Kaj dejansko pomeni nekoga ali nekaj pogrešati ?

Včeraj sem se zalotila, da zadnje čase veliko razmišljam o pogrešanju...kot ponavadi se zadeve lotim iz več vidikov. Razmišljam dosti, potem debatiram s prijatelji in znanci, na temo, ki me vznemirja. In pa seveda povprašam tudi strica googla, pročekiram forume in prebrem kaj si ljudje mislijo o tem.

V bistvu nekih konkretih odgovor in spoznanj nisem našla, zato razmišljam dalje. Recimo v ravno danem trenutko zagotovo pogrešam sonce, zalotim sem, da se spomnim letošnjega poletja – kako sem ob tistih neznosnih dnevih, ko je termometer kazal 35+ pogrešala  dež...razmišljam naprej – kaj sploh pomeni nekaj ali nekoga pogrešati ? Vsaj pri meni se to malenkost razlikuje od želeti si. Ni isto. Npr. želim si trenutno sendviča, pogrešam brata. V mojem mnenju je sicer možno pogrešati tudi stvari, ker pozimi noro fejst pogrešam kolo oz. kolesarjenje. Ful zanimivo se mi zdi kako se lahko z besedami igramo – kako drugačen pomen imajo tudi v tujih jezikih. Mogoče kdaj čutimo prav in se izrazimo narobe? Prepričana sem da mnogo sporov izhaja ravno iz tega (o meni najljubšem filmu : Izgubljeno s prevodom, sem že pisala) torej kaj,kdaj in koga pogrešati?

Pogrešanje je recimo po mnenju ljudi s katerimi sem govorila, ne zaj čisto slabo stanje ali občutje, ampak če posplošim neko negativno čustvo. Sama sem ugotovila, da je pri meni recimo da kontra – da sem vesela, ko pogrešam. Zakaj? Ne bi rekla, da se počutim slabo, ko nekaj oz.nekoga pogrešam. Takrat se vedno poskušam spomniti, kako lepo mi takrat ko tisto kar pogrešam imam v bližini. Vklopim svojo logiko – srečna sem da lahko pogrešam. Kajti če nečesa ne ceniš in ne spoštuješ tega ne moreš pogrešat. Dalje...pomislimo, da je pogrešanje privilegij – kajti  to pomeni, da znamo nekaj ceniti in spoštovati. Jaz gledam na občutek pogrešanja kot privilegij, saj, če bi vedno ko pogrešam, bila slabe volje bi do stvari ali živega bitja imela občutek posesivnosti oz. bi si to lastila, kar pa je v življenju povod slabega. OK, stvar, ki si jo kupimo je naša. Torej smo lastnik, ljudi in živa bitja s katerimi pa delimo občutke, misli, čustva pa nikoli niso bili in nekoli ne bodo naši. Vsak je edino samo svoj.

»Se še spomnite, ko smo bili mali in nas je kaki učitelj, neznanec vprašal – čigav/a pa si ti? In smo odgovorili npr. od ateja in mame J in tu so že napake v štartu, saj že takrat dobimo tisti neki filing da od nekoga smo. NE! Vsi pripadamo čemu – družini, prijateljem, podjejtu – ampak to nikakor ne pomeni, da smo v lasti koga.«

Da se vrnem k pogrešanju....ja rada pogrešam, hvaležna sem, da lahko pogrešam, kajti to pomeni, da znam ceniti in spoštovati, stvari in ljudi, ko jih ni in ko so ob meni. Kot privilegij si moramo šteti znati pogrešati in to je celo NUJNO včasih, saj nam pogrešanje daje možnost rasti in še večjo vnemo k trudenju. Preprosto je, danes pogrešam brata – vesela sem, da ga lahko pogrešam, saj če ga nikoli nebi se verjetno ne bi naučila in iskreno veselila njegove prisotnosti.

Dajmo si možnost pogrešati se, ker je čudovita možnost za vsakega izmed nas, da spozna sebe v bistvu in vse tisto, kar mu je v življenju res pomembno. Včasih je edino prav, da nismo toliko skupaj, včasih je nujna osamitev ali odhod, saj bomo le tako uspeli spoznati kaj in koliko nam kdo pomeni.

Kakšen proces pa je pogrešajne pri Vas?

In ne bodimo žalostni ali slabe volje, ko pogrešamo, privilegij je to, kajti če ne bi nikoli deževalo ne bi znali ceniti sonca. Vedno moramo spoznati slabo – se iz tega še boljše naučiti ceniti dobro!

Lep muri pozdrav, ki ravnokar pogreša prijatelja in razmišlja s katero sms mislijo bi mu polepšala dan J

Vzgled meni - čakalnica v zdravstvenem domu.

Včeraj se mi je zgodila ena zanimiva situacija, ki mi je dala misliti o tem, kako boljši smo vedno lahko. Tukaj mislim predvsem na človeški vidik, hkrati pa me je situacija opomnila na to kako krhki in minljivi smo...

Pošiljali so me iz ene ambulante v drugo, nobenemu se valda niti sanjalo ni kaj bi lahko bilo z mano narobe. Tečna in živčna sem sedela v čakalnici in že vsaj pol drugo uro čakala, da me nekdo pokliči in pove kaj vse je z mano narobe. V eni uhi sem imela slušalko, da nisem rabla poslušati ljudi v čakalnici. Nekaj za brezveze se "štrkala" po telefonu in se smilila sama sebi. Ko sem v takem bednem stanju niti pomislim ne, da je mnogim dooooooosti težje kot meni. Apeliram na ljudi po svetu, ki ne vedo kaj je to imeti osebnega zdravnika, na ljudi, ki trenutno na Filipinih čakajo po 8 ur da pridejo do hrane. Zdaj ko objektivno opazujem sebe nazaj v tisti situaciji vidim to. Ko sem pa preveč čustveno navezana na neke vzorce, predvsem tečnobe v tem primeru pa enostavno ne morem. Ampak spet si obljubim, da se rešim tega, ker s tem delam sebe živčno, okolici pa oddajam negativne signale.

 Torej, v čakalnico je vstopila gospa - jaz bi jo ocenla na okoli 80 let. Vsi so jo samo na hitro odzdravili. Ko je gospa slekla bundo (gospa je bila precej nizke rasti), seveda se je po prostoru letom primerno težko gibala. "Haklci" za obešanje jakn so bili dokaj visoko. Ko je gospa začela slačiti svojo jakno, mi vsem navalu jeze, ki je zaradi čakanja in živčnosti, ker ne vem kaj je z mojo krvjo narobe, niti na misel ni padlo, da bi se vstala in ji pomagala. Priznam in sram me je tega. Nakar zagledam gospoda cca. 80 let, ki je isto komaj vstal in hodil, ko je stopil do nje ji pomagal sleči jakno in ji jo je obeseli na "haklc". Priznam, da sem v tistem trenutku videla svet v popolnoma drugačni luči. Obema so se tako zasvetile oči, ko bi dejansko zrcalile njuni duši (ne pretiravam) :))) naredlo mi je klik v glavi. Ono WAU še so ljudi pripravljeni dobrih dejanj brez prikritih namenov izkoriščanja ali pričakovanj. Ne vem zakaj, mogoče se večini zdi to brezsmiselno, samo neka globina momenta mi je dala toliko za misliti in ceniti. Kar hitro sem potegnila slušalko iz ušesa in se pričela pogovarjati z gospo na desni, ki je že prej začela pogovor ampak jo je moja nezainteresiranost verjetno odbila. Namesto tečnega frisa, sem navlekla nasmešek in ja dan je biu drugačen.

Mogoče res totalno nepomembni dogodek, v meni je nekaj premaknil. In ja vsi ti majhni nepomembni vsakdanji dogodki, vse tiste malenkosti, besede in dejanja narejene res iz srca, na to pozabimo. In tukaj si "javno" obljubim, da se bom opominjala na to. Da ne bom na hitro in za brezveze prebrala sms-a, ki mi ga je nekdo poslala samo da mi je povedal, da se je spomnil na mene. Kljub temu, da jih random večkrat pošiljam ljudem v katere verjamem, mogoče storim to še bolj pogosto. Ker vem, da pomeni. Sprobajte :)

Gospa in gospod sivih las, iz čakalnice v zdravstvenem domu - vama pa hvala, da sta me ponovno opomnila, kaj v življenju zares pomeni.

metafor"ično" razpoložen muri.

Lep večerko ppl :) in ja valda prevedem za vse tiste, ki bi radi to brali pa ne znajo slovensko :) cheers to mexico, jordan and portugal!

Poslovna pogajanja v medkulturnem okolju - o šolstvu

Pozdravljeni :)

ful pozitivnih kritik in razprav se je v zadnih tednih razvilo iz mojih različnih blogov...trudim se, da so tematike ful raznolike in da vsak, ki želi lahko z mano nadaljuje debato (btw ne se obregam ob slovnične napake - to mi ni prioriteta...mam sicer lektorco, ampak če NEA tak napišem kot sem ravnokar besedo nea, pol to nism jas :D vem da je prav jaz).
Torej po družini in vseh na hitro strnjenih misli o njej, bom tokrat spregovorila o totalno drugi temi, o Poslovnih pogajanjih v medkulturnem okolju torej. Zakaj ?

 hmmm tako je naslov predmeta, ki ga obiskujem na magisterskem študiju. Verjetno je že večini jasno, da bom zadevo kar se da skritizirala. Realno? Objektivno? Mislim, da ja. Po vseh letih šolanja, po diplomi in vsemu tistemu pritoževanju čez profesorje in učitle, imam danes zagotovo dovol podlage da lahko o tem razpravljam. Torej, predmet poslovna pogajanja v medkulturnem okolju - vsebina nooorooo zanimava res, posebej meni, ko sem veliko potovala in se zraven naučila ogromno o različnih kulturah...predmet za katerega bi po vsebini rekla, da je eden izmed najbolj zanimivih v predmetniku mojega magisterskega študija. Profesor ?!! tu se pa hitro zaključi. Totalno nezanimiva predavanja ono brezveze da sem tam, ker še ni nikoli povedal kaj takega, kar ne bi vedla. Pozor, to vse zagotovo spada k splošni izborazbi človeka po mojem mnjenju s peto stopnjo izobrazbe. Branje iz slajdov, pretiho...študentji pa v predavalnici vsak na svojem pametnem telefonu, verjetno na facebooku. Danes pa nas je celo izzval s parimi vprašanji...kot so recimo - katere jezike govorijo v Južni Ameriki ? Ne da me je skoro kap...tega večina sošolcev ni vedela. Da o tem če bi koga povprašal o kontinentu v katerem npr. leži Brazilija... kaj hočem povedat? Povedat hočem to, da me je sram, da sem del tega sistema...da bodo ti ljudje moja konkurenca na trgu delovne sile. In predvsem to, da smo v P****. Mladi brez kakršnegakoli interesa po znanju. Predavatelji pa pomoje zaradi splošnega stanja nezadovoljstva brezvoljni in ne pripravljeni. Pri drugem predmetu delamo "case study" o tem da ljudje, ki torej imajo že diplomo ne znajo angleško ne morem več razpravljat, ker preveč popenim. JAAA NUJNOOO RABIMO SPREMEMBE!!! predvsem na področju šolstva, ker iz tega izvira nenormalno visoka stopnja brezposelnosti ljudi z visoko izobrazbo. Zagotovo pa ne take spremembe, ki se nam po zadnjih podatkih obetajo.
Iz mojega vidika je preprosto, ampak ko govorim o dejanskih možnih in poceni rešitvah me ne sliši noben. Zakaj? Mislim, da vsak pač vleče "vodo na svoj mlin". Glejte, za moje pojme bi nekdo z končano srednjo šolo moral na stopnji C1 govori en tuj jezik. Nekdo z diplomo pa VSAJ dva. Na bruhanje mi gre, ko slišim in vidim ljudi z sedmo stopnjo izobrazbe in ne znajo nobenega tujega jezika. Primer stanja v Sloveniji. Recimo Jankovič - ja on bi bil predsednik vlade edino kaj pa zna je srbo-hrvaško. HALOOOOO!!!! pa kaj ste normalni... in tako se vse skupaj odraža. Diplomiraš preden si zaključil srednjo šolo. Boli me in "razpizdi" me to, ker poznam sposobne ljudi, ki so pošteni in bi lahko spremenili marsikaj na boljše, in ne nakladam, jaz za sebe vem, da ima konkretne rešitve.

Problem je torej v osnovi v vzgoji otrok (tukaj pač mora razpucat vsak starš sam). Osnovna šola, ko sem malo raziskovala te teme, moram rečt, da si mi druge ideje in oblike kot je recimo waldorfska zelo zanimive in bi z malo kombinacije ostalega lahko bile skoraj popolne. Srednje šole? ja valda vsak na gimnazijo in potem juhuhu študentski status do 30 leta. Kriv je že prejšnji sistem pred bolonjskim, kjer sem naštudirala, da če si znal dobro izkoristit vse bonuse si lahko status vlekel tudi do 12 let !!!!! 12 let?!!! ja in tudi osebno poznam ljudi, ki so to počeli. Ne more zaj država začet neki na sredi pa spreminjam redni vs. izredni študij. Spremembe so potrebne v temeljih torej že v primarne izobraževnaju, ki je obvezno. Raziskave, ki bi sicer stale nekaj denarja in nemorej biti 100% natančne, ker se prihodnosti pač ne da napovedat (malo za šalo mogoče vprašam vedeževalko Karin, ki ji je Kangler zrihto stanovanje D: ) ampak lahko se približno izračuna povpraševanje po določeni vrsti delovne sile v prihodnjih 10 letih. Na podlagi tega se lahko izračuna število vpisnih mest na posamezne fakultete. Da se!!! In ker se tega pač noben idiot ne spomni, je prostih vpisnih mest na Ekonomijo xyz...povpraševanje pa bo mogoče xy. In definitivno so take raziskave dosti cenejše, kot podpora mladih brezposelnih. To je eden izmed mojih miljon predlogov, razmišljan...Definitivno bi se drugače obnašali in dojemali. Šolnine?! Da ampak po sistemu če si sposoben in to dokažeš štipendija krije šolnino. Če je pač varianta hočeš študirat, ker pač je ata odvetnik pa to hoče, ja naj plača. Ni tu neke težke umetnosti take stvari uvest in niti ni potrebnega dosti časa. Ker to kaj se trenutno dogaja z našim šolstvom...magisterij delam iz managementa človeških virov - ker me delo z ljudmi za ljudi veseli. Potem naletim na sošolce, ki ne znajo skupaj spravit ene predstavitve 5 minutne pred tablo...in oni naj bi v prihodnosti skrbeli za npr. 200 zaposlenih in bili za njih kot kadrovski delavci odgovorni!!!! No za češnjo na smetani, mi o etiki zaposlovanja predava gospa, katere hčerka je "slučajno" dobla pred časom šiht pri Kanglerju, ker je "slučajno" ta gospa bila njegova mentorca pri magisterski nalogi. TAKE LJUDI NAJ SPOŠTUJEM?

Zdaj sem res postala malo jezna, tako da bom zaenkrat nehala. Se pa zagotovo vrnem k debati o šolstvu, ker imam ful idej. Mogoče pa jo prebere tukaj kdo in začne razmišljati. Mislim da sem dovolj kritična tudi do sebe. Vem, da ne znam pet oz. nimam posluha - tudi če si to želim ne silim za vsako ceno na glasbeno akademijo. Če veš da ti matematika ne leži, pač ne greš študirat ekonomije...kot pravim temelji so vzgoja, mogoče prevelika pričakovanja staršev...eh ti že ne boš frizerka, idi na gimnazijo. Pa bi mogoče danes ta punca ne da bi bila na borzi, mela super duper delo in plačo. Frizerji dobro stojijo. In predvsem mladim v osnovnih šolah je potrebno povedati, da ni vse v nazivih, na kurac mi gre ker vsi hočejo bit managerji pa sploh noben nima pojma kaj ta beseda pomeni, pač fancy se sliši. Vsak poklic in delo je čudovito in vredno. In k stanju v katerega prihajamo bomo to vedno bolj spoznali tudi sami.

zaj pa res,
lep večer
muri

Iskreno veselje :)

Takole počasi, a zagotovo moja nova soba postaja podobna mojim mislim med kolesarjenjem na sobnem kolesu, bova skupaj z malim princom iskala najbolši razgled skozi okno in razmišljala o tistem bistvu, ki je očem nevidno, a je v srcu — feeling happy. :)

 

in res je, da ravno zaradi te knjige ne bom nikoli zares odrasla. 

 

lepo sobotno popoldne, z daljšim blogom se javim v prihodnjih dnev. trenutno razmišljam o knjigi v nastajanju in vseh tema ki jih v prihodnjih blogih želim obdelati :)

 

muri