nedelja, las vegas, obisk in pismo :)

kot je naslov prilično zmeden, sem trenutno tudi jas...ne vem ali se me loteval druga puberteta, včeraj mi je uspelo na fitnesu celo šuhe pozabit, kak me ne sprašujte ker še meni ni jasno. :)))

metallico nabijam že celi vikend, skos mi grejo tisti zlajnano kičasti verzi po glavi. mogoče pa res...kaj pa vem... vikend smo preživeli. na kolesu (70km), podpohorjem na koci, v kitajski,
in na sladoledu (5kepic xD). čeprav sem se odločila, da danes pišem o tistem, kar sem pred časom prebrala...nekje, niti ne vem več točno. misel mi je bila všeč, ampak zdela se mi je tako neresnična, češ to se ne dogaja, ker nekaj so besede, drugo so občutki. torej, nekoč je nekdo zapisal : "prostor in čas nimata pomena, ljubezen je za vedno!" pa je res tako? danes vem,da tudi jas lahko to občutim. dala sem skozi, zvezo na daljavo - no go for me :D dala sem skozi ogromno prijateljstev na daljavo, ki pa se s časom izgubijo nekje po poti. dostrikrat tudi, ker sem sama tako želela. priznam, ni izi ohranjat odnosa na daljavo, sploh če je zmes polek xyz kilometrov še nekaj ur časovne razlike. tudi jas sem lena. čeprav se z veseljem spomnim ljudi, ki sem jih srečala po poti in z njimi delila tiste trenutke, ki so vedno tu, nekje v meni. trenutki, ki so me iz razvajenega froca spremenili v drugačno osebo. (tnnn tnnnn the final countdown v odzadju xD) spominjam se stare gospe na letališču v mexico cityju, ki je z mano delila svojo zgodbo o družini, nikoli več se ne bom spomnila njenega imena, poimenovala sem jo babica (abue linda po mehiško), spominjam se gospoda, ki mi je sredi toronta v kanadi zrecitiral prešerna, spominjam opice, ki mi je na ulici L.A v zameno za dolar "šejkala" roko. spominjam se fanta, ki je prisedel k meni na klopco v mehiki - guadalajari, pogovarjala sva se o tem kako zelo si želi potovati, o tem, da še nikoli ni zapustil svojega mesta, da pri 17ih letih dela, da pomaga očetu. v tistem trenutku sem se počutila tako sebično po eni strani, po drugi strani sem bila tako hvaležna, za vse, kar mi je v življenju tako samoumevno. objela sem ga in mu zaželela vse dobro, nikoli ne bom pozabila njegovega objema. bil je tako preprosto iskren. spominjam se taksista v egiptu, ki naju je seveda želel napizdit, ampak kriki se ni dal. spominjam se nizozemca v barceloni, z mano je čakal na avtobusni postaji čez noč, zraven je imel kitaro, iz tetrapaka sva pila sangrijo....toliko je spominov na ljudi, ki so me tako ali drugače na moijh poteh učili o življenju.
včeraj sem doživela nekaj tako lepega, ko že govorim o spominih na ljudi. o tukaj tudi las vegas v naslovu. torej moj hermanito - brat (ful postane tečn ko ga tak kličem) je bil ravno v vegasu in ko se je na letališču konektal sma po skajpu vdarla debato. bil je za spremembo bolj komunikativn, čeprav mogoče ne priznam, ga pogrešam - torej kaj je poanta, ko sem ga pred dvema letoma obiskala v san franciscu, sem na poti od njegovega doma do centra pred general hospitalom dnevno naletela na "črnko" , ki je tam delala na gradbišču in me je vsaki dan tako lepo pozdravlja, zaželela lep dan itd... ostala je v lepem spominu. o tem sem mu tudi pripovedovala, nakar odkrijem da tudi on na nek način piše, in da je pred časom delil to zgodbo, o tej gospe, ki ga vsaki dan tako lepo pozdravi, in kako je tudi meni ostala v spominu še po tolkem času, in da se je odločil in jo odpeljal na kosilo. :))) i feel like - thats my brother! verjetno niti z besedami ne znam opisat koliko mi je to pomenlo. jebem tiste ajpode pa vse kaj bi ga prosla da mi prinese. na tak način je del mene vedno z njim, in del njega vedno z mano. ("happy friday lady")
dobila sem obisk. tatiana. punca, ki je pred dvemi leti živela v mbju, in sva se totalno zaštekali. po skajpu se slišiva skoraj vsak dan. ko sem jo danes objela, se mi je zdelo kot da nikoli sploh ni šla. lahko sva se pogovarjali o včeraj, ne pa o tistem povej mi zaj vse kaj se je dogajalo zadnji dve leti. obe sva se strinjali, da četudi preko skajpa sva lepo negovali najin odnos.
pojedla sem ogromno sladoleda čez vikend. spoznala, da dejansko prostor in čas nimata tako velikega pomena kot jima ga tudi sama večino časa pripisujem. objela sem tatiano in spoznala, da se imam še ogromno za naučit. da včasih more boleti. da je razumevanje in podpora tukaj. vesela sem, da me je ines skritizirala in iz svojih oči povedala kako se spreminjam. to pomaga - zelo :))) čeprav imam na televiziji prižgane talente, sekam youtube pa queene trenutno. da sploh ne govorim o tem, kako zelo me je danes razveselila magda. zgodilo se ji je nekaj lepega in me je poklicala takoj ono blablablalbla :) pa sm bla tak ono ja pa iiiiiii kak lepo da deliš. čeprav danes zvečer še mogoče podelim kako bedarijo s krikijom na skajpu, lazanje z nobenim!!! ja tako rastemo. jas pa sem ravnokar dala ven, in je lažje. občutek je lep.

maha samosvoj malo tečn (s polnim želodcem) muri :)

pismo....sara mi je rekla, ti si taki literar, jas če bi bla tvoj psihijater bi ti svetovala sledeče : idi na trikotno vzami za pisat, pa napiši pisma, tistim ki so te prizadeli in tistim, ki ti stojijo ob strani. vsem. samo piši. daj ven. pa tudi če jih nikoli ne pošleš. spoznaš še druge stvari. pač ven daš. in sara, hvala za idejo. jutri se odpravim naredit to. rabim samo dosti papirja, za ziher dve kulici, dosti vode in škatlo čikov.

lep nedeljski večer dragi moji :)
ne glede na to, kako težavno je, dokler sledimo dobremu v sebi smo na pravi poti! 

p.s jutri grejo dnevniki v javnost : MISLIMO MAVRIČNO ;))))

                                           mexico city 2009, abue linda :)))

o moji zimi, čokoladi, prijateljih in učenju :)

"I say to you today, my friends, that in spite of the difficulties and frustrations of the moment, I still have a dream."
 
Ker zelo rada preberem, kakšno dobro misel, sem zgornjo kr mogla citirat. Me prav zanima, če bi kdo od Vas uganil, kdo je avtor. Pomoje ja :):) saj ne vem niti kje naj začnem tokrat, ampak pogled na sonce tukaj na Pohorju, iz mene vedno znova zvabi željo po pisanju. Tako sem pred leti tudi začela. Sicer na drugi strani Pohorja, ampak mislim, da je vse skupaj v meni nekak nostalgično povezano. Ker je danes tudi verjetno zadnja letošnja smuka, bom napisala nekaj o letošnji zimi. O zimi, ki me je spet toliko naučila, me prizadela, a hkrati toliko dala, da z besedami ne znam niti opisati.
Pa poglejmo lepo tehnično, zima je bila fuuuuuuuul dolga. Ono res smo vsi samo čakali na sonce. Zime imam načeloma rada, po ne vem kak ključu tut ful rada vozim v zimskih razmerah :) božiča in novega leta, se nekako niti ne spominjam dobro, če sem čisto iskrena se jih niti nočem. pridejo taki dnevi. januar, februar,marec in delno tudi april, sem preživela delovno. spominjam se pohorja odzgoraj, vstajanja v trdi temi., ogromnih količin kave in redbulla :) spominjam se super sodelavcev, smučk, trojnih rokavic, dosti čokolade in malo fitnesa. čeprav si vsako zimo obljubim, da bo več fitnesa in manj čokolade, mi vsaj letos to še ni uspelo. ja priznam, hrana je bila toto zimo moje zdravilo, za tisto kar je bolelo odznoter. po eni strani si želim o tem govoriti, po drugi strani mi je tako lažje, po tretji pa ugotavljam, da je lažje. ne vem ali je kriva pomlad, ali drugo zavedanje o življenju. tak bom rekla, da je bla the wooorst zima ever, res bla sem v trenutku, ko sem izgubila vse, a hkrati - danes lahko to z gotovostjo trdim - dobila največ. sebe. vem, da postajam takšna kot sem si vedno želela postati (res je na nek način izgubljam tisto, kar sem včasih bila), ob meni so čudoviti ljudje, zdaj vem da se več kot prekleto splača! in verjetno se bom že stotič ponovila, ampak zgleda sem res tisti tip človeka, ko se celo življenje uči, o življenu. še vedno me zanimajo stvari, ki se povprečnim in celo izobraženim ljudem zdijo čudno. še vedno ure namenim razmišljanju v samoti, razmišljanju o življenju, smislu, lepoti, bogastvu, ljudeh in svetu. v zadnjih tednih so v meni neki novi občutki. ne znam jih opisat. na življenje spet gledam malenkost drugače, kot sem pred začetkom zime. mogoče  se s tem celo samo tolažim. trudim se bit čim bol iskrena do sebe. tak akward zna bit ko sam sebi priznaš določene stvari, pol pa ko se najbližnjim je še bol, samo pol se čist drugače počutiš, mormo se naučit tudi  slabo delit, medseboj. kot to od drugih tudi sprejet. okej totalno off topic, jas biser valda lakiram nohte kr tak vse povprek in celo mizo fserjem z rdečim lakom. morm se spomnit da nism napoleon, da bi delala xy stvari hrati. tisoč misli mam, kaj vse bi rada napisala, ampak sm malo zmedena, bo kr pomlad pa sonce krivo pomoje. na drugi strani pa nadaljujem zgodbo o deklici, upam, da mi jo v kratkem uspe dokončati. da lahko delim.
torej da zaključim (predn vse skupaj izgubi smisel) plus tega me še čakajo sodelavci z kavo :) o zimi 2013 ne morem strniti misli. dobila sem dve šoli življenja, izgubila zaupanje, ki je bilo izdano, končala s projektom, hkrati pa sem dobila čudovito priliko potovati na Finsko, in spoznati, kaj je v življenju zares pomembno :)

obljubim se, da bom to pomlad razturala. da bom delala to kaj me veseli, s prijatelji gradila na društvo idejah in projektih, ki jih imamo v mislim. da bom večkrat obiskala babico, in bolj pogosto gnjavla brudera po skajpu. da bom več pisala prijateljem v tujino, da bom manj jedla in več kolesarla. da se bom zbujala naspana, da ne bom dosti tečna in da bom ljudem z manj straha pokazala da jih imam rada. da bom hodla na faks in naredila vsaj 4 izpite. da bom vsem tistim ne glede na zgodbo hvaležna, za lekcije, za učenje. za mogoče malenskot manj nakladam in sem bolj produktivna. da najdem šiht, in da se drugo zimo spet vrnem sem. med tipke, bele strmine, poštene ljudi in dosti kave :)

muri jr.