četrtek, 2. maj 2013

Ponoči se poslovi od pilota in se s kačo odpravi na pravo mesto - selitev in mali princ :)



Vsak ima od besedi selitev različne misli in spomine. Tokrat bi rada govorila o pomenu prostora in navezanosti na prostor. Zanimivo mi je da, sem o vsem skupaj začela razmišljati dokaj pozno. Vedno sem govorila, da bom pri 18ih spakirala in šla. Pa mi mislim, da smo bili vsi najstniki podobnih misli. Naenkat smo stari dvajset in še vedno doma. Veliko mojih prijateljev se je zaradi študija preselilo v druge kraje, ampak vsi se vračajo. Čeprav konstantno govorimo o tem, kako bi vsi najraje nekam šli. Pri sebi sem razjasnila, zakaj sem takrat, ko bi mogla v Ljubljano ostala tukaj. Bolj ko odraščam, bolj ugotavljam, da je ena in edina brezpogojna podpora doma – moja družina. Realno gledano bi si lahko privoščila življenje na svojem, ampak tukaj mi je dejansko lepo. O selitvi in življenju iz kovčka sem začela razmišljati, ko sem potovala po svetu. Ko sem spala na klopci, na železniški postaji, na vlaku, letalu... ko sem v mesecu dni v Mehiki, menjala 15 različnih postelj, ko sem dojela pomen DOMA. Življenje po svetu je drugačno, naučilo me je, da spoštujem in cenim, kar imam. Včasih me je strah, da sem za svoja leta doživela malenkost preveč, in mi mirn način življenja ne predstavlja izziva. Po drugi strani sem pa neizmerno srečna, da sem lahko izkusila, življenje iz nahrbtnika, spoznala kakšen je občutek, ko ne veš kje boš spal naslednjo noč. Največ mi je dala za mislit selitev mojega brata...mislim, da še celotna družina skupaj z mano vred prehaja in doživlja ta proces. Čeprav je od njegove selitve v ZDA minilo že več kot leto dni, sem dojela, da je to proces, ki traja. Da so v življenju vsakega izmed nas ljudje, ki so preprosto nenadomestljivi (v odzadju – Coldplay : Fix you – »when u lose somethin you can not replace«), da se stvari pač zgodijo iz danes na jutri, da je pa proces sprejemanja dosti daljši, da skajp ni isto kot biti s človekom. Da mi je žal, da večkrat ne povem kaj čutim. Včasih zaradi življenja samega izgubimo nekaj, kar ne moremo nadomestiti, ampak iz tega sem se vsaj jaz naučila ogromno. Kot sam pravi, ga verjetno ne bo več nazaj. Zadnji tedni so posvečeni obnavljanju stanovanja in odločitvi o menjavi sob. Čeprav se zdi banalno, ampak meni osebno je ta menjava 7kvadratnih metrov za 14 spremenila določene poglede in mi dala za misliti. Ljudje bi dali vse za pogoje, ki jih imam, tega se zavedam, ampak nikoli si nisem mislila, da mi bo samo menjava prostorov dala neke nove razsežnosti razmišlanja.
Par minut se zamotim z občudovanje opreme otroških sob – v stilu malega princa. Nekega dne si zaželim opremljati otroško sobo :)
Vem da veliki del sebe puščam v moji mali zakajeno polepljeni sobi. Tukaj sem preživela svoje otroštvo, svojo mladoletnost, tukaj sem preživela marsikatero uro razmišljanja o sebi in svetu, tukaj sem se učila tako za šolo kot druge stvari. Tukaj sem rada na oknu prižgala cigaret in opazovala zvezde ponoči. Tukaj sem ure in ure sedela za računalnikom in pisala. Tukaj so spali ljudje s katerimi sem delila prijateljstvo in druge stvari. Tukaj sem dejansko sama s seboj delila misli pred spanjem in prve jutranje misli. Tukaj sem tudi jokala – včasih - smejala ko budalo. Ob pogledu na steno potovala po svetu in se spominjala krajev, ki sem jih spoznala. Ob pogledu na omaro, gledala slike iz tistih brezskrbnih otroških dni.  Z odločitvijo, da zapustim to sobico, sem hkrati sprejela ogromno drugih, tistih, ki so globoko v meni. Danes tej odločitvi pripisujem drugačen pomen, če zveni otročje, ali kakorkoli mi je v tem trenutku popolnoma vseeno. En dan, bi rada resnično razumela tudi Tomaža. V odzadju še vedno Coldplay in Fix you. Pa spet jaz, ko tako rada lajnam, o ne pomenu prostora in časa.
Zaenkat je še pogled takšen kot ponavadi; desno pepelnik in voda, levo spominki, ogromno knjig, slike, zemljevid sveta in zgoraj umetne zvezde. Tukaj puščam velik del sebe, to zagotovo. S tistim ostalim in z nekim novim zaenkrat še ne čisto razumljenim veseljem in lepimi občutki v meni, pa v naslednjem blogu zagotovo maham iz druge sobe.
Zanima me, kako pa dojemate selitve vi? (Mami in ati hvala za podporo!!! In najlepšo zeleno barvo)
Muri 
https://www.google.si/search?q=otro%C5%A1ka+soba+mali+princ&oe=utf-8&aq=t&rls=org.mozilla:sl:official&client=firefox-a&um=1&ie=UTF-8&hl=sl&tbm=isch&source=og&sa=N&tab=wi&authuser=0&ei=z6qCUcKtF4Lo4QTc1IGQBw&biw=1280&bih=681&sei=3qqCUZPiL4qK4gSQ-IC4AQ#imgrc=yDLcl1Y6LxRsiM%3A%3Bd2wXuUZ6Y7FEHM%3Bhttp%253A%252F%252Fwww.ringaraja.net%252Fslike%252Fkp%252F4847%252Fv_otro%25C5%25A1ka%252520soba%252520Mali%252520princ.jpg%3Bhttp%253A%252F%252Fwww.ringaraja.net%252Fkatalog%252Fsaloni-pohistva-prevc%3B500%3B375

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Dolga pot domov/ A long way home/ Pitkä matka kotiin

Time flies....part I. It has been a while, few years to be more precise, since I have wrote some personal blog. Meanwhile I did write f...