudi sami si nekje globoko v sebi želimo, da bi bil nekdo odvisen od nas, ker nam to omogoča nadvlado in moč. Tukaj apeliram predvsem na družino, prijateljstvo, partnerstvo in človeške odnose nasploh. Če dobro pomislim je to grozno. Ker tudi sami nismo radi odvisni od ničesar in nikogar. Ampak smo se kdaj pri sebi vprašali od česa smo odvisni ? Jaz se večkrat.
- Kava, cigareti, nutela, ... okej me sploh ne skrbi, skrbet me začne ko razmišljam naprej ... računalnik, pametni telefon, zdravila, ... in potem ugotovim, da smo vsi prekleto odvisni, samo noben tega noče priznat oz. se tega niti ne zavedamo. Grozno je. Pustimo se sužnjiti v vsakem trenutku na vsakem vogalu. Svetovne korporacije in mediji nas delajo odvisne, ker samo tako lahko oni preživijo, mi pa smo ovce, ki nas z različnimi produkti delajo odvisne in nas na nek način nadzorujejo.

Ni mi všeč, a si priznam, da sem tudi jaz del tega. Čeprav nočem biti. Razlagala sem, da jaz osebno menim, da otroci v afriki niso tako odvisni kot jaz. Ja mogoče od vremena in drugih okoljskih dejavnikov. On je srečen če se igra z papirnato ladijo (zadnič je sodelavka, ki je preživela kar nekaj časa z otroci na Madagaskarju pripovedovala izkušnje), jaz rabim tablico. Te reževe, spet delamo odvisne. Sami odvisniki, delamo nove odvisnike, s tem ko v vsakem selu v Afriki morejo že met kokakola. S tem ko jim pod pretvezo dobrodelnosti pošiljam take in drugačne stvari. To je podlost in začaran krog, oni sami pravijo, da nočejo tega. Vsak bo glasno daroval par evrov...kdo pa je dejansko pripravljen iti tja in za te ljudi dejansko nekaj narediti. Redki. Njih potrebno samo izobraziti, jim pokazati stvari ne pa jim nekaj stalno dajemo - ja le zakaj ? Nobenemu nočem rečt zaj pa morš tja pomagat, daleč od tega, samo nena bodimo glasni. Jaz ne bom več, ker me tako razmišljanje postavi na realna tla, na začetek poti...

To mi ni všeč in želim, da tudi drugi kdaj pomislijo na to...mogoče pretiravam, ne vem...je pa tako moje mnenje...in me razpizdi kak si vsi zatiskamo oči in smo glasni kak so oni tam bogi odvisni od nas...ja tudi mi smo bogi, ker smo odvisni od tistih drugih tam.
Al pač more svet tak bit, da gremo skozi? Da se ne začne vrteti v neko drugo smer ?

Malo zmedena nadaljujem jutri...
lep večerko
muri

Kaj dejansko pomeni nekoga ali nekaj pogrešati ?

Včeraj sem se zalotila, da zadnje čase veliko razmišljam o pogrešanju...kot ponavadi se zadeve lotim iz več vidikov. Razmišljam dosti, potem debatiram s prijatelji in znanci, na temo, ki me vznemirja. In pa seveda povprašam tudi strica googla, pročekiram forume in prebrem kaj si ljudje mislijo o tem.

V bistvu nekih konkretih odgovor in spoznanj nisem našla, zato razmišljam dalje. Recimo v ravno danem trenutko zagotovo pogrešam sonce, zalotim sem, da se spomnim letošnjega poletja – kako sem ob tistih neznosnih dnevih, ko je termometer kazal 35+ pogrešala  dež...razmišljam naprej – kaj sploh pomeni nekaj ali nekoga pogrešati ? Vsaj pri meni se to malenkost razlikuje od želeti si. Ni isto. Npr. želim si trenutno sendviča, pogrešam brata. V mojem mnenju je sicer možno pogrešati tudi stvari, ker pozimi noro fejst pogrešam kolo oz. kolesarjenje. Ful zanimivo se mi zdi kako se lahko z besedami igramo – kako drugačen pomen imajo tudi v tujih jezikih. Mogoče kdaj čutimo prav in se izrazimo narobe? Prepričana sem da mnogo sporov izhaja ravno iz tega (o meni najljubšem filmu : Izgubljeno s prevodom, sem že pisala) torej kaj,kdaj in koga pogrešati?

Pogrešanje je recimo po mnenju ljudi s katerimi sem govorila, ne zaj čisto slabo stanje ali občutje, ampak če posplošim neko negativno čustvo. Sama sem ugotovila, da je pri meni recimo da kontra – da sem vesela, ko pogrešam. Zakaj? Ne bi rekla, da se počutim slabo, ko nekaj oz.nekoga pogrešam. Takrat se vedno poskušam spomniti, kako lepo mi takrat ko tisto kar pogrešam imam v bližini. Vklopim svojo logiko – srečna sem da lahko pogrešam. Kajti če nečesa ne ceniš in ne spoštuješ tega ne moreš pogrešat. Dalje...pomislimo, da je pogrešanje privilegij – kajti  to pomeni, da znamo nekaj ceniti in spoštovati. Jaz gledam na občutek pogrešanja kot privilegij, saj, če bi vedno ko pogrešam, bila slabe volje bi do stvari ali živega bitja imela občutek posesivnosti oz. bi si to lastila, kar pa je v življenju povod slabega. OK, stvar, ki si jo kupimo je naša. Torej smo lastnik, ljudi in živa bitja s katerimi pa delimo občutke, misli, čustva pa nikoli niso bili in nekoli ne bodo naši. Vsak je edino samo svoj.

»Se še spomnite, ko smo bili mali in nas je kaki učitelj, neznanec vprašal – čigav/a pa si ti? In smo odgovorili npr. od ateja in mame J in tu so že napake v štartu, saj že takrat dobimo tisti neki filing da od nekoga smo. NE! Vsi pripadamo čemu – družini, prijateljem, podjejtu – ampak to nikakor ne pomeni, da smo v lasti koga.«

Da se vrnem k pogrešanju....ja rada pogrešam, hvaležna sem, da lahko pogrešam, kajti to pomeni, da znam ceniti in spoštovati, stvari in ljudi, ko jih ni in ko so ob meni. Kot privilegij si moramo šteti znati pogrešati in to je celo NUJNO včasih, saj nam pogrešanje daje možnost rasti in še večjo vnemo k trudenju. Preprosto je, danes pogrešam brata – vesela sem, da ga lahko pogrešam, saj če ga nikoli nebi se verjetno ne bi naučila in iskreno veselila njegove prisotnosti.

Dajmo si možnost pogrešati se, ker je čudovita možnost za vsakega izmed nas, da spozna sebe v bistvu in vse tisto, kar mu je v življenju res pomembno. Včasih je edino prav, da nismo toliko skupaj, včasih je nujna osamitev ali odhod, saj bomo le tako uspeli spoznati kaj in koliko nam kdo pomeni.

Kakšen proces pa je pogrešajne pri Vas?

In ne bodimo žalostni ali slabe volje, ko pogrešamo, privilegij je to, kajti če ne bi nikoli deževalo ne bi znali ceniti sonca. Vedno moramo spoznati slabo – se iz tega še boljše naučiti ceniti dobro!

Lep muri pozdrav, ki ravnokar pogreša prijatelja in razmišlja s katero sms mislijo bi mu polepšala dan J

Vzgled meni - čakalnica v zdravstvenem domu.

Včeraj se mi je zgodila ena zanimiva situacija, ki mi je dala misliti o tem, kako boljši smo vedno lahko. Tukaj mislim predvsem na človeški vidik, hkrati pa me je situacija opomnila na to kako krhki in minljivi smo...

Pošiljali so me iz ene ambulante v drugo, nobenemu se valda niti sanjalo ni kaj bi lahko bilo z mano narobe. Tečna in živčna sem sedela v čakalnici in že vsaj pol drugo uro čakala, da me nekdo pokliči in pove kaj vse je z mano narobe. V eni uhi sem imela slušalko, da nisem rabla poslušati ljudi v čakalnici. Nekaj za brezveze se "štrkala" po telefonu in se smilila sama sebi. Ko sem v takem bednem stanju niti pomislim ne, da je mnogim dooooooosti težje kot meni. Apeliram na ljudi po svetu, ki ne vedo kaj je to imeti osebnega zdravnika, na ljudi, ki trenutno na Filipinih čakajo po 8 ur da pridejo do hrane. Zdaj ko objektivno opazujem sebe nazaj v tisti situaciji vidim to. Ko sem pa preveč čustveno navezana na neke vzorce, predvsem tečnobe v tem primeru pa enostavno ne morem. Ampak spet si obljubim, da se rešim tega, ker s tem delam sebe živčno, okolici pa oddajam negativne signale.

 Torej, v čakalnico je vstopila gospa - jaz bi jo ocenla na okoli 80 let. Vsi so jo samo na hitro odzdravili. Ko je gospa slekla bundo (gospa je bila precej nizke rasti), seveda se je po prostoru letom primerno težko gibala. "Haklci" za obešanje jakn so bili dokaj visoko. Ko je gospa začela slačiti svojo jakno, mi vsem navalu jeze, ki je zaradi čakanja in živčnosti, ker ne vem kaj je z mojo krvjo narobe, niti na misel ni padlo, da bi se vstala in ji pomagala. Priznam in sram me je tega. Nakar zagledam gospoda cca. 80 let, ki je isto komaj vstal in hodil, ko je stopil do nje ji pomagal sleči jakno in ji jo je obeseli na "haklc". Priznam, da sem v tistem trenutku videla svet v popolnoma drugačni luči. Obema so se tako zasvetile oči, ko bi dejansko zrcalile njuni duši (ne pretiravam) :))) naredlo mi je klik v glavi. Ono WAU še so ljudi pripravljeni dobrih dejanj brez prikritih namenov izkoriščanja ali pričakovanj. Ne vem zakaj, mogoče se večini zdi to brezsmiselno, samo neka globina momenta mi je dala toliko za misliti in ceniti. Kar hitro sem potegnila slušalko iz ušesa in se pričela pogovarjati z gospo na desni, ki je že prej začela pogovor ampak jo je moja nezainteresiranost verjetno odbila. Namesto tečnega frisa, sem navlekla nasmešek in ja dan je biu drugačen.

Mogoče res totalno nepomembni dogodek, v meni je nekaj premaknil. In ja vsi ti majhni nepomembni vsakdanji dogodki, vse tiste malenkosti, besede in dejanja narejene res iz srca, na to pozabimo. In tukaj si "javno" obljubim, da se bom opominjala na to. Da ne bom na hitro in za brezveze prebrala sms-a, ki mi ga je nekdo poslala samo da mi je povedal, da se je spomnil na mene. Kljub temu, da jih random večkrat pošiljam ljudem v katere verjamem, mogoče storim to še bolj pogosto. Ker vem, da pomeni. Sprobajte :)

Gospa in gospod sivih las, iz čakalnice v zdravstvenem domu - vama pa hvala, da sta me ponovno opomnila, kaj v življenju zares pomeni.

metafor"ično" razpoložen muri.

Lep večerko ppl :) in ja valda prevedem za vse tiste, ki bi radi to brali pa ne znajo slovensko :) cheers to mexico, jordan and portugal!

Poslovna pogajanja v medkulturnem okolju - o šolstvu

Pozdravljeni :)

ful pozitivnih kritik in razprav se je v zadnih tednih razvilo iz mojih različnih blogov...trudim se, da so tematike ful raznolike in da vsak, ki želi lahko z mano nadaljuje debato (btw ne se obregam ob slovnične napake - to mi ni prioriteta...mam sicer lektorco, ampak če NEA tak napišem kot sem ravnokar besedo nea, pol to nism jas :D vem da je prav jaz).
Torej po družini in vseh na hitro strnjenih misli o njej, bom tokrat spregovorila o totalno drugi temi, o Poslovnih pogajanjih v medkulturnem okolju torej. Zakaj ?

 hmmm tako je naslov predmeta, ki ga obiskujem na magisterskem študiju. Verjetno je že večini jasno, da bom zadevo kar se da skritizirala. Realno? Objektivno? Mislim, da ja. Po vseh letih šolanja, po diplomi in vsemu tistemu pritoževanju čez profesorje in učitle, imam danes zagotovo dovol podlage da lahko o tem razpravljam. Torej, predmet poslovna pogajanja v medkulturnem okolju - vsebina nooorooo zanimava res, posebej meni, ko sem veliko potovala in se zraven naučila ogromno o različnih kulturah...predmet za katerega bi po vsebini rekla, da je eden izmed najbolj zanimivih v predmetniku mojega magisterskega študija. Profesor ?!! tu se pa hitro zaključi. Totalno nezanimiva predavanja ono brezveze da sem tam, ker še ni nikoli povedal kaj takega, kar ne bi vedla. Pozor, to vse zagotovo spada k splošni izborazbi človeka po mojem mnjenju s peto stopnjo izobrazbe. Branje iz slajdov, pretiho...študentji pa v predavalnici vsak na svojem pametnem telefonu, verjetno na facebooku. Danes pa nas je celo izzval s parimi vprašanji...kot so recimo - katere jezike govorijo v Južni Ameriki ? Ne da me je skoro kap...tega večina sošolcev ni vedela. Da o tem če bi koga povprašal o kontinentu v katerem npr. leži Brazilija... kaj hočem povedat? Povedat hočem to, da me je sram, da sem del tega sistema...da bodo ti ljudje moja konkurenca na trgu delovne sile. In predvsem to, da smo v P****. Mladi brez kakršnegakoli interesa po znanju. Predavatelji pa pomoje zaradi splošnega stanja nezadovoljstva brezvoljni in ne pripravljeni. Pri drugem predmetu delamo "case study" o tem da ljudje, ki torej imajo že diplomo ne znajo angleško ne morem več razpravljat, ker preveč popenim. JAAA NUJNOOO RABIMO SPREMEMBE!!! predvsem na področju šolstva, ker iz tega izvira nenormalno visoka stopnja brezposelnosti ljudi z visoko izobrazbo. Zagotovo pa ne take spremembe, ki se nam po zadnjih podatkih obetajo.
Iz mojega vidika je preprosto, ampak ko govorim o dejanskih možnih in poceni rešitvah me ne sliši noben. Zakaj? Mislim, da vsak pač vleče "vodo na svoj mlin". Glejte, za moje pojme bi nekdo z končano srednjo šolo moral na stopnji C1 govori en tuj jezik. Nekdo z diplomo pa VSAJ dva. Na bruhanje mi gre, ko slišim in vidim ljudi z sedmo stopnjo izobrazbe in ne znajo nobenega tujega jezika. Primer stanja v Sloveniji. Recimo Jankovič - ja on bi bil predsednik vlade edino kaj pa zna je srbo-hrvaško. HALOOOOO!!!! pa kaj ste normalni... in tako se vse skupaj odraža. Diplomiraš preden si zaključil srednjo šolo. Boli me in "razpizdi" me to, ker poznam sposobne ljudi, ki so pošteni in bi lahko spremenili marsikaj na boljše, in ne nakladam, jaz za sebe vem, da ima konkretne rešitve.

Problem je torej v osnovi v vzgoji otrok (tukaj pač mora razpucat vsak starš sam). Osnovna šola, ko sem malo raziskovala te teme, moram rečt, da si mi druge ideje in oblike kot je recimo waldorfska zelo zanimive in bi z malo kombinacije ostalega lahko bile skoraj popolne. Srednje šole? ja valda vsak na gimnazijo in potem juhuhu študentski status do 30 leta. Kriv je že prejšnji sistem pred bolonjskim, kjer sem naštudirala, da če si znal dobro izkoristit vse bonuse si lahko status vlekel tudi do 12 let !!!!! 12 let?!!! ja in tudi osebno poznam ljudi, ki so to počeli. Ne more zaj država začet neki na sredi pa spreminjam redni vs. izredni študij. Spremembe so potrebne v temeljih torej že v primarne izobraževnaju, ki je obvezno. Raziskave, ki bi sicer stale nekaj denarja in nemorej biti 100% natančne, ker se prihodnosti pač ne da napovedat (malo za šalo mogoče vprašam vedeževalko Karin, ki ji je Kangler zrihto stanovanje D: ) ampak lahko se približno izračuna povpraševanje po določeni vrsti delovne sile v prihodnjih 10 letih. Na podlagi tega se lahko izračuna število vpisnih mest na posamezne fakultete. Da se!!! In ker se tega pač noben idiot ne spomni, je prostih vpisnih mest na Ekonomijo xyz...povpraševanje pa bo mogoče xy. In definitivno so take raziskave dosti cenejše, kot podpora mladih brezposelnih. To je eden izmed mojih miljon predlogov, razmišljan...Definitivno bi se drugače obnašali in dojemali. Šolnine?! Da ampak po sistemu če si sposoben in to dokažeš štipendija krije šolnino. Če je pač varianta hočeš študirat, ker pač je ata odvetnik pa to hoče, ja naj plača. Ni tu neke težke umetnosti take stvari uvest in niti ni potrebnega dosti časa. Ker to kaj se trenutno dogaja z našim šolstvom...magisterij delam iz managementa človeških virov - ker me delo z ljudmi za ljudi veseli. Potem naletim na sošolce, ki ne znajo skupaj spravit ene predstavitve 5 minutne pred tablo...in oni naj bi v prihodnosti skrbeli za npr. 200 zaposlenih in bili za njih kot kadrovski delavci odgovorni!!!! No za češnjo na smetani, mi o etiki zaposlovanja predava gospa, katere hčerka je "slučajno" dobla pred časom šiht pri Kanglerju, ker je "slučajno" ta gospa bila njegova mentorca pri magisterski nalogi. TAKE LJUDI NAJ SPOŠTUJEM?

Zdaj sem res postala malo jezna, tako da bom zaenkrat nehala. Se pa zagotovo vrnem k debati o šolstvu, ker imam ful idej. Mogoče pa jo prebere tukaj kdo in začne razmišljati. Mislim da sem dovolj kritična tudi do sebe. Vem, da ne znam pet oz. nimam posluha - tudi če si to želim ne silim za vsako ceno na glasbeno akademijo. Če veš da ti matematika ne leži, pač ne greš študirat ekonomije...kot pravim temelji so vzgoja, mogoče prevelika pričakovanja staršev...eh ti že ne boš frizerka, idi na gimnazijo. Pa bi mogoče danes ta punca ne da bi bila na borzi, mela super duper delo in plačo. Frizerji dobro stojijo. In predvsem mladim v osnovnih šolah je potrebno povedati, da ni vse v nazivih, na kurac mi gre ker vsi hočejo bit managerji pa sploh noben nima pojma kaj ta beseda pomeni, pač fancy se sliši. Vsak poklic in delo je čudovito in vredno. In k stanju v katerega prihajamo bomo to vedno bolj spoznali tudi sami.

zaj pa res,
lep večer
muri

Iskreno veselje :)

Takole počasi, a zagotovo moja nova soba postaja podobna mojim mislim med kolesarjenjem na sobnem kolesu, bova skupaj z malim princom iskala najbolši razgled skozi okno in razmišljala o tistem bistvu, ki je očem nevidno, a je v srcu — feeling happy. :)

 

in res je, da ravno zaradi te knjige ne bom nikoli zares odrasla. 

 

lepo sobotno popoldne, z daljšim blogom se javim v prihodnjih dnev. trenutno razmišljam o knjigi v nastajanju in vseh tema ki jih v prihodnjih blogih želim obdelati :)

 

muri  

 

imeti družino ?

...spet bom malo pametno nakladala :) pa dobro, imam spet tisti občutek, ko sem šele v fazi ustvarjanja lastnega mnenja o določeni zadevi in pogosto ugotavljam, da lahko mnenje najlažje izoblikujem če ga zapišem...tako se mi tudi sproti rojevajo nove ideje, odkrivajo nove misli in razmišljanja :)
rada bi govorila o družini - svoji bodoči o tem zakaj imeti ali ne imeti otrok. predvsem pa o tem, česa vse bi se kot potencialni bodoči starši morali zavedati in tisti moji (rečmo v letih +/- 5) vrstniki, ki otroke že imate.
Če na začetku bloga napišem povzetek svojega do zdaj že oblikovanega mnenje, je ta preprost. Pred časom sem kolegici rekla : "Če bi se vsi zavedali, kakšna odgovornost je imeti otroka - bi nas na svetu bilo pol manj in vsem nam bi bilo lepo".  Za tem svojim stavkom stojim še vedno. Čist simpl je v bistvu, ja valda tudi jaz si želim imeti družino, ker je meni osebno nekaj najlepšega s človekom, ki ga ljubiš "spočet" otroka in ga vzgajati, hkrati se pa tudi zavedam kakšna odgovornost je to, ljudje pa se tega enostavno ne zavedajo. dati življenje bitju ni vse, življenje jim dajemo z vzgojo. Še vedno trdim da je ful v vzgoji otroka. V zadnjem letu sem ogromno delala z otroki. Na vseh področjih. Te priložnosti si štejem v privilegij, ker so me otroci toliko naučili in toliko so mi dali. Recimo na letovanju, ko sem dva tedna bila 24ur na dan njihova vzgojiteljica, sem dejansko spoznala kakšna odgovornost je to. Ni isto če grem z otrokom od kolegice na sladoled dvakrat na tedn. Ko pa le nekaj časa preživiš z njimi jih šele začneš spoznavat. Rekla bom, da mi je ta izkušnja bila ena izmed najboljših v življenju. Delo je bilo prostovoljno in danes z gotovstjo trdim, da ni denarja, ki bi ti plačal ali kupil tako izkušnjo, ker je bila preprosto čudovita. A daleč od tega, da bi bila lahka. Recimo poglejmo banalni primer, za avto moreš narediti izpit - ker ko se v njega vsedeš in zapelješ na cesto automatsko "ogrožaš" več življenj. Okej mogoče malo pretiravam ampak, ko pa imaš otroka imaš v rokah vsaj v prvih letih njegovo življenje. Ne razumem in nikoli ne bom razumela ljudi, ki imajo otroke, ker a) je to pač normalno b) ker s tem izpolnijo pričakovanja drugih c) ker hočejo potomce in d) razni drugi bedni razlogi. ALOOOOOOOOOOOOO!!!! otrok ni igrača, ki jo izklopiš, ko se ti ne da, to je živo bitje. In potem se ljudje, ki se iz zgoraj naštetih razlogov odločajo za naraščaj vprašajo zakaj pa jih otrok ko je 12 let star ne spoštuje in ne uboga (okej ne apeliram na pubertetniške finte, ki jih imajo vsi) ... mogoče zato ker ga je pol življenja pazla babica, teta ... VEM, da je treba hodit v službo in ne moreš bit s svojim otrokom 24 ur na dan, prav, da gre v vrtec da se socializira, k babici, da pozna svojo družino in sorodnike ampak glej če imaš otroka tudi če prideš iz službe zmatran vzami si čas, daj mu pozornost, pogovarjaj se z njim. Bedarije ne delajo namerno delajo jih zato, ker iščejo tvojo pozornost. Mali otrok še ne razume, da moreš ti garat, da mu lahko nudiš stvari. Ampak niti slučajno ne mečite tega naprej otrokom - NIKOLI!!! oni vas niso prosli da jih naredite sami ste to želeli. Da o kakih upsih ne govorim. DAN DANES mi nobena ne bo rekla to, ker mamo miljon variant zaščite. Podn od folka pa so za mene osebno ženske, ki s tem da obdržijo tipe zanosijo!!! BOLANO. glej pomislite malo, nekdo se dobesedno igra z življenje, da nekoga manipulira. To je za mene osebno nedopustno če rečem kaznivo dejanje pa že verjetno malo pretiravam. Torej ja moje mnenje se skozi blog kr širi...kr popizdevam zraven pa brez skrbi nasmehnem se tudi :)
Na letovanju sem v skupini imel 9 otrok iz zelo različnih družin. Tukaj naj omenim, da sem imela dva dečka s posebnimi potrebami - oba iz rejniških družin - ZAKON O REJNIŠTVU sem potem naštudirala in za mene osebno je to podn od države kaj se tu gre. Okej eni izkoriščajo rejništvo, da pridejo do denarja, ker kot rejnik dobiš cca. 500€ od države mesečno za rejenca. Ampak pazi večinoma dajo starši v rejo otroke s posebnimi potrebami, ampak hkrati ohranijo vse pravice v zvezi z otrokom !!! HALOOO odreko si se otroku, jaz bi tu zakon čisto drugače sestavla kr to ni prav. 500€ na mesec ti ne kupi tega, pardon. Uglavnem fantek s posebenimi potrebami je en dan znorel on kr konkretno...šla sva vstran se pogovorila. Ko je on meni reko, da ve da se mu zmeša in znori ampak da tega ne more nadzorovat mi je blo hudo as hell ampak na koncu sma odkrila FUUL njegovih talentov, ono resnično mali me je nalamal v namiznem tenisu, žonglirala tak dobro da brezveze, fantek, ki ga vsi zasmehujejo in so ga zavrgli lastni starši...bila sem navdušena nad vsem kaj je pokazala in ko je videl podporo in spodbudo se je trudil še bol. Njegovi rejniški družini sem zadnji dan ko smo se vračali povedala, da ima ogromno talentov, ki jih naj spodbujajo. In to je bistvo pri vseh otrokih. Včasih sem vesela, da se delam pametno in govorim, da je bistvo odnosov v komunikaciji. Res je. Predzadnji dan, ko sem pobirala vtise otrokov po dveh tednih počitnic z vsemi možnimi aktivnostmi (gasilci, vojska, adrenalinski park, zoo, sladoled,...) sem bila preprosto navdušena nad odgovori, okej poleg diskeja, ki so ga meli zvečer jim je bilo najbolj fajn, ko smo se pogovarjala. FAK! že otroci čutijo to. Rada govorijo, tudi če ne zgleda tako. Ko sem videla, da so mi začeli zaupat in vsak pripovedovat svojo zgodbo (eni se žal ne znajo izražat in povedo zgodbo skozi pretep...) sem vedela da sem na dobri poti. Da je delo s takšnimi in drugačnimi otroki super naporno ampak čudovito. Vsem, ki razmišljate o družini, o otrokih priporočam to izkušnjo. V prihodnosti se veselim enega malo večjega projekta v zvezi z otroki njihovim izražanjem itd...upam, da vam lahko kmalu kaj več povem tudi o tem :) torej ja, želim si otroka. ampak ko prehodim pot ki sem si jo ravnokar zadala. Ko bo prišo trenutek, ko bom resnično pripravljena postati mama bo to vedla. Ampak prav se mi zdi, da razmišljam že zdaj o tem, ker bom s tem sprejela največjo odgovornost v življenju. Pomoje je nekaj najlepšega v življenju s človekom, ki ga ljubiš dati novo življenje - in potem to življenje negovati, da raste in se razvija, ne ga preveč usmerjat, predvsem spodbujat in poslušat. In ja mogoče bom celo mačeha, ampak pustimo to temo za drugič eee v mislih že imam naslov bloga (prihod v že delno sestavljeno družino). Wau mislim, da je danes taki dan, da bi lahko še kr pisala in pisala. Ful je fajn. Ful lepše se mi misli in ideje razvijejo če jih zapišem. Upam, da še kdo podobno razmišlja kot jaz. In bo bodočim otrokom in družini namenil več misli kot samo kje kupiti voziček.

Lepo nedeljo, muri (ful sm zgodaj zjutraj prišla domu pa sm že auf - menjava ure me vedno "zjebe")!

Čudovito različni

Vedno znova razmišljam o tem...ponavadi, ko se po napornem dnevu zvečer vležem v posteljo. Ko razmišlajam o dnevu, ki je za mano in o dnevih, ki so pred menoj. Ko je telefon na tiho, in ko lučke od računalnikov ne utripajo več...ko ugasnem še televizijo. Takrat se moje misli ujamejo v neke druge dimenzije. Toliko je stvari, ki jih želim spremeniti, ker se zavedam, kako preprosto je...enostavno. Fak??!! hja...dokler se vsak pri sebi ne zaveda, je pa to totalno brezsmiselno...strah me je. Res. Tako kot je nekoč povedal Morrison - ko se izpostavimo svojemu največjemu strahu postanemo svobodni. Moram se kr strinjati z njim. Izpostavljam se, rušim svoje meje dojemanja in razumevanja...in počutim se svobodno kot že dolgo ne. Ampak naj ti občutki v meni zaenkrat ostanejo še tukaj. Nobenega nočem siliti v nič, vsak se na koncu odloči sam...želim vam le dati še drugačen pogled na stvari. Čeprav vsi gledamo skozi ista okna vidimo drugače :) dajmo si deliti slike in poglede...

"čudovito, vsi bi morali biti ponosni na svoje otroke - ne glede na to kakšni so - v njih se skriva vse tisto najbolj čudovito iskreno...ste kdaj pomislili, da imamo konec koncev vsi posebne potrebe?! (nočem posploševati ali govoriti o preveč banalnih stvareh, samo poglejmo malo bolj v sebe - eni jedo meso, drugi ne, eni imajo potrebo da zjutraj spijejo kavo drugi čaj...) dajmo se že enkrat zavedat da smo vsi posebni in tako zelo različno drugačni, ti otroki so tako zelo bogati v sebi, in ne trdim da jih moremo na silo razumeti, niti, da jih kdajkoli bomo - samo probajmo se potruditi, oni to čutijo "
http://web.vecer.com/portali/vecer/v1/default.asp?kaj=3&id=2013100305962111

 

muri.