imeti družino ?

...spet bom malo pametno nakladala :) pa dobro, imam spet tisti občutek, ko sem šele v fazi ustvarjanja lastnega mnenja o določeni zadevi in pogosto ugotavljam, da lahko mnenje najlažje izoblikujem če ga zapišem...tako se mi tudi sproti rojevajo nove ideje, odkrivajo nove misli in razmišljanja :)
rada bi govorila o družini - svoji bodoči o tem zakaj imeti ali ne imeti otrok. predvsem pa o tem, česa vse bi se kot potencialni bodoči starši morali zavedati in tisti moji (rečmo v letih +/- 5) vrstniki, ki otroke že imate.
Če na začetku bloga napišem povzetek svojega do zdaj že oblikovanega mnenje, je ta preprost. Pred časom sem kolegici rekla : "Če bi se vsi zavedali, kakšna odgovornost je imeti otroka - bi nas na svetu bilo pol manj in vsem nam bi bilo lepo".  Za tem svojim stavkom stojim še vedno. Čist simpl je v bistvu, ja valda tudi jaz si želim imeti družino, ker je meni osebno nekaj najlepšega s človekom, ki ga ljubiš "spočet" otroka in ga vzgajati, hkrati se pa tudi zavedam kakšna odgovornost je to, ljudje pa se tega enostavno ne zavedajo. dati življenje bitju ni vse, življenje jim dajemo z vzgojo. Še vedno trdim da je ful v vzgoji otroka. V zadnjem letu sem ogromno delala z otroki. Na vseh področjih. Te priložnosti si štejem v privilegij, ker so me otroci toliko naučili in toliko so mi dali. Recimo na letovanju, ko sem dva tedna bila 24ur na dan njihova vzgojiteljica, sem dejansko spoznala kakšna odgovornost je to. Ni isto če grem z otrokom od kolegice na sladoled dvakrat na tedn. Ko pa le nekaj časa preživiš z njimi jih šele začneš spoznavat. Rekla bom, da mi je ta izkušnja bila ena izmed najboljših v življenju. Delo je bilo prostovoljno in danes z gotovstjo trdim, da ni denarja, ki bi ti plačal ali kupil tako izkušnjo, ker je bila preprosto čudovita. A daleč od tega, da bi bila lahka. Recimo poglejmo banalni primer, za avto moreš narediti izpit - ker ko se v njega vsedeš in zapelješ na cesto automatsko "ogrožaš" več življenj. Okej mogoče malo pretiravam ampak, ko pa imaš otroka imaš v rokah vsaj v prvih letih njegovo življenje. Ne razumem in nikoli ne bom razumela ljudi, ki imajo otroke, ker a) je to pač normalno b) ker s tem izpolnijo pričakovanja drugih c) ker hočejo potomce in d) razni drugi bedni razlogi. ALOOOOOOOOOOOOO!!!! otrok ni igrača, ki jo izklopiš, ko se ti ne da, to je živo bitje. In potem se ljudje, ki se iz zgoraj naštetih razlogov odločajo za naraščaj vprašajo zakaj pa jih otrok ko je 12 let star ne spoštuje in ne uboga (okej ne apeliram na pubertetniške finte, ki jih imajo vsi) ... mogoče zato ker ga je pol življenja pazla babica, teta ... VEM, da je treba hodit v službo in ne moreš bit s svojim otrokom 24 ur na dan, prav, da gre v vrtec da se socializira, k babici, da pozna svojo družino in sorodnike ampak glej če imaš otroka tudi če prideš iz službe zmatran vzami si čas, daj mu pozornost, pogovarjaj se z njim. Bedarije ne delajo namerno delajo jih zato, ker iščejo tvojo pozornost. Mali otrok še ne razume, da moreš ti garat, da mu lahko nudiš stvari. Ampak niti slučajno ne mečite tega naprej otrokom - NIKOLI!!! oni vas niso prosli da jih naredite sami ste to želeli. Da o kakih upsih ne govorim. DAN DANES mi nobena ne bo rekla to, ker mamo miljon variant zaščite. Podn od folka pa so za mene osebno ženske, ki s tem da obdržijo tipe zanosijo!!! BOLANO. glej pomislite malo, nekdo se dobesedno igra z življenje, da nekoga manipulira. To je za mene osebno nedopustno če rečem kaznivo dejanje pa že verjetno malo pretiravam. Torej ja moje mnenje se skozi blog kr širi...kr popizdevam zraven pa brez skrbi nasmehnem se tudi :)
Na letovanju sem v skupini imel 9 otrok iz zelo različnih družin. Tukaj naj omenim, da sem imela dva dečka s posebnimi potrebami - oba iz rejniških družin - ZAKON O REJNIŠTVU sem potem naštudirala in za mene osebno je to podn od države kaj se tu gre. Okej eni izkoriščajo rejništvo, da pridejo do denarja, ker kot rejnik dobiš cca. 500€ od države mesečno za rejenca. Ampak pazi večinoma dajo starši v rejo otroke s posebnimi potrebami, ampak hkrati ohranijo vse pravice v zvezi z otrokom !!! HALOOO odreko si se otroku, jaz bi tu zakon čisto drugače sestavla kr to ni prav. 500€ na mesec ti ne kupi tega, pardon. Uglavnem fantek s posebenimi potrebami je en dan znorel on kr konkretno...šla sva vstran se pogovorila. Ko je on meni reko, da ve da se mu zmeša in znori ampak da tega ne more nadzorovat mi je blo hudo as hell ampak na koncu sma odkrila FUUL njegovih talentov, ono resnično mali me je nalamal v namiznem tenisu, žonglirala tak dobro da brezveze, fantek, ki ga vsi zasmehujejo in so ga zavrgli lastni starši...bila sem navdušena nad vsem kaj je pokazala in ko je videl podporo in spodbudo se je trudil še bol. Njegovi rejniški družini sem zadnji dan ko smo se vračali povedala, da ima ogromno talentov, ki jih naj spodbujajo. In to je bistvo pri vseh otrokih. Včasih sem vesela, da se delam pametno in govorim, da je bistvo odnosov v komunikaciji. Res je. Predzadnji dan, ko sem pobirala vtise otrokov po dveh tednih počitnic z vsemi možnimi aktivnostmi (gasilci, vojska, adrenalinski park, zoo, sladoled,...) sem bila preprosto navdušena nad odgovori, okej poleg diskeja, ki so ga meli zvečer jim je bilo najbolj fajn, ko smo se pogovarjala. FAK! že otroci čutijo to. Rada govorijo, tudi če ne zgleda tako. Ko sem videla, da so mi začeli zaupat in vsak pripovedovat svojo zgodbo (eni se žal ne znajo izražat in povedo zgodbo skozi pretep...) sem vedela da sem na dobri poti. Da je delo s takšnimi in drugačnimi otroki super naporno ampak čudovito. Vsem, ki razmišljate o družini, o otrokih priporočam to izkušnjo. V prihodnosti se veselim enega malo večjega projekta v zvezi z otroki njihovim izražanjem itd...upam, da vam lahko kmalu kaj več povem tudi o tem :) torej ja, želim si otroka. ampak ko prehodim pot ki sem si jo ravnokar zadala. Ko bo prišo trenutek, ko bom resnično pripravljena postati mama bo to vedla. Ampak prav se mi zdi, da razmišljam že zdaj o tem, ker bom s tem sprejela največjo odgovornost v življenju. Pomoje je nekaj najlepšega v življenju s človekom, ki ga ljubiš dati novo življenje - in potem to življenje negovati, da raste in se razvija, ne ga preveč usmerjat, predvsem spodbujat in poslušat. In ja mogoče bom celo mačeha, ampak pustimo to temo za drugič eee v mislih že imam naslov bloga (prihod v že delno sestavljeno družino). Wau mislim, da je danes taki dan, da bi lahko še kr pisala in pisala. Ful je fajn. Ful lepše se mi misli in ideje razvijejo če jih zapišem. Upam, da še kdo podobno razmišlja kot jaz. In bo bodočim otrokom in družini namenil več misli kot samo kje kupiti voziček.

Lepo nedeljo, muri (ful sm zgodaj zjutraj prišla domu pa sm že auf - menjava ure me vedno "zjebe")!

Čudovito različni

Vedno znova razmišljam o tem...ponavadi, ko se po napornem dnevu zvečer vležem v posteljo. Ko razmišlajam o dnevu, ki je za mano in o dnevih, ki so pred menoj. Ko je telefon na tiho, in ko lučke od računalnikov ne utripajo več...ko ugasnem še televizijo. Takrat se moje misli ujamejo v neke druge dimenzije. Toliko je stvari, ki jih želim spremeniti, ker se zavedam, kako preprosto je...enostavno. Fak??!! hja...dokler se vsak pri sebi ne zaveda, je pa to totalno brezsmiselno...strah me je. Res. Tako kot je nekoč povedal Morrison - ko se izpostavimo svojemu največjemu strahu postanemo svobodni. Moram se kr strinjati z njim. Izpostavljam se, rušim svoje meje dojemanja in razumevanja...in počutim se svobodno kot že dolgo ne. Ampak naj ti občutki v meni zaenkrat ostanejo še tukaj. Nobenega nočem siliti v nič, vsak se na koncu odloči sam...želim vam le dati še drugačen pogled na stvari. Čeprav vsi gledamo skozi ista okna vidimo drugače :) dajmo si deliti slike in poglede...

"čudovito, vsi bi morali biti ponosni na svoje otroke - ne glede na to kakšni so - v njih se skriva vse tisto najbolj čudovito iskreno...ste kdaj pomislili, da imamo konec koncev vsi posebne potrebe?! (nočem posploševati ali govoriti o preveč banalnih stvareh, samo poglejmo malo bolj v sebe - eni jedo meso, drugi ne, eni imajo potrebo da zjutraj spijejo kavo drugi čaj...) dajmo se že enkrat zavedat da smo vsi posebni in tako zelo različno drugačni, ti otroki so tako zelo bogati v sebi, in ne trdim da jih moremo na silo razumeti, niti, da jih kdajkoli bomo - samo probajmo se potruditi, oni to čutijo "
http://web.vecer.com/portali/vecer/v1/default.asp?kaj=3&id=2013100305962111

 

muri. 

 

Ponoči se poslovi od pilota in se s kačo odpravi na pravo mesto - selitev in mali princ :)

Vsak ima od besedi selitev različne misli in spomine. Tokrat bi rada govorila o pomenu prostora in navezanosti na prostor. Zanimivo mi je da, sem o vsem skupaj začela razmišljati dokaj pozno. Vedno sem govorila, da bom pri 18ih spakirala in šla. Pa mi mislim, da smo bili vsi najstniki podobnih misli. Naenkat smo stari dvajset in še vedno doma. Veliko mojih prijateljev se je zaradi študija preselilo v druge kraje, ampak vsi se vračajo. Čeprav konstantno govorimo o tem, kako bi vsi najraje nekam šli. Pri sebi sem razjasnila, zakaj sem takrat, ko bi mogla v Ljubljano ostala tukaj. Bolj ko odraščam, bolj ugotavljam, da je ena in edina brezpogojna podpora doma – moja družina. Realno gledano bi si lahko privoščila življenje na svojem, ampak tukaj mi je dejansko lepo. O selitvi in življenju iz kovčka sem začela razmišljati, ko sem potovala po svetu. Ko sem spala na klopci, na železniški postaji, na vlaku, letalu... ko sem v mesecu dni v Mehiki, menjala 15 različnih postelj, ko sem dojela pomen DOMA. Življenje po svetu je drugačno, naučilo me je, da spoštujem in cenim, kar imam. Včasih me je strah, da sem za svoja leta doživela malenkost preveč, in mi mirn način življenja ne predstavlja izziva. Po drugi strani sem pa neizmerno srečna, da sem lahko izkusila, življenje iz nahrbtnika, spoznala kakšen je občutek, ko ne veš kje boš spal naslednjo noč. Največ mi je dala za mislit selitev mojega brata...mislim, da še celotna družina skupaj z mano vred prehaja in doživlja ta proces. Čeprav je od njegove selitve v ZDA minilo že več kot leto dni, sem dojela, da je to proces, ki traja. Da so v življenju vsakega izmed nas ljudje, ki so preprosto nenadomestljivi (v odzadju – Coldplay : Fix you – »when u lose somethin you can not replace«), da se stvari pač zgodijo iz danes na jutri, da je pa proces sprejemanja dosti daljši, da skajp ni isto kot biti s človekom. Da mi je žal, da večkrat ne povem kaj čutim. Včasih zaradi življenja samega izgubimo nekaj, kar ne moremo nadomestiti, ampak iz tega sem se vsaj jaz naučila ogromno. Kot sam pravi, ga verjetno ne bo več nazaj. Zadnji tedni so posvečeni obnavljanju stanovanja in odločitvi o menjavi sob. Čeprav se zdi banalno, ampak meni osebno je ta menjava 7kvadratnih metrov za 14 spremenila določene poglede in mi dala za misliti. Ljudje bi dali vse za pogoje, ki jih imam, tega se zavedam, ampak nikoli si nisem mislila, da mi bo samo menjava prostorov dala neke nove razsežnosti razmišlanja.

Par minut se zamotim z občudovanje opreme otroških sob – v stilu malega princa. Nekega dne si zaželim opremljati otroško sobo :)

Vem da veliki del sebe puščam v moji mali zakajeno polepljeni sobi. Tukaj sem preživela svoje otroštvo, svojo mladoletnost, tukaj sem preživela marsikatero uro razmišljanja o sebi in svetu, tukaj sem se učila tako za šolo kot druge stvari. Tukaj sem rada na oknu prižgala cigaret in opazovala zvezde ponoči. Tukaj sem ure in ure sedela za računalnikom in pisala. Tukaj so spali ljudje s katerimi sem delila prijateljstvo in druge stvari. Tukaj sem dejansko sama s seboj delila misli pred spanjem in prve jutranje misli. Tukaj sem tudi jokala – včasih - smejala ko budalo. Ob pogledu na steno potovala po svetu in se spominjala krajev, ki sem jih spoznala. Ob pogledu na omaro, gledala slike iz tistih brezskrbnih otroških dni.  Z odločitvijo, da zapustim to sobico, sem hkrati sprejela ogromno drugih, tistih, ki so globoko v meni. Danes tej odločitvi pripisujem drugačen pomen, če zveni otročje, ali kakorkoli mi je v tem trenutku popolnoma vseeno. En dan, bi rada resnično razumela tudi Tomaža. V odzadju še vedno Coldplay in Fix you. Pa spet jaz, ko tako rada lajnam, o ne pomenu prostora in časa.

Zaenkat je še pogled takšen kot ponavadi; desno pepelnik in voda, levo spominki, ogromno knjig, slike, zemljevid sveta in zgoraj umetne zvezde. Tukaj puščam velik del sebe, to zagotovo. S tistim ostalim in z nekim novim zaenkrat še ne čisto razumljenim veseljem in lepimi občutki v meni, pa v naslednjem blogu zagotovo maham iz druge sobe.

Zanima me, kako pa dojemate selitve vi? (Mami in ati hvala za podporo!!! In najlepšo zeleno barvo)

Muri 

https://www.google.si/search?q=otro%C5%A1ka+soba+mali+princ&oe=utf-8&aq=t&rls=org.mozilla:sl:official&client=firefox-a&um=1&ie=UTF-8&hl=sl&tbm=isch&source=og&sa=N&tab=wi&authuser=0&ei=z6qCUcKtF4Lo4QTc1IGQBw&biw=1280&bih=681&sei=3qqCUZPiL4qK4gSQ-IC4AQ#imgrc=yDLcl1Y6LxRsiM%3A%3Bd2wXuUZ6Y7FEHM%3Bhttp%253A%252F%252Fwww.ringaraja.net%252Fslike%252Fkp%252F4847%252Fv_otro%25C5%25A1ka%252520soba%252520Mali%252520princ.jpg%3Bhttp%253A%252F%252Fwww.ringaraja.net%252Fkatalog%252Fsaloni-pohistva-prevc%3B500%3B375

nedelja, las vegas, obisk in pismo :)

kot je naslov prilično zmeden, sem trenutno tudi jas...ne vem ali se me loteval druga puberteta, včeraj mi je uspelo na fitnesu celo šuhe pozabit, kak me ne sprašujte ker še meni ni jasno. :)))

metallico nabijam že celi vikend, skos mi grejo tisti zlajnano kičasti verzi po glavi. mogoče pa res...kaj pa vem... vikend smo preživeli. na kolesu (70km), podpohorjem na koci, v kitajski,
in na sladoledu (5kepic xD). čeprav sem se odločila, da danes pišem o tistem, kar sem pred časom prebrala...nekje, niti ne vem več točno. misel mi je bila všeč, ampak zdela se mi je tako neresnična, češ to se ne dogaja, ker nekaj so besede, drugo so občutki. torej, nekoč je nekdo zapisal : "prostor in čas nimata pomena, ljubezen je za vedno!" pa je res tako? danes vem,da tudi jas lahko to občutim. dala sem skozi, zvezo na daljavo - no go for me :D dala sem skozi ogromno prijateljstev na daljavo, ki pa se s časom izgubijo nekje po poti. dostrikrat tudi, ker sem sama tako želela. priznam, ni izi ohranjat odnosa na daljavo, sploh če je zmes polek xyz kilometrov še nekaj ur časovne razlike. tudi jas sem lena. čeprav se z veseljem spomnim ljudi, ki sem jih srečala po poti in z njimi delila tiste trenutke, ki so vedno tu, nekje v meni. trenutki, ki so me iz razvajenega froca spremenili v drugačno osebo. (tnnn tnnnn the final countdown v odzadju xD) spominjam se stare gospe na letališču v mexico cityju, ki je z mano delila svojo zgodbo o družini, nikoli več se ne bom spomnila njenega imena, poimenovala sem jo babica (abue linda po mehiško), spominjam se gospoda, ki mi je sredi toronta v kanadi zrecitiral prešerna, spominjam opice, ki mi je na ulici L.A v zameno za dolar "šejkala" roko. spominjam se fanta, ki je prisedel k meni na klopco v mehiki - guadalajari, pogovarjala sva se o tem kako zelo si želi potovati, o tem, da še nikoli ni zapustil svojega mesta, da pri 17ih letih dela, da pomaga očetu. v tistem trenutku sem se počutila tako sebično po eni strani, po drugi strani sem bila tako hvaležna, za vse, kar mi je v življenju tako samoumevno. objela sem ga in mu zaželela vse dobro, nikoli ne bom pozabila njegovega objema. bil je tako preprosto iskren. spominjam se taksista v egiptu, ki naju je seveda želel napizdit, ampak kriki se ni dal. spominjam se nizozemca v barceloni, z mano je čakal na avtobusni postaji čez noč, zraven je imel kitaro, iz tetrapaka sva pila sangrijo....toliko je spominov na ljudi, ki so me tako ali drugače na moijh poteh učili o življenju.
včeraj sem doživela nekaj tako lepega, ko že govorim o spominih na ljudi. o tukaj tudi las vegas v naslovu. torej moj hermanito - brat (ful postane tečn ko ga tak kličem) je bil ravno v vegasu in ko se je na letališču konektal sma po skajpu vdarla debato. bil je za spremembo bolj komunikativn, čeprav mogoče ne priznam, ga pogrešam - torej kaj je poanta, ko sem ga pred dvema letoma obiskala v san franciscu, sem na poti od njegovega doma do centra pred general hospitalom dnevno naletela na "črnko" , ki je tam delala na gradbišču in me je vsaki dan tako lepo pozdravlja, zaželela lep dan itd... ostala je v lepem spominu. o tem sem mu tudi pripovedovala, nakar odkrijem da tudi on na nek način piše, in da je pred časom delil to zgodbo, o tej gospe, ki ga vsaki dan tako lepo pozdravi, in kako je tudi meni ostala v spominu še po tolkem času, in da se je odločil in jo odpeljal na kosilo. :))) i feel like - thats my brother! verjetno niti z besedami ne znam opisat koliko mi je to pomenlo. jebem tiste ajpode pa vse kaj bi ga prosla da mi prinese. na tak način je del mene vedno z njim, in del njega vedno z mano. ("happy friday lady")
dobila sem obisk. tatiana. punca, ki je pred dvemi leti živela v mbju, in sva se totalno zaštekali. po skajpu se slišiva skoraj vsak dan. ko sem jo danes objela, se mi je zdelo kot da nikoli sploh ni šla. lahko sva se pogovarjali o včeraj, ne pa o tistem povej mi zaj vse kaj se je dogajalo zadnji dve leti. obe sva se strinjali, da četudi preko skajpa sva lepo negovali najin odnos.
pojedla sem ogromno sladoleda čez vikend. spoznala, da dejansko prostor in čas nimata tako velikega pomena kot jima ga tudi sama večino časa pripisujem. objela sem tatiano in spoznala, da se imam še ogromno za naučit. da včasih more boleti. da je razumevanje in podpora tukaj. vesela sem, da me je ines skritizirala in iz svojih oči povedala kako se spreminjam. to pomaga - zelo :))) čeprav imam na televiziji prižgane talente, sekam youtube pa queene trenutno. da sploh ne govorim o tem, kako zelo me je danes razveselila magda. zgodilo se ji je nekaj lepega in me je poklicala takoj ono blablablalbla :) pa sm bla tak ono ja pa iiiiiii kak lepo da deliš. čeprav danes zvečer še mogoče podelim kako bedarijo s krikijom na skajpu, lazanje z nobenim!!! ja tako rastemo. jas pa sem ravnokar dala ven, in je lažje. občutek je lep.

maha samosvoj malo tečn (s polnim želodcem) muri :)

pismo....sara mi je rekla, ti si taki literar, jas če bi bla tvoj psihijater bi ti svetovala sledeče : idi na trikotno vzami za pisat, pa napiši pisma, tistim ki so te prizadeli in tistim, ki ti stojijo ob strani. vsem. samo piši. daj ven. pa tudi če jih nikoli ne pošleš. spoznaš še druge stvari. pač ven daš. in sara, hvala za idejo. jutri se odpravim naredit to. rabim samo dosti papirja, za ziher dve kulici, dosti vode in škatlo čikov.

lep nedeljski večer dragi moji :)
ne glede na to, kako težavno je, dokler sledimo dobremu v sebi smo na pravi poti! 

p.s jutri grejo dnevniki v javnost : MISLIMO MAVRIČNO ;))))

                                           mexico city 2009, abue linda :)))

o moji zimi, čokoladi, prijateljih in učenju :)

"I say to you today, my friends, that in spite of the difficulties and frustrations of the moment, I still have a dream."
 
Ker zelo rada preberem, kakšno dobro misel, sem zgornjo kr mogla citirat. Me prav zanima, če bi kdo od Vas uganil, kdo je avtor. Pomoje ja :):) saj ne vem niti kje naj začnem tokrat, ampak pogled na sonce tukaj na Pohorju, iz mene vedno znova zvabi željo po pisanju. Tako sem pred leti tudi začela. Sicer na drugi strani Pohorja, ampak mislim, da je vse skupaj v meni nekak nostalgično povezano. Ker je danes tudi verjetno zadnja letošnja smuka, bom napisala nekaj o letošnji zimi. O zimi, ki me je spet toliko naučila, me prizadela, a hkrati toliko dala, da z besedami ne znam niti opisati.
Pa poglejmo lepo tehnično, zima je bila fuuuuuuuul dolga. Ono res smo vsi samo čakali na sonce. Zime imam načeloma rada, po ne vem kak ključu tut ful rada vozim v zimskih razmerah :) božiča in novega leta, se nekako niti ne spominjam dobro, če sem čisto iskrena se jih niti nočem. pridejo taki dnevi. januar, februar,marec in delno tudi april, sem preživela delovno. spominjam se pohorja odzgoraj, vstajanja v trdi temi., ogromnih količin kave in redbulla :) spominjam se super sodelavcev, smučk, trojnih rokavic, dosti čokolade in malo fitnesa. čeprav si vsako zimo obljubim, da bo več fitnesa in manj čokolade, mi vsaj letos to še ni uspelo. ja priznam, hrana je bila toto zimo moje zdravilo, za tisto kar je bolelo odznoter. po eni strani si želim o tem govoriti, po drugi strani mi je tako lažje, po tretji pa ugotavljam, da je lažje. ne vem ali je kriva pomlad, ali drugo zavedanje o življenju. tak bom rekla, da je bla the wooorst zima ever, res bla sem v trenutku, ko sem izgubila vse, a hkrati - danes lahko to z gotovostjo trdim - dobila največ. sebe. vem, da postajam takšna kot sem si vedno želela postati (res je na nek način izgubljam tisto, kar sem včasih bila), ob meni so čudoviti ljudje, zdaj vem da se več kot prekleto splača! in verjetno se bom že stotič ponovila, ampak zgleda sem res tisti tip človeka, ko se celo življenje uči, o življenu. še vedno me zanimajo stvari, ki se povprečnim in celo izobraženim ljudem zdijo čudno. še vedno ure namenim razmišljanju v samoti, razmišljanju o življenju, smislu, lepoti, bogastvu, ljudeh in svetu. v zadnjih tednih so v meni neki novi občutki. ne znam jih opisat. na življenje spet gledam malenkost drugače, kot sem pred začetkom zime. mogoče  se s tem celo samo tolažim. trudim se bit čim bol iskrena do sebe. tak akward zna bit ko sam sebi priznaš določene stvari, pol pa ko se najbližnjim je še bol, samo pol se čist drugače počutiš, mormo se naučit tudi  slabo delit, medseboj. kot to od drugih tudi sprejet. okej totalno off topic, jas biser valda lakiram nohte kr tak vse povprek in celo mizo fserjem z rdečim lakom. morm se spomnit da nism napoleon, da bi delala xy stvari hrati. tisoč misli mam, kaj vse bi rada napisala, ampak sm malo zmedena, bo kr pomlad pa sonce krivo pomoje. na drugi strani pa nadaljujem zgodbo o deklici, upam, da mi jo v kratkem uspe dokončati. da lahko delim.
torej da zaključim (predn vse skupaj izgubi smisel) plus tega me še čakajo sodelavci z kavo :) o zimi 2013 ne morem strniti misli. dobila sem dve šoli življenja, izgubila zaupanje, ki je bilo izdano, končala s projektom, hkrati pa sem dobila čudovito priliko potovati na Finsko, in spoznati, kaj je v življenju zares pomembno :)

obljubim se, da bom to pomlad razturala. da bom delala to kaj me veseli, s prijatelji gradila na društvo idejah in projektih, ki jih imamo v mislim. da bom večkrat obiskala babico, in bolj pogosto gnjavla brudera po skajpu. da bom več pisala prijateljem v tujino, da bom manj jedla in več kolesarla. da se bom zbujala naspana, da ne bom dosti tečna in da bom ljudem z manj straha pokazala da jih imam rada. da bom hodla na faks in naredila vsaj 4 izpite. da bom vsem tistim ne glede na zgodbo hvaležna, za lekcije, za učenje. za mogoče malenskot manj nakladam in sem bolj produktivna. da najdem šiht, in da se drugo zimo spet vrnem sem. med tipke, bele strmine, poštene ljudi in dosti kave :)

muri jr.

Zgodbo je Nina poimenovala Heartworming :)

Pravijo, da je vse v življenju enkrat prvič. Ravno o tem smo z družbo govorili čez vikend.V sobotnem večeru smo ugotovili, da je Andraž letos prvič oblekel kavbojke, da sem se ja letos prvič počesala (hja to se mi bojo tak še celo leto delali norca, pri mojih lasah je pač to podvig in se mi nikoli ne da xD), danes sem se prvič po petih letih - no v bistvu petih sezonah, ko čez zimo delam na Pohorju zaspala. Pa ravno par dni nazaj smo se pogovarjali o odgovornosti in sem s takim ponosom govorila, kako še nikoli nisem zamudila v službo. Hehe res je vse je enkrat prvič. Kljub temu sem dan začela čudovito. Prebrala sem zgodbo, ki mi jo je poslala Nina. Dobila ogromno idej in se celo naspala. Pa pustimo stati to. V zadnjih dnevih sem prebirala svoje bloge in zapise, zgodbe. Tako čuden ampak lep občutek me je spreleteval ob vsem tem. Veliko sem že napisala, počasi bo 200strani a4,res bi rada en dan to uredila v knjigo. Pisanje me pomiri. Ne vem če sem dober sogovornik na dolge ali kratke proge, z ovirami ali brez. Tukaj imam vsaj občutek, da me noben ne rabi prisiljeno poslušat, dam ven. To pot pač skozi tipke. Rada poslušam druge in delim mnjenja in poglede. Stranke so danes celo dobre volje - verjetno je kriv sonček. Tudi jas se počutim dobro. Neki odznoter to prihaja, ne vem. Iskreno, zadnji 4 mesci so bili vse najslabše, pa sem še vedno tu in delim. Sama sebi se dejansko čudim - od kod ? Marsikdo od bližnjih mi je rekel, da bi zdavnaj obupal. Ja izgubila sem delo, ki ga imam rada - ker stojim za svojimi. Izgubila sem na nek način družino. Oseba, kateri sem najbolj zaupala in z njo delila res vse. Oseba v katero sem verjela, da se res trudi biti dobra punca, me je izdala na najbolj podel način. Da o ostalem sploh ne govorim. Polona mi je povedala, da je ponosna na mene, saj so moje reakcije drugačne kot pred leti. Sama vem, da odraščam. So bili trenutki, ko sem enostavno bila pod podno, ampak ugotovila, da kljub temu da nimam popolnoma nič, imam vse. Ker imam čudovite prijatelje, ki so dejansko izkazali več kot sem si v najbolših mislih upala sploh pričakovati. Objem, beseda, tolažba, pogovori pozno v noč. Prisotnost brez, da za njo sploh prosiš. Pravijo, da se to čuti. In danes vem, da se splača. Ne nalagati v nepremičnine ali delnice, splača se vlagati čas, voljo in ljubezen v ljudi. Z njimi deliti. Danes vem, da je dobro povrnjeno. Dobila sem brezpogojno podporo, razumevanje in ljubezen resnično v trenutkih, ko sem to najbolj potrebovala. Zdaj vem, da sem vsaj tukaj na pravi poti. In ostaja budala, tak kot je rekla moja mama. Petra, saj si pametna punca, samo si istala budala, ko midva s tvojim fotrom. Razumi že enkrat, da vsi ljudje niso dobri in da si vsak ne zasluži xy priložnosti. Hehe nekaj pa sem te mogla podedovati. Danes bom z vami delila zgodbo, ki bi nas letno v povprečju stala 50€ mogoče, torej minimalno, ker bi ta dnar tak neki drugje spušli. Kaj pa lahko to spremeni - mislim, da ogromno. Dajmo razmislit o tem. Jaz že imam enih par idej in meljem dalje. En muri hellow :) from Areh, kjer imam zagotovo 2 metra snega.

  This story will warm you better than a coffee in a cold winter day:
"We enter a little coffeehouse with a friend of mine and give our order. While we're approaching our table two people come in and they go to the counter -
'Five coffees, please. Two of them for us and three suspended'
They pay for their order, take the two and leave. I ask my friend:
'What are those 'suspended' coffees ?'
'Wait for it and you will see'
Some more people enter. Two girls ask for one coffee each, pay and go. The next order was for seven coffees and it was made by three lawyers - three for them and four 'suspended'. While I still wonder what's the deal with those 'suspended' coffees I enjoy the sunny weather and the beautiful view towards the square in front of the café. Suddenly a man dressed in shabby clothes who looks like a beggar comes in through the door and kindly asks
'Do you have a suspended coffee ?'
It's simple - people pay in advance for a coffee meant for someone who can not afford a warm beverage. The tradition with the suspended coffees started in Naples, but it has spread all over the world and in some places you can order not only a suspended coffee, but also a sandwich or a whole meal."

zanimiv ponedeljek ali kako je potrebno verjeti

preživela sem lep ponedeljek. ne tisti čisto običajni, kot je pri večini normalnih ljudi povprečni ponedeljek. ne znam si niti predstavljati povprečnega ponedeljka. v moji percepciji je vsak dan priložnost za rast.
torej, obljubila sem si včeraj, da se hitro vstanem in postorim "pisarniška" dela še zjutraj. tako je tudi bilo. jutro sem preživela za računalnikom, uredila zadeve dokaj uspešno in se z nasmeškom odpravila dopoldanski rekreaciji naproti. na fitnesu sem pošteno zašvicala in v svojem stilu poslušala glasbo in kvihtala. v fitnes rada zahajam. sama sebe silim, ker se potem tako dobro počutim. rada sem tam, ko ni gužva - drugič spet mi paše, da je tam več ljudi, saj se lahko začuti taki pozitivni duh, športnikov, tako tudi tistih, ki so tam za šminko ali spet tretjih, ki se trudijo hujšat. zdi se mi, da se medseboj vsi nekako podpiramo. in ko vidim ogromno žensko, ki se poti na tekalni stezi, se ji iskreno nasmehnem. verjamem, da ji bo uspelo. ker je že iz besed in misli prešla na dejanja. podpiram in občudujem take ljudi. in res je na koncu, da ni največja nagrada za trud, tisto kar zanj dobimo (v tem primeru bi rekli lepo telo ali postavo,v drugem spet diplomo ali kako listino, mogoče plačo ...) ampak tisto kar zaradi truda postanemo. definitivno nam omogoča osebnostno rast in širi obzorja.
da se vrnem k ponedeljku. po fitnesu sem skočila, do kolegice na kavo. v mestu živi in tam lahko parkiram (tudi priročno). videli sva se po kr nekaj časa in res sem je bila vesela. prav tako sva si imeleza povedati lepe stvari, kar me je dodatno spodbudilo. in potem.... sledi tisti neprijetni del dneva, ko sem šla na faks na vpis na magisterski študij. ojoj. ojoj. ojoj. žal mi je da morem pisati tudi o tem, ampak tako čutim. če tukaj potegnem črto se sploh ne čudim, da smo v taki pizdi oz. da je vse usmerjeno v čimvečje trošenje in željo po zaslužkih. pokvarjenost. nerazumevanje. ja ker žal se večina ljudi lahko osreči s stvarmi, ki si jih kupijo. niti pomislijo ne več, na skupne trenutke, nasmehe, deljenje prostega časa, sprehode, pomoč drugim. brez da bi zato potrebovali ajfona, evre ali novo torbico. uglavnem po pol ure mi je postalo slabo. moji bodoči sošolci stari v povprečju vsaj 3-4 leta starejši od mene. ne vsem, bi pa večini le teh prepovedala približevanje fakulteti na vsaj 100metrov, kaj šele možnosti študija. wtf vpisujem se in ne znam izpolnit vpisnega lista. KATASTROFA. sicer pa mi je ta situacija iz preteklih študijskih let na epfu tako poznana. žalostno je da imajo te ljudje diplome. ko pa ne znajo osnov angleščine, da o čem bolj zakompliciranem sploh ne govorim. ampak sistem nam to omogoča in mi to pridno izkoriščamo. ni pa fer da so potem ti ljudje drugim, ki so dejansko sposobni konkureca na trgu delovne sile. smo kdaj pomislili kake možnosti imamo vsaj kar se tiče študija pri nas v sloveniji. kaj pa tam drugje ... v tretjem svetu ... kjer to ni mogoče ... tudi sama se to opominjam in se trudim biti hvaležna zato, se potruditi in maksimalno tudi izkoristiti. čeprav priznam tudi jaz sem kdaj lena in se mi ne da.
po tem ne najbolj prijetnem opravku, sem se odpravila tomo križnarju naproti.v kmšju smo z njim imeli okroglo mizo in predstavitev njegove filma - oči in ušesa boga. o njemu sem prebrala veliko. poslušala različna mnenja. danes sem si ga želela ustvariti sama. po dobri uri sem bila enostavno nasmejana. še enkrat več dobila potrditev, da dobro lahko zmaga. da je potrebno verjeti.
čeprav bi se lahko podružila z ekipo še pozno v večer, sedim za računalnikom v razvlečeni trenerki, sestavljam sliko in misli o današnjem dnevu, sudanu, tomotu in vrstnikih. počnem to kar počnem najrajši - pišem.
vsekakor se v ponedeljek še vrnem. o tomotu in njegovem delu bi se rada še razpisala. za danes bo zaključna misel dovolj. potrebno se je naspati. jutri je nov dan.

"Življenje je darilo. Darilo se spodobi sprejeti, si ga ogledati, pa tudi prijeti, ga občutiti, povonjati, okusiti, uživati in uporabiti...
Darila so namenjena v dobro. Pravzaprav je vse namenjeno v dobro. Vsak dogodek, tudi velik problem, v sebi nosi darilo - izkušnjo, doživetje, smisel življenja. Sopotniki smo". (Tomo)